Nedelja, 5. 1. 2025, 15.42
1 dan, 11 ur
Sovjetski paradoks: kako je Stalin krojil slovenske meje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,40
Stalinova Sovjetska zveza je imela pomembno vlogo pri risanju novih meja po drugi svetovni vojni. Na fotografiji: britanski premier Winston Churchill, ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in Stalin na Jaltski konferenci februarja 1945.
Zakaj je Zahod po drugi svetovno vojni bolj upošteval ozemeljske zahteve Titove komunistične Jugoslavije do Italije, kot je bil leta 1941 pripravljen upoštevati podobne ozemeljske zahteve nekomunistične, kraljeve Jugoslavije? Jugoslovanske oziroma zdaj slovenske in hrvaške meje so bile v letih 1947–1954 potisnjene proti zahodu zaradi nečesa, kar bi lahko imenovali sovjetski paradoks. Jugoslavija je leta 1947 s Pariškim mirovnim sporazumom dobila del s Slovenci in Hrvati poseljenega ozemlja poražene Italije, ker je bila zaveznica Sovjetske zveze, leta 1954 pa je dobila del Svobodnega tržaškega ozemlja, ker je leta 1948 končala zavezništvo z Moskvo. Informbirojevski spor in razkol s Stalinom sta tako Sloveniji zagotovila izhod na morje.
Tako je ameriški poročnik LeRoy King aprila 1919 iz Dubrovnika poročal ameriškemu diplomatu na pariški mirovni konferenci Archibaldu Coolidgu o Slovencih, Hrvatih in Srbih. King je bil tudi član arbitražne komisije februarja 1919, ki je namesto razdelitve Koroške po reki Dravi predlagala mejo po Karavankah, kar je posledično pripeljalo do za Slovence tragičnega koroškega plebiscita.
Razkosanje slovenskega ozemlja po prvi svetovni vojni
Razmejitev po prvi svetovni vojni je bila za Slovence hud udarec. Poleg izgubljenega koroškega plebiscita je z Rapalskim sporazumom leta 1920 pod Italijo prišla skoraj tretjina slovenskega narodnega ozemlja. Še zlasti po vzponu fašizma na oblast leta 1922 se je začelo načrtno raznarodovanje primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov. Številni primorski Slovenci so pred fašizmom pribežali v tedanjo Jugoslavijo.
Večina slovenskega narodnega ozemlja je postalo del novoustanovljene Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), ki se je pozneje preimenovala v Jugoslavijo.
Britansko-jugoslovanski skrivni pogovori o spremembi meja
Leta 1940 in 1941, ko je v Evropi divjala druga svetovna vojna, je Velika Britanija želela v svoj tabor privabiti Kraljevino Jugoslavijo. Britanci so prepričevali jugoslovansko vlado, naj pomaga njeni zaveznici Grčiji, ki jo je oktobra 1940 napadla fašistična Italija, zaveznica nacistične Nemčije.
Churchill in Stalin sta oktobra 1944 na moskovski konferenci sklenila skrivni dogovor o delitvi vpliva v srednji in jugovzhodni Evropi po koncu druge svetovne vojne. Po dogovoru je dobila Sovjetska zveza 90 do sto odstotkov vpliva v Romuniji, 75 do 80 odstotkov vpliva v Bolgariji, 50 do 80 odstotkov vpliva na Madžarskem in deset odstotkov vpliva v Grčiji. Britanci oziroma Zahod pa je dobil 90 odstotkov vpliva v Grčiji, 50 do 20 odstotkov vpliva na Madžarskem, 25 do 20 odstotkov vpliva v Bolgariji in deset do nič odstotkov vpliva v Romuniji. Jugoslavija je bila razdeljena na polovico: 50 odstotkov vpliva Sovjetske zveze in 50 odstotkov vpliva Zahoda. Po vojni od te delitve ni bilo nič. Romunija, Madžarska in Bolgarija so prišle pod popoln vpliv Sovjetske zveze, Grčija pa pod popoln vpliv Zahoda. Le pri Jugoslaviji zaradi Titove politike nikogaršnjega ozemlja ne Zahod ne Sovjetska zveza nista imela odločilnega vpliva. Na fotografiji: Stalin in Churchill na Jaltski konferenci.
V okviru teh prepričevanj so med britanskimi in jugoslovanskimi diplomati na pobudo jugoslovanske strani stekli tudi pogovori o morebitni spremembi jugoslovansko-italijanske meje.
London proti temu, da bi Slovenci dobili Trst in Gorico
London je bil pripravljen na določene spremembe italijansko-jugoslovanske meje, a nikakor ni želel uresničiti vseh jugoslovanskih zahtev. Februarja 1941 je bil napisan memorandum britanske vlade o jugoslovanskih ozemeljskih zahtevah.
Jugoslovanska meja bi se po memorandumu pomaknila proti zahodu, a pod Italijo bi morala po mnenju Britancev ostati tako Trst kot verjetno tudi Gorica, ki so ju Britanci šteli kot narodnostno in kulturno italijanski mesti. Prav tako bi pod Italijo ostala zahodna Istra. Slovenija torej ne bi imela izhoda na morje.
Britanci niso dali nobenih zavezujočih obljub
Kot ugotavljajo zgodovinarji, je britanska vlada leta 1941 jugoslovanski kraljevi vladi dala samo skrivno privolitev, da po vojni načne revizijo italijansko-jugoslovanske meje, a pri tem ni dala nobenih konkretnih obljub Jugoslaviji, na katere bi se ta lahko sklicevala po vojni.
Churchill in Tito sta postala sodelavca med drugo svetovno vojno. Od poletja 1943 je začel Churchill dajati prednost Titu in njegovim partizanom pred četniki Draže Mihailovića. Britanci oziroma Zahod je vedno igral tudi na Tita. Morda je tudi zato na pariški mirovni konferenci 1947 dobila komunistična Jugoslavije velik del ozemlja Italije. Če Zahod ne bi uslišal jugoslovanskih zahtev po pripojitvi italijanskega ozemlja (tega je Italija dobila po prvi svetovni vojni), na katerem živijo Slovenci in Hrvati, bi morda Jugoslavijo še bolj potisnil v sovjetski objem. Leta 1954 pa je Jugoslavija dobila še del Svobodnega tržaškega ozemlja. Na fotografiji: Tito in Churchill leta 1953.
Še več, v memorandumu je celo namig, da če bi upoštevali etnično merilo pri zarisovanju italijansko-jugoslovanske meje, bi morali to etnično merilo upoštevati tudi pri razmejitvi Jugoslavije z drugimi državi. Drugače povedano: Jugoslavija bi se morala odpovedati nekaterim delom svojega ozemlja.
Italijansko-srbsko zavezništvo
Bi se torej Srbi, če bi tudi po drugi svetovni vojni ostali vodilni narod v morebitni nekomunistični Jugoslaviji, kot so bili vodilni narod do aprila 1941, odpovedali delu Vojvodine, Kosova ali t. i. Južne Srbije, kjer etnično niso prevladovali, da bi Slovenci dobili Primorsko in severno Istro, Hrvati pa preostali del Istre in Reko? Odgovor je seveda negativen.
Poleg tega je treba upoštevati, da se je med drugo svetovno vojno spletlo zavezništvo med fašistično Italijo in monarhiji zvestimi četniki, ker so Italijani brzdali ustaške pokole. Vsekakor Jugoslavija, če bi jo tudi po letu 1945 vodili Srbi, do Italije ne bi imela kakšnih velikih ozemeljskih zahtev, če sploh. Drugače je bilo, ko je v Beogradu zavladal Josip Broz - Tito, komunist hrvaško-slovenskega rodu.
Zakaj so Titovi Jugoslaviji dali toliko ozemlja?
Da je Titova Jugoslavija dobila več ozemlja, kot bi ga morda na podlagi memoranduma britanskega zunanjega ministrstva dobila kraljeva Jugoslavija, je posledica več dejavnikov. Izhodišče vsega je seveda sam obstoj partizanskega odporniškega gibanja, katerega del smo bili tudi Slovenci in ki se je dejavno bojevalo proti nacistični Nemčiji in njeni zaveznici.
Tito je bil do informbirojevske krize leta 1948 tesen zaveznik Stalinove Sovjetske zveze, čeprav so se že pred tem pojavljala nesoglasja. Pozneje sta Tito in Stalin postala huda sovražnika. Titu so sporu s Stalinom začele pomagati zahodne države z ZDA na čelu.
Če uporabimo besede LeRoya Kinga, Slovencem tokrat svoboda, tako kot po prvi svetovni vojni, ni bila dana, ampak smo si jo tudi izborili z orožjem, kar so zahodnjaki oziroma zahodni zavezniki bolj cenili.
Titovi partizani bratje v orožju z zahodnimi zavezniki
Nismo torej čakali, da bi se obrnili proti okupatorjem v zadnjih izdihljajih vojne, ko bi jih zavezniki že premagali, ampak smo se skupaj z zavezniki borili proti nacistični Nemčiji in njenim zaveznicam. Z zavezniki smo bili torej bratje v orožju, kot se reče.
Od poletja 1943 so bili Titovi partizani po zaslugi britanskega premierja Winstona Churchilla dejansko jugoslovansko vojska v domovini in ne več četniki Draže Mihailovića.
Osvoboditev Trsta in Gorice
Poleg tega so slovenski partizani in jugoslovanska vojska maja 1945 prodrli globoko proti zahodu in do 2. maja zasedli Trst in Gorico. In to stanje na terenu so do določene, za njih še znosne meje, upoštevali tudi zahodni zavezniki. Če se spet vrnemo k LeRoyu Kingu, slovenski partizani in jugoslovanske enote takrat niso prišle z zatlačenimi srajcami – bili so najbolj zahodni od komunističnega vzhoda.
Britanci že februarja 1941 kraljevini Jugoslaviji niso hoteli dati Trsta. Maja 1945 so slovenski partizani in jugoslovanska vojska osvobodili Trst, a so se morali na pritisk Britancev umakniti iz mesta. Vprašanje, komu bo pripadal Trst, se je rešilo šele leta 1954.
Kako strateško pomembna je bila za Tita oziroma za Titovo Jugoslavijo bitka za Trst, pove dejstvo, da so slovenski partizani in jugoslovanska vojska prej osvobodili Trsti kot Reko (3. maja) ali Ljubljano (9. maja). Pri Ljubljani so celo preprosto počakali na pričakovani umik Nemcev in brez spopada vkorakali vanjo.
Morganova črta
Pozneje so se morale Titove enote na pritisk Britancev in Američanov umakniti iz Trsta in Gorice, določena je bila tudi Morganova črta (imenovana po britanskem generalu Williamu Morganu), ki je razmejila jugoslovanske enote od Britancev in Američanov.
Tukaj je svojo vlogo odigral protikomunizem, a morda v ozadju še vsaj toliko tudi prepričanje, izkazano v britanskem memorandum iz februarja 1941, da sta Trst in Gorica kulturno italijanski mesti in da ni pravično, da bi ju dobili Slovenci.
Pariški mirovni sporazum iz leta 1947
Na Pariškem mirovnem sporazumu leta 1947 jugoslovanske zahteve niso bile popolnoma upoštevane, Gorica je tako pripadla Jugoslaviji, Trst z okolico pa je postal Svobodno tržaško ozemlje (STO), toda velik del Primorske se je le vrnil k matici.
Pariški mirovni sporazum med poraženo Italijo in zmagovitimi zavezniki je bil podpisan 10. februarja 1947, veljati pa je začel 15. septembra istega leta. Na zemljevidu je z rumeno barvo označeno ozemlje, ki ga je tedanja Jugoslavija dobila s tem sporazumom. S tem sporazumom je bilo tudi ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), katerega meje so na zemljevidu označene z vijolično črto. STO mednarodnopravno ni pripadal ne Italiji ne Jugoslaviji. Bil je razdeljen na cono A, ki je bila pod upravo ameriške in britanske vojske (ta je bila naklonjena Italijanom), in na cono B, ki je bila pod upravo jugoslovanske vojske. Leta 1954 je bil STO razdeljen: cona A je prišla v okvir Italije (zeleno ozemlje znotraj vijolične črte), cona B pa v okvir Jugoslavije oziroma Slovenije in Hrvaške (svetlorumeno ozemlje).
Meja je bila ugodnejša kot Morganovi črti. Kjer so bila odstopanja, so bila v jugoslovansko korist oziroma v korist Slovenije in Hrvaške. Slovenija je dobila v primerjavi z Morganovo črto še Sežano, Komen, Bovec, vse zahodno od Soče do današnje meje, tudi ozemlje, na katerem je po vojni zrasla Nova Gorica.
Jugoslavija med državami, ki so se po vojni ozemeljsko razširile
Če pogledamo širši kontekst, vidimo, da je bilo upoštevanje velikega dela njenih ozemeljskih zahtev za Jugoslavijo velik uspeh. Po drugi svetovni vojni je bila Jugoslavija ena od štirih držav, ki so povečale svoje ozemlje v Evropi: prva je bila Sovjetska zveza, druga Jugoslavija, tretja Grčija in četrta Francija.
Vse tri zadnje so dobile del ozemlje, ki je prej pripadel Italiji. Grčija je dobila Dodekaneze, ki so bili v bistvu italijanska kolonija od italijansko-turške vojne leta 1911 naprej. Z otočja se je potem v Italijo vrnilo osem tisoč italijanskih kolonistov, zaprli so tudi italijanske šole (Grčija je dobila 2.714 kvadratnih kilometrov ozemlja na račun Italije). Francija pa je dobila nekaj ozemlja v Alpah na meji z Italijo, med drugim alpski vasi La Brigue in Tende. Nekaj sto kvadratnih kilometrov skupaj.
Komunistična Jugoslavija dobila več ozemlja kot Francija ali Grčija
Komunistična Jugoslavija je dobila največ ozemlja, ki je prej pripadalo Italiji (več od nekomunistične Francije in nekomunistične Grčije). To pomeni, da dejstvo, da je bila Jugoslavija komunistična in Stalinova zaveznica, ni bila ovira, morda je do določene meje to celo koristilo. Trsta in Gorice ni dobila, a, kot je že večkrat omenjeno, tega London leta 1941 ni hotel dati niti kraljevi, nekomunistični Jugoslaviji.
Ameriška karikatura iz aprila 1948, na kateri je Jugoslavija vzhodno od železne zavese in del sovjetskega bloka. Z razkolom med Stalinom in Titom se je pozneje geopolitični položaj Jugoslavije zelo spremenil.
Leta 1947 je bila Jugoslavija še trdna sovjetska zaveznica. Sovjetska zveza je za razliko od carske Rusije, ki je v Londonskem sporazumu iz leta 1914 Italiji obljubila velik del slovenskega ozemlja, podpirala jugoslovanske meje Italije. Tudi zahodne sile niso bile odločno na italijanski strani, morda tudi zato, da Jugoslavije ne bi še bolj potisnile v moskovski objem.
Zavezniki Trsta nočejo dati Jugoslaviji
Zavezništvo s Sovjetsko zvezo je bil torej dejavnik, ki je leta 1947 pomagal Jugoslaviji. Morda pomagal do določene mere, saj zahodni zavezniki STO vsekakor niso hoteli dati komunistični Jugoslaviji. Zaradi Trsta je izbruhnila tudi tržaška kriza, ki je bila prva kriza hladne vojne.
Leta 1948 so zahodni zavezniki (ZDA, Velika Britanija in Francija), da bi podprli italijansko desnico pred volitvami in preprečili zmago Komunistične partije Italije, obljubili vso ozemlje STO Italiji. Če bi se ta obljuba uresničila, Slovenija danes ne bi imela izhoda na odprto morje.
Spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo: Slovenija dobi izhod na odprto morje
Leta 1948 pa je prišlo do spora med Titom in Stalinom. Zahod je takrat podprl Tita, ki v zahodnem besednjaku kmalu ni bil več komunistični diktator. Zahodna finančna in vojaška pomoč je tudi obdržala Titovo Jugoslavijo nad gladino.
Turška karikatura iz leta 1950, na kateri je Titova Jugoslavija že na zahodni strani železne zavese, torej v taboru zahodnih držav. Pozneje se je Tito odmaknil od Zahoda s politiko neuvrščenosti.
Spor s Sovjetsko zvezo, ko Jugoslavija ni bila več sovjetska trdnjava na Jadranu, ampak kljub svojemu komunističnemu sistemu dejanska zaveznica Zahoda, je odprl pot kompromisni rešitvi tržaške krize, po kateri je Jugoslavija leta 1954 z Londonskim sporazumom dobila cono B – Slovenija pa s tem izhod na morje.
Nekateri viri za članek:
Poročila Leroya Kinga s Hrvaške od marca do maja 1919 (Leroy Kings reports from Croatia, march to may 1919), objavljeno v Journal of Croatian Studies, leta 1960.
Dragovan Šepić, Velika Britanija in pitanje revizije jugoslavensko-talijanske granice 1941 (sl. Velika Britanija in vprašanje revizije jugoslovansko-italijanske meje 1941), leto 1975.
Federico Tenca Montini, Trsta ne damo! Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945–1954, Ljubljana 2023.
Bogdan C. Novak, American policy toward the Slovenes in Trieste, 1941–1974 (Ameriška politika do tržaških Slovencev, 1941–1974), leto 1975.
