Ponedeljek, 28. 10. 2024, 17.02
2 uri, 16 minut
Tajni sporazum: kako je Rusija dala zahodno Slovenijo Italiji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,46
Carska Rusija je bila imperialna država, ki se je v prvi vrsti bojevala za lastne imperialne interese. Vlogo osvoboditeljice Slovanov izpod neslovanskega gospostva je igrala le, če so se ujemali z njenimi interesi. Poleg tega carski Rusiji katoliški Slovani nikoli niso bili preveč blizu.
Med Slovenci se je v drugi polovici 19. stoletja zaradi nemškega raznarodovalnega pritiska pojavilo rusofilsko gibanje. Predstavniki tega gibanja so rešitev za Slovence in druge Slovane, ki so bili pod nemško oziroma tujo oblastjo, videli v Rusiji. A ta je vedno, kot je običajno za velike države, vodila preračunljivo politiko. In v času prve svetovne vojne je bilo del te politike tudi soglasje za izročitev velikega dela slovenskega narodnega ozemlja Italiji, da bi ta vstopila v vojno na strani antantnih sil. To je vodilo do Londonskega sporazuma aprila 1915.
Pred prvo svetovno vojno je bilo skoraj vse slovensko narodno ozemlje pod oblastjo enega vladarja – avstrijskega cesarja, ki je bil tudi ogrski kralj. Edina izjema je bila od leta 1866 Beneška Slovenija.
Tajni Londonski sporazum o razkosanju slovenskega ozemlja
Ko je leta 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, je bila Italija nevtralna. Na svojo stran sta jo hoteli dobiti obe vojskujoči se strani: centralna (Nemčija, Avstro-Ogrska) in antante sile (Francija, Rusija in Velika Britanija). Na koncu so ji antantne sile ponudile več ozemlja na račun Avstro-Ogrske. Šlo je seveda tudi za slovensko narodno ozemlje oziroma za Primorsko.
Tako so Francija, Rusija in Velika Britanija 26. aprila 1915 v Londonu podpisale tajni sporazum z Italijo, v katerem so ji v zameno za vstop v vojno na njihovi strani obljubile tudi del slovenskega narodnega ozemlja. Italija je naslednji mesec začela vojno proti Avstro-Ogrski. Vzpostavili sta se soška fronta in fronta v Alpah na Tirolskem.
Ruski agenti: Slovenci, ne upirajte se Italijanom
Še več, ruski tajni agentje so med prvo svetovno vojno vodilne predstavnike primorskih Slovencev prepričevali, naj se ne upirajo prihodu Italijanov, ampak naj jih pričakajo kot osvoboditelje.
Ruski zunanji minister Sergej Sazonov je bil eden od pogajalcev pri oblikovanju tajnega londonskega sporazuma leta 1915. Sazonov je bil zelo nenaklonjen Slovencem.
V času podpisa Londonskega sporazuma je bil ruski zunanji minister Sergej Sazonov. Ta je bil tudi eden od pogajalcev. Sazonov je v Petrogradu (to mesto se je do avgusta 1914 imenovalo Sankt Peterburg, tako kot danes) spomladi 1915 sprejel člana Jugoslovanskega odbora, Hrvata Frana Supila.
Ruski zunanji minister: Rusi se ne bomo bojevali za Slovence
Sazonov je Supili potrdil, da so Rusi Jugoslovane prepustili Italiji. Ruski knez Feliks Jusupov pa je Supili še odkrito dejal: "Vsa težava je v tem, da je pet milijonov vaših ljudi katolikov (mišljeni so Slovenci in Hrvati, op. p.). Kako drugače bi bilo, če bi bili pravoslavni. Vi poslušate papeža, torej imate poglavarja zunaj države."
Maja 1915 je svoja odposlanca, Aleksandra Belića in Ljuba Stojanovića, v Petrograd poslal predsednik srbske vlade Nikola Pašić. Sazonov je Srboma dejal: "O Hrvatih in Slovencih vam ne morem nič reči. Oni se tolčejo proti nam, zato vam izjavljam: če bi bilo potrebno, da se ruski narod bori z orožjem samo pol dneva, da bi osvobodili Slovence, jaz v to ne bi privolil."
Leninovi boljševiki razkrijejo tajni sporazum
Zunanja politika carske Rusije torej ni bila prijateljska do Slovencev, ampak je bila škodljiva za slovenske nacionalne interese. Leta 1917 so na oblast prišli Leninovi boljševiki, ki so med drugim javno objavili tajni Londonski sporazum.
Tajni londonski sporazum je postal javen, ko so Leninovi boljševiki po oktobrski revoluciji objavili tajne sporazume carske Rusije. Lenin je tudi – vsaj na papirju in zato, da bi tekmoval z ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom – zagovarjal samoodločbo narodov. Je pa bila Sovjetska zveza, država, ki je nastala na ruševinah carske Rusije, po drugi svetovni vojni v času pogajanj o slovenski zahodni meji bolj naklonjena Slovencem kot carska Rusija. Na fotografiji: Lenin s sodelavci na Rdečem trgu v Moskvi.
Slovenci smo tako po prvi svetovni vojni izgubili Primorsko, uradno 12. novembra 1920 s podpisom Rapalske pogodbe. Z njo smo izgubili tretjino slovenskega narodnega ozemlja. Večina slovenskega narodnega ozemlja je postala del novoustanovljene Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), ki se je pozneje preimenovala v Jugoslavijo.
Vrnitev večine izgubljenega ozemlja
Večino ozemlja smo dobili nazaj po drugi svetovni vojni, pri čemer je bilo ključno sodelovanje Slovencev v boju zoper nacistično Nemčijo in njene zaveznice.
Londonski sporazum iz leta 1954
V Londonu sta bila podpisana dva sporazuma, ki sta bila usodna za slovensko zahodno mejo. Prvi je bil tajni londonski sporazum iz aprila 1915, ki je Italiji obljubil velik del slovenskega narodnega ozemlja, drugi pa je bil podpisan pred 70 leti, in sicer 5. oktobra 1954. Ta sporazum, ki je odpravil leta 1947 ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), je Sloveniji omogočil izhod na morje. Svobodno tržaško ozemlje je bilo ustavljeno na podlagi pariškega mirovnega sporazuma, ki je bil podpisan 10. februarja 1947. Ta je takratni Jugoslaviji dal velik del ozemlja, ki ga je Italija dobila po prvi svetovni vojni oziroma z rapalsko pogodbo iz leta 1920.
