SiolNET. Novice Slovenija
1,54

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Veliki slovenski finale

1,54

termometer

Evropska komisija Bruselj | Tako Bruselj (tj. članice takratne Evropske skupnosti) kot Washington na začetku nista bila naklonjena slovenskemu osamosvajanju od Jugoslavije, toda na koncu sta se morala sprijazniti s slovensko zahtevo po neodvisni državi. | Foto: Reuters
Tako Bruselj (tj. članice takratne Evropske skupnosti) kot Washington na začetku nista bila naklonjena slovenskemu osamosvajanju od Jugoslavije, toda na koncu sta se morala sprijazniti s slovensko zahtevo po neodvisni državi. Foto: Reuters

Pred 30 leti, 15. januarja 1992, je neodvisno slovensko državo priznala tudi Evropska skupnost (prehodnica zdajšnje EU). To je bil po svoje veliki finale slovenskega boja za mednarodno priznanje.

Da bo mednarodno priznanje postalo resničnost, je bilo jasno že 19. decembra 1991, ko je Slovenijo in Hrvaško priznala Nemčija. Pot k mednarodnemu priznanju Slovenije je slaba dva tedna prej – 8. decembra 1991 – odprla mednarodna arbitražna komisija, ki jo je vodil predsednik francoskega ustavnega sodišča Robert Badinter.

Razpad Jugoslavije, ne odcepitev Slovenije

Badinterjeva komisija, kot so ji pogovorno rekli, je namreč objavila stališče, da je Socialistična federativna republika Jugoslavije (SFRJ) razpadla in da ni šlo za odcepitve posameznih republik.

Bonn Novice Nemčija je Sloveniji dala izjemno dragoceno božično darilo

Slovensko osamosvajanje in boj za mednarodno priznanje sta bila boja proti meddržavnemu statusu quo, ki se je oblikoval po koncu prve in znova po koncu druge svetovne vojne. Jedro tega statusa quo je bilo, da ne pride do razpada obstoječih držav in ustanavljanja novih držav.

Med statusom quo in revolucionarnim vrenjem

Evropska politična zgodovina je namreč zgodba dveh nasprotujočih si teženj: na eni strani težnje po statusu quo oziroma branjenju ustaljenih razmerij moči, na drugi strani pa revolucionarnih teženj po razbitju ustaljenih razmerij moči.

Na dunajskem kongresu, ki je potekal od novembra 1814 do junija 1815, so hoteli Evropo spet postaviti v predrevolucionarno stanje.  | Foto: Wikimedia Commons Na dunajskem kongresu, ki je potekal od novembra 1814 do junija 1815, so hoteli Evropo spet postaviti v predrevolucionarno stanje. Foto: Wikimedia Commons

Primer revolucionarnega izbruha je tako francoska revolucija in posledične francoske osvajalno-revolucionarne vojne na stari celini. Težnja po predrevolucionarnem statusu quo pa je prišla do izraza na dunajskem krogu leta 1814 in leta 1815, ki je želel v Evropi obnoviti stara ravnotežja moči.

Grška revolucija leta 1821

Sile statusa quo (članice Svete alianse) so se med drugim leta 1821 zbrale v Ljubljani, da bi od tam lažje nadzorovale zatrtje revolucionarnih vstaj v bližnji Italiji. Vrelo pa ni samo v Italiji, ampak tudi na območju Otomanskega cesarstva, kjer je prav tako leta 1821 izbruhnila grška revolucija, znana tudi kot grška vojna za neodvisnost.

Bela hiša Novice Američani Slovencem: Petdeset let vas ne bomo priznali

Čeprav je bil to upor grških kristjanov proti muslimanski nadoblasti, pa tiste krščanske države, ki so želele status quo na stari celini, niso bile navdušene nad uporom in ga niso podpirale.

Neodvisna Grčija

Ker so Grki zaradi slovesa Grčije kot zibelke evropske civilizacije, ki je dala svetu mislece, kot so Sokrat, Platon in Aristotel, želi veliko navdušenja med revolucionarno navdahnjenimi Evropejci, so evropski nasprotniki grške revolucije širili teorije, da so sodobni Grki zgolj pogrčeni potomci Hunov in Slovanov, ki nimajo nič skupnega z antičnimi Grki.

Prihod slovitega romantičnega angleškega pesnika lorda Byrona v Grčijo, kjer se je v grški revolucionarni vojni za neodvisnost bojeval proti Turkom. V Grčiji je tudi umrl.  | Foto: Wikimedia Commons Prihod slovitega romantičnega angleškega pesnika lorda Byrona v Grčijo, kjer se je v grški revolucionarni vojni za neodvisnost bojeval proti Turkom. V Grčiji je tudi umrl. Foto: Wikimedia Commons

Grkom je s pomočjo Britancev, Francozov in Rusov na koncu le uspelo: februarja 1830 so te tri velike evropske sile priznale grško državo, neodvisno od Otomanskega cesarstva.

Razpadanje evropskega dela Otomanskega cesarstva

Na berlinskem kongresu leta 1878, ki je sledil rusko-turški vojni od leta 1877 do leta 1878 in ruski ustanovitvi Velike Bolgarije, pa so velike sile mednarodnopravno priznale tudi dejansko že nekaj časa neodvisne države Romunijo, Srbijo in Črno goro. Bolgarija je polno suverenost razglasila leta 1908, Albanija pa je postala mednarodnopravno priznana država leta 1913.

Slobodan Milošević sojenje Haag Novice Srbski rop stoletja, ki je osupnil Slovence

Kot vidimo, je do ustanovitve novih držav, ki so razbijale evropski status quo, v 19. stoletju in obdobju do prve svetovne vojne prihajalo na evropskem območju Otomanskega cesarstva oziroma na jugovzhodu Evrope.

Drobitev Srednje Evrope in Baltika

Če je na Balkanu prihajalo do drobitve, ki so ji na Zahodu rekli tudi balkanizacija, sta na drugi strani Prusija in Piemont v drugi polovici 19. stoletja spremenila evropsko ravnotežje moči z ustanovitvijo združene Nemčije in združene Italije.

Po koncu prve svetovne vojne so na ozemlju habsburškega, nemškega in ruskega cesarstva nastale nove države. Med njimi tudi kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki so jo 29. oktobra 1918 razglasili na zasedanju hrvaškega sabora v Zagrebu in na ljudskem zborovanju v Ljubljani (na fotografiji). Ta se je kmalu s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (pozneje preimenovano v Jugoslavijo). Znova je prišlo do velikih geopolitičnih sprememb po zlomu komunizma v Evropi v začetku 90. let preteklega stoletja, ko so razpadle Jugoslavija, Sovjetska zveza in Češkoslovaška.  | Foto: Wikimedia Commons Po koncu prve svetovne vojne so na ozemlju habsburškega, nemškega in ruskega cesarstva nastale nove države. Med njimi tudi kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki so jo 29. oktobra 1918 razglasili na zasedanju hrvaškega sabora v Zagrebu in na ljudskem zborovanju v Ljubljani (na fotografiji). Ta se je kmalu s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (pozneje preimenovano v Jugoslavijo). Znova je prišlo do velikih geopolitičnih sprememb po zlomu komunizma v Evropi v začetku 90. let preteklega stoletja, ko so razpadle Jugoslavija, Sovjetska zveza in Češkoslovaška. Foto: Wikimedia Commons

Ustaljena razmerja moči na stari celini so po prvi svetovni vojni razbila tudi ustanovitev cele vrste novih držav, ki so nastale na območje habsburškega in ruskega cesarstva: Češkoslovaška, Kraljevina SHS, obnovljena Poljska (ta je dobila tudi del ozemlja nekdanjega nemškega cesarstva), Litva, Latvija, Estonija, Finska, Avstrija in Madžarska.

Narodi, ki majejo povojni status quo

Po drugi svetovni vojni v Evropi ni prišlo do ustanovitve novih držav, ampak do obnovitve stanja po koncu prve svetovne vojne (če izvzamemo prisilno priključitev baltskih držav k Sovjetski zvezi).

Slovenski teritorialec Novice Deset dni, ki so osupnili Evropo

Ustaljeni status quo v Evropi so šele konec 80. let preteklega stoletja ob postopnem pešanju komunizma izzvali narodi v Srednji in Vzhodni Evropi, ki so želeli lastne nacionalne države, med njimi tudi Slovenci.

Zahod proti komunizmu, ne pa tudi za nove države

Sile, ki so želele ohraniti v Evropi status quo oziroma ozemeljsko celovitost vseh držav, seveda niso bile navdušene nad tem. Tudi Zahod, čeprav je podpiral zlom komunističnih sistemov, ni bil navdušen nad novimi državami, ki bi nastale na pogorišču komunističnih večnarodnih držav.

Ameriški predsednik George Bush starejši (desno) in nemški kancler Helmut Kohl − prvi je v času razpadanja Jugoslavije poosebljal težnjo po ohranitvi Jugoslaviji, drugi je bil pripravljen prisluhniti slovenskim in hrvaškim željam po neodvisnosti. | Foto: Reuters Ameriški predsednik George Bush starejši (desno) in nemški kancler Helmut Kohl − prvi je v času razpadanja Jugoslavije poosebljal težnjo po ohranitvi Jugoslaviji, drugi je bil pripravljen prisluhniti slovenskim in hrvaškim željam po neodvisnosti. Foto: Reuters

Prav zato je Slovenija na začetku svojega prizadevanja za mednarodno priznanje naletela na zaprta vrata, ponekod celo na sovražnost. Pozneje je na slovensko stran stopila Nemčija, kar je na koncu le nagnilo evropsko barko k temu, da se sprijazni z od Beograda neodvisno slovensko državo.

Slovenska revolucija in evropski status quo

Tako je slovenska osamosvojitvena revolucija, če jo tako poimenujemo, pomagala razbiti status quo glede števila evropskih držav, ki je bilo dogovorjeno med zmagovalnimi velikimi silami po koncu prve svetovne vojne in znova ob koncu druge svetovne vojne.

Otrok Novice Skrivnostni tujec, ki je iz preteklosti prišel med Slovence

Ugotovimo pa tudi lahko veliko razliko med zahodom in vzhodom Evrope. Če se je območje Evrope, ki leži vzhodno od Nemčije in Italije, v preteklih stoletjih in desetletij razdrobilo na več manjših nacionalnih držav, pa sta obseg in število držav na zahodu Evrope precej bolj trdoživa oziroma manj spremenljiva.

Ozemeljski status quo na zahodu Evrope

Če odštejemo nemško in italijansko združitev, kjer gre za nasprotni proces od drobitve, ter osamosvojitev Belgije od Nizozemske leta 1830, ki je bila mednarodno priznana leta 1839, osamosvojitev Irske od Velike Britanije leta 1922 (popolnoma se je ločila od Londona leta 1949) in osamosvojitev Islandije od Danske leta 1944, v zadnjih dvestotih letih kakšnega vala novih (nacionalnih) držav, primerljivega z vzhodom Evrope, ni bilo oziroma so bile te želje uspešno zatrte (na primer nedavno v Kataloniji) ali pa niso bile izglasovane (na primer na referendumu na Škotskem).

Hans van den Broek Novice Mož, za katerega se je zdelo, da sovraži Slovenijo Talin Novice Je to država, ki Sloveniji diha za ovratnik? New York Novice Je naša civilizacija tik pred propadom?

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin