Ko je bilo jasno, da Jugoslavije ni več mogoče rešiti in da je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) postala velikosrbska vojska, je Nemčija postala odločna zagovornica mednarodnega priznanja Slovenije in Hrvaške. Pomembno vlogo pri tem sta odigrala takratni nemški kancler, krščanski demokrat Helmut Kohl, in takratni nemški zunanji minister, liberalec Hans-Dietrich Genscher.
Bilo je 19. decembra 1991 v Bonnu. Na zadnji redni seji v letu se je ob 18.30 zbrala nemška zvezna vlada. Na seji je sprejela tako imenovani okvirni sklep (Grundsatzbeschluss) o priznanju Slovenije in Hrvaške s pravili mednarodnega prava. Priznanje je začelo veljati 15. januarja 1992.
Ob tem je Bonn od Ljubljane in Zagreba zahteval, da se do 23. decembra zavežeta, da bosta spoštovala obveznosti, ki so jih 16. decembra izglasovali zunanji ministri 12 držav Evropske skupnosti na podlagi predloga meril, ki sta ga pred tem pripravili Nemčija in Francija, je takrat pisalo Delo.
Sejo vlade, na kateri je Švedska priznala Slovenijo, je formalno vodil švedski kralj Karel XVI. Gustav (na fotografiji). Predsednik vlade, ki je priznala Slovenijo, je bil konservativec Carl Bildt.
Na isti dan se je na seji v Stockholmu sestala švedska vlada. Ne seji, ki jo je vodil švedski kralj Karel XVI. Gustav (Carl XVI. Gustaf), je Švedska priznala Slovenijo in Hrvaško. Po nemškem zgledu je priznanje začelo veljati 15. januarja.
Prav tako 19. decembra 1991 je islandsko zunanje ministrstvo slovenskemu zunanjemu ministrstvu poslalo pismo, v katerem nas je uradno priznavalo in želelo s Slovenijo navezati diplomatske stike. Priznanje je začelo veljati takoj.
Islandija je bila prva zahodna država, ki nas je priznala. Njeno priznanje je začelo veljati že 19. decembra 1991.
19. december 1991 je bil tako za Slovenijo zgodovinski dan, saj so nas priznale prve tri zahodne države. Do tega dne so namreč Slovenijo priznale Hrvaška, Litva, Gruzija, Latvija, Estonija in Ukrajina, torej države z nekdaj socialističnega vzhoda stare celine. Večina od teh držav v času, ko so priznale Slovenijo, niti ni bila mednarodna priznana.
Slovenski državljani so v času, ko so nas priznale Nemčija, Švedska in Islandija, sicer lahko s slovenskim potnim listom potovali še v nekatere države, ki Slovenijo uradno še niso priznale: v Francijo, Švico, Italijo, Avstrijo, Češkoslovaško, Madžarsko in Poljsko.
Nemško priznanje Slovenije je formalno začelo veljati 23. decembra 1991, to je od trenutka, ko je nemški konzul v Ljubljani Günther Seibert (od 15. januarja 1992 tudi prvi nemški veleposlanik v Sloveniji) predsedniku predsedstva Slovenije Milanu Kučanu izročil listino – pismo takratnega predsednika Nemčije Richarda von Weizsäckerja. Kot zanimivost: na isti dan je slovenski parlament sprejel tudi prvo ustavo samostojne Slovenije.
Avstrijski zunanji minister Alois Mock (ÖVP) je bil eden od najbolj odločnih privržencev slovenskega mednarodnega priznanja. Na fotografiji je Mock (levo) s tedanjim slovenskim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom.
Nemško priznanje Slovenije in Hrvaške je že kar nekaj časa viselo v zraku, saj je bila Nemčija velika zagovornica teh dveh nekdanjih jugoslovanskih republik. Vprašanje je bilo samo, ali bo to samostojna poteza Nemčije ali pa bo priznanje usklajeno znotraj 12 članic Evropske skupnosti (ES), predhodnice EU.
Nemški kancler Helmut Kohl je na primer 27. novembra 1991 dejal, da bo Nemčija Slovenijo in Hrvaško priznala do božiča. Podobno njegov zunanji minister Hans-Dietrich Genscher 1. decembra.
Slovenski premier Lojze Peterle in Genscher.
Kohl je podobno povedal predsedniku predsedstva Slovenije Kučanu, ko je ta skupaj s slovenskim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom 3. decembra obiskal Bonn: da nas bo Nemčija priznala še pred božičem, med 16. in 18. decembrom.
Pomemben dan za Slovenijo je bil tudi 17. december 1991, ko je ministrski svet ES sklenil, da bo ES 15. januarja 1992 priznala vse tiste jugoslovanske republike, ki bodo to želele in bodo zaprosile za priznanje do 23. decembra 1991. To pomeni, da je Nemčiji uspelo prepričati preostale članice ES, da so ji sledile pri njeni politiki glede Slovenije in Hrvaške.
V času priznanja neodvisne Slovenije je bil sedež nemške vlade in bundestaga še vedno v Bonnu. Na fotografiji so nekdanja vladna in parlamentarna poslopja.
Vse vloge bodo republike dale v presojo arbitražni komisiji mirovne konference o Jugoslaviji, ki jo vodi predsednik francoskega ustavnega sodišča Robert Badinter, ta pa bo do 15. januarja 1992 pretehtala, ali posamezna republika izpolnjuje pogoje za priznanje, je takrat pisalo Delo.
Na Dunaju je avstrijska vlada (Avstrija takrat še ni bila članica ES oziroma EU) istega dne sprejela sklep, da Slovenijo, Hrvaško in druge republike, ki bodo to želele, prav tako prizna s 15. januarjem 1992. Podobno je sklenila Madžarska. Do vključno 15. januarja 1992 so tako neodvisno Slovenijo priznale vse naše sosede.
Komentarji
Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.