Nedelja, 2. 7. 2017, 4.10
6 let, 7 mesecev
Kako je Hrvaška jugoslovanski vojski omogočila napad na Slovenijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
55
V letih pred razpadom Jugoslavije se je zdelo, da sta Slovenija in Hrvaška tesni zaveznici, a se je ob izbruhu osamosvojitvene vojne izkazalo, da ni tako.
V četrtek, prav na obletnico dni, ko je v Sloveniji leta 1991 potekala osamosvojitvena vojna, je arbitražno sodišče v Haagu razsodilo o slovensko-hrvaški meji, sporu, ki se vleče že od razpada Jugoslavije leta 1991.
- Mož, ki je želel s slovensko vojsko zasesti Istro
- Kako je Slovencem uspel zgodovinski podvig
- Vojaški napad na Slovenijo
Zdelo se je, da je Sloveniji in Hrvaški zavezništvo tako rekoč usojeno
V letih pred propadom in razpadom Jugoslavije se je zdelo, da sta Slovenija in Hrvaška kot katoliški in gospodarsko najrazvitejši republiki nekakšni naravni zaveznici v boju proti centralističnim in unitarističnim silam, ki so imele močno oporo v gospodarsko manj razvitih in pretežno pravoslavnih republikah.
Slovenija in Hrvaška sta po volitvah leta 1990 tudi sprejemali odločitve, ki so vodile k osamosvajanju obeh republik od Jugoslavije. Obe sta tudi 25. junija 1991 razglasili samostojnost in neodvisnost.
S prihodom Slobodana Miloševića na oblast v Srbiji je začelo konec 80. let prejšnjega stoletja vse bolj dvigati glave tudi velikosrbstvo, to je težnja po združitvi vseh Srbov, ki so živeli v takratni Jugoslaviji, v eno politično enoto. Na udaru velikosrbstva sta bili zlasti Hrvaška in BiH. Na fotografiji: srečanje predsednikov takratnih jugoslovanskih republik spomladi 1991. Od leve proti desni: slovenski predsednik Milan Kučan, bosanski predsednik Alija Izetbegović, makedonski predsednik Kiro Gligorov, hrvaški predsednik Franjo Tuđman in srbski predsednik Slobodan Milošević.
Slovenija 25. junija dejansko prevzame oblast, Hrvaška le deklarativno
A s pomembno razliko: medtem ko je Slovenija 25. junija dejansko prevzela nadzor na mejah, tako na nekdanjih zunanjih jugoslovanskih mejah kot tudi na meji s Hrvaško, kjer je začela postavljati kontrolne točke, je bila hrvaška razglasitev neodvisnosti in samostojnosti le deklarativna.
Hrvaške težave z upornimi Srbi
Hrvaška se je poleg tega že od poletja 1990 spoprijemala z uporom krajinskih Srbov, ki so se želeli odcepiti od Hrvaške in postati del Velike Srbije.
Naša južna soseda je imela tudi smolo, da jo je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) maja 1990 – v nasprotju s Slovenijo, kjer smo ohranili del orožja Teritorialne obrambe – vojaško obrala do kosti.
Janez Janša in Igor Bavčar sta s Hrvati sklenila obrambni sporazum.
Slovensko-hrvaški obrambni sporazum
Nekaj mesecev pred osamosvojitvijo, 20. januarja 1991, sta slovenski obrambni in notranji minister Janez Janša in Igor Bavčar s hrvaškima kolegoma Martinom Špegljem in Josipom Boljkovcem podpisala obrambni sporazum o medsebojni pomoči. Ta obrambni sporazum je določal, da bo Hrvaška pomagala Sloveniji oziroma Slovenija Hrvaški, če bi katero od njiju napadla JLA.
Hrvaška junija 1991 pusti Slovenijo na cedilu
Toda Hrvaška se tega dogovora ni držala, saj v času slovenske osamosvojitvene vojne ni zaustavila jugoslovanskih tankovskih kolon, ki so s hrvaškega ozemlja prodirale v Slovenijo.
Le v Murskem Središču v Medžimurju so krajani 28. junija 1991 samoiniciativno zaustavili jugoslovansko vojaško kolono, ki je skušala priti v našo državo.
Hrvaški predsednik Franjo Tuđman leta 1991 ni preprečil napada na Slovenijo z ozemlja Hrvaške, ko se je Slovenija ubranila, pa je smešil desetdnevno vojno kot operetno vojno.
Tuđman noče pomagati Sloveniji
Špegelj, ki je bil eden od podpisnikov sporazuma, je na hrvaški strani najbolj odločno zagovarjal hrvaško izpolnjevanje obveznosti iz obrambnega sporazuma. Toda hrvaški predsednik Franjo Tuđman je temu nasprotoval in ni hotel pomagati Sloveniji.
Hrvaška oblast je bila prepričana, da bo JLA hitro opravila s Slovenijo, toda slovenske sile (teritorialci in policisti) so zaustavile jugoslovanske tankovske kolone, v nekaj dneh znova prevzele nadzor nad mejnimi prehodi in jugoslovansko vojsko v vojašnicah stisnile v kot.
Kdo je dal zeleno luč za napad JLA na Slovenijo
Zeleno luč za napad JLA na Slovenijo je 26. junija 1991 dal tedanji predsednik zvezne vlade, Hrvat Ante Marković. Ironija usode je, da je do takrat v Sloveniji vladalo prepričanje, da je bolje, če je na čelu jugoslovanske vlade Hrvat kot kakšen Srb. Po tem ukazu so v Sloveniji nekateri ugibali, ali je bilo to res pravilno stališče. Na fotografiji: Ante Marković (skrajno desno ob predsedniku slovenskega parlamenta Francetu Bučarju in v pogovoru s predsednikom osamosvojitvene vlade Lojzetom Peterletom) je nekaj dni pred slovensko razglasitvijo samostojnosti prišel v Ljubljano, kjer je grozil Sloveniji, če se bo osamosvojila. Opogumljen s stališčem ZDA je nato dovolil napad JLA na Slovenijo.
Dvorezni brionski sporazum
Desetdnevna osamosvojitvena vojna se je končala z brionskim sporazumom, ki je bil podpisan 7. julija 1991. Toda brionski sporazum je bil zelo nenaklonjen Sloveniji, saj je enotam JLA v Sloveniji, ki so bile zaradi porazov in bega vojakov iz vojašnic v razsulu, omogočal, da bi se okrepile in drugič močneje udarile po naši državi.
Pomisleke slovenskih oblasti pred podpisom sporazuma je v veliki meri odpravil slovenski član jugoslovanskega predsedstva Janez Drnovšek, ki je sporočil, da so se Srbi pripravljeni pogovarjati o umiku JLA iz Slovenije.
Stipe Mesić je bil v zgodnjih 90. letih Tuđmanova desna roka in po hrvaških demokratičnih volitvah leta 1990 postal član zveznega jugoslovanskega predsedstva. Po izbruhu vojne za Slovenijo je bil zelo nenaklonjen naši državi.
Hrvaška proti umiku agresorske JLA iz Slovenije
18. julija 1991 je jugoslovansko zvezno predsedstvo res izglasovalo umik enot JLA iz Slovenije v treh mesecih. Proti odločitvi, ki je bila življenjskega pomena za Slovenijo ter Slovencem verjetno prihranila nadaljnje spopade in izgubo človeških življenj, je glasoval hrvaški član predsedstva Stipe Mesić.
Res je, da so enote JLA, ki so se iz Slovenije dokončno umaknile v noči na 26. oktober, pozneje sodelovale v balkanskih vojnah, tudi na Hrvaškem, a po drugi strani je imela Hrvaška z umikom JLA iz Slovenije, ki mu je nasprotovala, zaščiten ves severni del meje.
Slovenska pomoč Hrvaški v domovinski vojni
Če bi enote JLA ostale v Sloveniji, bi bila Hrvaška z vseh strani obkrožena z jugoslovansko vojsko, ki je iz dneva v dan postajala vse bolj izključno srbska vojska. Slovenija je po osamosvojitveni vojni Hrvaški pomagala tudi z orožjem, v hrvaški domovinski vojni je sodelovalo precej slovenskih prostovoljcev, nekateri od njih so v spopadih umrli.
Hrvaška je po osamosvojitvi proti Sloveniji vodila ostro politiko in se skušala uveljaviti kot nekakšna regionalna sila. Na fotografiji: mejni prehod Sečovlje-Plovanija, ki ga je Hrvaška na spornem mejnem območju ob Dragonji zgradila proti volji Slovenije.
V tistih za Hrvaško najtežjih letih, ko so se vsi drugi izogibali prihodu v Dalmacijo in Istro, so Slovenci tudi reševali hrvaško paradno gospodarsko panogo – turizem.
Hrvaška ostra politika do Slovenije
Na drugi strani je bila Hrvaška vse bolj agresivna na slovensko-hrvaški meji, naša južna soseda je tudi prilivala olje na ogenj pri vseh medsebojnih sporih med državama: od vprašanja Ljubljanske banke in varčevalcev do jedrske elektrarne v Krškem.
55