Torek, 5. 8. 2025, 6.10
2 tedna, 6 dni
Rehabilitacija spinalne stenoze s pomočjo fizioterapije
Spinalna stenoza je zdravstvena težava, ki najpogosteje prizadene ljudi v starejšem življenjskem obdobju, običajno po dopolnjenem 60. letu. Gre za bolezensko zožitev hrbteničnega kanala, kar pogosto povzroči bolečine v ledvenem delu hrbtenice, ki se lahko širijo tudi v eno ali obe spodnji okončini. Čeprav se sliši resno, je napoved za osebe s spinalno stenozo v večini primerov ugodna. Mnogi posamezniki lahko z ustreznim fizioterapevtskim pristopom živijo aktivno in kakovostno življenje brez večjih omejitev. V primerih izrazitejšega zoženja, kjer konservativno zdravljenje ne zadostuje, pa je včasih potrebna kirurška obravnava – najpogosteje v obliki spinalne dekompresije.
Kaj morate nujno vedeti o spinalni stenozi?
Spinalna stenoza nastane kot posledica patološkega zoženja hrbteničnega kanala, ki se pojavi zaradi obrabnih oziroma degenerativnih sprememb v medvretenčnih ploščicah, fasetnih sklepih in vretencih. Gre za naravni del procesa staranja hrbtenice, ki se s starostjo skoraj neizogibno pojavi – po 50. letu starosti se s tem sooči kar 95 odstotkov ljudi. Vendar pa lahko na hitrost in obseg teh sprememb pomembno vplivajo tudi dejavniki nezdravega življenjskega sloga, kot so telesna neaktivnost, dolgotrajno sedenje in slaba telesna drža.
Kako prepoznati težave pri spinalni stenozi?
Simptomi spinalne stenoze se najpogosteje razvijejo pri starejših osebah, običajno po 60. letu starosti. Dedna zasnova ima pri tem pomembno vlogo, saj so posamezniki, ki imajo že genetsko nekoliko ožji hrbtenični kanal, bolj dovzetni za razvoj stenoze. Zoženje kanala vodi do mehanskega pritiska na živčna vlakna in hrbtenjačo, kar povzroči močne bolečine ter motnje gibanja in občutkov v spodnjih okončinah.
Najpogosteje se spinalna stenoza pojavi v ledvenem delu hrbtenice. Zožitev je lahko prisotna vzdolž celotnega kanala ali le na določenih mestih, pogosto pa se pojavi tudi utesnitev živčnih izhodov iz hrbteničnega kanala, kar se imenuje foraminalna stenoza.
Se soočate s simptomi spinalne stenoze? Ne čakajte, da se stanje poslabša.
Rezervirajte svoj termin v kliniki Medicofit in začnite individualno obravnavo pod vodstvom izkušenega fizioterapevtskega in kineziološkega tima.
Glavni vzroki za nastanek spinalne stenoze
Spinalna stenoza se lahko razvije iz različnih razlogov – ti so lahko prirojeni (kongenitalni), torej prisotni že ob rojstvu, ali pa pridobljeni med življenjem.
Pridobljena oblika spinalne stenoze je bistveno pogostejša v kasnejšem življenjskem obdobju, najpogosteje se pojavi po 50. letu starosti. Najpogostejši vzrok so degenerativne spremembe, povezane s staranjem, ki postopoma povzročajo spremembe na strukturi hrbtenice. Med ključne dejavnike spadajo:
-
Artroza: Pri osteoartrozi pride do obrabe sklepnega hrustanca, kar vpliva tudi na hrbtenico. Ko zaščitna plast izgine, se začnejo kosti med seboj drgniti, to pa sproži nastanek kostnih izrastkov – osteofitov. Ti lahko zasedejo prostor v hrbteničnem kanalu in začnejo pritiskati na živčne strukture.
-
Poškodbe in zlomi hrbtenice: Poškodbe, kot so zlomi vretenc ali to, da se premaknejo, lahko zožijo hrbtenični kanal. Vnetje, ki spremlja poškodbe v bližini hrbtenice, prav tako lahko vodi do dodatnih zapletov.
-
Zadebeljeni ali zakostenevajoči ligamenti: Vezivna tkiva, ki stabilizirajo hrbtenico, se lahko zaradi vnetnih stanj, kot je ankilozirajoči spondilitis, začnejo zakostenevati ali zadebeljevati. Posledično lahko prodrejo v prostor znotraj hrbteničnega kanala.
-
Pagetova bolezen kosti: To kronično stanje povzroči nenormalno rast kosti, ki postanejo večje, a hkrati šibkejše. Ko ta proces prizadene hrbtenico, lahko pride do utesnitve živčnih poti.
-
Diskus hernija: Medvretenčne ploščice s staranjem izgubljajo elastičnost in lahko zdrsnejo iz svojega položaja. Če zdrsnejo proti hrbteničnemu kanalu, lahko pritiskajo na živce in povzročijo stenozo.
Vsi ti posamični dejavniki pripomorejo k razvoju pridobljene spinalne stenoze, pri čemer kombinacija več sprememb pogosto povzroči izrazitejše simptome in večjo potrebo po zdravljenju.
Prirojeni vzroki za nastanek spinalne stenoze
Prirojena spinalna stenoza pomeni, da je hrbtenični kanal zožen že ob rojstvu. Te spremembe so posledica nepravilnosti v razvoju hrbtenice, ki se običajno začnejo že v obdobju plodovega razvoja. Genetski dejavniki imajo pri tem ključno vlogo, saj vplivajo na oblikovanje in rast hrbteničnih struktur. Med najpogostejšimi prirojenimi vzroki so:
-
Ahondroplazija: Gre za dedno motnjo rasti kosti, ki povzroča pritlikavost. Pri tej bolezni so vretenca lahko nepravilno oblikovana, kar vodi v zmanjšano širino hrbteničnega kanala.
-
Motnje v razvoju hrbtenjače: Že med razvojem ploda se lahko pojavijo nepravilnosti, kot je spina bifida ali druge okvare nevralne cevi, ki vplivajo na strukturo hrbtenjače in njenih ovojnic.
-
Prirojena kifoza: To je motnja, pri kateri je hrbtenica pri novorojenčku nepravilno ukrivljena navzven, kar povzroči povečano izbočenost v prsnem delu. Takšna ukrivljenost lahko zmanjša notranji prostor hrbteničnega kanala.
-
Prirojeno krajši pedikli: Pedikli povezujejo telo vretenca z njegovim zadnjim lokom. Če so ti kostni elementi genetsko pogojeno krajši kot običajno, lahko to zmanjša prostor v hrbteničnem kanalu in poveča tveganje za stenozo.
-
Osteopetroza: Redka dedna bolezen, katere posledici sta prekomerna rast in zgoščevanje kosti. V hrbtenici to pomeni, da postanejo vretenca gostejša in trša, kar lahko zmanjša prehodnost hrbteničnega kanala.
Čeprav so ti vzroki redkejši kot pridobljene oblike stenoze, se lahko klinične težave pojavijo že v mladosti ali kasneje v življenju, ko dodatni dejavniki začnejo poslabševati že prisotno prirojeno zožitev.
Kdaj in kako se običajno pokaže spinalna stenoza?
Spinalna stenoza se praviloma začne kazati postopoma, najpogosteje po 60. letu starosti, ko se pojavijo prvi značilni simptomi. Ob sumu na spinalno stenozo zdravnik opravi temeljit klinični pregled in pridobi natančno anamnezo težav. Za potrditev diagnoze je ključna slikovna diagnostika, predvsem magnetna resonanca (MR) in rentgensko (RTG) slikanje hrbtenice.
V zgodnjih fazah so simptomi pogosto neznačilni in težje prepoznavni. Najpogosteje se pojavi bolečina v križu, ki se lahko širi proti zadnjici in navzdol po eni nogi ali obeh nogah. Bolečina je lahko enostranska ali obojestranska.
Z napredovanjem bolezni se pri bolnikih pojavijo dodatne težave, kot so nestabilnost pri hoji, občutek mravljinčenja, odrevenelost nog in zmanjšana mišična moč. Eden izmed značilnih znakov napredovane spinalne stenoze je pojav bolečine v nogah po določeni prehojeni razdalji, ki popusti po kratkem počitku. Ta pojav imenujemo nevrogena klavdikacija, razdalja, ki jo bolnik zmore prehoditi brez bolečin, pa se z napredovanjem bolezni skrajšuje.
V hujših primerih se lahko pojavijo tudi kronične bolečine v hrbtenici.
Mogoči zapleti spinalne stenoze
V napredovanih primerih lahko spinalna stenoza povzroči resnejše nevrološke zaplete. Eden izmed hujših simptomov je izguba nadzora nad odvajanjem urina ali blata, kar imenujemo inkontinenca. Ta simptom kaže na močno utesnitev živčnih struktur in zahteva takojšnje ukrepanje.
Glede na to, na kateri ravni hrbtenice se stenoza pojavi, lahko vpliva tudi na spolno funkcijo – mogoče so težave, kot sta erektilna disfunkcija ali zmanjšana sposobnost doseganja orgazma (anorgazmija).
Čeprav redko, so v najtežjih primerih mogoče tudi trajne posledice, kot je delna ali celo popolna ohromelost spodnjih okončin. Takšni zapleti so sicer izjema, vendar poudarjajo pomen pravočasnega prepoznavanja in zdravljenja bolezni.
Je mogoče preprečiti spinalno stenozo?
Ker so glavni vzroki za razvoj spinalne stenoze povezani z naravnim procesom staranja in obrabo hrbteničnih struktur, popolna preventiva ni mogoča. Kljub temu pa obstajajo načini, kako zmanjšati tveganje za njen pojav ali upočasniti njen razvoj.
Zdrave življenjske navade pomembno prispevajo k dolgoročnemu zdravju hrbtenice. Priporočljivo je uživanje uravnotežene prehrane, bogate s kalcijem, ki pomaga ohranjati kosti močne in odporne. Pomembno je tudi vzdrževanje primerne telesne teže, saj odvečna teža dodatno obremenjuje hrbtenico.
Izogibanje kajenju ima pozitiven vpliv na regeneracijo tkiv in ohranitev zdravja medvretenčnih ploščic. Prav tako sta pomembni skrb za pravilno telesno držo in redna telesna aktivnost – zlasti vaje za krepitev hrbtnih mišic ter stabilizatorjev trupa, ki pripomorejo k boljši podpori hrbtenice pri vsakodnevnih obremenitvah.
Zdravljenje spinalne stenoze
Zdravljenje spinalne stenoze se začne z lajšanjem bolečin, pri čemer se običajno uporabljajo analgetiki za zmanjšanje akutne simptomatike.
V zgodnji fazi v fizioterapevtski kliniki Medicofit uporabljajo instrumentalno fizioterapijo: učinkovite metode vključujejo lasersko terapijo, terapijo TECAR ter elektrostimulacijo z visokofrekvenčnimi tokovi. Ključno je, da se po umiritvi bolečin pacient čim prej vključi v gibalno rehabilitacijo. S ciljanimi vajami za krepitev mišic ob hrbtenici in globokih trebušnih mišic dosežemo boljšo stabilizacijo in zmanjšamo obremenitve prizadetega predela med vsakodnevnimi aktivnostmi.
Za dolgoročno zmanjšanje težav je zelo pomembna individualno prilagojena kineziološka vadba, ki jo z namenom izboljšanja splošne telesne pripravljenosti in okrepitve mišičnega stebra trupa prav tako izvajajo v kliniki Medicofit. Pristop k zdravljenju je vedno najprej konservativen.
Če s fizikalno terapijo in vadbo v obdobju od štirih do šestih mesecev ne dosežemo želenega učinka, se lahko razmisli o operativnem posegu.
Kirurško zdravljenje obsega sprostitev utesnjenega hrbteničnega kanala, odstranijo se zadebeljeni ligamenti, kostni izrastki ali del vretenca (lamina), ki pritiskajo na živčne strukture.
Zdravljenje spinalne stenoze zahteva celosten pristop.
V kliniki Medicofit pacientom zagotavljajo sodobno diagnostiko, učinkovito fizioterapijo in ciljno usmerjeno rehabilitacijo – vse na enem mestu.
Kdaj je nujen obisk kirurga?
Čeprav je spinalno stenozo v mnogih primerih mogoče uspešno obvladovati s konservativnim pristopom, obstajajo določeni znaki, pri katerih je obisk ortopeda nujen.
- Če kljub več mesecem fizioterapije in vadbe bolečine ostajajo močne, funkcionalne omejitve pa pomembno vplivajo na kakovost vašega življenja, je morda smiselno razmisliti o kirurški rešitvi.
- V primeru naraščajoče otrplosti ali šibkosti v rokah ali nogah, ki otežuje hojo, povzroča nestabilnost ali izgubo ravnotežja, gre za opozorilne znake napredovanja bolezni.
- V primeru nenadne mišične oslabelosti ali izgube nadzora nad odvajanjem blata in urina gre za urgentno stanje, ki zahteva takojšnjo specialistično obravnavo.
V takšnih primerih postane operativno zdravljenje realna in pogosto nujna možnost. Zdravnik bo skupaj z vami ocenil resnost simptomov ter predlagal najprimernejši način zdravljenja glede na vaše zdravstveno stanje in življenjske potrebe.
Kirurške možnosti pri zdravljenju spinalne stenoze
Ko konservativno zdravljenje ne prinaša več zadostnega olajšanja, se lahko zdravnik odloči za operativni poseg. Obstaja več vrst kirurških tehnik, izbira pa je odvisna od natančne lokacije stenoze in stopnje njenih posledic.
- Laminektomija je najpogosteje uporabljena metoda. Med posegom kirurg odstrani del vretenca (lamino), kostne izrastke in zadebeljene vezi, ki pritiskajo na živčne strukture. S tem se sprosti prostor v hrbteničnem kanalu, kar običajno prinese pomembno zmanjšanje pritiska in s tem olajšanje simptomov.
- Laminoplastika se izvaja predvsem pri stenozi v vratnem delu hrbtenice. Kirurg z rezom na zadnjem delu vretenc ustvari "kostni pokrov" (laminarni krov), ki poveča prostor za hrbtenjačo, ne da bi vretenca popolnoma odstranili.
- Mikrodiscektomija je minimalno invaziven poseg, pri katerem se odstrani del medvretenčne ploščice, ki je zdrsnila in pritiska na živce ali hrbtenjačo.
- Spinalna fuzija združi dve ali več vretenc, da se stabilizira segment hrbtenice, ki je postal nestabilen. Pogosto se izvaja skupaj z laminektomijo, ki lahko zaradi odstranitve dela vretenca zmanjša strukturno stabilnost.
- Foraminotomija se uporablja pri foraminalni stenozi – razširijo se odprtine (foramni), kjer živci zapuščajo hrbtenični kanal, s čimer se zmanjša pritisk nanje.
Vsaka izmed teh metod ima svoje prednosti in omejitve. Kirurg bo glede na lokacijo in stopnjo stenoze ter splošno zdravstveno stanje pacienta izbral najustreznejši poseg.
Primer uspešnega fizioterapevtskega zdravljenja spinalne stenoze
59-letna gospa Amalija, po poklicu šivilja, je obiskala kliniko Medicofit zaradi kronične bolečine v križu in občasnega mravljinčenja v obeh nogah, zlasti po daljšem stanju ali hoji. Med hojo se je morala pogosto ustavljati, saj je začela čutiti utrujenost in zategovanje v nogah. Pred obiskom diagnostične terapije je gospa že opravila diagnostično slikanje MR, ki je pokazalo spinalno stenozo na nivoju L4-L5 in prizadetostjo živčnih struktur.
Fizioterapevt je med diagnostičnim pregledom opazil zmanjšano in bolečinsko omejeno ekstenzijo ledvene hrbtenice, ki jo je spremljala napetost paraspinalnih mišic. Opazna je bila tudi zmanjšana aktivacija globokih stabilizatorjev trupa. Hoja po petah in prstih je bila oslabljena, stoja na eni nogi pa nestabilna.
Na podlagi klinične slike je bil zastavljen celostni program fizioterapevtskga zdravljenja v trajanju 12 tednov. Uvodna faza je vključevala analgetične postopke, kot sta terapija TECAR in miofascialno sproščanje. Sočasno in postopno se je izvajala tudi usmerjena terapevtska vadba za izboljšanje stabilizacije trupa in izboljšanje gibljivosti. V pozni fazi zdravljenja je gospa sodelovala tudi s strokovnjakom kineziologije, ki jo je vodil skozi program kineziološke vadbe.
Ob zaključku zdravljenja je gospa Amalija poročala o izrazito manjši bolečini, izboljšani zmožnosti za vsakodnevne aktivnosti in lažji ter bolj sproščeni hoji.
Katere dejavnosti niso priporočljive pri spinalni stenozi?
Pri diagnozi spinalne stenoze je ključnega pomena, da se izogibate aktivnostim, ki bi lahko dodatno obremenile hrbtenico ali povečale pritisk v hrbteničnem kanalu.
Med takšne dejavnosti spada dvigovanje težkih predmetov, kar povečuje pritisk na ledveni del hrbtenice. Prav tako ni priporočljivo dolgotrajno sedenje brez premorov, saj statična drža slabo vpliva na krvni obtok in mišično napetost.
Izogibati se je treba nenadnim, sunkovitim gibom trupa, dolgotrajnemu stanju brez gibanja ter globokemu upogibanju hrbtenice naprej. Poleg tega je smiselno opustiti visoko intenzivne vadbe, zlasti če potekajo brez strokovnega nadzora, saj lahko povzročijo dodatne mehanske obremenitve na že občutljivo področje.
