Sobota, 24. 6. 2017, 3.07
7 let, 1 mesec
Mož, ki je s slovensko vojsko želel zavzeti Istro
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
37
Novorevijaš, eden od piscev znamenite 57. številke in Majniške deklaracije, predsednik osamosvojitvenega parlamenta in oče slovenske ustave. To je France Bučar.
Slovenija bo v nedeljo praznovala dan državnosti v spomin na 25. junij 1991, ko je slovenska skupščina oziroma parlament razglasil samostojnost in neodvisnost Slovenije. Mož, ki je vodil slovenski parlament v ključnih osamosvojitvenih trenutkih in tudi razglasil samostojno slovensko državo, je bil prav Bučar.
Začetek zlatih let, ko postane novorevijaš
Iz zornega kota slovenske zgodovine so se Bučarjeva zlata leta začela v 80. letih prejšnjega stoletja. Prvič je sicer Bučar prišel resneje navzkriž s komunistično oblastjo leta 1976, ko zaradi preveč zahodno usmerjene knjige Podjetje in družba ni smel več predavati na ljubljanski pravni fakulteti, leta 1978 pa so mu celo prekinili delovno razmerje.
Upokojeni ter vedno trmasti in svojeglavi Bučar je šele začel postajati trn v peti oblasti. V zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja je postal sodelavec Nove revije in s tem del krogov, ki jih je komunistična oblast označevala za meščansko desnico.
France Bučar v družbi svojih kolegov novorevijašev: Tine in Spomenka Hribar, Jože Pučnik, Niko Grafenauer ...
57. številka Nove revije
Bučar je bil tudi eden od piscev znamenite 57. številke Nove revije iz februarja 1987, ki velja za programski temelj slovenskega osamosvajanja od Jugoslavije. V svojem članku Pravna ureditev položaja Slovencev kot naroda je Bučar med drugim revolucijo, ki jo je izvedla komunistična partija po drugi svetovni vojni, označil za vsiljeno družbeno preobrazbo.
Bučar je bil najbolj udbovsko nadzorovan Slovenec
Zaradi takšnih za tiste čase drznih in pogumnih stališč ne preseneča, da je bil Bučar tako kot drugi novorevijaši pod budnim očesom Službe državne varnosti (SDV), bolj znane po pogovornem imenu Udba. Udba je nadziranemu Bučarju nadela skorajda malce šaljivo, če ne že posmehljivo kodno ime Tikveš (tikva je buča v srbohrvaščini in nekaterih slovenskih narečjih, op. p.).
Kot poudarja Igor Omerza, je bil Bučar v zadnjih letih enopartijskega sistema najbolj udbovsko nadzorovan posameznik v Sloveniji, kar pomeni, da ga je oblast v tistih letih imela za najbolj nevarnega političnega oporečnika.
France Bučar in France Tomšič leta 1990
Zavrne predsednikovanje prve opozicijske politične stranke
Prav njegova pogumna stališča so spodbudila voditelja stavke delavcev v Litostroju Franceta Tomšiča, da je Bučarja 15. decembra 1987 na zboru stavkajočih predlagal za predsednika iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS).
Bučar je Tomšičevo ponudbo, da bi postal predsednik prve opozicijske stranke v Sloveniji, zavrnil, češ da ni socialdemokrat. SDZS je bila nato ustanovljena februarja 1989, njen prvi predsednik je postal Tomšič, a ga je že pred volitvami leta 1990 na čelu stranke zamenjal Jože Pučnik.
Bučar v Evropskem parlamentu proti finančni pomoči Jugoslaviji
Skoraj največ prahu tako v Sloveniji kot v celotni takratni Jugoslaviji pa je Bučar dvignil s svojim nastopom v Evropskem parlamentu januarja 1988. Na povabilo evroposlanca Otta von Habsburga, s katerim sta se pozneje spoprijateljila, je Bučar v angleščini nagovoril evroposlance. Med drugim je v govoru opozarjal Zahod, da s finančno pomočjo Jugoslaviji pomaga pri ohranjanju totalitarne komunistične oblasti.
Bučar je bil eden glavnih avtorjev Majniške deklaracije, ki jo je 8. maja 1989 prebral pesnik Tone Pavček.
Komunistična oblast v Sloveniji, pri čemer je izstopal predsednik SZDL Jože Smole, je Bučarjev govor označila celo za narodno izdajstvo. Bučar se je oznaki nacionalni izdajalec posmehoval z besedami: isti človek, ki me je ob 57. številki Nove revije napadal kot nacionalista, me je čez noč razglasil za nacionalnega izdajalca.
Sodelovanje pri ustanavljanju kmečke zveze in pisanju Majniške deklaracije
V bran Bučarju je poleg njegovih sodelavcev na Novi reviji stopil tudi Ivan Oman, pobudnik ustanovitve Slovenske kmečke zveze (SKZ), prve opozicijske organizacije po drugi svetovni vojni. Bučar je sodeloval tudi pri ustanavljanju SKZ, saj je kmečki zvezi, ki so jo ustanovili 12. maja 1988, pomagal napisati statut. Po izbruhu afere JBTZ 31. maja 1988 je sodeloval tudi v Odboru za varstvo človekovih pravic, ki ga je vodil Igor Bavčar.
Bučar je bil tudi eden od glavnih tvorcev Majniške deklaracije iz leta 1989. Kot se spominja Dimitrij Rupel, je bil tekst omenjene deklaracije, ki jo je 8. maja 1989 na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral pesnik Tone Pavček, predvsem Bučarjev.
Trije predsedniki po volitvah 1990: predsednik vlade Lojze Peterle, predsednik predsedstva Milan Kučan in predsednik parlamenta France Bučar
Mož, ki je razglasil konec državljanske vojne
Bučar, ki se je januarja 1989 vključil v Slovensko demokratično zvezo (SDZ), je po aprilskih volitvah leta 1990 postal predsednik skupščine oziroma parlamenta.
Že s svojim uvodnim govorom je razburil marsikoga v levi opoziciji, ko je dejal: "S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja."
Proti lustraciji in odstavitvam "rdečih direktorjev"
Na drugi strani je Bučar nasprotoval Pučnikovemu predlogu, da bi nov parlament Demosovi vladi dal šestmesečna pooblastila za rešitev kadrovskih, organizacijskih in finančnih vprašanj v Sloveniji. "Samo prek mojega trupla!" S temi besedami naj bi Bučar zavrnil Pučnikov predlog. Pozneje so se na desnici pojavile razlage, da je prav Bučar kriv, da v Sloveniji ni bilo lustracije. Bučar je javno nastopil tudi proti žaganju "rdečih direktorjev".
France Bučar je 26. decembra 1990 v parlamentu slovesno razglasil izide plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji, ki je bil 23. decembra. V spomin na ta dogodek 26. decembra praznujemo dan samostojnosti in enotnosti.
Vsekakor je imel Bučar kot predsednik parlamenta ključno vlogo pri sprejemanju osamosvojitvene zakonodaje. Bil je tudi odločen in nepopustljiv zagovornik osamosvojitve.
Odločen zagovornik osamosvojitve
Kot piše Janez Janša v knjigi Premiki, je Bučar od vseh treh predsednikov (mišljena sta še Milan Kučan kot predsednik predsedstva in Lojze Peterle kot predsednik vlade, op. p.) jeseni 1990 najbolj goreče podpiral načrte o manevrski strukturi narodne zaščite, ki je zavarovala nastajajočo slovensko državo.
Bučar je bil tudi odločen zagovornik tega, da Slovenija 26. junija 1991 dejansko prevzame efektivno oblast. "V nasprotnem primeru bo jug hitro opravil z nami," je svaril Bučar.
France Bučar je 25. junija 1991 razglasil samostojno in neodvisno slovensko državo.
Bučar predlaga zavzetje Istre
Bučar je bil velik zagovornik zavezništva s sosednjo Hrvaško, zato je bil zelo razočaran, ko je Hrvaška junija 1991 Slovenijo pustila na cedilu in enotam JLA, ki so bile na hrvaškem ozemlju, ni preprečila napada na Slovenijo.
Kot se spominja Tine Hribar, je Bučar malo po tem, ko je Slovenijo napadla JLA in je izbruhnila desetdnevna vojna, predlagal, da bi Slovenci zavzeli Istro. Hotel je vsaj do reke Mirne, a sta ga ustavila Bavčar in Janša, ker Slovenija vojaško na to ni bila pripravljena.
Oče slovenske ustave
Bučar velja tudi za očeta slovenske ustave, ki je bila sprejeta 23. decembra 1991. Začelo se je že leta 1987 z njegovo kritiko dopolnil k zvezni jugoslovanski ustavi. Kmalu je postal član ustavne komisije Društva slovenskih pisateljev (DSP), sodeloval je pri Tezah za ustavo leta 1988.
Leta 1989 je začel delovati Zbor za ustavo, ki je začel pripravljati osnutek lastne ustave. Ta osnutek, ki je bil narejen tik pred volitvami 1990, sta usklajevala Bučar in Peter Jambrek. Po volitvah je bil Bučar kot predsednik parlamenta tudi predsednik ustavne komisije, kjer je imel pomembno vlogo pri oblikovanje vsebine nove ustave.
France Bučar je bil mož, ki je vodil slovenski parlament v ključnih trenutkih sprejemanja osamosvojitvene zakonodaje ter oblikovanja samostojne in neodvisne slovenske države. Kot predsednik parlamenta je dal tudi svoj pečat novi slovenski ustavi.
Neuspeh na županskih in predsedniških volitvah
Na volitvah 1992 je bil Bučar izvoljen v državni zbor kot poslanec Bavčarjevih demokratov. Leta 1993 je iz stranke izstopil, a ostal poslanec do leta 1996. Tega leta je tudi neuspešno kandidiral za ljubljanskega župana (premagal ga je Rupel), leta 2002 pa prav tako neuspešno kandidiral za predsednika države.
Proti arbitražnemu sporazumu in za Jankovića
Pozneje se ni več pogosto politično udejstvoval. Šele leta 2010 je bil spet v središču pozornosti, ko je odločno nasprotoval arbitražnemu sporazumu med Slovenijo in Hrvaško.
Veliko prahu je dvignil tudi leta 2011, ko je na magistratu javno podprl kandidaturo ljubljanskega župana Zorana Jankovića za predsednika vlade in si nakopal veliko zamer na desni strani političnega prostora.
Jože Pučnik (na sredini) je bil vodja koalicije Demos.
Jože Pučnik - od političnega zapornika do očeta slovenske države
37