Janez Janša
Četrtek, 25. 6. 2020, 4.00
4 leta, 5 mesecev
Od polkovnika JLA, ki je grozil s pobijanjem Slovencev, do uresničitve slovenskih sanj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,24
73
Slovenija je samostojnost razglasila 25. junija, že naslednji dan pa so se prvi jugoslovanski tanki valili proti mejnim prehodom na meji z Italijo. Vsesplošni napad JLA na Slovenijo se je začel 27. junija. Napad JLA se je izjalovil, saj so slovenske sile v desetih dneh uspešno ubranile slovensko državo. Na fotografiji: vojaki JLA se predajajo slovenskim teritorialcem.
V Sloveniji danes praznujemo dan državnosti, 25. junija 1991 je namreč slovenska skupščina razglasila Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Komajda razglašeno neodvisno državo pa smo morali Slovenci ubraniti v vojaškem spopadu z JLA.
"Pa kaj, četudi se vsi Slovenci uprete in vas mi vse pobijemo, ne bo velike škode za Jugoslavijo. Osem odstotkov nas bo manj, a bomo močnejši." Tako je leta 1988 besnel polkovnik KOS (protiobveščevalne službe JLA) Aleksandar Vasiljević, ki je zasliševal obtožene v procesu proti četverici JBTZ (Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasić, Franci Zavrl).
JLA proti Sloveniji
Te zlovešče besede, ki so zapisane v knjigi 25 let pozneje, je polkovnik Vasiljević izrekel pod vtisom velikega shoda v podporo četverici, ki je bil na zdajšnjem Kongresnem trgu 21. junija 1988. Besede, ki pričajo o tem, kako napeti, sovražni in na robu nasilja so bili odnosi v socialistični Jugoslaviji v drugi polovici osemdesetih let.
Nove politične stranke so maja 1989 oblikovale politično izjavo z imenom Majniška deklaracija 1989 in z njo zahtevale suvereno državo slovenskega naroda. Majniško deklaracijo je 8. maja na protestnem shodu proti odhodu Janeza Janše v zapor prebral pesnik Tone Pavček. Naslednji mesec je takratna partijska oblast oblikovala Temeljno listino Slovenije 1989, ki je bila v določenih točkah podobna Majniški deklaraciji, a je v nasprotju z njo še omenjala samoupravni socializem in socialistično Slovenijo ter dala priložnost Jugoslaviji.
Če ne prej, je bilo leta 1988 popolnoma jasno, da je prav JLA, ki je bil država v državi in se je v osemdesetih letih postavil na stran zagovornikov preoblikovanja Jugoslavije iz zvezne države v unitarno-centralistično državo, edina realna sila, ki lahko Slovencem prepreči odhod iz Jugoslavije.
JLA razorožil slovensko Teritorialno obrambo
Ko so nove stranke, združene v koalicijo z imenom Demokratična opozicija Slovenije (Demos), zmagale na skupščinskih volitvah aprila 1990 in sestavile vlado pod vodstvom krščanskega demokrata Lojzeta Peterleta, se je JLA znova vpletel. Še preden je nova vlada začela delati, je namreč že dobila udarec JLA.
Generalštab JLA je 14. maja izdal ukaz o prenosu orožja Teritorialne obrambe (TO) v skladišča JLA. V Sloveniji je ta tajni ukaz 15. maja začel izpolnjevati republiški štab TO, ki ga je vodil JLA zvesti in slovenskemu osamosvajanju nenaklonjeni generalpodpolkovnik Ivan Hočevar.
V obdobju socializma so lahko delovale samo tako imenovane družbenopolitične organizacije (Zveza komunistov Slovenije, Socialistična zveza delovnega ljudstva in Zveza socialistične mladine Slovenije). Leta 1988 so slovenski kmetje pod vodstvom Ivana Omana ustanovili Slovensko kmečko zvezo (današnja SLS), pravi val ustanavljanja novih strank pa je sledil leta 1989. Konec leta 1989 so se najpomembnejše nove stranke združile v koalicijo z imenom Demokratična opozicija Slovenije (Demos). Voditelj Demosa je postal Jože Pučnik, ki je bil aprila 1990 kandidat opozicije na volitvah za predsednika predsedstva. Pučnika je v drugem krogu premagal dotedanji predsednik Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. Po predsedniških volitvah je Pučnik vso svojo energijo usmeril k spodbujanju vlade, naj se Slovenija čim prej osamosvoji.
Čas razoroževanja je bil spretno izbran, saj Demos še ni popolnoma prevzel oblasti in ni prejemal informacij o razoroževanju. Sedemnajstega maja je novi obrambni minister postal Janša, ki je 18. maja upravnim organom za ljudsko obrambo prepovedal oddajo orožja JLA.
Novo slovensko predsedstvo, ki ga je kot predsednik predsedstva vodil Milan Kučan in je začelo delovati 10. maja, pa je šele 19. maja popoldne poslalo v občine zaupno brzojavko, s katero je ustavilo oddajo orožja občinskih štabov TO jugoslovanski vojski. JLA je slovenskemu TO odvzel kar 70 odstotkov orožja.
JLA zasedel republiški štab TO
Znova se je med Slovenijo in JLA zaiskrilo oktobra, ko Hočevar svojih dolžnosti ni želel predati novemu načelniku republiškega štaba TO Janezu Slaparju. JLA se je postavil v bran Hočevarju in je z vodom vojaške policije zavzel štab. Slaparjev štab je nato deloval na novi lokaciji. Še preden je Slovenija prevzela nadzor nad TO, je bila ustanovljena Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ), katere načelnik je bil rezervni stotnik Tone Krkovič.
23. maja 1990 je bil v Sloveniji plebiscit o samostojnosti, ki je imel več kot 93-odstotno udeležbo. Skoraj 1,3 milijona volivcev oziroma 88,5 odstotka vseh takratnih volilnih upravičencev je glasovalo, naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Izidi so bili slovesno razglašeni 26. decembra, toda navdušenje in ljudska rajanja so se začeli že na plebiscitni večer. Eden od najbolj navdušenih je bil Jože Pučnik, ki je takrat izgovoril znamenite besede: Jugoslavije ni več. Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo.
Ko zadiši po slovenski vojski
17. decembra 1990 je bil postroj prvih oddelkov specialne brigade TO v Kočevski Reki. Postroj, ki ga je Peterle malce pesniško označil kot dan, ko je prvič zadišalo po slovenski vojski, je bil nekaj dni pred plebiscitom javno sporočilo nasprotnikom osamosvojitve, da je Slovenija sposobna ubraniti korake v samostojnost. Na postroju je bil od članov predsedstva Slovenije prisoten samo Ivan Oman, drugih s Kučanom vred ni bilo. Oman je bil tudi edini od članov predsedstva, ki februarja 1991 ni podpisal Deklaracije za mir, ki so jo oblikovale opozicijske stranke in je med drugim zahtevala zaustavitev nadaljnjega oboroževanja Slovenije.
Na plebiscitu 23. decembra se je za slovensko samostojnost odločilo skoraj 90 odstotkov vseh volivcev. Izid so slovesno razglasili 26. decembra, ta dan zdaj praznujemo kot dan samostojnosti in enotnosti. Po plebiscitu Slovenija ni več pošiljala nabornikov v JLA. Leta 1991 je tudi ustanovila dva učna centra TO – enega na Igu pri Ljubljani in drugega v Pekrah pri Mariboru.
Obkolitev učnega centra v Pekrah
Zadnjega je JLA 23. maja 1991 izbral za to, da je prvič resno zarožljal z orožjem. Potem ko so teritorialci prijeli dva vojaka JLA, ki sta bila pri ograji učnega centra, in ju po zaslišanju izpustili, je JLA z oklepniki obkolil učni center in zahteval izročitev nabornikov.
Po plebiscitu je Slovenija leta 1991 z ustavnimi spremembami omogočila slovenskim fantom, da vojaško obveznost služijo v slovenski Teritorialni obrambi, ne več v JLA. Odhod slovenskih nabornikov v JLA tako ni bil več obvezen. Od 3.000 slovenskih vojaških obveznikov je marca 1991 v JLA odšel le en prostovoljec. Slovenska odločitev seveda ni bila po volji JLA, ki je od slovenskih oblasti zahteval izročitev nabornih evidenc in zaprtje obeh učnih centrov slovenske TO, kamor so maja prišli prvi slovenski naborniki. 23. maja 1991 so enote JLA obkolile učni center v Pekrah pri Mariboru (na fotografiji) in zahtevale izročitev nabornikov. Slovenija se pritisku ni uklonila.
Slovenska vlada ni popustila. Še več, potem ko je JLA ugrabil dva slovenska teritorialca, ki sta prišla na pogajanja, je začela blokado vojašnic in si nakopala očitke opozicijske stranke LDS, da zaostruje razmere. Blokada je bila uspešna, saj je JLA izpustila ugrabljena teritorialca in (začasno) stopila korak nazaj.
Prva žrtev slovenskega osamosvajanja
Po obkolitvi Peker so šli na ulice tudi Mariborčani. Med demonstracijami je pri eni od mariborskih vojašnic padla tudi prva žrtev za samostojno Slovenijo. Mariborčana Josefa Šimčika je do smrti povozil oklepnik JLA. Pekrski dogodki so bili svarilo, da JLA ne bo križem rok opazoval slovenskega odhoda.
Po obkolitvi učnega centra v Pekrah so pred center prišli tudi krajani in onemogočili dovažanje novih enot JLA. JLA je aretiral poveljnika TO vzhodne Štajerske – Vladimirja Miloševiča in njegovega namestnika Milka Ozmeca –, ki sta prišla na pogajanja s predstavniki JLA. Ogorčeni Mariborčani so protestirali pred vojašnicami. 24. maja je oklepnik JLA med enim od protestov do smrti povozil Josefa Šimčika, prvo žrtev vojne za samostojno Slovenijo. Na fotografiji: Mariborčani prižigajo sveče na kraju, kjer je umrl Šimčik.
Slovenija je samostojnost razglasila 25. junija 1991. Dan pozneje je bila na ljubljanskem Trgu republike proslava razglasitve samostojnosti. Pred parlamentom je zaplapolala nova slovenska zastava brez rdeče zvezde, Kučan pa je izrekel besede, da so danes dovoljene sanje, jutri pa je nov dan.
Napad JLA na Slovenijo
V Beogradu slovenskega odhajanja niso mirno gledali. Petindvajsetega junija se je ob 21. uri sestala zvezna vlada oziroma Zvezni izvršni svet (ZIS), ki ga je vodil jugoslovansko usmerjeni Hrvat Ante Marković. Zvezna vlada je 26. junija ob 3.30 zjutraj sprejela odlok o zavarovanju državnih meja v Sloveniji.
JLA je imel takrat na ozemlju Slovenije in tik ob njej okoli 32 tisoč vojakov. Že 26. junija je JLA začel zastraševanje prebivalcev Slovenije, ko so vojaška letala preletavala vsa večja slovenska mesta. Med jugogenerali je bil še najbolj neučakan poveljnik reškega korpusa, general Marijan Čad. Ta je že 26. junija poslal tanke, da so zasedli mejne prehode na slovensko-italijanski meji.
Slovenija ustavila napad JLA
Vsesplošni napad se je začel 27. junija ob 1.15, ko je protiletalska oklepna baterija JLA pri Metliki prestopila državno mejo (Tuđmanova Hrvaška kljub podpisanemu sporazumu o medsebojni pomoči ni ustavljala enot JLA, ki so napadale Slovenijo s hrvaškega ozemlja). Začela se je desetdnevna vojna za Slovenijo. Slovenska vojska oziroma TO in policija sta v nekaj dneh zaustavili več oklepnih enot, vnovič zasedli mejne prehode, JLA na slovenskih tleh pa blokirali v vojašnicah.
Osamosvojitvena vojna za Slovenijo je zahtevala 76 žrtev: 19 na slovenskih strani, 45 na strani JLA in 12 tujih državljanov. Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146. Slovenske sile so zajele 4.693 pripadnikov JLA in 252 pripadnikov zvezne milice oziroma policije. JLA je imel v desetdnevnem spopadu uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, 172 transportnih vozil in šest helikopterjev.
V vojno dogajanje se je vpletla vse bolj zaskrbljena tujina, ki je v začetku pričakovala hitro zmago JLA in zanesljiv slovenski poraz. Na začetku julija 1991 so se tako po posredovanju Evropske skupnosti na Brionih začela pogajanja med Slovenijo, Hrvaško in Jugoslavijo. Sedmega julija so podpisali Brionsko deklaracijo. Ta je uradno končala vojaške spopade v Sloveniji.
Odhod JLA iz Slovenije
Neuspeh JLA v Sloveniji je prinesel tudi dokončno spremembo v strategiji Beograda. Namesto obrambe Jugoslavije za vsako ceno, ki bi zdaj zahteval vsesplošni napad z vsemi silami na Slovenijo z nepredvidljivimi posledicami, se je popolnoma uveljavil na papirju realnejši načrt o ustanovitvi Velike Srbije, ki jo je zagovarjal srbski voditelj Slobodan Milošević.
V času osamosvajanja Slovenije in vojne za Slovenijo je bil obrambni minister Janez Janša, notranji minister pa Igor Bavčar. To je bilo njuno drugo neposredno soočenje z JLA, saj sta imela glavni vlogi tudi v času procesa proti četverici. Janša, ki je bil že dolgo trn v peti JLA zaradi idej o temeljitem reorganiziranju JLA in civilnem nadzoru nad vojsko, je bil glavni obtoženec, Bavčar pa je ustanovil Odbor za varstvo človekovih pravic.
Slovenija tako ni imela več strateške pomembnosti za Srbijo in predsedstvo Jugoslavije je 18. julija odločilo, da se JLA (ki se je prelevil v popolnoma srbsko vojsko) v treh mesecih z orožjem in opremo umakne iz Slovenije. Zadnji vojaki so Slovenijo skozi koprsko pristanišče zapustili v noči na 26. oktober. Prvič v dolgi zgodovini se je zgodilo, da na slovenskih tleh ni bilo tujih čet. V spomin na ta dogodek 25. septembra praznujemo dan suverenosti.
Mednarodna priznanja
Pika na i je bilo nato še mednarodno priznanje Slovenije, pri čemer je bila med prvimi Nemčija, ta nam je bila v primerjavi z drugimi zahodnimi državami zelo naklonjena in je našo državo priznala že 19. decembra 1991. Petnajstega januarja 1992 je slovensko državo priznala večina članic Evropske skupnosti, 22. maja 1992 pa je Slovenija postala tudi 176. članica OZN. Dogodek, ki se je še nekaj let pred tem zdel kot neuresničljive sanje.
73