Janez Janša
Petek, 5. 2. 2021, 22.00
3 leta, 5 mesecev
"To je veleizdaja Slovenije"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
163
Jugoslovanska ljudska armada je kot Damoklejev meč visela nad Slovenijo. Od leta 1988 je rožljala z orožjem, sprožala incidente in na koncu tudi napadla Slovenijo. Na fotografiji: oklepnik JLA pred učnim centrom slovenske teritorialne obrambe v Pekrah pri Mariboru.
Te dni mineva 30 let od Deklaracije za mir, ki je zahtevala demilitarizacijo Slovenije. Zagovorniki ustanovitve lastne slovenske vojske, ki bi Slovenijo ubranila pred Jugoslovansko ljudsko armado (JLA), so bili nad deklaracijo ogorčeni.
Največja grožnja Sloveniji na poti v samostojnost je bila JLA, do zob oborožena vojska, ki je imela v Sloveniji in v njeni bližini na voljo več kot 30 tisoč mož. Generali JLA, ki so v veliki meri prihajali iz Srbije in Črne gore, so prisegali na socializem in Jugoslavijo ter bili sovražno nastrojeni do slovenske demokratizacije in osamosvajanja.
JLA in afera JBTZ
Prva trenja med JLA in Slovenci so se pojavila leta 1988, ko je general podpolkovnik Svetozar Višnjić, poveljnik 5. vojnega območja, katerega del je bila tudi Slovenija, izdal strogo zaupno povelje številka 5044-3. S tem zaupnim dokumentom se je JLA začela pripravljati na obračun z morebitnimi prodemokratičnimi protestniki.
Ta zaupni dokument je zastavnik JLA Ivan Borštner fotokopiral in izročil novinarjem Mladine. Dokument je bil tudi povod za aretacijo Janeza Janše, takratnega Mladininega kolumnista in kandidata za predsednika ZSMS, Davida Tasića, urednika in novinarja Mladine, ter Borštnerja.
Prva dva je aretirala slovenska SDV in ju izročila JLA, zadnjega pa je aretirala sama JLA. Vse tri in urednika Mladine Francija Zavrla je JLA postavila na sodno klop. To je bila afera JBTZ, ki je sprožila slovensko pomlad.
Razorožitev teritorialne obrambe
Znova je do zaostrovanja prišlo po zmagi Demosa na volitvah aprila 1990. 14. maja 1990 je zvezni obrambni minister, general Veljko Kadijević, izdal ukaz o prenosu orožja republiških teritorialnih obramb (TO) v skladišča JLA. S tem je slovenska TO izgubila večino svojega orožja.
Član predsedstva Slovenije in predsednik Zelenih Slovenije Dušan Plut je bil eden glavnih pobudnikov Deklaracije za mir, ki jo je skupaj s še nekaterimi drugimi sopodpisniki javnosti predstavil 7. februarja 1991. Deklaracija je sicer na papirju zahtevala tudi začetek pogajanj s federacijo o odhodu JLA iz Slovenije, a seveda Slovenija brez svoje vojske, ki so ji podpisniki deklaracije nasprotovali, ni imela nobene moči, da bi to dosegla.
Zasedba štaba slovenske teritorialne obrambe
Med Slovenijo in JLA se je znova zaiskrilo oktobra 1990, ko je Slovenija namesto projugoslovanskega generala Ivana Hočevarja za načelnika štaba slovenske TO imenovala Janeza Slaparja. Republiški štab na Prežihovi v Ljubljani so nato zasedli vojaški specialci. Slovenska oblast je odklopila priključke za elektriko, vodo in komunikacije, štab pa preselila na drugo lokacijo.
"Ko zadiši po slovenski vojski"
Slovenija je medtem hitela s preoblikovanjem TO v oboroženo silo, ki bi se lahko zoperstavila morebitnemu posredovanju JLA. Pred plebiscitom, ki je bil 23. decembra 1990, je bil 17. decembra v Kočevski Reki postroj prvih oddelkov specialne brigade TO. Postroj je tedanji predsednik vlade Lojze Peterle malce pesniško označil za dan, ko je "prvič zadišalo po slovenski vojski".
Glede na to, da je bil ta dogodek nekaj dni pred plebiscitom, je slovenska vlada (uradno se ji je še reklo izvršni svet) s tem hotela pokazati, da je Slovenija pripravljena zavarovati plebiscitno odločitev za samostojnost.
Kučana ni bilo v Kočevski Reki
Pomenljivo je, da je bil na postroju od članov predsedstva Slovenije prisoten samo Ivan Oman, drugih - predsednika Milana Kučana ter članov Dušana Pluta, Cirila Zlobca in Matjaža Kmecla - ni bilo.
Med podpisniki Deklaracije za mir je bil tudi predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan, za predsednik sveta Demosa Jožeta Pučnika pa je bila deklaracija veleizdaja.
Po plebiscitu je bilo eno od glavnih slovenskih notranjepolitičnih vprašanj preoblikovanje TO v pravo slovensko vojsko. V opoziciji so zagovarjali tako imenovano demilitarizacijo, to je Slovenijo brez vojske.
Deklaracija za mir
7. februarja 1991 je bila tako javno predstavljena Deklaracija za mir. Jedro deklaracije je bil predlog, da se v slovensko ustavo zapiše tako imenovani mirovni člen: "Republika Slovenija je demilitarizirana država. Prehodno obdobje, ki je potrebno za demilitarizacijo, se uredi z ustavnim zakonom."
Deklaracija je nastala v sodelovanju med Liberalnodemokratsko stranko (LDS), Stranko demokratične prenove (SDP, to je zdajšnja SD), Zelenimi Slovenije, Socialdemokratsko unijo Slovenije (SDU), Neodvisnimi družbenimi gibanji in Mladimi krščanskimi demokrati.
Podpisniki deklaracije
Deklaracijo so javnosti predstavili Dušan Plut (Zeleni), Vika Potočnik (LDS), Jožef Školč (predsednik LDS), Mauricio Olenik (SDP) in mirovnik Marko Hren. Deklaracijo so podpisali številni politiki, med njimi slovenski član zveznega jugoslovanskega predsedstva Janez Drnovšek, predsednik SDP Ciril Ribičič, nekdanji predsednik slovenskega predsedstva Janez Stanovnik, filozof in neuradni ideolog LDS Slavoj Žižek …
Ivan Oman je bil edini član slovenskega predsedstva, ki ni podpisal deklaracije. Bil je tudi edini član predsedstva, ki se je 17. decembra 1990 udeležil postroja specialne brigade teritorialne obrambe v Kočevski Reki.
Deklaracijo so poleg Pluta podpisali še trije člani predsedstva: Kučan, Kmecl in Zlobec. Edini, ki tega ni hotel storiti, je bil Oman. Podpis pod deklaracijo so dali tudi nekateri ministri Demosove vlade: Jože Mencinger, Peter Tancig, Peter Vencelj …
Ogorčeni odzivi na deklaracijo
Na drugi strani je bilo veliko politikov zaradi deklaracije ogorčenih. Predsednik sveta Demosa Jože Pučnik je celo dejal: "To je veleizdaja!" Jelko Kacin, ki je bil takrat namestnik obrambnega ministra Janeza Janše, jo je označil za zahtevo po hitri enostranski razorožitvi.
Deklaracija je med drugim zahtevala zamrznitev nadaljnjega oboroževanja v Sloveniji in Jugoslaviji. Seveda slovenski politiki niso imeli vzvodov za zamrznitev oboroževanja JLA, je pa bil ta člen deklaracije podlaga za opozicijo (LDS in SDP), ki je v slovenski skupščini nasprotovala ustavnim dopolnilom, ki so omogočila Sloveniji, da vzpostavi slovensko vojsko, v katero bi prebivalci Slovenije odhajali na služenje vojaške obveznosti.
Učna centra na Igu in v Pekrah
Dopolnilo je bilo na koncu le sprejeto. S tesno večino pa je bil sprejet tudi obrambni proračun za slovensko TO. Dopolnilo in proračun sta omogočila vladi, da je odprla učna centra na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru. Sem so 15. maja 1991 prišli prvi slovenski naborniki. To je bila prva generacija Slovencev, ki je služila vojaško obveznost v slovenski vojski (v spomin na ta dogodek 15. maja praznujemo dan Slovenske vojske).
Jelko Kacin je bil v času Deklaracije za mir namestnik obrambnega ministra Janeza Janše. Kacin je deklaracijo označil za zahtevo za hitro in enostransko razorožitev Slovenije.
Seveda jugoslovanski generali tega niso opazovali z navdušenjem. 23. maja 1991 je JLA v bližino centra v Pekrah poslala oborožena vojaka. Ker sta se preveč približala centru, ju je zajela protidiverzantska enota TO in ju pozneje izpustila. Dogodek je izkoristila JLA, ki je center obkolila z oklepniki ter zahtevala izročitev teritorialcev, ki so zajeli vojaka, in naborne dokumentacije, ki je bila v učnem centru. JLA je med pogajanji tudi ugrabila poveljnika vzhodnoštajerske TO Vladimirja Miloševiča in njegovega sodelavca Milka Ozmeca.
Odpor Mariborčanov
Slovenska vlada ni popustila zahtevam. Zganili so se tudi Mariborčani in preprečevali oklepnikom JLA prihod k učnemu centru. Pri enem od teh poskusov preprečevanja odhoda enot JLA proti Pekram je pri eni od mariborskih vojašnic jugoslovanski oklepnik do smrti povozil Josefa Šimčika, ki je tako postal prva žrtev med slovenskim osamosvajanjem.
Slovenija se je na provokacije JLA odzvala s taktiko, ki jo je uporabila po zasedbi republiškega štaba TO - z odklopom infrastrukture mariborskim vojašnicam. To pa ni bilo všeč opozicijski LDS, ki je za incident v Pekrah obtožila slovensko vlado. Predsednik LDS Školč je celo zahteval zaprtje obeh učnih centrov.
Vojna za Slovenijo in odhod JLA
JLA je v Mariboru začasno popustila, izpustila Miloševiča in Ozmeca ter odšla iz Peker. Do odkritega spopada med JLA in slovenskimi oboroženimi silami (TO in policijo) je nato prišlo po slovenski razglasitvi samostojne in neodvisne države 25. junija 1991. V desetdnevni osamosvojitveni vojni so slovenske sile ustavile napad JLA na Slovenijo. Spopade je 7. julija končala brionska deklaracija, ki je bila sklenjena pod pokroviteljstvom Evropske skupnosti (zdajšnja Evropska unija).
Nato je 18. julija zvezno jugoslovansko predsedstvo izglasovalo umik enot JLA iz Slovenije. Zadnje enote so iz koprskega pristanišča odšle v noči na 26. oktober. Slovenije tako leta 1991 ni postala demilitarizana država, kot je bila želja ustvarjalcev in podpisnikov Deklaracije za mir, ampak je s pomočjo slovenske vojske in policije ubranila svojo suverenost ter dosegla odhod enot JLA.
163