SiolNET. Novice Slovenija
6,72

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Britanski diplomat: Slovenci so nagnjeni k razvratu

6,72

termometer

Britansko zunanje ministrstvo |  Na britansko zunanje ministrstvo (stavba na levi) so v letih pred drugo svetovno vojno prihajala tudi zanimiva poročila britanskih diplomatov o Sloveniji in Slovencih.  | Foto: Guliverimage
Na britansko zunanje ministrstvo (stavba na levi) so v letih pred drugo svetovno vojno prihajala tudi zanimiva poročila britanskih diplomatov o Sloveniji in Slovencih. Foto: Guliverimage

Tajne depeše, ki jih diplomati iz tujih držav pošiljajo v svoje domovine, so vedno zanimivo branje. Spomnimo se le tajnih ameriških diplomatskih depeš, ki jih je pred leti razkril WikiLeaks. Takšno zanimivo branje so tudi depeše o Sloveniji in Slovencih, ki so jih pred drugo svetovno vojno v svoje prestolnice pošiljali britanski, ameriški in nemški diplomati.

Pred drugo svetovno vojno smo Slovenci za tuje diplomate postali zelo zanimivi po marcu 1938, ko je nemški führer Adolf Hitler svojo rodno Avstrijo priključil k Nemčiji. Ta je tako postala soseda Jugoslavije. Zahodne diplomate je tako zanimalo, kakšno je javno mnenje in stanje v Sloveniji, ki je neposredno mejila na tretji rajh.

Rappovo poročilo iz Zagreba v Beograd

Maja 1938 je tako britanskemu veleposlaniku v Beogradu R. H. Campbellu o stanju v Sloveniji, njenih političnih in gospodarskih razmerah ter celo o značaju Slovencev obširno, podrobno in izčrpno poročal britanski generalni konzul v Zagrebu Thomas C. Rapp. Poglejmo, o čem je poročal (vsebina depeše, ki je zaradi svoje dolžine malce skrajšana in je bila v slovenskem prevodu objavljena leta 1991, je v okvirčkih).

"V svoji depeši številka 10 z dne šestega tega meseca sem imel čast komentirati, da kljub nevarnosti nemškega vdora, ki je neizbežno grozil po anšlusu, Slovenija nima trdne fronte niti prave pripravljenosti, da bi nudila odločen odpor. To svoje stališče bi morda natančneje razložil z analizo sedanjega stanja v političnih strankah in razpoloženja v tem delu Jugoslavije."

Bruselj Novice Veliki slovenski finale

Zaskrbljenost zaradi anšlusa

Ta uvodni del depeše kaže, kako zaskrbljeni so bili v Londonu, ali bo morda Hitler po zasedbi Avstrije želel vkorakati tudi v njeno južno sosedo Jugoslavijo. Nato sledi opis zgodovine Slovencev in razmerja med strankami.

"Zgodovina Slovenije kot države in v veliki meri tudi kot politične grupacije se začenja šele z nastankom Jugoslavije. V zgodovini so Slovenci kot rod že večkrat bili na robu asimilacije s strani alpskih Germanov. Slovenska narodna zavest je občutljiva bilka, ki je pozno vzklila, in celo proti koncu 19. stoletja, v času, ko je postal pangermanizem zmeraj bolj agresiven, sta slovenski politični stranki, klerikalna in antiklerikalna (liberalna, op. p.), vodili v glavnem oportunistično politiko in si prizadevali za ekonomske privilegije ter pravice pri izobraževanju. V zgodnjih letih tega stoletja pa sta obe stranki sprejeli bolj demokratično in nacionalistično osnovo za svoje programe in se začeli oglašati z zahtevo po združitvi vseh Slovencev v združeni Sloveniji pod zaščito habsburškega dvora. /…/ Dve za sedanji čas zelo pomembni dejstvi, ki izhajata iz predjugoslovanske dobe, sta ravno ta odpor do Srbije iz verskih razlogov in relativna lahkota, s katero bi se Slovenci pustili germanizirati, nasproti močnemu odporu do italijanizacije na drugi strani. Ti težnji sta živi še dandanes."

Položaj v Sloveniji, ki je bila najbolj severni del Kraljevine Jugoslavije, je za britansko diplomacijo postal zelo zanimiv po tem, ko je Adolf Hitler marca 1938 priključil Avstrijo tretjemu rajhu. Slovenija je tako čez noč začela mejiti na vse bolj napadalno Nemčijo. | Foto: Wikimedia Commons Položaj v Sloveniji, ki je bila najbolj severni del Kraljevine Jugoslavije, je za britansko diplomacijo postal zelo zanimiv po tem, ko je Adolf Hitler marca 1938 priključil Avstrijo tretjemu rajhu. Slovenija je tako čez noč začela mejiti na vse bolj napadalno Nemčijo. Foto: Wikimedia Commons

Skrivnost moči Slovenske ljudske stranke

Nato sledi Rappov opis Slovenske ljudske stranke (SLS), vodilne slovenske stranke pred drugo svetovno vojno. Zanimiva je njegova razlaga, kje je gospodarski temelj politične prevlade SLS. Tako naj bi stranka s pomočjo zadrug spravila kmete v politično odvisnost.

"Klerikalna stranka v Sloveniji je tesna zveza duhovnikov in kmetov inter alia, ki je nastala iz zelo močnih materialnih interesov. Kmetje, ki tvorijo večino prebivalstva, so zmeraj živeli v precejšnjih ekonomskih težavah. Klerikalna stranka je bila tista, ki se je s tem, ko je ustanovila poljedelska združenja (zadruge), katerih osnovna naloga je bila odobriti posojila svojim članom po ugodnih obrokih, vzpostavila kot resnični vodja ljudstva in tako zgradila izredno močno organizacijo, v kateri je bil vsak duhovnik neplačan uslužbenec in lokalni finančni diktator.

Če je bil kmet na eni strani materialno podpiran, je na drugi strani izgubil svojo politično neodvisnost in še naprej ostal podrejen ukazom svojih klerikalnih bankirjev. /…/ Razen duhovnikov in kmetov je klerikalni stranki uspelo pridobiti nekaj stremuhov iz vrst buržoazije, ki so bili za svojo vdanost lepo nagrajeni, čeprav je ta sloj v celoti vselej propadal antiklerikalni ali liberalni stranki, ki je bila pozneje poznana tudi kot nacionalna stranka. Ker pa med kmeti in delavci po številu ni imela praktično nobene podpore, liberalna stranka nikoli ni bila prav močna. Mimogrede naj omenim, da antiklerikalna stranka nikakor ni antikatoliška: katolicizem pomeni vsem Slovencem dominantno religijo ne glede na strankarsko pripadnost."

Dubajska princesa Haja Bint al Husein Novice Nevarna zmes ukrajinskih nagic in nesrečnih arabskih princes

Koroščeva graja beograjskega centralizma

Sledi Rappova razlaga, kako je SLS pod vodstvom Antona Korošca po ustanovitvi jugoslovanske države z grajo beograjskega centralizma slovenske liberalce potisnila v kot.

"Načelno slovensko opredelitev klerikalne stranke in njen odpor do vidovdanske ustave sta liberalni stranki pripomogla do tiste vloge v jugoslovanski politiki, ki nikakor ni v sorazmerju z njeno številčno močjo. Ob podpori jugoslovanskega zanosa zgodnjih let in zaradi njenih uspehov v času, ko je bila slovenska industrija v zamahu, so bili liberalci velikokrat zastopani v jugoslovanskih vladah vse do diktature in vključno z njo. Ko pa je Korošec postal minister v vladi Stojadinovića, so bili liberalci postavljeni na hladno.

Poučno je omeniti glavne smernice Koroščevega političnega programa, ko je bil sam vendar v opoziciji proti diktaturi, ker so dragocen pokazatelj, v kolikšni meri je klerikalna stranka v resnici podpirala centralizirano Jugoslavijo. Predvsem za slovenski jezik je veljalo, da je ogrožen. Razen tega je bila tudi državna uprava deležna hude kritike, saj so jo obtoževali pretirane centralizacije. Raslo je negativno razpoloženje z opozarjanjem na nazadovanje slovenske industrije spričo razvoja konkurenčnih industrijskih panog na Hrvaškem in v Srbiji, v zadnji ob podpori vlade. Grajal je skupne finančne spletke liberalne stranke in Beograda. Kot zadnji argument, ki je v Sloveniji še bolj prepričljiv kot na Hrvaškem, je Srbe obtožil ropa državne blagajne. S takšno platformo je klerikalna stranka v okoliščinah, ko je prizadevanje Slovenca za njegove lastne interese nenehno veliko močnejše od njegovih nekoliko meglenih jugoslovanskih čustev, z lahkoto zavladala na političnem prizorišču."

Novice Kako so Slovenci postali Srednjeevropejci in zapustili Jugoslavijo

Koroščeve težave zaradi protislovne politike

Sledi Rappova razlaga, zakaj je Korošec v težavnem položaju. Na eni strani graja beograjski centralizem, hkrati pa v Beogradu sedi v vladi.

"Prav tako pa osvetljuje tudi težavnost in paradoksalnost sedanjega položaja, v katerem se nahaja Korošec: v Beogradu je član vlade, ki je v svojih težavah strogo centralistična, v Sloveniji pa mora braniti slovenski partikularizem, lokalno znan kot 'individualizem', in nastopati kot uspešen varuh njegovih materialnih interesov. Liberalci pa, zdaj v opoziciji, so z lahkoto pozabili na svojo vlogo, ki so jo imeli pod diktaturo (mišljena je kraljeva diktatura od januarja 1929, op. p.), in se prelevili v zmagovalce nad centralističnim režimom. Vseeno pa je liberalna stranka v vsakem primeru izgubila veliko zaupanja, število njenih privržencev je majhno, svoj vpliv pa še naprej izgublja zaradi drastičnih ukrepov, s katerimi je Korošec iz javne uprave odstranil njene pripadnike, da bi napravil prostor svojim kandidatom. Ta postopek je povzročil mnogo bridkosti, čeprav je verjetno pomagal utrditi Koroščev položaj."

Britanski, ameriški in nemški diplomati so pogosto pisali poročila o Antonu Korošcu, ki je bil kot voditelj najmočnejše slovenske stranke SLS hkrati tudi vodilni slovenski politik v Jugoslaviji. Še zlasti so pisali o njem in njegovi vlogi v jugoslovanski politiki, ko je decembra 1940 nenadoma umrl. Ocene tujih diplomatov so bile različne: nekateri so ga imeli za uglednega in spretnega politika z avtoriteto, spet drugi za spletkarja, ki je zrušil vse vlade, v katerih je bil minister.  | Foto: Foto: neznan, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije Britanski, ameriški in nemški diplomati so pogosto pisali poročila o Antonu Korošcu, ki je bil kot voditelj najmočnejše slovenske stranke SLS hkrati tudi vodilni slovenski politik v Jugoslaviji. Še zlasti so pisali o njem in njegovi vlogi v jugoslovanski politiki, ko je decembra 1940 nenadoma umrl. Ocene tujih diplomatov so bile različne: nekateri so ga imeli za uglednega in spretnega politika z avtoriteto, spet drugi za spletkarja, ki je zrušil vse vlade, v katerih je bil minister. Foto: Foto: neznan, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Trenja znotraj SLS

Rapp opiše tudi razmerja moči znotraj SLS oziroma katoliškega tabora. Tako omeni pritiske t. i. mladih klerikalcev in krščanskih socialistov na Korošca, naj zapusti vlado. Pri zadnjih gre verjetno za člane krščanskosocialističnega sindikata Jugoslovanska strokovna zveza (JZS) oziroma za krščanske socialiste, kot so bili Aleš Stanovnik, Edvard Kocbek, Tone Fajfar in Marijan Brecelj.

"Prava nevarnost pa Korošcu ne preti od zunaj, temveč iz vrst njegove lastne stranke. Čeprav je ta stranka navidezno enotna in Korošcu še zmeraj lahko da 70-80 odstotkov glasov, so v njej notranja nasprotja, ki so bila zmeraj značilna za slovensko politiko. Dve vplivni skupini v njej, mladi klerikalci (morda so mišljeni Stražarji Lamberta Ehrlicha in Mladci Kristusa kralja Ernesta Tomca, op. p.) in t. i. 'beli' ali delavski krščanski socialisti, pritiskata na Korošca, da bi zapustil vlado in šel v opozicijo natanko zato, ker so uvideli protislovja njegovega sedanjega položaja, še posebej pa zato, ker krivijo Stojadinovićevo vlado, da ni uspešno izpeljala konkordata in dala Sloveniji enakopravnega deleža pri finančnih sredstvih. Tudi to je razlog, mogoče celo močnejši od nemške grožnje, zakaj si menda Korošec prizadeva za naklonjenost liberalne stranke. Korošcu ne bi bilo pogodu, da bi liberalci prevzeli njegovo mesto v Beogradu, kot bi se zagotovo zgodilo, če bi se stvari v slovenski politiki odvijale naravno in bi se njegova stranka umaknila iz vlade."

Chris Noel Novice Svetlolasa lepotica in njen srhljivi sadistični ljubimec

Krepitev moči marksistov

Rapp omenja tudi krepitev moči potencialnih marksistov oziroma "rdečih" med slovenskim delavskim slojem.

"Druga značilnost slovenskega političnega življenja, ki jo moram omeniti, je organiziranost tovarniških in združenih delovnih ljudi v različne skupine, ki se med seboj razločno razlikujejo. Najmočnejši so 'beli', ki sem jih v prejšnjem odstavku omenil kot opozicijo Korošcu znotraj klerikalne stranke. Naslednji so 'rdeči' ali potencialni marksisti, katerih število cenijo na od 5.000 do 6.000. 'Modri', ki jih je okoli 3.000, so pripadniki liberalcev. Nazadnje so tukaj še 'zeleni', ki jih je od 1.200 do 1.500. Ti podpirajo Korošca in njegovo politiko. Na zadnjih volitvah v delavske zbornice bi 'rdeči' kmalu dobili absolutno večino nad vsemi drugimi strankami. Delavstvo kot celota ni prežeto z jugoslovanskim duhom in se ukvarja skoraj izključno z ekonomskimi problemi."

Karl-Heinz Grasser Novice Je ta politični plejboj prinesel nesrečo Sebastianu Kurzu?

Odnos Slovencev do Jugoslavije

Sledi del, v katerem Rapp piše o slovenskem odnosu do Jugoslavije in jugoslovanstva ter o odnosu Slovencev do priseljevanja v Slovenijo (Dravsko banovino, op. p.) iz drugih delov Jugoslavije.

"Nesrečno dejstvo je, da se je jugoslovanski ideal povsod v Sloveniji popolnoma izgubil, kjer je prav v liberalni stranki bil resnično močan. Dejansko se ne čutijo kot 'en narod', jugoslovansko razpoloženje je povsem izginilo, do naselitve Srbov, Hrvatov, Bosancev ali Židov v Sloveniji pa vlada odkrito sovraštvo. Slovenca v tem trenutku še posebej moti prisotnost številnih bosanskih muslimanov na železnici. O popolnem nesmislu tega ogorčenja priča prisotnost skoraj 300.000 Slovencev v drugih delih Jugoslavije, vendar ni videti, da sploh kdo na to pomisli. Slovenska partikularistična prizadevanja so v vsakem pogledu spodbujali klerikalci, odprte jugoslovanske politike pa ni mogla voditi nobena stranka v Sloveniji. Sreča za Slovenijo je, da obstaja trdovratno neposlušna Hrvatska, kar Beogradu zmeraj daje povod za pripravljenost plačati ceno za sodelovanje Slovencev v vladi. Pravi vodilni motiv slovenske politične akcije je v tem, da zase izposluje najboljše možne pogoje. Če bi Srbom in Hrvatom kdajkoli uspelo zgladiti medsebojna nasprotja, bi se vloga Slovenije v jugoslovanski politiki znatno zmanjšala, ne glede na germanski problem."

slovenska zastava navijači Novice Od razkosanja Slovenije do neodvisne slovenske države

SLS v zagati

Rappova napoved, da se bo slovenska moč v Jugoslaviji zmanjšala, če bodo Srbi in Hrvati dosegli dogovor, se je pozneje uresničila. Leta 1939 je namreč prišlo do podpisa sporazuma Cvetković-Maček, ki sta ga sklenila takratni predsednik jugoslovanske vlade, Srb Dragiša Cvetković, ter vodja Hrvaške kmečke stranke in voditelj Hrvatov Vladko Maček. Na podlagi sporazuma so Hrvati dobili Banovino Hrvaško, ki je imela široko avtonomijo.

Tuji diplomati so tudi ugibali o tem, kakšno politiko bo ubral novi voditelj SLS Fran Kulovec. Ocene so bile, da je bolj demokratično usmerjen od Korošca in da bo v nasprotju z njim bolj naklonjen sodelovanju s Hrvati. Kulovec ni dolgo vodil SLS, saj je umrl med nemškim bombardiranjem Beograda 6. aprila 1941. | Foto: Wikimedia Commons Tuji diplomati so tudi ugibali o tem, kakšno politiko bo ubral novi voditelj SLS Fran Kulovec. Ocene so bile, da je bolj demokratično usmerjen od Korošca in da bo v nasprotju z njim bolj naklonjen sodelovanju s Hrvati. Kulovec ni dolgo vodil SLS, saj je umrl med nemškim bombardiranjem Beograda 6. aprila 1941. Foto: Wikimedia Commons

Slovenci smo s tem sporazumom na določen način izviseli (lahko bi rekli, da je Jugoslavija na neki način postala zgolj Kraljevina Srbov in Hrvatov), politika SLS, ki je na deklarativni ravni zahtevala avtonomijo, pa se je v veliki meri znašla v slepi ulici. Zagata SLS se je zlasti pokazala po smrti Korošca decembra 1940.

Takrat so bili glavni kandidati za novega voditelja SLS trije: Miha Krek, ki je želel nadaljevati Koroščevo politiko zavezništva z Beogradom, Franc oziroma Fran Kulovec, ki je želel doseči slovensko avtonomijo s pomočjo zavezništva s Hrvati, in ban Dravske banovine Marko Natlačen. Na koncu je novi vodja SLS postal Kulovec, Krek pa je prevzel ministrstvo za prosveto v beograjski vladi. O tem piše Rapp v depeši iz leta 1940.

Novice Kako so Slovenci zdrsnili v diktaturo

Rappov neprizanesljiv opis Slovencev

V Rappovi depeši iz maja 1938 je zelo zanimiv tudi njegov ne preveč prijazen opis slovenskega narodnega značaja. Vprašanje seveda je, koliko je nanj vplivalo tudi njegovo bivanje v Zagrebu, torej koliko gre pri tem za njegova opažanja o Slovencih, koliko pa zgolj za povzemanja mnenja Hrvatov, med katerimi je živel Rapp v Zagrebu, o svojih slovenskih sosedih.

"Slovenska politika je, naravno, odraz značaja naroda. Marljivi, vztrajni in počasnega mišljenja so Slovenci dobri podrejeni uslužbenci, iz njihovih vrst pa izide le malo voditeljev. Nekoliko pohlepni (morebiti zato, ker je bil boj za obstanek zmeraj trd), so nenehno nezaupljivi in se izrazito zatekajo k laži, pa čeprav brez pravega cilja. Čeprav vdani klerikalizmu, velja pijanstvo kot prvi narodni greh, razvrat pa je takoj za njim na drugem mestu. Od vseh lastnosti pri Slovencih najbolj izstopa okoreli materializem. Potemtakem se ne moremo čuditi, če takšen narod često odprto izraža naklonjenost do nedvomno dobre državne uprave iz avstrijskih dni, Jugoslavijo pojmuje le kot tržišče, kjer lahko plasira svoje industrijske proizvode in prostor, v katerem lahko njihovi sinovi služijo denar, in če imajo občutek, da niti klerikalcem niti liberalcem ni uspelo od Beograda izsiliti dovolj dobrih pogojev, zaradi česar so obdavčeni v korist drugih narodov."

Britanski generalni konzul v Zagrebu Thomas C. Rapp je maja 1938 malce črnogledo pisal, da je v Sloveniji nastalo psihološko vzdušje, ki je naklonjeno nemškim ambicijam. Na fotografiji: nemški vojaki na Dunaju po anšlusu. | Foto: Guliverimage Britanski generalni konzul v Zagrebu Thomas C. Rapp je maja 1938 malce črnogledo pisal, da je v Sloveniji nastalo psihološko vzdušje, ki je naklonjeno nemškim ambicijam. Na fotografiji: nemški vojaki na Dunaju po anšlusu. Foto: Guliverimage

Slovenci o nemški invaziji

Rapp poročilo sklene s tem, kako je v Sloveniji nastalo psihološko vzdušje, ki je naklonjeno nemškim ambicijam.

"V tem poročilu sem skušal prikazati pomanjkanje prave povezanosti v političnem življenju Slovencev in nemoč jugoslovanske ideje v trenutku, ko je vse kazalo na to, da bo dežela izpostavljena zmeraj močnejšemu tihemu nemškemu vdoru. Nezadovoljstvo s Korošcem in Beogradom obstaja znotraj same klerikalne stranke, ki še naprej obstaja in bo zelo verjetno tudi še naprej ostala najmočnejša politična sila. Buržoazija je razcepljena, njena stranka pa v zatonu. Zaveda se pretečih nevarnosti, ne more pa se odreči svojim materialnim interesom, da bi jih premagala. Delavci in kmetje so otopeli in ravnodušni. Kadar med njimi beseda nanese na nemško invazijo, kar pa med njimi ni poredko, je splošno razpoloženje odločno v korist sprejemanju avstrijskega modela. Takšno prepričanje argumentirajo z mislijo: "Kdo pa se lahko upre oboroženi sili Nemčije? Jugoslavija prav gotovo ne." Zakaj naj bi zaradi njihovega odpora gorele njihove hiše in bila razdejana njihova polja? Razen tega se sprašujejo, ali ni dejstvo, da so zadnji jugoslovanski vojaški manevri bili na reki Kolpi, dokaz, da jugoslovanska vojska smatra Slovenijo za neubranljivo? Tako je lahko nastalo psihološko vzdušje, naklonjeno nemškim ambicijam."

Če se ozremo na april 1941, lahko ugotovimo, da so številni Slovenci, razočarani zaradi slovenskega položaja v Jugoslaviji v začetku - kot po svoje napoveduje Rapp -, res pozdravili nemško okupacijo. Toda to navdušenje je hitro splahnelo, ko so videli, da so okupatorji slovensko narodno ozemlje v Jugoslaviji razkosali na štiri dele in da Hitlerjev tretji rajh ni nekakšna habsburška monarhija 2.0, ki bi dopuščala obstoj slovenskega naroda, ampak da želi izbrisati slovenski narod z obličja zemlje.

Vir: Dušan Biber, Britanski, nemški in ameriški diplomati o Slovencih in dr. Antonu Korošcu, v: Prispevki za novejšo zgodovino – XXXI – 1991, Življenje in delo dr. Antona Korošca, str. 132-135. Prevod Slavko Blagotinšek.
Oktoberfest Novice Slovensko natakarico zaradi piva obsodili na smrt Podpisovanje pakta Ribbentrop-Molotov Novice Kako sta si krvoločna diktatorja razdelila Evropo Adolf Hitler in Benito Mussolini Novice Zločini, ki jih je nad Slovenci storila fašistična roka Novice Kako so Slovenci jokali za umorjenim Francem Ferdinandom (video) France Bučar Novice Kako je slovenski narod postavil na noge svojo državo

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin