Ponedeljek, 31. 8. 2020, 4.00
3 leta, 7 mesecev
Skrivnosti, ki povezujejo Slovence in Čehe
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,25
9
Slovenci in Čehi smo poleg Lužiških Srbov edini slovanski narod, ki je dolga stoletja živel v okviru Svetega rimskega cesarstva (v zgodovinopisju znanega kot Nemško cesarstvo ali zgolj Cesarstvo) oziroma pozneje v okviru Avstrijskega cesarstva. Pred letom 1918 so nam bili Čehi po svoje bližje kot slovanski narodi južno od nas. Večstoletna ista zgodovinska izkušnja v okviru istega državnega okvira je sooblikovala miselnost obeh narodov, čeprav že stoletja nimata več skupne meje.
Med Slovenijo in Češko leži Avstrija, toda Slovenci in Čehi imamo kljub tej zemljepisni oddaljenosti skupne značilnosti, ki imajo svoje korenine v zgodovini.
Slovenija in Češka sta najbolj uspešni in gospodarsko razviti slovanski državi, številni v Sloveniji pa so tudi prepričani, da so Slovenci zgodovinsko bolj povezani s Čehi kot s sosednjimi slovansko govorečimi narodi južno od Kolpe in Sotle. Da smo Slovenci torej bolj zahodnoslovanski kot južnoslovanski narod.
Korenine slovenskega jezika
Pri tem se lahko opirajo na slovenskega jezikoslovca Franceta Bezlaja (1910–1993), ki se je ukvarjal predvsem z besediščem in krajevnimi imeni ter je bil prepričan, da je slovenska jezikovna podlaga v bistvu jezik severnoslovanskega tipa, ki se je že od prvih začetkov razvijal pod trajnim južnoslovanskim vplivom.
Ta severnoslovanska podlaga naj bi bila zahodno-vzhodnoslovanska jezikovna mešanica, pri čemer naj bi bila močnejša zahodnoslovanska komponenta. Poleg slovenskega narodnega ozemlja naj bi bila podobna zahodno-vzhodnoslovanska jezikovna mešanica po Bezlajevem mnenju značilna tudi za hrvaško čakavsko narečje.
Prihod Slovanov na današnje slovensko ozemlje
Po zadnjih arheoloških odkritjih so prvi slovanski predniki Slovencev na današnje slovensko ozemlje prišli že v prvi polovici 6. stoletja, in sicer zagotovo vsaj na ozemlje današnjega Prekmurja. Do okoli leta 600 pa so že poselili velik del vzhodnih Alp in prodrli tudi na ozemlje današnje Primorske.
Čehi Benetkam rečejo Benátky. Po eni od razlag so Čehi, ki strmijo k poslovanjenju tujih krajevnih imen in ohranitvi slovanskih oblik krajevnih imen (Genova je tako postala Janov, Leipzig ostaja Lipsko, Dresden pa Drážďany), mesto, ki se mu v italijanščini reče Venezia, poimenovali Benatky po zgledu slovenskega imena Benetke. Skoraj zagotovo so Čehi od Slovencev prevzeli tudi besedi, ki sta tesno povezani s krščanstvom, in sicer Rim in križ (češko Řím in kříž ). Verjetno so se iz Karantanije, ki je bila prva krščanska slovanska država, v času pokristjanjevanja na sever med zahodne Slovane razširile tudi besede papež, maša, menih in velika noč (češko papež, mše, mnich in velikonoce).
Po dognanjih jezikoslovcev so od leta 400, še zlasti pa od leta 600, praslovanski jezik spreminjale številne glasovne inovacije, ki so zdaj vidne v sodobnih slovanskih jezikih.
Kako je reka Gila postala Zilja
Tako so se glasovi k, g in h v določenih položajih (pred e in i) spremenili oziroma omehčali v glasove c, z in s. Tako so naši slovanski predniki ime koroške reke, ki se ji je v jeziku romansko govorečih staroselcev reklo Gila, preoblikovali v Zilja, ime mesta Celeia, ki se je izgovarjalo kot Keleja, pa v Celje.
Zahodnoslovanski jeziki pa te inovacije niso razvili v celoti. Tako je za češčino in druge zahodnoslovanske jezike značilno, da se glasova k in g nista spremenila v c in z v besedah, kot sta cvet in zvezda. V češčini je tako cvet ostal starinsko květ (v slovaščini kvet in poljščini kwiat), zvezda pa hvězda (v slovaščini hviezda in poljščini gwiazda).
Kvetje v jeseni in Vojna gvezd
Če bi bila torej slovenščina zahodnoslovanski jezik v sodobnem pomenu te besede, bi Ivan Tavčar napisal Kvetje v jeseni, hollywoodski film Star Wars pa bi v slovenščino prevajali kot Vojna gvezd.
Najbolj mednarodno znana češka beseda je zagotovo robot. Leta 1920 je češki pisatelj Karel Čapek v gledališki igri R.U.R. umetna bitja, ustvarjena za to, da bi prevzela človeško delo, poimenoval roboti. Beseda izvira iz beseda robota – trdo delo, suženjsko delo. Slovensko bi se reklo rabota, robot bi bil pa tako rabot. Je pa češka oblika robota verjetno že v srednjem veku prišla v srbščino in hrvaščino – rob (sl. suženj) in zarobljenik (sl. ujetnik). Češkega izvora je morda tudi izraz pištola. V času husitskih vojn v 15. stoletju so Čehi uporabljali majhne ročne topove, ki so jim rekli píšťala.
Poleg tega se je v zahodnoslovanskih jezikih glas h po letu 600 za razliko od drugih slovanskih jezikih omehčal v š. Zato je beseda vse v češčini všechno, v slovaščini všetko (drugače je v osrednjeslovaškem narečju) in v poljščini wszystko. Če bi bilo podobno tudi v slovenščini, bi zdaj vsevedu rekli vševed, tako imenovanemu vsegliharju pa všeglihar.
Rabota in robota
Tukaj pa se razlike med zahodnoslovanskimi jeziki in slovenščino, ki segajo v zgodnji srednji vek, ne končajo. Zahodni in vzhodnoslovanski jeziki so praslovanske besede, ki so se začele na or- ali ol-, spremenili tako, da so jih izgovarjali po novem z ro- in lo-, medtem ko je za južnoslovanske jezike značilen nov začetek besed na ra- in la-.
Praslovanski olket (del roke) je tako v slovenščini postal laket, v češčini pa loket, praslovanska orbota (trdo delo, suženjstvo) je v slovenščini in drugih južnoslovanskih jezikih postal rabota, v zahodni slovanščini pa robota. Če bi bil slovenski jezik vključen v zahodnoslovansko smer inovacije, bi Slovenci zdaj namesto razbojnik govorili rozbojnik, namesto razumnik rozumnik in namesto rastlinjak rostlinjak. Rabljen avtomobil pa bi postal robljen avtomobil.
Noč in nocoj
Razlike med slovenščino ter češčino in drugimi zahodnoslovanskimi jeziki so tudi glede poenostavitve praslovanskih besed, ki so se končale na *tj ali *dj, na primer notj, svetja ali medja. V slovenščini so postale noč, sveča in meja (podobno preja, kraja, sreča in rojen iz praslovanskih predja, kradja, sretja in rodjen). Tj se je torej poenostavil v č, dj pa v j.
Slovensko ime za avstrijsko prestolnico je Dunaj, medtem ko Čehi rečejo Dunaj reki Donavi, ob kateri leži avstrijska prestolnica, Dunaju pa Vídeň. Pred nemško srednjeveško kolonizacije v današnjem avstrijskem Podonavju in v vzhodnih Alpah sta se nastajajoči slovenski in nastajajoči češki jezikovni prostor ozemeljsko stikala. Po ugotovitvah avstrijskega jezikoslovca Georga Holzerja so na ozemlju današnjega avstrijskega Podonavja (Spodnja in Zgornja Avstrija) nekoč govorili mešanico slovenskega in češkega jezika. Poleg tega imajo nekatera češka jugozahodna narečja, ki imajo bolj pojočo govorico in se po naglasu ločijo od preostale češčine (plzensko in dudlebsko narečje), podobno naglaševanje kot slovensko ziljsko narečje.
V zahodnoslovanskih jezikih pa ni bilo tako, saj je iz *tj nastal c in iz *dj dz ali z: noc, svica in medza oziroma meza. Če bi bila slovenščina v tem pogledu podobna zahodnoslovanskim jezikom, bi Marjana Deržaj pred desetletji zapela pesem Poletna noc, knjigo francoskega pisatelja in filozofa absurda Alberta Camusa Tujec pa bi prevedli kot Cudzec.
Je pa zanimivo, da ima slovenska beseda nocoj na videz zahodnoslovansko obliko. Nekako logično bi bilo, da bi Slovenci rekli nočoj, če že rečemo noč (tako kot ponoči, sinoči …). O tem, ali beseda nocoj izvira iz noc ali iz noč, se med jezikoslovci še vedno krešejo različna mnenja.
Slovenska roka in slovenski mož
Slovanski jezik je imel nekdaj tudi nosna samoglasnika ę in ǫ. V slovenščini je iz ǫ nastal običajen samoglasnik o, kar je izjema med vsemi slovanskimi knjižnimi jeziki. Na primer roka, zob, mož, goba in moka. Vzhodnoslovanski jeziki, srbščina in hrvaščina, pa tudi zahodnoslovanska češčina, slovaščina in lužiška srbščina so nosni samoglasnik ǫ preoblikovali v glas u. V češčini je tako kot v srbščini in hrvaščini roka ruka, zob zub in mož muž.
To so glavne razlike med slovenščino in češčino oziroma med slovenskim in zahodnoslovanskimi jeziki. Obstajajo pa tudi povezave. Slovenščino, zlasti pa severna in severozahodna slovenska narečja, z zahodnoslovanskimi jeziki namreč povezuje zelo zanimiv arhaizem.
Starinske besede slovenskega alpskega severa
Za praslovanščino je bil med drugim značilen soglasniški sklop *dl: kridlo, sedlo, kadidlo, modlitev, stopadlo, motovidlo, šidlo … Večina slovanskih jezikov je sklop dl v zgodnjem srednjem veku poenostavila v l: krilo, selo, kadilo, molitev, stopalo, motovilo, šilo … Ne pa tudi zahodnoslovanski jeziki. Ta arhaizem je ostal trdoživ tudi na alpskem severu in severozahodu slovenskega jezikovnega prostora. V koroškem ziljskem narečju tako krilu rečejo kridwo, drevesu jela pa jedwa.
V slovenščini in češčini obstajajo popolnoma iste besede, ki pa imajo popolnoma drugačen pomen. Tako je otrok v češčini suženj. Menda zato Čehi v Sloveniji za zabavo kupujejo nalepke za osebna vozila, na katerih piše Otrok v avtu (Čehi to razumejo kot suženj v avtu). Obratno je pri besedi chlapec (hlapec), ki v češčini pomeni fant.
Starinsko besedo modliti, ki jo najdemo že v Brižinskih spomenikih in pomeni moliti, pa najdemo tudi v nekaterih štajerskih narečjih. Za slovenski knjižni jezik in velik del slovenskih narečij pa so tudi značilne oblike padla, jedla, ukradla in ne pala, jela, ukrala.
Arhaizem, ki povezuje del severozahodnih slovenskih narečij in zahodno-, pa tudi vzhodnoslovanske jezike, je predpona vy- oziroma vi. Za južnoslovanske jezike je značilna predpona iz-: izbor, izbrati, izkopati, izhod ... Predpona vy je ohranjena še v nekaterih koroških in primorskih narečjih, pa tudi v istrski čakavščini, v slovenskem knjižnem jeziku pa jo imamo v sopomenki za pomlad – vigred.
Kako je gospodja postala gospa
Slovenski jezik s češkim pa povezujejo tudi nekatere inovacije. Poglejmo slovensko beseda gospa. Ta je nastala iz praslovanske besede gospodja. V slovenščini, ki je *dj poenostavila v j, je nastala gospoja, v srbščini in hrvaščini gospođa, v ruščini gospoža, v stari cerkveni slovanščini gospožda in v gornji lužiščini hospoza.
Iz gospoja je v slovenščini nastala gospa (podobno tudi v nekaterih hrvaških narečjih), ker je za slovenščino – tako kot za češčino – značilno, da je sklop oja skrčila v a. Podobno je pri besedah bati se (iz bojati se), stati (iz stojati) in pas (iz pojas). Tudi slovenski priimek Vivod je nastal iz skrčenja iz besede vojivod, to je vojvoda.
Češke izposojenke v slovenskem knjižnem jeziku
V slovenski knjižni jezik je od 19. stoletja naprej prišlo veliko izposojenk iz češčine. Naštejmo jih nekaj: pivo, pivovarna, mrož, velblod, smer, dojem, dovtip, bradlja, stavka, sadra, slog, odpor, tlak, tovarna, vlak, urad, ustava, veda, vodik, vzajemen, znamka, žezlo, plin, pehota, posadka, pribor, nazor, nazoren, naboj, nabožen, geslo, gmota, dovoliti, kolek, lepenka …
Vir: Simona Klemenčič, Besede iz drugih slovanskih jezikov v slovenščini
Ko gora postane hora
Za slovenska zahodna narečja je tako kot za češčino značilno, da je iz glasu g nastal glas h ali grlni glas h. Na primer gora je tako postala hora, grenko je hrenko. Ta pojav je poleg češčine in dela slovenščine značilen tudi za istrsko oziroma severozahodno čakavščino, slovaščino, gornjo lužiščino, ukrajinščino, beloruščino in južnoruska narečja. Tega pojava pa ni na primer v poljščini.
Za skoraj vsa slovenska narečja in za slovenski knjižni jezik je tudi značilno, da prihodnjika ne oblikuje z glagolom hoteti, kot je značilno za srbščino in knjižno hrvaščino, ampak iz biti kot na primer v češčini. V slovenščini tako rečemo bom napisal, v češčini budu psát, v knjižni hrvaščini pa ja ću napisati.
9