Sobota, 23. 8. 2025, 15.52
1 ura, 43 minut
Srhljiva igra: vse to so na skrivaj počeli za hrbti ljudi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,05
V Moskvi sta 23. avgusta 1939 komunistična Sovjetska zveza in nacistična Nemčija podpisala pakt o nenapadanju, znan kot pakt Molotov-Ribbentrop. Na fotografiji: Kremelj, v katerem je bil podpisan pakt, ki je imel tudi tajni protokol o delitvi vplivnih območij med državama.
V 30. letih preteklega stoletja se je v Evropi odvijala napeta geopolitična igra, v okviru katere so se sklepala številna na prvi pogled protislovna zavezništva med državami. Takšen je bil tudi pakt Molotov-Ribbentrop avgusta 1939 med Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo. Obe diktaturi, nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza, sta bili ideološko na popolnoma različnih bregovih, a sta s figo v žepih sklenili pakt o nenapadanju. Goreči protikomunist Adolf Hitler je potreboval mir na vzhodu oziroma mir z Rusijo, da je lahko uničil Poljsko ter se spopadel s Francijo in Veliko Britanijo (podobno, kot si je leta 1934 s paktom o nenapadanju s Poljsko zavaroval hrbet, da si je priključil Avstrijo in razkosal Češkoslovaško), Stalin pa je sklenil pakt, ker je želel razrahljati zavezništvo med Nemčijo in Japonsko in ker je pričakoval, da se bo Nemčija na zahodni fronti tako kot v prvi svetovni vojni zapletla v dolgotrajno krvavo vojno s Francijo in Veliko Britanijo, ki bo izčrpala vse strani, kar bo na koncu izkoristila Sovjetska zveza. A se je Stalin uštel. Hitler je z bliskovito vojno porazil Francijo in zavladal vsej celinski zahodni Evropi. Tako kot je leta 1939 kljub paktu o nenapadanju napadel Poljsko, je Hitler junija 1941 znova prekršil sklenjeni pakt in napadel Sovjetsko zvezo. To je bila njegova usodna napaka.
Konec januarja leta 1935 je Hitlerjev tesni sodelavec Hermann Göring odšel na obisk na Poljsko. Uradno je šel na lov, kar pa je bilo le kritje za pomembne sestanke. V Varšavi se je sestal z Jozefom Lipskim, poljskim veleposlanikom v Berlinu, ki se je takrat ravno zaradi Göringovega obiska mudil v poljski prestolnici. Göring je predlagal Lipskemu geopolitično kupčijo: Nemčija dobi t. i. poljski koridor (tj. pas ozemlja med Pomorjanskim in Vzhodno Prusijo, ki je bil nekdaj del cesarske Nemčije, po prvi svetovni pa ga je kot izhod na Baltsko morje dobila Varšava), Poljska pa bi se širila na Litvo (da bi ohranila izhod na morje).
Nemški predlog o nemško-poljskem napadu na Sovjetsko zvezo
Göring se je mudil tudi v nekdanjem lovišču ruskega carja v Beloveži (poljsko Bialoweza). Tu je Nemec ob prisotnosti dveh poljskih generalov predlagal skupni nemško-poljski napad na Sovjetsko zvezo. Po zmagi bi Poljska kot svoje vplivno območje dobila sovjetsko Ukrajino, Nemčija pa severozahod evropske Rusije. Podoben predlog je predstavil tudi ostarelemu poljskemu voditelju, maršalu Jozefu Pilsudskemu in mu celo predlagal, da bi on vodil pohod nad Moskvo. Pilsudski je odgovoril, da Poljska, ki ima skoraj tisoč kilometrov dolgo mejo s Sovjetsko zvezo, potrebuje mir. Pilsudski, ki je od državnega udara leta 1926 avtoritarno vladal Poljski, je umrl maja 1935.
Poljska je leta 1934 politično kratkovidno sklenila pakt oziroma izjavo o nenapadanju z Nemčijo, ki je Adolfu Hitlerju omogočila, da je Nemčijo znova vojaško postavila na noge, vkorakal v Avstrijo in (tudi s poljsko udeležbo) razkosal Češkoslovaško. Na fotografiji: Na fotografiji iz junija 1934 (od leve proti desni): nemški veleposlanik na Poljskem Hans-Adolf von Moltke, poljski voditelj, maršal Jozef Pilsudski (vladal je od leta 1926, ko je izvedel državni udar proti demokratično izvoljeni poljski vladi, do smrti leta 1935), nemški propagandni minister Joseph Goebbels in poljski zunanji minister Jozef Beck.
Göring je obiskal Poljsko v času, ko je med državama veljal pakt o nenapadanju. Ta pakt, ki mu pravijo tudi izjava o nenapadanju, sta nacistična Nemčija in Poljska podpisali januarja 1934. Ta izjava je določala deset let nenapadanja med Nemčijo in Poljsko, ki sta imeli od konca prve svetovne vojne ozemeljske spore. Izjavo sta v Berlinu podpisala takratni nemški zunanji minister Konstantin von Neurath in takratni poljski veleposlanik v Nemčiji Jozef Lipski.
Poljska pakta o nenapadanju z Nemčijo in Sovjetsko zvezo
Že leta 1932 pa je Poljska podpisala podoben pakt o nenapadanju tudi s Stalinovo Sovjetsko zvezo in se tako med drugim odpovedala spodbujanju ukrajinskega odpora proti Moskvi na območju sovjetske Ukrajine. V času veljavnosti tega pakta je zaradi načrtne sovjetske politike med kmeti leta 1932 in 1933 izbruhnila velika lakota, ki je na območju sovjetske Ukrajine zahtevala vsaj 3,3 milijona mrtvih, od tega tri milijone etničnih Ukrajincev (druge žrtve so bili v Ukrajini živeči Rusi, Poljaki, Judje in Nemci). Velika lakota je zahtevala žrtve tudi na območju sovjetske Rusije (1,5 milijona) in sovjetskega Kazahstana (1,3 milijona).
Vrnimo se nazaj k nemško-poljskemu paktu iz leta 1934. S tem paktom si je Adolf Hitler za nekaj let zavaroval vzhodni hrbet, tako da je lahko znova vzpostavil močno nemško vojsko (versajska mirovno pogodba je omejevala nemško vojsko na sto tisoč mož), zagnal orožarsko industrijo, marca 1936 vkorakal z vojsko v demilitarizirano Porenje, marca 1938 izpeljal anšlus Avstrije in jeseni istega leta z münchenskim sporazumom dobil Sudete.
Poljsko sodelovanje pri uničenju Češkoslovaške
Le dan po tem, ko so 1. oktobra 1938 v Sudete vkorakali nemški vojaki, so poljski vojaki vkorakali v Tešin, del Češkoslovaške, zaradi katerega so se Poljaki s Čehi spopadali že leta 1920 (ta del je Češkoslovaški oziroma Češki znova pripadel po koncu druge svetovne vojne). Novembra 1938 so kos Češkoslovaške zasedli tudi Madžari.
Leta 1922 je vodja italijanskega radikalno desnega fašističnega gibanja Benito Mussolini s pomočjo tradicionalnih desnih strank, ki so se bale zmage socialistov oziroma komunistov, prevzel oblast v Italiji. Mussolini je bil s svojim gibanjem zgled za Adolfa Hitlerja in njegove naciste (okrajšava za nacionalne socialiste, ki so jo uporabljali njihovi nasprotniki). Kljub imenu gre pa nacionalsocialistov za radikalno desnico, ki je želela uničiti komunizem in evropsko judovstvo. Tudi nacisti so leta 1933 prišli na oblast s pomočjo tradicionalne desnice, ki se je bala zmage nemške levice.
Poljska politika sodelovanja z Nemčijo je imela veliko zamer zlasti med Čehi. Ko je bil leta 1934 podpisan pakt med Nemčijo in Poljsko, ga je takratni češkoslovaški zunanji minister in poznejši premier Edvard Beneš opisal kot poljski nož v hrbet (s tem je propadla skupna povezava Francozov, Čehov in Poljakov proti znova napadalni Nemčiji) ter Poljakom jezno zaželel, da bi jih spet razdelili (kar se je jeseni 1939 res zgodilo).
Nemško-sovjetsko zavezništvo
Pred prihodom Hitlerja na oblast nemški strateški zaveznik na vzhodu ni bila Poljska, ampak Sovjetska zveza. Obe državi sta bila po prvi svetovni vojni izobčenki: Sovjetska zveza zaradi oktobrske revolucije in komunizma, Weimarska Nemčija (uradno še vedno Nemški rajh) pa zaradi poraza v prvi svetovni vojni.
Obe državi sta na skrivaj vojaško sodelovali. Sovjetski častniki so prihajali v Nemčijo na študij in obiske (med drugim je Nemčijo obiskal sovjetski maršal Mihail Tuhačevski), nemški častniki, med drugim Friedrich Paulus (isti Paulus, ki je med drugo svetovno vojno poveljeval nemškim divizijam v sloviti bitki za Stalingrad), so predavali vojaške veščine v Sovjetski zvezi.
Prihod Hitlerja na oblast in konec sodelovanja z Moskvo
Do sodelovanja je Berlin in Moskvo pripeljala geopolitična nuja. Med obema državama je namreč po prvi svetovni vojni nastal pas novih držav (baltske države, Poljska in Češkoslovaška), ki so bile sovražne Moskvi in Berlinu.
V 30. letih je Stalinova Sovjetska zveza sklenila več paktov o nenapadanju, med drugim s Poljsko, Francijo, Finsko, Latvijo in Estonijo (vse leta 1932). Na fotografijah: prva stran pakta o nenapadanju s Poljsko, podpisa pakta s Francijo in podpis pakta s Finsko:
Tega nemško-sovjetskega sodelovanja je bilo konec po prihodu Hitlerja na oblast leta 1933. Hitlerjeva Nacionalsocialistična nemška delavska stranka (NSDAP) je bila skrajno desna, protikomunistična, nacionalistična in protijudovska stranka, ki je videla Sovjetsko zvezo kot državo, ki ji vlada judovski boljševizem.
Hitlerjeva ukana: novo zavezništvo z Moskvo
A Hitler, ki je videl območje Sovjetske zveze tudi kot prostor prihodnje nemške kolonizacije, je bil pri sledenju svojim ciljem zelo premeten. Če je bilo treba, je načrtno in taktično zvito potlačil svoje ideološke zadržke, da bi dosegel strateški cilj. Tako je leta 1934 sklenil pakt o nenapadnju s Poljsko. Ko mu ta pakt ni več koristil, saj je postala prav Poljska njegov naslednji cilj, pa je začel iskati nova taktična zavezništva. Pri tem se je ozrl na Moskvo, kjer je bil tudi neizprosni komunist Stalin taktično prožen in se je bil pripravljen povezati z ideološkim sovražnikom.
Podpis pakta o nenapadanju med Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo 23. avgusta 1939 (ta pakt je imel tudi tajni del o razdelitvi vplivnih območij oziroma ozemlja v vzhodni Evropi) je bil zato veliko presenečenje. Potem ko je Hitler odstranil nevarnost spopada s Sovjetsko zvezo, je 1. septembra napadel Poljsko. Ta sploh ni imela razdelanega vojaškega načrta za obrambo pred Nemčijo, tudi ne po češkoslovaški krizi. Poljaki so načrtovali le obrambo pred sovjetskim napadom.
Nemci želijo sovjetsko invazijo na Poljsko
Do 3. septembra 1939 so nemške sile že kopensko povezale Vzhodno Prusijo s preostalo Nemčijo. Tega dne Ribbentrop poslal telegram v Moskvo nemškemu veleposlaniku in mu naročil, da naj nežno pritisne na Sovjete in doseže, da Sovjetska zveza vstopi v vojno ter zasede svoj del Poljske in tako razbremeni nemško vojsko.
Nekateri zmotno trdijo, da sta Hitlerjeva Nemčija in Stalinova Sovjetska zveza podpisali pakt iz ideoloških razlogov, saj da je prišlo do samoumevnega zavezništva nacionalnih in internacionalnih socialistov. V resnici je šlo za geopolitične oziroma imperialne vzgibe obeh držav, ki sta taktično potlačili dejstvo, da sta bili ideološko na popolnoma nasprotnih bregovih. Poleg tega pakti o nenapadanju niso zavezniški sporazumi, ampak pakti države, ki so si bile med seboj praviloma sovražne. Na fotografiji: podpis pakta Ribbentrop-Molotov v Moskvi 23. avgusta 1939.
Vzgib za to nemško potezo v prvi vrsti ni bil vojaški, ampak so Nemci zvito skušali čim prej zastrupiti odnose med Sovjetsko zvezo in zahodnimi državami. Nemci so celo upali, da bodo Britanci napovedali vojno tudi Sovjetski zvezi, potem ko bo ta vkorakala na nemško ozemlje. Sovjeti se takrat še vedno niso vpletali in so čakali, kako bo potekala nemško-poljska vojna.
Razdelitev Poljske med Nemci in Sovjeti
Šele 17. septembra, ko je bilo jasno, da so Nemci na pragu hitre zmage in so že bombardirali Lvov, je v vojno vstopila Sovjetska zveza. Mejo je prestopilo pol milijona sovjetskih vojakov, za katere so poljski vojaki najprej pomislili, da prihaja njim v pomoč. Sovjetska zveza je trdila, da skuša zaščititi ukrajinsko in belorusko manjšino na vzhodu Poljske. Kljub vkorakanju na Poljsko Velika Britanija in Francija nista napovedali vojno Sovjetsko zvezi, tako kot prej Nemčiji.
Hitler in Stalin sta si potem razdelila Poljsko in jo izbrisala iz zemljevida. Premeteni Stalin je že oktobra 1939 del poljskega ozemlja, na katerem je bila tudi nekdanja litovska prestolnica Vilna oziroma Vilnius po litovsko, dal Litvi v zameno za sovjetska vojaška oporišča na litovskem ozemlju. Litva, ki je pred tem zaman zahtevala vrnitev tega ozemlje od Poljske (na tem ozemlju so imeli takrat večino Poljaki, a so ga Litovci zahtevali iz zgodovinskih razlogov), je privolila v to kupčijo. Z izsiljevanjem in grožnjami so Sovjeti jeseni 1939 dobili vojaška oporišča tudi v Latviji in Estoniji.
Sovjetski neuspeh proti Finski in okupacija baltskih držav
Novembra 1939 je Sovjetska zveza napadla Finsko, a je ni mogla popolnoma zasesti, ampak je na koncu dobila le del finskega ozemlja. Sovjetske težave v boju z majhno Finsko so številne prepričale, da sovjetska vojska ni dobro usposobljena in da je Sovjetska zveza vojaško ranljiva. Po drugi strani pa je sovjetski Rdeči armadi skupaj z mongolsko vojsko med majem in septembrom 1939 uspelo ustaviti japonsko prodiranje na mongolsko ozemlje.
Sovjetska zveza je že leta 1926 podpisala pakt o nenapadanju z Litvo. Državi sta imeli namreč skupnega sovražnika – Poljsko. Litva je imela ozemeljski spor s Poljsko, ker si je ta z vojaško silo prisvojila območje Vilniusa, ki je imel poljsko etnično večino, a so ga Litovci hoteli zase iz zgodovinskih razlogov, ker je bilo mesto prestolnica Velike kneževine Litve. Leta 1938 je Poljska celo zagrozila Litvi z vojno in zasedbo, če ne bo priznali poljske suverenosti nad Vilniusom (polj. Vilna). Potem ko so Sovjeti septembra 1939 zasedli vzhod Poljske, so Vilnius izročili Litvi (na fotografiji: litovski vojaki pod gradom nekdanjega velike litovskega kneza Gedeminasa). V zameno so morali Litovci v državo spustiti sovjetske vojake. Ti so junija 1940 okupirali Litvo, podobno kot Latvijo in Estonijo.
Sovjeti kljub neuspešni osvojitvi Finske niso odnehali: poleti 1940, potem ko je bilo jasno, da je Hitler v bliskoviti vojni porazil Francijo, so Sovjeti popolnoma okupirali tri baltske države in jih priključili Sovjetski zvezi.
Stalin si ni mislil, da bo Hitler nepremišljeno napadal Sovjetsko zvezo
Čeprav je Hitler vse bolj kopičil vojsko na meji s Sovjetsko zvezo, Stalin ni verjel, da je prav njegova država naslednja nemška tarča. Prepričan je bil, da Nemčija želi le izsiliti bolj ugoden trgovinski sporazum, torej, da bi dobila več sovjetskega žita in nafte ter drugih surovin. Stalin je pred nemškim napadom celo povečal sovjetski izvoz v Nemčijo.
Stalin, ki je vedel za Hitlerjeve rasne teorije ter želje po osvojitvi in kolonizaciji evropskega dela Sovjetske zveze, tudi ni pričakoval, da bo Hitler napadel Sovjetsko zvezo, ne da bi prej porazil Veliko Britanijo. Stalin je javno govoril, da je nemški kancler Otto von Bismarck leta 1871 porazil Francoze, ker ni imel dveh front, v prvi svetovni vojni pa so bili Nemci poraženi, ker so se vojskovali na dveh frontah istočasno.
Stalin namenoma Nemcem razkazuje svojo orožarno
Aprila 1941 je Stalin namenoma razkazal Nemcem svoje vojaške tovarne, ker je želel pokazati Nemcem, kako močno vojaško industrijo ima, da bi jih tako odvrnil od invazije. Nemci so bili med drugim osupli, ko so izvedeli, da imajo ruski bombniki Pe-8 večji doseg od nemških bombnikov.
Stalin je mislil, da se bo Nemčija na zahodu zapletla v dolgotrajno in krvavo vojno s Francijo in Veliko Britanijo, a se je uštel. Vedel je, da po zmagi nad Francijo Nemčija kopiči vojsko na sovjetskih mejah, a ni verjel, da bo Hitler tako hazardersko nepremišljen, da bo res napadal Sovjetsko zvezo. Mislil je, da Hitler Nemčije ne bo spet spravil v položaj, ko se mora vojskovati na dveh frontah istočasno. Tudi ni verjel v napad, ker so pred nemškim napadom junija 1941 vohuni poročali, da nemška vojska za nemške vojake nima zimske opreme.
Presenečeni člani nemške delegacije niso vedeli, da imajo Sovjeti tako močno in razvito vojaško industrijo. Pred tem tudi niso vedeli, da imajo Sovjeti toliko letal. Nemški vohun Hans Krebs (bil je namestnik nemškega vojaškega atašeja v Moskvi), ki je znal rusko in je sodeloval na obiskih tovarn, je dejal, da je bil nemški generalštab potrt, ko je izvedel, kaj vse imajo Sovjeti. Stalin je Nemcem razkazal tudi proizvodnjo tankov T-34.
Hitler je še bolj prepričan v napad na Sovjetsko zvezo
Če je Stalin tako želel prestrašiti Nemce, da ti ne bi napadli Sovjetske zveze, pa je bil Hitler nasprotno zdaj še bolj prepričan, da je treba čim prej napasti Sovjetsko zvezo, preden bo ta vojaško premočna.
O bližajočem nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je pisal tudi zahodni tisk, a Stalin ni verjel, ker je vedel, kako sam manipulira s tiskom. Stalin je tudi mislil, da skušajo Američani in Britanci Nemčijo in Sovjetsko zvezo zaplesti v vojno, kar je bilo res. Kot pravi ameriški zgodovinar Stephen Kotkin, je Stalina logično mišljenje prepričalo, da Nemci ne bodo napadli Sovjetske zveze.
Goebbels o paktu s Sovjeti kot o madežu, ki ga je treba sprati
A Hitler je preveč hrepenel v želji po uničenju komunistične Sovjetske zveze, da bi odlašal z vojno. Eden od vodilnih nemških nacistov Josef Goebbels je junija 1941 v svoj dnevnik zapisal: "Firer pričakuje, da bo vojna proti Sovjetski zvezi trajala štiri mesece, sam menim, da bo trajala še manj in da se bo boljševizem sesul kot hišica iz kart. (...) Moskva želi stati ob strani, dokler Evropa ne bo izkrvavela. Tedaj se bo Stalin vključil in boljševiziral Evropo ter ji vsilil svojo oblast. Mi bomo razblinili njegove račune z enim samim udarcem. (...) To zavezništvo z boljševizmom je bilo vedno madež na naši časti. Zdaj bo ta madež spran."
Nemčija je 22. junija 1941 prekršila avgusta 1939 sklenjeni pakt o nenapadanju in skupaj s svojimi zaveznicami začela invazijo na Sovjetsko zvezo.
Glavna vira za članek:
Stephen Kotkin, Stalin: Waiting for Hitler, 1929–1941, London 2018.
Timothy Snyder, Krvava prostranstva: Evropa med Hitlerjem in Stalinom, Ljubljana 2025.
