Petek, 21. 1. 2022, 22.03
2 leti, 9 mesecev
Rdeča grofica, ki je hotela strmoglaviti Adolfa Hitlerja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,62
13
Zaradi njenih povezav s komunisti in drugimi levičarji so ji na univerzi dali vzdevek rdeča grofica.
Zgodba vzhodnopruske grofice Marion Dönhoff je ena od najzanimivejših zgodb 20. stoletja. Zarotila se je proti Hitlerju in nekaj mesecev pred koncem druge svetovne vojne v hudi zimi na konju pobegnila pred prodirajočo sovjetsko Rdečo armado. V povojni Zahodni Nemčiji je bila ena najvplivnejših novinark, ki je imela tesne stike z vodilnimi zahodnonemškimi politiki.
Bil je hladen januarski dan pred 77 leti, ko je takrat 34-letna grofica Marion Dönhoff na svojem vzhodnopruskem posestvu zajahala svojega konja. Teklo je zadnje leto druge svetovne vojne in sovjetska Rdeča armada je bila v silovitem prodiranju proti zahodu.
Rdeča armada pred vrati Vzhodne Prusije
Poleti 1944 so namreč Sovjeti v operaciji Bagration, ki se je začela na tretjo obletnico Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo, dobesedno poteptali nemško armadno skupino Center in osvobodili sovjetsko ozemlje, ki so ga izgubili na začetku operacije Barbarossa.
Postalo je jasno, da je konec z nemškimi imperialnimi sanjami in da se bo nacistična Nemčija zdaj bojevala le še za svoj goli obstoj. Zlasti v Vzhodni Prusiji, ki je ležala najbližje sovjetskim enotam, se je med Nemci razširil paničen strah.
Beg Nemcev iz Vzhodne Prusije
V strahu pred Rdečo armado, ta se je hotela maščevati za iztrebljevalno vojno proti Sovjetski zvezi, ki jo je Hitler začel poleti 1941, so iz Vzhodne Prusije proti zahodu prvi Nemci tako začeli bežati že pozno poleti 1944.
Nacistična Nemčija je skupaj s svojimi zaveznicami 22. junija 1941 napadla komunistično Sovjetsko zvezo. To je bila t. i. izničevalna oziroma lahko rečemo kar iztrebljevalna vojna (nem. vernichtungskrieg), s katero so nacisti želeli iztrebiti judovsko prebivalstvo na ozemlju Sovjetske zveze, Slovane pa ali izgnati v Sibirijo, jih pomoriti z lakoto ali pa narediti za brezpravne sužnje nemškim zavojevalcem. V Belorusiji na primer je med nemško agresijo umrla kar četrtina prebivalstva.
Ko se je januarja 1945 na pot proti zahodu odpravila tudi grofica Dönhoff, je bila del velikanskega, trimilijonskega begunskega vala. Pot je bila zelo zahtevna, tudi zaradi hudi zime – temperature so se namreč spustile do skoraj 20 stopinj pod ničlo.
Sedemtedenska ježa proti zahodu
Pred sovjetsko vojsko je grofica pobegnila tik pred zdajci. Od posestva Dönhoffov v kraju Quittainen (ta se zdaj imenuje Kwitajny in je del Poljske) so bili rdečearmejci namreč oddaljeni le 11 kilometrov. Pot od Vzhodne Prusije do Vestfalije na zahodu Nemčije je na hrbtu njenega konja Alaricha z nekaj postanki trajala kar sedem tednov.
Po svoje je njen beg na konju proti zahodu neke vrste ironija zgodovine. Plemiška rodbina Dönhoff oziroma von Dönhoff namreč izvira iz omenjene Vestfalije na zahodu Nemčije. Tam je bila prvič omenjena konec 13. stoletja. Nekateri člani vestfalske plemiške družine so si nova posestva pribojevali kot člani križarskih odprav proti poganskim Baltom.
Vzhodnopruski Dönhoffi
Tako so imeli posestva tudi v današnji Estoniji in Latviji, del družine je tudi postal del poljskega plemstva (ta veja družine je uporabljala priimek Denhoff). Od leta 1666 do 1945 je bil sedež vzhodnopruskih Dönhoffov na gradu Friedrichstein, ki je ležal kakšnih 20 kilometrov vzhodno od Königsberga (danes Kaliningrad).
Grad oziroma dvorec Friedrichstein v Vzhodni Prusiji, ki so ga leta 1945 uničili sovjetski vojaki.
Na tem gradu se je decembra 1909 rodila tudi Marion Dönhoff. Njene oče je bil politik in diplomat, grof August Karl von Dönhoff, njena mama pa grofica Maria von Dönhoff (dekliški priimek von Lepel), ena od dvornih dam nemške cesarice Avguste Viktorije, žene cesarja Viljema II.
Mlada rdeča grofica
Leta 1931 je Marion Dönhoff začela študirati ekonomijo v Königsbergu. Že naslednje leto je študij ekonomije nadaljevala v Frankfurtu. Za ekonomijo se je odločila zato, ker je hotela bolj razumeti vzroke svetovne gospodarske krize, ki je izbruhnila leta 1929.
Januarja 1933 so v Nemčiji oblast prevzeli nacisti. Marion je javno nasprotovala nacistom, trgala nacistične plakate z zidov, se družila s komunisti in drugimi levičarji, delila protinacistične letake in tudi hotela odstraniti nacistično zastavo s kljukastim križem s strehe univerze. Zaradi teh dejanj je dobila vzdevek rdeča grofica. Maja 1934 je končala študij v Frankfurtu in odšla v Basel v Švici, kjer je leta 1935 doktorirala.
Dvojno življenje grofice Marion
Do leta 1937 je potovala po svetu, med drugim je bila v Afriki, nato pa se je vrnila v Vzhodno Prusijo, kjer je pomagala pri upravljanju posestva v Quittainenu. Ko je bil leta 1939 v vojsko vpoklican njen najstarejši brat Heinrich, je sama prevzela vodenje posestva, piše na nemški spletni strani Lebendiges Museum Online (LeMo).
Grad oziroma dvorec Quittainen, od koder je Dönhoffova na svojem konju pobegnila pred Sovjeti. Risba dvorca je iz 19. stoletja.
Med letoma 1940 do 1945 je bila Dönhoffova na zunaj zvesta sledilka nacistične oblasti, na skrivaj pa je sodelovala pri poskusu strmoglavljenja Adolfa Hitlerja. Bila je del protinacistične skupine nemških aristokratov, katere člani so bili med drugim grof Helmuth James von Moltke, grof Peter Yorck von Wartenburg in grof Claus Schenk von Stauffenberg.
Spodleteli atentat na Hitlerja
Posredovala je sporočila tujim diplomatom v Švici, vzdrževala povezave med pripadniki odpora ter navezovala stike s simpatizerji. A von Stauffenbergov atentat na Hitlerja v njegovem bunkerju 20. julija 1944 je spodletel. Po atentatu so usmrtili skoraj 200 ljudi, od tega skoraj vse vpletene v atentat.
Marion je oblastem ovadil njen stric Bogislav von Dönhoff, ki je bil član NSDAP in osebni prijatelj vzhodnopruskega gavlajterja Ericha Kocha. Zasliševal jo je Gestapo, a ker niso našli nobenih dokazov, ki bi jo povezali z zarotniki proti Hitlerju, se je srečno izvlekla. Manj sreče je imel njen bratranec Heinrich von Lehndorff, ki so ga nacisti zaradi sodelovanja pri poskusu strmoglavljenja Hitlerja septembra 1944 obesili.
Rdeča armada zažge dvorec Friedrichstein
Posestva njene družine v Vzhodni Prusiji so bila seveda po prihodu Rdeče armade izgubljena. Njen rodni Friedrichstein so Sovjeti leta 1945 požgali in uničili. Požgali so tudi vas Quittainen, ustrelili več vaščanov, preživele pa februarja 1945 z vlakom poslali v delovno taborišče na Uralu, kjer jih je veliko umrlo.
V sodobni Nemčiji grofa Clausa von Stauffenberga (na fotografiji levo), ki je s podtaknjeno bombo neuspešno skušal ubiti Hitlerja, pogosto prikazujejo kot nekoga, ki je skušal s svojim dejanjem oprati nemško čast. Pri tem se pozablja, da je bil von Stauffenberg med drugim zagovornik nemške kolonizacije Poljske, nemški nacionalist, antisemit in privrženec arijske rasne teorije, prav tako je na začetku podpiral Hitlerja in NSDAP. Čeprav je bil zaradi določenih Hitlerjevih potez zadržan do njega, pa je njegov goreč nasprotnik postal šele leta 1943, ko je bil hudo ranjen v spopadu z Angleži v severni Afriki in ko je postalo jasno, da bo Nemčija izgubila vojno.
Vrnitev v Vzhodno Prusijo, ki so jo zavezniki s Sovjeti na čelu tako rekoč izbrisali z obličja Zemlje (južni del Vzhodne Prusije je Stalin dal Poljski, severni priključil Sovjetski zvezi, nemško prebivalstvo pa izgnal), je bila torej nemogoča. Tako je Dönhoffova nadaljevala svoje življenje na zahodu Nemčije.
Težka sprijaznitev z nemškimi vojnimi zločini
Leta 1945 in 1946 je v Nürnbergu spremljala sojenje vodilnim nacistom. Prepričana je bila, da bi jim morali soditi tudi zaradi zločinov nad lastnim prebivalstvom. Menila je tudi, da zahodni zavezniki zanemarjajo obstoj protihitlerjevskega odpora med Nemci.
Nekaj časa je bila, kot takrat verjetno velika večina Nemcev, prepričana, da zahodne države prestrogo obravnavajo Nemčijo in njena dejanja med drugo svetovno vojno. Vzela je celo v bran poveljnike wehrmachta, čeprav so ti izdajali ukaze, s katerimi so nemški vojaki zagrešili vojne zločine. O njenem zavračanju soočanja z nemškimi vojnimi zločini in zločini proti človeštvu se je lani maja razpisal tudi "njen" Die Zeit.
Zagovornica sprave z vzhodnoevropskimi državami
Šele pozneje se je Dönhoffova, ki je bila od leta 1946 novinarka hamburškega časnika Die Zeit (njegovo delovanje je dovolila britanska zasedbena oblast), odmaknila od teh stališč. Postala je velika zagovornica nemške sprave s Poljsko in drugimi državami vzhodno od (Zahodne) Nemčije.
Dönhoffova je novinarka Die Zeita postala leta 1946. Leta 1955 je postala namestnica odgovornega urednika, leta 1986 pa odgovorna urednica. Leta 1972 je postala izdajateljica Die Zeita.
Leta 1962 je svoj beg pred Rdečo armado opisala v knjigi Namen, die keiner mehr kennt: Ostpreußen - menschen und geschichte (sl. Imena, ki jih nihče več ne pozna: Vzhodna Prusija – ljudje in zgodovina). Knjiga je postala velika uspešnica. Tega leta je tudi prvič po begu obiskala Poljsko.
Vrnitev v rodni kraj
Leta 1989 je prvič po begu obiskala tudi Friedrichstein (zdaj se kraj imenuje Kamenka), kraj svojega otroštva in mladosti. Leta 1992 se je znova vrnila. Tega leta so v Kaliningradu odkrili kip slavnemu filozofu Immanuelu Kantu. To je bila replika izvirnega kipa, ki so ga leta 1944 iz Königsberga pripeljali v Friedrichstein in ga zakopali v zemljo, da ga ne bi v roke dobili Sovjeti. Pozneje pa so pozabili, kam točno so ga zakopali, in ga niso več našli.
Dönhoffova se je z nemško izgubo Vzhodne Prusije težko sprijaznila. Dolgo časa je trdila, da so nemške meje na vzhodu (gre za meje takratne komunistične Vzhodne Nemčije s Poljsko, op. p.) mednarodnopravno nezakonite. Šele leta 1970 se je sprijaznila s povojno nemško vzhodno mejo.
Dönhoffova je umrla marca 2002.
13