Petek, 22. 10. 2021, 22.27
3 leta, 2 meseca
Slovenci in odkritje skrivnostnega ljudstva
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,75
15
Ob Lebskem jezeru na današnjem Poljskem so nekdaj živeli Slovinci.
Ob Baltskem morju je vse tja do 20. stoletja živelo maloštevilno slovansko govoreče ljudstvo. Rekli so jim Slovinci. Podobnost imen Slovinci in Slovenci pogosto razvnema domišljijo in rojeva teze o morebitni tesni sorodnosti med Slovinci in Slovenci.
Leta 1856 je ruski jezikoslovec in zgodovinar nemškega rodu Alexander Hilferding (rusko Aleksander Fedorovič Hilferding) obiskal Pomorjansko oziroma Zapomorjansko, nemško Hinterpommern. To je bila dežela, ki je bila takrat v okviru Prusije in večinoma nemško govoreča.
Srednjeveška nemška kolonizacija Pomorjanskega
Večina slovanskega prebivalstva Pomorjanskega ob Baltskem morju se je v času nemške srednjeveške kolonizacije ponemčila. Slovanskemu jeziku je ostala zvesta le peščica prebivalcev na skrajnem vzhodu Zapomorjanskega, ki je živela med mestoma Stolp (Stołpsk po kašubsko in Słupsk po poljsko) in Leba (Łeba po kašubsko in poljsko).
To maloštevilno slovansko govorečo skupnost je preostalemu delu Evrope razkril Hilferding. Poimenoval jo je Slovinci (Slowinzen ali Slovinzen po nemško, Słowincë po kašubsko in Słowincy po poljsko). Vprašanje je, ali so se tudi sami tako imenovali. Po nekaterih razlagah so se imeli za del Kašubov oziroma za Lebske Kašube.
Tezi o slovinskem jeziku
Kašubi so slovansko govoreča skupnost, ki je prav tako dolgo časa živela v okviru prevladujoče nemško govorečih političnih enot (območje, na katerem živijo Kašubi, se je nekdaj imenovalo Pomerelija oziroma Zahodna Prusija). V nasprotju s Slovinci so Kašubi katoličani. Tako Slovinci kot Kašubi so potomci srednjeveškega slovanskega ljudstva Pomorjancev.
Slovinščina je izumrla, zato ne vemo natančno, kako je zvenela. Podobna pa je bila kašubščini:
Glede jezika Slovincev obstajata dve tezi. Po prvi so govorili kašubsko narečje, po drugi pa samostojen jezik, ki pa je bil zelo soroden kašubščini. Tako kašubščina kot slovinščina spadata skupaj s poljščino med lehitske jezike. Lehitski jezik je bila tudi polabščina, ki je prav tako kot slovinščina že izumrla.
Ponemčenje Slovincev
V 19. stoletju se je začel proces ponemčenja Slovincev, ki ga je še pospeševalo to, da so bili Slovinci protestanti, tako kot njihovi nemški sosedje. Na drugi strani so se katoliški Kašubi bolj trdoživo oklepali svojega jezika. Podobno se dogaja med Lužiškimi Srbi, med katerimi so (bili) protestanti bolj dovzetni za ponemčenje kot katoličani.
Proces ponemčenja lahko spremljamo s podatki o opuščanju slovinščine in uveljavljenju nemščine pri bogoslužju v cerkvah (vir: Wojciech Lysiak, Das Drama der Slowinzen). To se je leta 1850 zgodilo v kraju Gardna Wielka (nemško Groß Garde), leta 1856 v kraju Smoldzino (Schmolsin), leta 1876 v kraju Cecenow (Zezenow) in leta 1886 v kraju Glowczyce (Glowitz).
Velik del priobalnega območja, ki je nekdaj pripadal Slovincem, je zdaj Slovinski narodni park:
Izseljevanje Slovincev s trebuhom za kruhom
Veliko Slovincev je v 19. stoletju odhajalo s trebuhom za kruhom v Ameriko ali nemško Porenje. V šolah je bil učni jezik samo nemški, z nemščino in ponemčevanjem so se Slovinci srečavali tudi v pruski vojski. Slovinci, tudi tisti, ki so še govorili svoj jezik, so se tako že v prvi polovici 20. stoletja vse bolj imeli za Nemce in ne za Slovince oziroma Kašube.
Prihod Rdeče armade in priključitev k Poljski
Ko je ob koncu druge svetovne vojne na Pomorjansko prišla sovjetska Rdeča armada, so se že vsi Slovinci imeli za Nemce oziroma za del nemškega naroda in zavračali ime Slovinci. Kljub temu Poljaki, ki so po drugi svetovni vojni po zaslugi Sovjetske zveze dobili velik del Pomorjanskega, večine Slovincev niso izgnali, tako kot so izgnali Nemce, ampak so jim dovolili ostati. Tudi tistim, ki sploh niso znali več slovinsko, ampak samo nemško.
Nekdanja slovinska vas Kluki je spremenjena v muzej na prostem:
Leta 1947 je na Pomorjanskem v slovinskih vaseh oziroma naseljih Kluki (nem. Klucken), Gardna Wielka (Groß Garde), Gardna Mala (Klein Garde), Izbica (Giesebitz) in Lisia Gora (Fuchsberg) verjetno živelo okoli 445 ljudi slovinskih korenin (vir: Violetta Tkacz, Kluki (Klucken) als Heimat).
Slovinci si želijo v Zahodno Nemčijo
Leta 1948 je v kraju Kluki živelo samo še 142 Slovincev. Nekateri Slovinci oziroma Nemci slovinskih korenin so v prvih letih po drugi svetovni vojni potrti odhajali zaradi pritiskov in ne po lastni volji, od srede 50. let pa so Slovinci v velikem številu poljske oblasti večkrat prosili, naj jim dovolijo odhod v Zahodno Nemčijo, kjer so že živeli nekateri njihovi sorodniki.
Leta 1957 se je tako odselilo še 53 Slovincev, najverjetneje v Zahodno Nemčijo. V letih 1964-1970 je odšlo še 17 Slovincev. Do leta 1976 so tako iz nekdaj popolnoma slovinskega kraja Kluki v Zahodno Nemčijo odšli že vsi Slovinci, pa tudi nekateri pripadniki mešanih, poljsko-slovinskih družin.
"Slovinski" Hamburg
V Klukiju je od domačinov ostala samo družina Köetsch, v bližnjih vaseh pa je na Poljskem ostalo še šest Slovink, ki so bile poročene s Poljaki. Veliko potomcev Slovincev, zlasti tistih, ki so bili po drugi svetovni vojni izgnani v Zahodno Nemčijo, živi v Hamburgu, predvsem v okrožju Finkenwerder ter v bližnjih mestnih četrtih in vaseh. Imajo se za Nemce.
Veliko Slovincev oziroma potomcev Slovincev že nekaj desetletij živi v Hamburgu, zlasti v okrožju Finkenwerder in njegovi okolici.
Slovenci in Slovinci
Kljub podobnosti imen Slovenci in Slovinci pa - vsaj po do zdaj znanih ugotovitvah - kakšne zelo tesne sorodnosti med Slovenci in Slovinci ni. Jezikovno so bili Slovinci del lehitsko govorečih Slovanov. Znotraj lehitskih jezikov je bila slovinščina najbolj sorodna kašubščini (po nekaterih razlagah pa njen del), malce bolj oddaljena je bila od zdaj že izumrle polabščine, še dlje pa od poljščine. Lehitski jeziki so poleg češčine, slovaščine ter gornje in dolnje lužiščine del zahodnoslovanskih jezikov.
Kakšne genetske raziskave o Slovincih ni zaslediti, a lahko z veliko gotovostjo sklepamo, da so tudi tukaj zelo podobni Kašubom. Ti pa so genetsko precej bližje Poljakom kot Slovencem. V zgodnjem srednjem veku je bila za Pomorjance, prednike Slovincev in Kašubov, značilna posebna slovanska kultura, ki je dobila ime Sukow-Dziedzice. Na današnje slovensko ozemlje pa so se priselili Slovani, ki so pripadali tako imenovani praški kulturi.
15