Janez Janša
Torek, 6. 7. 2021, 22.09
3 leta, 5 mesecev
Mož, za katerega se je zdelo, da sovraži Slovenijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,45
19
Nizozemski diplomat in krščanskodemokratski politik Hans van den Broek je bil v času vojne za Slovenijo nizozemski zunanji minister. Bil je glavni pogajalec Evropske skupnosti na Brionih julija 1991. Slovenski pogajalci so ga imeli za trdega pogajalca in skoraj sovražnega do Slovenije, pozneje pa so se odnosi med van den Broekom in Slovenijo otoplili.
Vojna za Slovenijo se je uradno končala 7. julija 1991 z Brionsko deklaracijo. Na prvi pogled je bila deklaracija, ki je nastala s posredovanjem Evropske skupnosti na Brionih, bolj v prid Jugoslaviji kot Sloveniji.
V tujini Slovenija pred 30 leti ni imela veliko zaveznikov na svoji poti v samostojnost. Imela je sicer goreče podpornike, kot je bil takratni avstrijski zunanji minister Alois Mock, naklonjena sta nam bila tudi nemški kancler Helmut Kohl in njegov zunanji minister Hans-Dietrich Genscher.
Zahod proti slovenski osamosvojitvi
Toda na splošno je več evropskih držav nasprotovalo ali bilo vsaj zadržano do slovenskih teženj. Tudi ZDA, najpomembnejša svetovna sila, so nasprotovale slovenski osamosvojitvi, saj so jo imele za enostransko dejanje. Zahod je Sloveniji celo ponujal denarno pomoč, če bo ostala v Jugoslaviji.
Zadržanost ali celo sovražnost tujine do slovenskih osamosvojitvenih teženj so spodbudile zveznega jugoslovanskega premierja, Hrvata Anteja Markovića, da je 26. junija 1991 zgodaj zjutraj dal zeleno luč jugogeneralom za napad na Slovenijo.
Slovenski odpor, ki preseneti JLA in Zahod
Pričakovanja so bila, da bo Jugoslovanska ljudska armada (JLA) hitro strla slovenski odpor, če bo sploh prišlo do kakšnega omembe vrednega odpora. Toda odločen in uspešen slovenski odpor je šokiral tako JLA kot Zahod.
Nizozemski zunanji minister Hans van den Broek (v sredini) in ameriški zunanji minister James Baker (desno) na novinarski konferenci 3. julija 1991 v Washingtonu. Baker, ki je nekaj dni pred slovensko osamosvojitvijo z besedami, da ne bodo dopustili nobenih enostranskih dejanj, opogumil zagovornike napada JLA na Slovenijo, je na novinarski konferenci povedal, da je Jugoslavija morda na robu vsesplošne državljanske vojne, saj zvezna vlada ne more nadzorovati enot JLA, ki se bojujejo proti zagovornikom samostojnosti (Baker je uporabil izraz secesionisti, op. p.) v Sloveniji in na Hrvaškem.
Slovenske sile (teritorialci in policisti) so v nekaj dneh zasedle vse mejne stražnice JLA in nadzorovale vse mejne prehode med Slovenijo ter Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Jugoslovanske oklepne kolone so bile blokirane ali razbite, blokirane so bile tudi vse vojašnice na slovenskem ozemlju.
Slovenske sile so zajele veliko jugoslovanskih vojakov, veliko vojakov JLA, ki so bili slovenske, hrvaške in albanske narodnosti, pa je tudi pobegnilo iz enot JLA. Jugoslovanska vojska v Sloveniji je bila tako na kolenih.
Pogajanja na Brionih
Poleg uporabe sile je bila Slovenija pripravljena tudi na diplomatska pogajanja. Do njih je prišlo s posredovanjem Evropske skupnosti (to je bilo takratno ime zdajšnje EU). Na Brionih na Hrvaškem so sedle za pogajalsko mizo Slovenija, Jugoslavija, Hrvaška in Evropska skupnost.
Slovensko delegacijo na Brionih so sestavljali vsi trije predsedniki: predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle (levo) in predsednik parlamenta France Bučar (desno). Na Brione sta odpotovala še slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel in slovenski član jugoslovanskega zveznega predsedstva Janez Drnovšek.
Delegacijo Evropske skupnosti so sestavljali zunanji ministri Nizozemske Hans van den Broek, Luksemburga Jacques Poos in Portugalske Joao de Deus Pinheiro. Delegacijo je vodil van den Broek, ker je v tem času Nizozemska predsedovala Evropski skupnosti.
Slovenski pogajalci
Slovenijo so zastopali predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan, predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, predsednik slovenske skupščine France Bučar, slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel in slovenski član zveznega predsedstva Janez Drnovšek. Hrvaško pa je zastopal hrvaški predsednik Franjo Tuđman.
Jugoslovanska delegacija
V jugoslovanski delegaciji so bili jugoslovanski premier Marković, jugoslovanski notranji minister, Srb Petar Gračanin, jugoslovanski zunanji minister, Hrvat Budimir Lončar, in Stane Brovet, admiral slovenskega rodu, ki je bil namestnik jugoslovanskega obrambnega ministra, generala Veljka Kadijevića.
Predsednik jugoslovanske zvezne vlade, Hrvat Ante Marković, je 26. junija 1991 zgodaj zjutraj dal JLA zeleno luč za njen pohod na slovenske meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Cilj napada je bil predvsem prevzeti nadzor nad mejo in letališčem na Brniku, kar bi zvezni oblasti omogočilo nadzor nad carino, Slovenijo pa dobesedno odrezalo od zunanjega sveta. S tem so želeli spraviti v kot Slovenijo, ki je dan prej razglasila neodvisnost od Jugoslavije. Načrt Markovića in jugogeneralov je neslavno padel v vodo. To je bil tudi začetek popolnega Markovićevega zatona.
V jugoslovanski delegaciji so bili tudi člani zveznega predsedstva (brez predstavnikov Vojvodine in Kosova), med njimi Srb Borisav Jović, tesen sodelavec srbskega predsednika Slobodana Miloševića.
Evropska skupnost trda do Slovenije
Predstavniki Evropske skupnosti so bili precej trdi do Slovenije. Kot piše Janez Janša v svoji knjigi Premiki, je bil zlasti van den Broek skorajda sovražno razpoložen do Slovenije.
Po šestnajstih urah pogajanj je bila podpisana deklaracija oziroma sporazum, ki so ga številni v Sloveniji sprejeli s precej grenkimi občutki.
Zamrznitev slovenske osamosvojitve
Dogovor na Brionih je med drugim določal trimesečni moratorij (zamrznitev) vseh slovenskih osamosvojitvnih aktivnosti. Za Evropsko skupnost je ta moratorij pomenil suspenz (odpoved) vseh slovenskih osamosvojitvenih ukrepov.
Brionska deklaracija je določala še:
- Nadzor na mejnih prehodih bo v rokah slovenske policije, ki bo delovala po zveznih jugoslovanskih predpisih.
- Carine bodo ostale zvezni prihodek, pobirali pa jih bodo slovenski cariniki. Vplačevali jih bodo na skupen račun, ki ga bodo nadzorovali zvezni in republiški finančni ministri skupaj z enim ali dvema zunanjima kontrolorjema.
- Nadzor zračnega prometa opravlja federacija.
- Na meji se vzpostavi stanje pred 25. 6. 1991. V času moratorija opraviti pogajanja, da bi omogočili regularen prenos vseh pristojnosti JLA na tem področju. Na mejah bo ostal režim, ki je utemeljen na evropskih merilih.
- Odstranitev blokad pred vsemi vojašnicami in enotami JLA. Enote JLA se vrnejo v vojašnice. Slovenija mora vrniti JLA vso zaplenjeno opremo in objekte.
- Deaktivacija (demobilizacija) enote slovenske Teritoralne obrambe in njeno vrnitev na izhodiščne točke.
- Slovenija mora izpustiti vse ujete pripadnike JLA.
- Za nadzor nad premirjem in moratorijem so bili zadolženi opazovalci Evropske skupnosti.
Srbi pripravljeni na pogovore o umiku JLA
Kot piše novinarka in zgodovinarka Rosvita Pesek v knjigi Bučar, je velik del pomislekov na slovenski strani pred potrditvijo deklaracije v slovenskem parlamentu odpravil Janez Drnovšek, ki je slovenski državni vrh obvestil, da so Srbi pripravljeni na pogovore o umiku JLA iz Slovenije.
Slovenski parlament je Brionsko deklaracijo potrdil 10. julija 1991. Na fotografiji Rupel, obrambni minister Janez Janša, Kučan in Peterle na seji parlamenta. Poslanci so deklaracijo potrdili z več kot dvotretjinsko večino. Med tistimi, ki so nasprotovali deklaraciji, je bil kranjski liberalec Vitomir Gros, ki je deklaracijo označil za kapitulacijo.
Brionska deklaracija je bila v slovenski skupščini oziroma parlamentu sprejeta 10. julija 1991. Dober teden dni pozneje, 18. julija, je predsedstvo Jugoslavije sprejelo odločitev, da se JLA v treh mesecih z orožjem in opremo umakne iz Slovenije.
Umik JLA in slovenska denarna suverenost
Zadnji jugoslovanski vojaki so Slovenijo zapustili iz koprskega pristanišča v noči na 26. oktober. V spomin na ta dogodek 25. oktobra praznujemo dan suverenosti. Ko je 8. oktobra potekel trimesečni moratorij, je Slovenija uvedla še lasten denar – slovenski tolar – in s tem postala tudi monetarno suverena.
Slovensko odlikovanje za Hansa van den Broeka
E-enciklopedija slovenske osamosvojitve, ki se sklicuje na Ruplovo knjigo Skrivnost države, glede zgoraj omenjenega van den Broeka piše, da se je omehčal že na Brionih, pozneje pa je podpiral slovensko pot v samostojnost. Leta 1996 mu je predsednik Kučan podelil zlati častni znak svobode Republike Slovenije.
Van den Broekovi spomini na Brione
Van den Broek je dvajset let po slovenski osamosvojitvi zapisal, da so znotraj Evropske skupnosti potekali ostri pogovori glede vprašanja, čemu se mora dati prednost: pravici delnih republik do samoodločanja ali nedotakljivosti in teritorialni integriteti meja zvezne Jugoslavije.
Zapisal je še, da po Brionskem sporazumu Evropska skupnost ni več verjela v ohranitev enotnosti Jugoslavije.
19