Konspirativno srečanje, ki je obrnilo našo zgodovino

S posveta v Poljčah v petek in soboto, 9. in 10. novembra 1990, spletni portali niso poročali. Interneta pri nas še ni bilo. Bile so televizije in časopisi, v katerih pa o dogajanju ni bilo nič. Večini novinarjev in urednikov se ni niti sanjalo, da se kaj dogaja. Mediji so poročali šele, ko je tedanji šef koalicije Demos, danes že pokojni Jože Pučnik, dan po odločitvi na nekem strankarskem dogodku na Ptuju razkril, da se je vrh Demosa odločil, da bo 23. decembra plebiscit.

Strah, ker nič ni bilo gotovo

Datum je koalicija, ki je takrat vladala državi, izbrala namerno v času božičnih in novoletnih praznikov, ko se v domovino vrnejo številni zdomci in ko se je za praznike domov vrnilo tudi kar nekaj delavcev iz drugih republik.

Vladajoče politike iz koalicije Demos, vlado je vodil Lojze Peterle, je bilo strah, ali bo na referendumu mogoče doseči večino, je izbiro datuma pozneje pojasnil nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek.  Razlog bojazni je bil, ker ni bilo jasno, ali bodo stranke iz prejšnjega totalitarnega sistema SD (prej Zveza komunistov), LDS (prej Zveza socialistične mladine) in socialisti (prej Socialistična zveza delovnega ljudstva), ki so bile v opoziciji,  a so imele še veliko moči, podprle osamosvojitev. Jasno pa ni bilo niti, kako se bodo odzvali priseljenci iz drugih republik in kako se bosta odzvala Beograd in jugoslovanska vojska s svojim obveščevalnim in siceršnjim aparatom.

Po Pučniku na strankarskem srečanju je bolj uradno sporočilo pozneje podpisal Franc Zagožen (SLS). V medijih je bilo objavljeno v ponedeljek, dva dni po dogodku. 

"Brez Zagožna se ne bi zgodilo," je Tone Jerovšek opozoril, da je srečanje politikov Demosa tudi sklical ta že pokojni politik SLS in takrat vodja kluba poslancev Demosa. Zagožen povabljenih ni obvestil, kaj bo glavna tema odločanja. "Dogovorjeno je bilo, da bo šele na posvetu razkril, da se pogovarjamo o osamosvojitvi, o datumu referenduma," je konspirativnost v nevarnih časih opisal Jerovšek. 

Dvodnevni posvet v Poljčah ni bil prvi načrt, kako priti do plebiscita. A s predlogom, da bi se o razpisu referenduma pogovarjali kar neposredno v skupščini, se pred tem ni strinjal takratni predsednik skupščine France Bučar. V Poljčah sta varnostni položaj predstavila tedanja ministra za notranje zadeve in za obrambo, Igor Bavčar in Janez Janša. "Položaj ni rožnat, a boljši ne bo nikoli," bi bil kratek povzetek njunih nastopov. Zunanji minister Dimitrij Rupel je zaradi mednarodnih obveznosti prišel prepozno in ni govoril o mednarodnem položaju, kar je bila srečna okoliščina, saj bi ocena, ZDA so bile, denimo, odločno proti, lahko slabo vplivala na razplet.

Na posnetku so v času posveta v Poljčah šef vlade Lojze Peterle, notranji minister Igor Bavčar in zunanji minister Dimitrij Rupel:

Foto: STA ,

Tine Hribar, Peter Jambrek in Tone Jerovšek so večino še pred Ruplovim prihodom prepričali, da je nujno odločanje ljudstva. 

V Demosu so se najpomembnejši politiki pred preobratom v Poljčah dogovarjali, da bi do države prišli s potrjevanjem nove ustave na referendumu. A besedilo ustave ni bilo usklajeno in poznejši predsednik ustavnega sodišča Peter Jambrek, ki je pisanje besedila vodil, je zaradi tega predlagal, naj bo plebiscit le za osamosvojitev. Pri nastajanju besedila ustave, ki je bila sprejeta pozneje, je kot mlad pravnik sodeloval tudi pred časom premier Miro Cerar, a kot mladi tajnik, ki ni imel pomembne vloge.

V skupščini so socialisti, daleč najmanjša opozicijska stranka, plebiscit predlagali že mesec dni pred odločitvijo koalicije Demos. Vendar ta stranka ni imela možnosti, da bi odločanje res dosegla. Je pa pobuda socialistov pokazala, da je v delu levice prišlo do precejšnjega razvoja in da je bila osamosvojitev tudi zanje že sprejemljiva in da Jugoslavija zanje ni več edina alternativa. 

Posledica odločitve Demosa v Poljčah in plebiscita je bila, da je 25. junija 1991 skupščina potrdila temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti ter deklaracijo o neodvisnosti in s tem razglasila samostojnost države. S tem je bilo konec socialistične Jugoslavije.

Ker se oblasti v Beogradu s takšnim razvojem niso strinjale, so proti slovenskim mejam proti zahodu in na ulice mest poslale vojake, tanke in aviacijo jugoslovanske vojske (JLA). A niso računali na resen in sistematičen odpor, ob katerem je jugoslovanska vojska začela razpadati, vojaki in celo oficirji so se množično predajali in dezertirati.

V začetku julija 1991 so poskus discipliniranja na način, kot je to nekoč počela Sovjetska zveza na Madžarskem in Češkem, iz Beograda končali, ker politiki in ljudje tukaj niso pokleknili pred jugoslovanskimi tanki in vojaki z rdečo zvezdo in se jim je zaradi odpora poskus podreditve povsem sfižil.

Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Dobili smo državo.