Janez Janša
Petek, 2. 7. 2021, 22.03
2 leti, 9 mesecev
"Vse dokler je bila JLA v našem vidnem polju, smo bili v bojni pripravljenosti"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,18
3
"Meni je bilo pomembno predvsem to, da smo ohranili slovenski jezik," poudarja Branko Šalamun.
"Ljudje, zlasti mlajše generacije, se ne zavedajo, da je bilo to zgodovinsko dejanje za Slovence in slovensko besedo." Tako o slovenski osamosvojitvi pravi Branko Šalamun, upokojeni policijski veteran vojne za Slovenijo.
V času slovenskega osamosvajanja ste bili pripadnik specialne enote policije. Kakšna je bila ta enota?
Specialna enota policije je nastala iz zaščitne enote slovenske milice (krajše ZEM), v kateri sem bil zaposlen. V letih 1988 in 1989 se je specialna enota policije še imenovala zaščitna enota milice.
Kakšne naloge je imela specialna enota policije med osamosvojitveno vojno?
Specialna enota je imela posebne naloge, ki jih je odrejal notranji minister Igor Bavčar. Te naloge so bile povezane s pripravami na osamosvojitev. Neposredno je priprave vodil minister Bavčar, poveljnik specialne enote policije pa je bil Vinko Beznik. Ko se je spremenil sistem, smo mi že delovali in bili pripravljeni na svoje naloge v času osamosvajanja. Zametki varovanj so bili že pripravljeni.
"Vsi v naši enoti smo bili prepričani, da lahko spodnesemo JLA in izpeljemo to, kar smo si zadali."
Kakšno je bilo delovanje vaše enote v času ustanavljanja Manevrske strukture narodne zaščite?
Ko sta se Bavčar in obrambni minister Janez Janša dogovorila o ustanovitvi Manevrske strukture narodne zaščite, je Teritorialna obramba Slovenije za te zadeve določila Toneta Krkoviča, milica, poznejša policija, pa je določila Vinka Beznika.
Ste sodelovali v bojnih akcijah v času vojne za Slovenijo?
Tudi.
Lahko kaj poveste o njih?
Bil sem na različnih mestih. Naše delo ni bilo samo na enem kraju, ampak je bilo razširjeno po celi Ljubljani in tudi okolici. Predpriprave na naše delovanje so se začele z Manevrsko strukturo narodne zaščite, naše delovanje pa se je nadaljevalo med osamosvojitveno vojno.
Ste uporabili svoje orožje v boju? Streljali z njim?
V času predpriprav ne. Mi smo bili že dosti prej zunaj na posebnih lokacijah.
Pred razglasitvijo samostojnosti?
Da, ker smo pričakovali določene stvari.
"Narod je stal za politiko in stal je tudi za dejanji, ki so bila potrebna za osamosvojitev."
Osamosvojitev Slovenije je bila 25. junija 1991, 26. junija pa je bila na Trgu republike slovesna razglasitev samostojnosti. Kaj ste takrat počeli?
Bili smo na posebnih lokacijah v Ljubljani in okolici ter nadzirali delovanje jugoslovanske vojske in njihove ukrepe. Imeli smo pokrite vse ljubljanske vojašnice in opazovali, kaj se dogaja v njih.
Ste sodelovali pri akcijah, pri katerih ste morali uporabiti orožje proti pripadnikom agresorske jugoslovanske vojske in zvezne jugoslovanske policije?
Bilo je več akcij, pri katerih je prišlo do oboroženih konfliktov. Pri določenih zadevah je naša enota neposredno sodelovala, in to že pred delovanjem drugih enot. Nato pa smo se umaknili.
Menda ste šli v času vojne za Slovenijo drzno v vojašnico JLA, pobrali nekoga sredi vojašnice izpred nosu jugoslovanskih vojakov in ga odpeljali na varno na slovensko stran. Je bilo to res?
Takole bom rekel. Stvari so se zgodile, a o tem ne bi govoril.
Od tega je minilo že 30 let.
Določeni ljudje so še vedno živi in o teh zadevah ne govorim.
Mislite ljudi na naši ali oni strani?
Na obeh straneh.
"Najbolj pa sem razočaran, ker vlečemo na plan preteklost, ki se je zgodila že pred osamosvojitvijo."
Kakšni so bili vaši občutki na začetku vojne za Slovenijo? Ste bili prepričani, da bo slovenska stran zmagala?
Vsi v naši enoti smo bili prepričani, da lahko spodnesemo JLA in izpeljemo to, kar smo si zadali.
JLA je imela bojna oklepna vozila, tanke, helikopterje, letala … Razmerje moči je bilo v tem smislu na njihovi strani.
Kar zadeva razmerja moči, bi rekel tole: tudi če imaš ogromno vojaške tehnike, to še ne pomeni, da jo znaš upravljati. Poleg tega določena vojaška tehnika, ki jo je imela na voljo JLA, ni bila sposobna delovati. Ker so ljudje, ki so bili zaposleni v JLA, a so bili na naši strani, določeno orožje JLA onesposobili.
Tudi v Ljubljani?
Tudi.
Vemo, da je Stanislav Požar, civilist, ki je bil zaposlen v vojašnici JLA v Pivki, onesposobil udarne igle na tamkajšnjih tankih.
To se je dogajalo tudi v vojašnici na Vrhniki in v vojašnici v Mostah.
Onesposobitev orožja?
Da. Ker so bili to naši prijatelji, znanci, s katerimi smo se prej družili. Sodelovali smo pri njihovih praznovanjih 22. decembra, ko je bil dan JLA. Skupaj smo se družili.
S častniki JLA?
Da. Pa tudi veliko naših fantov, fantov iz policije je bilo, ki so se šolali v vojaški akademiji v Beogradu. Razmere v JLA smo dobro poznali. Vedeli smo vse, kar zadeva tako poveljevanje v JLA kot tudi njihovo opremo.
Torej ste jih imeli prebrane?
Da. Vojaški kodeks poveljevanja smo poznali do podrobnosti. Ker je Slovenija majhna, smo tudi vedeli, kje so njihova skladišča. Naši fantje niso bili presenečeni in so šli zavestno v to, prepričani v uspeh. Je pa del enote varoval tudi politični vrh. Varovali smo oba ministra, za obrambo in notranje zadeve, pa predsednika vlade Lojzeta Peterleta in še druge.
"Takrat smo bili vsi, od naroda do Manevrske strukture narodne zaščite, zaslužni za osamosvojitev."
Iz časa osamosvajanja so fotografije policistov, ki so varovali omenjena ministra in so imeli oznake, na katerih je bil panter. Vi ste torej bili enota, ki je imela panterje?
Da.
Kdaj ste dobili panterje?
Te panterje smo imeli že nekaj časa pred vojno.
Je bilo v času vojne vaše življenje kdaj ogroženo?
Bilo je kar nekajkrat ogroženo, ker sem bil na različnih mestih. Selil sem se iz kraja v kraj. Pri tem smo morali zelo paziti, da nismo padli v zasedo. Nevarno je bilo tudi zato, ker so nas nekateri na jugoslovanski strani celo osebno poznali. Vedeli so, kje smo zaposleni. Nekateri z njihove strani so nekatere člane naše enote poznali že iz šol, nekatere so spoznali tukaj v Sloveniji.
Kakšna je bila motivacija JLA? Kakšna je bila njihova bojna morala?
Imel sem opravka s fanti, ki so iz JLA prebežali k nam in smo jih pozneje dostavili njihovim staršem v Slovenijo ali pa poslali v nekdanjo Jugoslavijo, če so bili iz drugih republik. Njihova morala je bila zelo na psu. V enotah JLA so jih zadrževali častniki ali podčastniki z zastraševanjem oziroma tako, da so jih dobesedno imeli v šahu.
Kakšna je bila pa bojna morala častnikov JLA?
Morala častnikov JLA je bila različna. Tisti, ki so bili dalj časa tukaj in so imeli tukaj družine in otroke, so nam bili naklonjeni. Nekateri, ki pa niso dolgo časa živeli v Sloveniji in ki so tudi doma govorili srbohrvaško ter imeli strogo disciplino pravoslavne vere, s tistimi pa je bilo težko. Ker so imeli občutek, da je še vedno Jugoslavija in da je vojska aparat, ki mora obdržati to Jugoslavijo skupaj. Zanimivo pa je, da visokih častnikov JLA v Sloveniji takrat ni bilo veliko.
Ni bilo?
Bili so predvsem podčastniki in nižji častniki. Ni pa bilo veliko častnikov od polkovnika navzgor. Tudi ni bilo veliko generalov. Ta kader so dovažali v Slovenijo naknadno, ko so se začeli zavedati, da jim lahko zadeve spolzijo iz rok.
"Je pa del enote varoval tudi politični vrh. Varovali smo oba ministra, za obrambo in notranje zadeve, pa predsednika vlade Lojzeta Peterleta in še druge."
Kdaj je bil tisti trenutek, ko ste si rekli, da je zmaga naša? Do 4. julija so slovenske sile zasedle vse mejne prehode oziroma jih iztrgale iz rok JLA. Je bil trenutek v vojni, ko ste rekli: zdaj pa smo zmagali?
V naši enoti smo bili v pripravljenosti do zadnjega trenutka. Do takrat, ko je naš poveljujoči ob polnoči vojakom JLA rekel: "Zaprite in odplujte!" Dokler smo jih imeli v vidnem polju, smo bili pozorno v pripravljenosti. To so bili zadnji vojaki, ki so zapuščali Slovenijo iz Kopra.
Bili ste v Kopru v času umika zadnjih vojakov JLA iz Slovenije v noči na 26. oktober 1991?
Da. Takrat je poveljeval Boris Žnidarič. In on je bil tisti, ki je dal ukaz vojakom točno opolnoči, da morajo iti gor na ladjo ter oditi. Takrat je bila naša enota v popolni bojni pripravljenosti. Vse dokler so bili v našem vidnem območju, vse dokler niso prišli na Hrvaško.
Torej ste bili v bojni pripravljenosti do oktobra 1991?
Da.
Tudi v času Brionske deklaracije, ki je bila podpisana 7. julija 1991 in je končala spopade v Sloveniji?
Mi smo bili vedno aktivni. Vedno v nadzoru in opazovanju jugoslovanske vojske.
Zvezno jugoslovansko predsedstvo je 18. julija 1991 sklenilo, da se JLA v treh mesecih umakne iz Slovenije.
Še vedno smo poznali strategijo JLA in ljudi, ki so jih naknadno pripeljali v Slovenijo. To so bili višji častniki. Med njimi tudi kakšen general. Nismo jim zaupali. Še zlasti zato ne, ker so prihajali iz Srbije in tam je Slobodan Milošević v vojski naredil čistko. V Slovenijo so prišli častniki JLA, ki so prej službovali na Kosovu, predvsem srbski častniki.
Za vas se je torej vojna končala 26. oktobra 1991? Ni trajala samo deset dni?
Naša enota je bila aktivna od leta 1989 oziroma deloma že od leta 1988. Zaostrovati se je začelo v časih, ko se je za leto 1989 večkrat napovedoval miting resnice v Ljubljani, kar smo s 1. decembrom 1989 dokončno preprečili. Prvi miting resnice so nameravali pripraviti že jeseni 1988, nato so ga prestavili na 25. marec 1989, končni datum izvedbe pa je bil nazadnje 1. december 1989.
Akcija Sever. Tam ste bili že zraven?
Da.
Kaj pa se je dogajalo v času procesa JBTZ?
Takrat smo bili samo v pripravljenosti, ker so prihajale z Balkana različne grožnje.
"Z napredkom sem delno zadovoljen. Ni mi pa všeč razkol med ljudmi in med politiki. Takrat se nismo borili za to, če sem čisto odkrit."
Do kdaj ste bili v policiji?
Do leta 2014. Potem sem šel v pokoj.
Se pogosto spominjate osamosvojitve? Kaj vam pomeni?
Meni je bilo pomembno predvsem to, da smo ohranili slovenski jezik. In da nam je enkrat uspelo izboriti si slovensko zemljo.
Kateri dogodek se vam je najbolj vtisnil v spomin v času vojne za Slovenijo?
Meni so bili, ker sem potoval iz kraja v kraj, vsi dogodki po osebni plati enakovredni. So pa dogodki, ki ostanejo v tebi, ki jih ne premlevaš in jih pustiš tam, kjer so. Enega samega dogodka pa ne bi izpostavljal.
Kar malce molčeči ste o tistih časih.
Moja generacija, povojna generacija, je bila vzgojena tako, da so določene stvari osebne, druge pa službene. Pri teh stvareh je treba biti previden, ker lahko narediš škodo drugemu ali sebi. Potem postaneš previden.
Pogosto se omenja, da se premalo govori o osamosvojitvi. Se tudi vam zdi tako?
Rekel bi, da se določene zadeve premalo poudarja. Prvič, to je bila edinstvena priložnost za Slovence. Drugič, složnost Slovenije, kot je bila na primer na plebiscitu o samostojnosti, se prej ni zgodila. Narod je stal za politiko in stal je tudi za dejanji, ki so bila potrebna za osamosvojitev. Ljudje, zlasti mlajše generacije, se ne zavedajo, da je bilo to zgodovinsko dejanje za Slovence in slovensko besedo.
Z razvojem države v teh 30 letih ste zadovoljni?
Z napredkom sem delno zadovoljen. Ni mi pa všeč razkol med ljudmi in med politiki. Takrat se nismo borili za to, če sem čisto odkrit. Najbolj pa sem razočaran, ker vlečemo na plan preteklost, ki se je zgodila že pred osamosvojitvijo. Smo generacije, ki smo rojene pozneje. Današnjih človekovih pravic in sedanjega razvoja ne moremo postavljati v tiste čase.
Vam leži še kaj na duši?
Edina stvar, ki mi leži na duši, je, da bi tisti, ki smo bili takrat na isti valovni dolžini, bolj sodelovali in držali skupaj. To predvsem mislim na plavo in zeleno.
Plavo in zeleno?
Plava je policijska, zelena pa teritorialna stran.
So bile kakšne težave med njima?
Nesoglasja prihajajo na plan vsake toliko časa. O dogodkih so se predstavljale različne razlage. Letos so se stvari začele urejati. Strinjam se s tistim, kar je zapisala Spomenka Hribar, da si nobena politična opcija ne bi smela prilaščati zaslug. Ne strinjam pa se s tem, da se z določenimi stvarmi manipulira. Takrat smo bili vsi, od naroda do Manevrske strukture narodne zaščite, zaslužni za osamosvojitev.
3