Torek, 8. 3. 2022, 22.35
2 leti, 1 mesec
Kdo je skrivnostni mož, na čigar grob Putin redno prinaša rože?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,33
35
Ruski protikomunistični mislec Ivan Iljin (1883–1954) je bil med drugim velik zagovornik Benita Mussolinija in Adolfa Hitlerja. Leta 2005 so njegove posmrtne ostanke s podporo Vladimirja Putina iz Švice prenesli v Rusijo.
Ivan Iljin je bil v prvi polovici 20. stoletja eden od glavnih ideologov ruskih protikomunistov. Dolga desetletja je bil popolnoma pozabljen med Rusi, zdaj pa ima številne privržence. Pogosto se nanj sklicuje tudi ruski predsednik Vladimir Putin.
Bilo je oktobra 2005. V Rusiji so z velikim "pompom" pričakali posmrtne ostanke dveh osebnosti, ki sta morali zapustiti svojo domovino zaradi zmage Leninovih komunistov v ruski državljanski vojni. Prvi je bil general Anton Denikin, ki je v času državljanske vojne vodil protiboljševiške sile na jugu Rusije. Umrl je leta 1947 v izgnanstvu v ZDA.
Ideolog ruskih belogardistov
Drugi pa je bil Ivan Iljin, filozof, ki je veljal za ideologa protiboljševiške bele armade oziroma bele garde, nasprotnice boljševiške oziroma komunistične Rdeče armade. Iljin je umrl v izgnanstvu v Švici leta 1954.
Oba, Denikina in Iljina, so pokopali v moskovskem Donskem samostanu. Njune posmrtne ostanke je blagoslovil tudi moskovski patriarh Aleksej II. Za vrnitev posmrtnih ostankov Denikina in Iljina si je prizadeval zlasti ruski filmski režiser Nikita Mihalkov, podprl pa ga je tudi ruski predsednik Vladimir Putin.
Je Iljin Putinov duhovni guru?
Številni so prepričani, da imajo Iljinove ideje velik vpliv na Putinovo politiko. Bil naj bi nekakšen Putinov duhovni guru. Putin Iljinove misli tudi večkrat uporabi v svojih govorih oziroma javnih nastopih. Prav tako Putin menda redno obiskuje Iljinov grob in nanj polaga rože.
Eden od tistih, ki že nekaj let opozarjajo na Putinovo ideološko naklonjenost Iljinu, je na primer ameriški zgodovinar Timothy Snyder.
Timothy Snyder leta 2018 o Iljinu in Putinovi Rusiji:
Izgon Iljina iz Rusije
Kdo sploh je torej Iljin? Rojen je bil v Moskvi v ruski plemiški družini. Po materini strani je bil nemškega rodu, zato je svoja dela pisal tako v ruščini kot nemščini. Leta 1922 so ga zmagoviti Leninovi boljševiki izgnali iz sovjetske Rusije skupaj še z okoli 160 drugimi ruskimi intelektualci, ki so nasprotovali komunizmu.
Med letoma 1922 in 1938 je živel v Nemčiji. Postal je glavni ideolog ruskih emigrantov, ki so pred boljševiki pribežali v zahodne države. Iljin je bil navdušen nad Benitom Mussolinijem, ki je s svojimi fašisti leta 1922 prevzel oblast v Italiji, in to s pomočjo meščanskih strank, ki so se bale socialistične revolucije po ruskem zgledu.
Navdušen nad Hitlerjem
Iljin je zagovarjal oblikovanje ruskega fašizma. Leta 1927 je tako v eseju z naslovom O ruskem fašizmu pripadnike ruske protikomunistične emigracije naslovil kot fašiste.
Vladimir Putin se Rusom predstavlja kot globoko veren pravoslavni kristjan. Ruska pravoslavna cerkev je tudi njegova velika zaveznica. Na fotografiji vidimo Putina, ki se je 19. januarja lani na pravoslavni praznik Gospodovega krsta potopil v mrzlo vodo v nekem ruskem pravoslavnem samostanu. Okoli vratu nosi križ, ki ga naj bi nosil tudi v času, ko je bil agent KGB (seveda je zelo težko preveriti, ali je to res ali le izmišljeno).
Bil je tudi podpornik vodje NSDAP Adolfa Hitlerja, ki ga je videl kot branilca civilizacije pred boljševizmom. Iljin je bil tudi prepričan, da je Hitlerjev antisemitizem izpeljan iz antisemitizma ruske protikomunistične emigracije.
Fašizem zagovarja do svoje smrti
Leta 1938 se je Iljin iz Hitlerjeve Nemčije preselil v nevtralno Švico. Tu je živel do svoje smrti leta 1954. Iljin je zagovarjal fašizem tudi po drugi svetovni vojni. Tako je leta 1948 v eseju O fašizmu zapisal, da je fašizem vzniknil kot odziv na boljševizem in da je bil zdrav pojav v času napredovanja levičarskega kaosa in levičarskega totalitarizma. Po drugi strani pa je grajal njegovo protikrščansko in proticerkveno usmerjenost.
Iljinov ruski vodja
Iljin je bil prepričan, da bi morala Rusijo voditi močna osebnost z zelo širokimi pooblastili. Sam za takšnega oblastnika v ruščini uporablja ime gosudar (sl. vodja, suveren). V določenem smislu je prezident Putin, ki Rusiji vlada že od leta 1999 naprej, podoben Iljinovem gosudarju. Putinu je namreč uspelo pridobiti takšno osebno moč, ki je v Rusiji ni imel noben politik po Stalinu.
Ivan Iljin (portret je iz leta 1921) je zagovarjal fašizem oziroma del njegovih značilnosti še po koncu druge svetovne vojne, in sicer v eseju O fašizmu. Po drugi strani pa se je Iljin po koncu druge svetovne vojne že malce posipal s pepelom. Tako je na primer pri fašizmu grajal njegovo protikrščanstvo in željo po desnem totalitarizmu. Iljin je po zlomu fašistične Italije in nacistične Nemčije še zapisal, da fašizmu ne bi bilo treba vzpostaviti totalitarnega sistema in enostrankarske države, ampak bi se lahko zadovoljil le z uvedbo avtoritarne diktature, ki bi zatrla boljševizem in komunizem.
Tako kot drugi ruski nacionalisti (na primer zgoraj omenjeni general Denikin) tudi Iljin ni priznaval posebnega ukrajinskega naroda. Takšen pogled je značilen tudi za Putina.
Ruski nacionalizem in pravoslavje
Čeprav številni na Zahodu vidijo Putina kot nekakšnega neokomunističnega avtokrata, ki želi obnoviti Sovjetsko zvezo, je v resnici ideološko bližje konservativnemu ruskemu nacionalizmu.
Zelo rad se sklicuje tudi na rusko pravoslavje. Menda je bil njegov oče ateist, mama pa globoko verna in ga je na skrivaj krstila. Okoli vratu naj bi še vedno nosil križ, ki ga je dobil pri krstu. Torej ga je, če je to res, nosil tudi kot agent KGB v času sovjetskega komunizma.
Ruski imperializem
Morda bi bila za Putina še najbolj ustrezna oznaka ruski imperialist. Putin je pred leti potožil, da je bil razpad Sovjetske zveze največja geopolitična katastrofa 20. stoletja. Toda Putin ne žaluje za Sovjetsko zvezo zaradi njene ideologije, ampak zato, ker je Moskva z razpadom Sovjetske zveze izgubila nadzor nad številnimi sovjetskimi republikami, zdaj neodvisnimi državami.
Putinov odnos do Stalina in Lenina
Zato lahko tudi rehabilitacijo generala Denikina in Putinovo naklonjenost Iljinu vidimo kot oživitev ruske imperialne ideje. V tem smislu ne preseneča, da Putin na Lenina in Stalina gleda z vidika ruskega imperializma.
Vladimir Putin komunistična revolucionarja Lenina (desno) in Stalina (levo) pogosto ocenjuje z zornega kota ruskega imperializma. Zato je bolj kritičen do Lenina kot do Stalina. Lenin je na primer grajal velikoruski šovinizem in je neruskim narodom v okviru svoje sovjetske partijske diktature omogočil formalno ohranitev republik. Zvezne republike, kot je bila tudi Ukrajina, so imele po sovjetski ustavi tudi pravico do izstopa iz Sovjetske zveze (ta pravica je bila seveda zaradi partijske diktature le črka na papirju, a je po drugi strani v času zloma komunizma leta 1991 omogočila razpad Sovjetske zveze). Stalin je bil na drugi strani kljub svojem neruskemu izvoru manj naklonjen neruskim narodom. Stalin je v Putinovi Rusiji hvaljen tudi zaradi svojega boja proti Hitlerjevi Nemčiji. Putin sovjetski boj proti nacistični Nemčiji med letoma 1941 in 1945 propagandno izkorišča tudi za upravičevanja svoje "denacifikacije" Ukrajine. Primerjava vojne proti nacistični Nemčiji in današnje vojne proti neodvisni Ukrajini je seveda zmotna in zgodovinsko nevzdržna.
Zato je tudi Putin bolj naklonjen Gruzijcu Stalinu (ta je z zmago v drugi svetovni vojni razširil nadzor sovjetskega imperija in Moskve na polovico stare celine) kot Rusu Leninu, za katerega Putin med drugim meni, da je ustanovitelj Ukrajine in da je dal neruskim narodom preveč pravic.
Leninovo zavezništvo z neruskimi narodi
Seveda Ukrajina ali ukrajinski narod nista Leninovi stvaritvi, pač pa je Lenin zmagal v državljanski vojni s protikomunistično belo gardo tudi zato, ker je znal nagovarjati neruske narode, medtem ko so belogardisti, kot sta bila Denikin in Iljin, več ali manj sledili le ruskim imperialnim ciljem in ruskemu nacionalizmu.
35