Nedelja, 20. 6. 2021, 21.59
3 leta, 4 mesece
Američani Slovencem: Petdeset let vas ne bomo priznali
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
47
Nemčija in ZDA so bile na začetku glede osamosvajanja Slovenije na nasprotnih bregovih. Nemčija, ki jo je vodil krščanskodemokratski kancler Helmut Kohl (desno), je podpirala Slovenijo, ZDA, ki jim je predsedoval republikanec George Bush starejši (levo), pa so bile za ohranitev Jugoslavije. Med Kohlom in Bushem starejšim sedi takratni ameriški zunanji minister James Baker.
V času osamosvajanja je imela Slovenija močnega zaveznika zlasti v Nemčiji. Na drugi strani so bile ZDA, ki so bile po zlomu Sovjetske zveze edina svetovna supersila, sprva precej bolj zadržana do slovenskih želja po neodvisni in mednarodni priznani državi.
Osamosvajanje Slovenije ni bil enostaven podvig, ampak zahtevna pot, na kateri je bilo polno tveganj in ovir. Največja ovira na poti do neodvisne slovenske države je bila seveda do zob oborožena Jugoslovanska ljudska armada (JLA), ki je goreče prisegala na socializem in enotno Jugoslavijo.
Želje po ohranitvi Jugoslavije
Poleg tega je slovensko osamosvajanje imelo veliko nasprotnikov tudi v tujini. Številne tuje države (med zahodnimi državami so nam bile nenaklonjene predvsem ZDA, Francija in Velika Britanija) niso bile preveč navdušene nad razpadanjem Jugoslavije.
Tako je spomladi 1991 predsednik Evropske komisije, Francoz Jacques Delors, poudarjal, da je skrb Evropske skupnosti (takratno ime zdajšnje Evropske unije, op. p.) pomagati Jugoslaviji, da bo ostala enotna. Podobno je bilo tudi stališče Bele hiše, v kateri je takrat prebival republikanec George Bush.
Zahodni up Ante Marković
Zahodne države, ki so bile nenaklonjene razpadu Jugoslavije, so velike upe polagale v predsednika jugoslovanske zvezne vlade, jugoslovansko usmerjenega Hrvata Anteja Markovića. Ta se je Zahodu prikupil tudi s tem, ker je uvajal tržne reforme in zagovarjal privatizacijo družbenih podjetij.
Zahodni prijatelji Slovenije
Na drugi strani, med zagovorniki Slovenije, je med zahodnimi državami izstopala Nemčija. Takratni nemški kancler, krščanski demokrat Helmut Kohl, in njegov zunanji minister, liberalec Hans-Dietrich Genscher, sta bila naša pomembna zaveznika.
Velika zaveznika Slovenije v času osamosvajanja: takratni nemški kancler Helmut Kohl in njegov zunanji minister, liberalec Hans-Dietrich Genscher.
Podpornica Slovenije je bila tudi Avstrija, zlasti po zaslugi desnosredinske Avstrijske ljudske stranke in njenega vplivnega člana Aloisa Mocka, ki je bil tudi zunanji minister severne sosede. Malo manj so bili nad slovensko osamosvojitvijo navdušeni avstrijski socialdemokrati, koalicijski partnerji ljudske stranke.
Zimmermannova in Bakerjeva svarila
Dva tedna pred slovensko osamosvojitvijo je ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Warren Zimmermann v ljubljanskih Križankah posvaril Slovence pred razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti: "Petdeset let vas ne bomo priznali."
Nekaj dni pred razglasitvijo slovenske neodvisnosti pa je prišel v Beograd takratni ameriški zunanji minister James Baker, ki je poudaril, da ne bodo dopustili nobenih enostranskih dejanj. To je bil še en jasen signal, da ZDA ne podpirajo slovenske osamosvojitve.
Napad JLA na Slovenijo in Brionska deklaracija
Na koncu je zvezni premier Marković, opogumljen s stališči nekaterih zahodnih držav, dal zeleno luč za poseg JLA na Slovenijo. A odločen in uspešen odpor slovenskih sil je vnesel zmedo med nasprotnike slovenskega osamosvajanja in okrepil države, ki so zagovarjale pravico Slovenije do samoodločbe.
Zelo je bil Sloveniji naklonjen tudi takratni avstrijski zunanji minister Alois Mock (desno). Na fotografiji iz leta 1989 se pogovarja z ameriškim zunanjim ministrom Bakerjem.
Pod pokroviteljstvom Evropske skupnosti je bila 7. julija 1991 med Slovenijo in Jugoslavijo podpisana Brionska deklaracija. Ta je končala vojno za Slovenijo, a je bila strogo gledano bolj v korist Jugoslaviji kot Sloveniji, ki je morala za tri mesece zamrzniti osamosvojitvene aktivnosti.
Ni več upanja za ohranitev Jugoslavije
A proces razpada Jugoslavije je že dosegel točko, ko ni bilo več vrnitve. In tega niso mogli preprečiti niti zahodni politiki, ki so nasprotovali mednarodnemu priznanju neodvisne slovenske države.
Neodvisno Slovenijo je sicer prva priznala Hrvaška, že 26. junija 1991, a hkrati je hrvaška oblast na čelu s predsednikom Franjem Tuđmanom križem rok opazovala, kako so enote JLA napadale Slovenijo s hrvaškega ozemlja.
Priznanja nekaterih nekdanjih sovjetskih republik
Druga država, ki nas je priznala, je bila Litva (30. julija), avgusta sta nas priznali Gruzija in Latvija, septembra Estonija in v začetku decembra Ukrajina. Vse to so bile nekdanje sovjetske republike, ki so se hitro solidarizirale z našo državo.
Dobre novice za Slovenijo s severa Evrope
Prav december 1991 je bil točka preobrata v boju Slovenije za mednarodno priznanje. 19. decembra je namreč Slovenijo priznala Nemčija – priznanje je začelo veljati 15. januarja 1992. Podobno potezo je povlekla Švedska.
Poleg Nemčije je 19. decembra 1991 neodvisno Slovenijo priznala tudi Švedska. To so sklenili na seji švedske vlade, ki jo je formalno vodil švedski kralj Carl XVI. Gustaf. Švedski premier v času priznanja je bil konservativec Carl Bildt (na fotografiji). Tako kot nemško je tudi švedsko priznanje začelo veljati 15. januarja 1992. Še dlje so šli Islandci, ki so Slovenijo prav tako priznali 19. decembra, a je njihovo priznanje začelo veljati takoj.
Istega dne kot Nemčija in Švedska nas je priznala tudi Islandija, a s to razliko, da je njeno priznanje začelo veljati takoj, in ne šele 15. januarja. Islandija je bila tako prva zahodna država, ki nas je uradno sprejela v družino mednarodno priznanih držav.
Badinterjeva komisija
Vrata k mednarodnemu priznanju Slovenije je zelo odprlo mnenje tako imenovane Badinterjeve komisije (uradno ime: Arbitražna komisija v okviru mirovne konference o Jugoslaviji) z začetka decembra 1991.
Komisija, ki jo je sestavljalo nekaj predsednikov evropskih ustavnih sodišč, vodil pa jo je Francoz Robert Badinter, je takrat objavila mnenje, da je Jugoslavija razpadla, da je na njenem ozemlju nastalo pet enakovrednih držav naslednic in da Srbija s Črno goro ne more biti edina naslednica.
Priznanje Evropske skupnosti in Vatikana
Evropska skupnost je Slovenijo priznala 15. januarja 1992. Evropski skupnosti so sledile tudi nekatere evropske države, ki niso bile njene članice, pa tudi Kanada. Že prej, 13. januarja 1992, je Slovenijo priznal Vatikan.
Washingtonsko rojstnodnevno darilo za Rupla
ZDA so Slovenijo priznale 7. aprila 1992. Ta dan ni bil izbran povsem naključno, ampak načrtno, saj je imel takrat rojstni dan naš tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel. Od takrat, ko je Zimmermann Slovence posvaril, da naj ne pričakujejo ameriškega priznanja še vsaj petdeset let, je minilo manj kot leto dni.
47