Srbski rop stoletja, ki je osupnil Slovence

Srbija, v kateri je bil že nekaj let nesporni vladar Slobodan Milošević, si je konec leta 1990 pri Narodni banki Jugoslavije (NBJ) iz primarne emisije nepooblaščeno "izposodila" 18 milijard in 243 milijonov dinarjev (takratnih okoli 1,4 milijarde ameriških dolarjev).

Miloševićeva razbojniška ekonomija

Novica o tem dejanju, ki je dobilo ime srbski vdor v jugoslovanski monetarni sistem, je prišla v javnost 8. januarja 1991. Operacijo vdora v monetarni sistem so v Srbiji izvedli tako, da je Narodna banka Srbije obremenila račun primarne emisije centralne banke in denar nakazala komitentom v Srbiji.

Novice Konspirativno srečanje, ki je obrnilo našo zgodovino

Denar je med drugim šel v srbski proračun (tudi za izplačilo pokojnin) in k srbskim bankam. Vdor v monetarni sistem je bil posledica tega, da je bila Miloševićeva Srbija gospodarsko dobesedno na kolenih in se je reševala s tako imenovano razbojniško ekonomijo.

Slovenski odgovor na srbski vdor v monetarni sistem je bila odločitev slovenske vlade, da v prihodnosti v svoje roke prevzame davčni sistem in (zvezno) carinsko zakonodajo. Takrat je Slovenija še dopuščala možnost carinske unije. A je bilo že čez nekaj mesecev jasno, da tudi to ni mogoče.

Bogati sever in revni jug

Srbski vdor v jugoslovanski monetarni sistem je bil le še en dokaz več, da se je razpad Jugoslavije zgodil tudi zaradi velike neuravnoteženosti v gospodarski razvitosti med posameznimi jugoslovanskimi republikami. Deli Jugoslavije, ki so bili pred letom 1918 del Avstro-Ogrske, so bili gospodarsko precej bolj razviti od preostalih delov Jugoslavije.

Slovenska vlada, ki jo je vodil krščanski demokrat Lojze Peterle, je bila o srbskem vdoru v monetarni sistem obveščena v začetku leta 1991. Ta vdor je bil jasen znak, da mora Slovenija čim prej doseči tudi monetarno suverenost. Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Najbolj razviti del Jugoslavije je bila seveda Slovenija, sledila je Hrvaška. Srbija, Črna gora in Bosna in Hercegovina so bile že precej daleč za njima. Najmanj razviti pa sta bili območji na jugu zvezne države, ki sta bili najdlje v okviru Otomanskega cesarstva – Kosovo in Makedonija.

Slovenija lovila Avstrijo, Kosovo tičalo v srednjem veku

Če je Slovenija leta 1979 po podatkih Maddisonovega projekta (gre za projekt izračunavanja razvitosti posameznih držav v zgodovini, ki ima ime po britanskem gospodarskem zgodovinarju Angusu Maddisonu, op. p.) imela 94,8 odstotka avstrijskega bruto domačega proizvoda (BDP), merjenega glede na življenjske stroške, so bili najmanj razviti deli Jugoslavije, na primer Kosovo, tako rekoč na srednjeveški ravni razvitosti.

Novice Kako smo Slovenci poslali Jugoslavijo na smetišče zgodovine

Slovenija je po statističnih podatkih predstavljala dobrih osem odstotkov prebivalstva Jugoslavije, ustvarila pa je več kot 15 odstotkov jugoslovanskega skupnega BDP in več kot tretjino izvoza.

Vsesplošen občutek izkoriščanosti

Gospodarske razlike med republikami so povzročale vsesplošen občutek izkoriščanosti. Na eni strani je bil razviti sever Jugoslavije prepričan, da preveč njegovega denarja odteka po Savi navzdol v Beograd in še dlje na revni jug, po drugi strani pa so bili v nerazvitih republikah prepričani, da sever države (še zlasti pa Slovenija) bogati na njihov račun.

Novice Od polkovnika JLA, ki je grozil s pobijanjem Slovencev, do uresničitve slovenskih sanj

Podražitev denarja in nafte pahnila Jugoslavijo v krizo

Ta trenja so se še bolj okrepila, ko se je v osemdesetih letih začela jugoslovanska gospodarska agonija. Ta je bila posledica več razlogov, glavna pa sta bila dva – dražje zadolževanje in višanje cen nafte.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Jugoslavija doživljala gospodarsko agonijo. Življenjska raven je v primerjavi s sedemdesetimi leti krepko upadla, naraščati je začelo nezadovoljstvo med ljudmi. To se je kazalo tudi v stavkah, kot je bila stavka delavcev Litostroja decembra 1987. Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila na svetovni ravni obdobje poceni denarja in leta tako imenovane reciklaže naftnih dolarjev (denar arabskih naftnih držav je prihajal v zahodne banke, te pa so ga posojale naprej, tudi socialistični Jugoslaviji), v osemdesetih letih pa je nastopilo obdobje dragega denarja, ko mednarodna posojila zaradi višjih obrestnih mer na svetovnih finančnih trgih niso bila več tako poceni.

Za povrhu je svet po iranski islamski revoluciji leta 1979 udarila druga naftna kriza, ko je cena črnega zlata spet poskočila. Številne države, tudi Jugoslavija, so zato v osemdesetih letih padle v dolžniško krizo. Jugoslavija, ki je imela za valuto nekonvertibilni dinar, je imela zaradi krhkega gospodarstva težave s plačevanjem posojil ter uvozom surovin in življenjskih dobrin.

Novice Smo bili Slovenci in Slovaki nekoč en narod?

Pomanjkanje dobrin

Jugoslavija, s tem pa Slovenija, je tako na začetku osemdesetih let doživela pomanjkanje bencina (uvedba bonov za bencin, vožnje par-nepar …), pralnega praška, kave …  Vse bolj so rasli življenjski stroški, tudi inflacija je vse bolj podivjala.

Inflacija in ničvredni jugoslovanski dinar

V Jugoslaviji je bila uradna valuta jugoslovanski dinar, ki pa je zaradi hiperinflacije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postajal vse bolj ničvreden kos papirja. Neuradna rezervna valuta je bila tako nemška marka, med Slovenci pa so bile vse glasnejše zahteve po lastnem denarju.

Zaradi inflacije je jugoslovanski dinar v osemdesetih letih pospešeno izgubljal svojo vrednost. Nekakšna nadomestna denarna valuta v Jugoslaviji je tako med ljudmi postala nemška marka. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Slabo gospodarsko stanje v Jugoslaviji je bilo tako eden od močnih dejavnikov, ki so krepili slovensko željo po samostojnosti. Še zlasti, ker je morala Slovenija s socializacijo dolgov v osemdesetih letih plačevati tudi dolgove, ki so jih v tujini zapravljivo najeli na jugu Jugoslavije.

Rojevanje slovenskega denarja

Slovenija se je že oktobra 1990 začela previdno pripravljati na konec jugoslovanskega monetarnega sistema, ko je takratni finančni minister v slovenski vladi Marko Kranjec naročil tiskanje vrednostnih bonov. Srbski vdor v monetarni sistem pa je nato v Sloveniji samo še okrepil prepričanje, da je pot k finančni samostojnosti z lastnim denarjem edina pravilna.

Vrednostni boni, ki so dobili ime tolar, so v Sloveniji namesto jugoslovanskih dinarjev prišli v obtok 8. oktobra 1991, deset mesecev po tem, ko je novica o srbskem vdoru v jugoslovanski monetarni sistem osupnila Slovence. Pozneje so bone zamenjali pravi slovenski tolarji.