Janez Janša
Nedelja, 31. 5. 2020, 4.00
3 leta, 11 mesecev
Trenutki, ki so za vedno spremenili slovensko zgodovino
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,10
96
Fotografija Janševe aretacije je postala skorajda kultna in je ena od najpogosteje objavljenih fotografij od leta 1988 do danes. Tone Stojko jo je posnel na skrivaj skozi okno sosednje hiše. Zaradi te fotografije je Janševa aretacija še toliko bolj vzdramila Slovence.
31. maja 1988 so v zgodnjih jutranjih urah pripadniki slovenske Službe državne varnosti (SDV) aretirali Janeza Janšo. To je bila iskrica, ki je razplamtela slovensko pomlad.
V 80. letih prejšnjega stoletja je bila Slovenija še vedno trdno del takratne socialistične Jugoslavije. Toda to je bil hkrati čas, ko so se vse bolj krepile demokratične pobude. Vznikala so tako imenovana nova družbena gibanja (mirovništvo, okoljevarstvena gibanja, gibanje za pravice istospolno usmerjenih …), ki so dobila svoj prostor tudi v mladinski organizaciji ZSMS.
Mladinci in Nova revija
ZSMS je bila kratica za Zvezo socialistične mladine Slovenije, toda slovenska mladinska organizacija je še zlasti v drugi polovici 80. let v resnici postajala vse bolj nesocialistična. Za partijske trdorokce, še zlasti za tiste v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA), so bili slovenski mladinci že odkrito protisocialistični.
Poleg ZSMS so sive lase partijski oblasti v 80. letih delali tudi intelektualci, zbrani okoli Nove revije. Februarja 1987 je luč sveta ugledala znamenita 57. številka Nove revije (urednik je bil Dimitrij Rupel), v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program. To je bil programski temelj osamosvojitve Slovenije od Jugoslavije.
Zloglasni tajni dokument JLA
Osamosvojitvene težnje še zlasti niso bile po volji JLA, ki se je od Titove smrti imela za glavnega varuha obstoja Jugoslavije. Januarja 1988 je general podpolkovnik Svetozar Višnjić, poveljnik 5. vojnega območja, katerega del je bila tudi Slovenija, izdal strogo zaupno povelje številka 5044-3. S tem zaupnim dokumentom se je JLA začela pripravljati na obračun z morebitnimi prodemokratičnimi protestniki.
Odbor za varstvo človekovih pravic, ki ga je vodil Igor Bavčar, je 21. junija na Kongresnem trgu v Ljubljani (takrat se je še imenoval Trg osvoboditve) organiziral veliko politično-kulturno zborovanje v podporo Janši, Borštnerju in Tasiću, ki so zaprti v vojaškem zaporu čakali na sojenje.
Ta zaupni dokument je zastavnik JLA Ivan Borštner fotokopiral in izročil novinarjem Mladine. Ta dokument je bil tudi povod za aretacijo Janše, takratnega Mladininega kolumnista in kandidata za predsednika ZSMS. Janša je bil zaradi svojih zamisli o vojaških reformah že dolgo trn v peti JLA, njegova kandidatura za predsednika ZSMS pa tudi ni bila po volji Zvezi komunistov Slovenije (ZKS), ki jo je takrat vodil Milan Kučan.
Odbor za varstvo človekovih pravic
Po aretaciji Janše so njegovi znanci in podporniki ustanovili Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki ga je vodil Igor Bavčar. Takrat se še ni vedelo, da je JLA istega dne, ko so slovenski SDV-jevci aretirali Janšo, odvzela prostost Borštnerju. SDV je pozneje aretirala tudi novinarja Mladine Davida Tasića. Tako njega kot Janšo je potem SDV (seveda z vedenjem slovenske partijske oblasti) izročila JLA.
Aretaciji se je zvito izognil samo urednik Mladine Franci Zavrl, in to tako, da se je umakni v psihiatrično kliniko na Poljanskem nasipu. V času sojenja se je Zavrl edini od četverice JBTZ (kratica priimkov Janša, Borštner, Tasić in Zavrl) branil s prostosti.
Veliki shod na Kongresnem trgu
Bavčarjev Odbor, ki se je kmalu preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic, je 21. junija na Trgu osvoboditve (današnji Kongresni trg) v Ljubljani organiziral zborovanje v podporo četverici JBTZ. Verjetno niti največji optimisti v Odboru niso pričakovali tako množičnega odziva. Trg je bil namreč nabito polno.
Na Kongresnem trgu se je 21. junija zbralo več deset tisoč ljudi (številke se gibljejo tam od 25 do 30 tisoč, po najbolj skrajnih ocenah celo do 40 tisoč). Tega dne sta takratna slovenska oblast in JLA spoznali, da imajo posamezniki iz četverice JBTZ množično podporo.
Večdesettisočglavo množico (verjetno je bilo udeležencev okoli 30 tisoč) so nagovorili številni govorniki. Na zborovanju, ki se je začelo ob 18. uri, so nastopili tudi pesniki, pevski zbori in rock skupine. Prav za to zborovanje so se znova zbrali tudi člani legendarne punk skupine Pankrti in na njem med drugim zaigrali pesem Janez, kranjski Janez. Punk gibanje, ki se je začelo konec 70. let, je bilo s svojo mladostniško uporniško držo del sil, ki so v 80. letih rušile partijski monopol.
Pesem Janez, kranjski Janez, ki so jo na shodu v podporo četverici JBTZ zaigrali Pankrti:
Sojenje na Roški
21. junij 1988 imamo lahko za začetek slovenske pomladi. Odbor je v nekaj tednih postal množično civilnodružbeno gibanje z več kot sto tisoč člani. Kljub množičnemu shodu se je 18. julija pred ljubljanskem vojaškim sodiščem na Roški začelo sojenje četverici JBTZ.
Sojenje, ki je bilo zaprto za javnost in je potekalo v srbohrvaškem jeziku, je trajalo do 27. julija. Vojaško sodišče, pred katerim so se v času sojenja vsak dan zbirale množice protestnikov, je Borštnerju na koncu prisodilo štiri leta zaporne kazni, Janši in Zavrlu 18 mesecev, Tasiću pa pet mesecev.
Majniška deklaracija
Slovenska oblast je izpolnila razsodbo vojaškega sodišča, tako da se obsojena četverica ni mogla izogniti (vsaj delnemu) prestajanju zaporne kazni. V znak protesta, ker je moral Janša maja 1989 na prestajanje zaporne kazni, je bil na Kongresnem trgu 8. maja shod, na katerem je bila javno predstavljena znamenita Majniška deklaracija, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda.
Ker je morala četverica na prestajanje zaporne kazni, je Odbor za varstvo človekovih pravic 8. maja 1989 na Kongresnem trgu organiziral shod, ki je bil uradno prijavljen kot javna seja predsedstva Republiškega komiteja ZSMS. Na njem je pesnik Tone Pavček prebral Majniško deklaracija, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda. Deklaracijo je sestavilo več avtorjev. Po spominih Dimitrija Rupla so pri pisanju deklaracije poleg njega sodelovali France Bučar, Ivo Urbančič, Hubert Požarnik, Veno Taufer in Janez Janša.
Bavčarjevemu Odboru se iz civilnodružbenega gibanja ni uspelo oblikovati v močno stranko, je pa politična, narodna in družbena energija, ki jo je pomagal sprostiti Odbor, pripeljala do ustanovitve novih političnih strank.
Ustanavljanje strank in Demosova zmaga
Že pred aretacijo Janše je bila ustanovljena stanovska Slovenska kmečka zveza (zdajšnja SLS), leto ustanavljanja novih strank pa je bilo leto 1989: Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza (zdajšnja SDS), Slovenski krščanski demokrati, Zeleni … Del novih strank se je povezal v koalicijo Demos, ki je aprila 1990 zmagala na večstrankarskih volitvah.
Po volitvah je Demos oblikoval vlado, ki jo je vodil krščanski demokrat Lojze Peterle. Novorevijaš France Bučar je postal predsednik skupščine, Rupel zunanji minister, Bavčar notranji minister in Janša obrambni minister. Jože Pučnik je bil voditelja Demosa in je po porazu proti Kučanu na predsedniških volitvah postal motor slovenskega osamosvajanja, kot ga je opisala zgodovinarka in novinarka Rosvita Pesek.
Slovenija postane samostojna država
Z Demosovo zmago je Slovenija šla po poti osamosvajanja od Jugoslavije, torej po poti, ki jo je leta 1987 programsko zastavila Nova revija s 57. številko. Decembra 1990 so se za to pot na plebiscitu z veliko večino odločili tudi slovenski volivci. Edina realna prepreka slovenskim narodnim ciljem je bila JLA, ki je poskušala s silo preprečiti slovenski odhod iz Jugoslavije. Neuspešno, kajti slovenska Teritorialna obramba in policija sta ubranili neodvisno slovensko državo.
Spomladi in poleti 1988 je bil Janša zaprt v vojaškem zaporu, Bavčar pa je na prostosti vodil množično gibanje v njegovo podporo. Leta 1991 sta se v osamosvojitveni vojni spet soočila z JLA, Janša kot obrambni in Bavčar kot notranji minister. Osamosvojitvena vojna (znana tudi kot desetdnevna vojna ali vojna za Slovenijo) se je končala 7. julija 1991, ko so predstavniki Slovenije, Hrvaške, Jugoslavije in Evropske skupnosti podpisali Brionski sporazum. 18. julija je predsedstvo Jugoslavije sprejelo odločitev, da se JLA v treh mesecih z orožjem in opremo umakne iz Slovenije.
Pravno pa se je zgodba, ki se je začela 31. maja 1988, končala šele leta 1995, ko je slovensko vrhovno sodišče vse obtožene v procesu proti četverici popolnoma rehabilitiralo, dokument 5044-3 pa označilo za nezakonit, saj je ukazoval vojaški nadzor nad civilnim prebivalstvom.
96