SiolNET. Novice Slovenija
6,63

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju s Tonetom Jerovškom

"Ko je bilo jasno, da bo Demos vztrajal, se je levica ustrašila"

6,63

termometer

Tone Jerovšek
Nekateri politiki nad idejo o plebiscitu sprva niso bili pretirano navdušeni, ker ni bilo enotnega mnenja, ali je že čas za osamosvojitev, se spominja Tone Jerovšek. Foto: Ana Kovač

Napad JLA je bil pravi šok, grožnje generalov so bile zastrašujoče. Če ne bi takratna politična garnitura pokazala odločnosti, da bomo z vsemi sredstvi zavarovali svoje odločitve in da nas grožnje ne bodo prestrašile, bi se verjetno proces osamosvojitve klavrno končal, je prepričan Tone Jerovšek.

Dr. Tone Jerovšek je eden od piscev slovenske ustave, ki jo je Državni zbor sprejel 23. decembra 1991. Med junijem 1991 in decembrom 1998 je bil član slovenskega ustavnega sodišča. Med letoma 1994 in 1997 je sodišču tudi predsedoval. Leta 2000 je bil v vladi Andreja Bajuka minister brez resorja, pristojen za področje zakonodaje.

Odločitev za plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije je padla na sestanku poslancev Demosa v Poljčah, ki je bil 9. in 10. novembra 1990. Vi ste bili (poleg Tineta Hribarja in Petra Jambreka) eden od sodelavcev ustavne komisije, ki je skupaj s predsednikom Demosa Jožetom Pučnikom prepričala Demosov poslanski klub, da je potrdil predlog o plebiscitu. Ste pred sestankom pričakovali, da bodo poslanci koalicije Demos podprli to odločitev?

Sem pričakoval, čeprav so bile grožnje Predsedstva Jugoslavije in še posebej generalštaba JLA, ki se je že vmešal v politično dogajanje, res velike. Bil je vsesplošen strah, kaj se bo zgodilo in kako bo reagiral Beograd, pa tudi politiki drugih republik. Hkrati pa je bilo evidentno, da politični sistem Jugoslavije ne more preživeti, da je gospodarski sistem v razsulu, razkrajala pa so ga tudi vse močnejša nacionalna nasprotja, ki so že nakazovala usodo republik, če ostanejo v federaciji.

Začetni nosilec plebiscitne pobude je bil dr. Peter Jambrek, ki je bil predsednik Ustavnega sodišča, k temu pa je pritegnil tudi dr. Tineta Hribarja in mene. Potem pa je na razgovore posamično povabil ključne politike in preverjal podporo tej zamisli. Nekateri politiki nad idejo o plebiscitu sprva niso bili pretirano navdušeni, ker ni bilo enotnega mnenja, ali je že čas za osamosvojitev. Bil pa je dr. Pučnik odločen zagovornik izvedbe plebiscita in je na enem od sestankov pri Jambreku povedal, da bo kot predsednik Demosa storil vse, da bodo njihovi poslanci podprli odločitev, da gremo na plebiscit.

Slovenska politika, leva in desna, je bila pred plebiscitom in po njem popolnoma razklana in tako je še danes, pravi Jerovšek. Slovenska politika, leva in desna, je bila pred plebiscitom in po njem popolnoma razklana in tako je še danes, pravi Jerovšek. Foto: Ana Kovač

Poslanski kluba Demosa, ki ga je vodil dr. Franc Zagožen, je bil politično zelo heterogen in iz vseh barv, kar se je pokazalo kasneje po razpadu, ko so njegovi poslanci pristali v različnih strankah in postali vneti zagovorniki leve ali desne politike. Dr. Bučar še takrat ni bil prepričan, ali je pravi čas za osamosvojitev, ker je menil, da za izhod iz Jugoslavije potrebujemo dogovor s Hrvati.

Zato se to usodno dejanje ni zgodilo v Skupščini RS, pač pa je Zagožen, predsednik poslanskega kluba Demos, po dogovoru v pisarni predsednika ustavnega sodišča Jambreka sklical svoj poslanski klub. Za razmišljanje, ali podpreti to odločitev, skorajda ni bilo časa. Da se bo odločalo o plebiscitu, so poslanci izvedeli šele tam.

V Poljčah so od politikov uvodoma nastopili Pučnik, Janez Janša, Igor Bavčar, Lojze Peterle, Bučar, Milan Kučan pa sploh ni bil povabljen. Hribar, Jambrek in jaz smo imeli prispevke o tem, ali je slovenska nacija zrela za osamosvojitev, s kašnimi političnimi in pravnimi dejanji in kako prevzeti na slovenske organe ves politični in upravni sistem.

Skratka, kako se odcepiti od Jugoslavije de iure in de facto. Po nastopu vseh razpravljavcev je bilo ozračje tako nabito s čustvi, da si je bilo glas proti težko predstavljati. Ko je dr. Zagožen pozval k izjasnitvi, ali gremo na plebiscit, je bila odločitev za plebiscit sprejeta z aklamacijo, navzoči so vstali s svojih sedežev.

Agresija JLA junija 1991 Novice Konspirativno srečanje, ki je obrnilo našo zgodovino

Za plebiscit, ki je bil 23. decembra 1990, pravijo, da je bil to čas, ko je bila slovenska politika poenotena – tako leva kot desna. Se strinjate glede te plebiscitne enotnosti?

To je bila samo trenutna enotnost. Sicer prav nobene enotnosti ni bilo. Slovenska politika, leva in desna, je bila pred plebiscitom in po njem popolnoma razklana in tako je še danes. Levica je bila proti, travo bomo jedli, če gremo iz Jugoslavije. Ko pa je bilo jasno, da bo Demos vztrajal na preverjanju pripravljenosti za razpis plebiscita in posledično za odcepitev in bo uspel, se je levica ustrašila, da ne bo doživela podpore med volivci in da bo to zanjo pogubno dejanje.

Šele tedaj je omilila svoja odklonilna stališča in skrajne izjave nasprotovanja in zdelo se je, da gremo na plebiscit enotni. Resnična enotnost se je kasneje pokazala še samo enkrat, ob razglasitvi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije 25. junija 1991.

"Demilitarizacija je bila ideja naivnih mladih politikov v takratni prvi demokratični Skupščini. Bi pa bila pogubna za kasnejša odcepitvena dejanja, ker so nevtralnost Republike Slovenije hoteli vpisati v Ustavo. Desetdnevne obrambne vojne ne bi bilo, ker ne bi bilo nikogar, ki bi branil razglašeno samostojnost in neodvisnost novonastale države. Verjetno se nam bi dogodilo nekaj takega, kot se je Kataloncem." "Demilitarizacija je bila ideja naivnih mladih politikov v takratni prvi demokratični Skupščini. Bi pa bila pogubna za kasnejša odcepitvena dejanja, ker so nevtralnost Republike Slovenije hoteli vpisati v Ustavo. Desetdnevne obrambne vojne ne bi bilo, ker ne bi bilo nikogar, ki bi branil razglašeno samostojnost in neodvisnost novonastale države. Verjetno se nam bi dogodilo nekaj takega, kot se je Kataloncem." Foto: Ana Kovač

Ena od glavnih notranjepolitičnih tem po plebiscitu je bilo vprašanje slovenske vojske. Demos je zagovarjal vzpostavljanja slovenskega obrambnega sistema, v vrstah takratne opozicije pa je večina stavila na tako imenovano demilitarizacijo Slovenijo. Bi se Sloveniji po vašem mnenju uspelo osamosvojiti od Jugoslavije, če bi prevladala stališča zagovornikov demilitarizacije Slovenije?

Razglašeno samostojnost in neodvisnost Slovenije je ubranila slovenska Teritorialna obramba in policija. Desetdnevna vojna je pokazala, kako pomembna je oborožena sila, ko je potrebno z vsemi sredstvi zavarovati politične odločitve. Demilitarizacija je bila ideja naivnih mladih politikov v takratni prvi demokratični Skupščini.

Bi pa bila pogubna za kasnejša odcepitvena dejanja, ker so nevtralnost Republike Slovenije hoteli vpisati v Ustavo. Desetdnevne obrambne vojne ne bi bilo, ker ne bi bilo nikogar, ki bi branil razglašeno samostojnost in neodvisnost novo nastale države. Verjetno se nam bi dogodilo nekaj takega, kot se je Kataloncem.

Vas je bilo v času osamosvojitvene vojne kdaj strah, da bo Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) uspelo Slovenijo spraviti na kolena?

Napad JLA je bil pravi šok, grožnje generalov so bile zastrašujoče. Če ne bi takratna politična garnitura pokazala odločnosti, da bomo z vsemi sredstvi zavarovali svoje odločitve in da nas grožnje ne bodo prestrašile, bi se verjetno proces osamosvojitve klavrno končal.

Slovenski teritorialci razorožujejo vojake JLA Novice Od polkovnika JLA, ki je grozil s pobijanjem Slovencev, do uresničitve slovenskih sanj

Kdo so po vašem mnenju slovenski politiki, ki so najbolj zaslužni za slovensko osamosvojitev? In zakaj?

To je nehvaležno vprašanje, ker še vedno ne vemo vsega o dejanjih in ravnanjih takratnih politikov, pa tudi drugih, ki so s svojimi povezavami v tujini prispevali, da so nas postopoma priznale ključne države. Nekaj sem jih že zgoraj omenil. Gotovo pa je bil ključna gonilna sila Pučnik, katerega odločnost je vlivala pogum vsem ostalim.

Seveda pa je priprave na osamosvojitev po plebiscitu odločno vodil predsednik Skupščine RS Bučar. Tu seveda ne smemo pozabiti Peterleta in njegove vlade - Izvršnega sveta in za obrambo političnih ciljev najbolj odgovorna sekretarja za obrambo in notranje zadeve Janšo in Bavčarja. Po plebiscitu, ko je bila jasna volja ljudstva, je tudi takratni predsednik Predsedstva RS Kučan odgovorno brez oklevanja deloval v procesu osamosvojitve.

V zadnjih 30 letih je Jerovška zelo razočarala razklanost slovenske politike, ki vpliva na orientacijo volivcev na volitvah in zmagujoči strani ne omogoča odgovornega vladanja. V zadnjih 30 letih je Jerovška zelo razočarala razklanost slovenske politike, ki vpliva na orientacijo volivcev na volitvah in zmagujoči strani ne omogoča odgovornega vladanja. Foto: Ana Kovač

Ni bilo malo takih, ki so bili skeptični, ali je osamosvojitev izvedljiva. Neka znana oseba me je na hodniku v Skupščini RS, ko smo pri predsedniku Bučarju pisali Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS vprašala, ali mislimo resno ali se hecamo. Ta oseba sicer ni bila proti osamosvojitvi, se ji je pa zdelo, da nismo s tega sveta.

Leto dni po plebiscitu, 23. decembra 1991, je slovenska skupščina oziroma parlament sprejel novo slovensko ustavo. Na ta dan praznujemo tudi dan ustavnosti. Ste eden piscev slovenske ustave. Je slovenska ustava v teh treh desetletjih zdržala test časa? Je bila kje slovenska ustava napačno zastavljena? Bi bilo treba kakšno stvar drugače zapisati?

Ustavo smo pripravili po vzoru demokratičnih držav z dolgo parlamentarno tradicijo. V njej so vse institucije in vsa pravna orodja za izvajanje demokratičnih načinov vladanja in zaščito posameznika in pravnih subjektov. V tistem času je bila gotovo najboljša ustava, ki smo jih poznali. Drugo pa je vprašanje, kako se ta orodja uporabljajo oziroma zlorabljajo. Ustava še vedno ne potrebuje bistvenih popravkov ali dodatkov.

Neobičajen je na primer način potrjevanja ministrov in volitve sodnikov v Državnem zboru, predlaganje in način izvolitve sodnikov Ustavnega sodišča. Odprto je vprašanje, kakšen volilni sistem potrebujemo, proporcionalni ali večinski. Poskusi sprememb so bili neuspešni, celo tisti referendumsko podprti. Tudi nimamo ustreznega položaja in vpliva Državnega sveta v razmerju do Državnega zbora glede odložilnega veta. Doslej je vsakokratna pozicija in opozicija uspela doseči soglasje in sprejeti le manjše popravke ustave.

Slobodan Milošević sojenje Haag Novice Srbski rop stoletja, ki je osupnil Slovence

Samostojna slovenska država je zdaj stara 30 let. Kako ste zadovoljni z razvojem v teh treh desetletjih?

Razvoj Slovenije je po osamosvojitvi očiten in sem kar zadovoljen. Bil bi lahko še boljši, če bi v Državnem zboru sprejemali zakonodajo s sodelovanjem vseh, po kriteriju kaj je dobro za Slovenijo in če bi opustili brezplodne razprave in interpelacije za prazen nič. Nekateri pomembni ustavni instituti, kot je npr. interpelacija, se uporabljajo za blatenje nasprotnikov brez argumentov, interpeliranega diskreditirati in mu povzročiti čim več škode.

"Ni bilo malo takih, ki so bili skeptični, ali je osamosvojitev izvedljiva. Neka znana oseba me je na hodniku v Skupščini RS, ko smo pri predsedniku Bučarju pisali Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS vprašala, ali mislimo resno ali se hecamo." "Ni bilo malo takih, ki so bili skeptični, ali je osamosvojitev izvedljiva. Neka znana oseba me je na hodniku v Skupščini RS, ko smo pri predsedniku Bučarju pisali Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS vprašala, ali mislimo resno ali se hecamo." Foto: Ana Kovač

Vas je kakšna stvar, ki se je zgodila v teh 30 letih, zelo razočarala in zakaj?

Ja, razklanost slovenske politike, ki vpliva na orientacijo volivcev na volitvah in zmagujoči strani ne omogoča odgovornega vladanja. To je predvsem posledica neustreznega volilnega sistema, ker mi za čisti proporcionalni sistem še nismo dorasli, če je volilno telo razdeljeno na dva približno enaka dela.

Seveda pa je gospodarska tranzicija, ki je omogočila določenim zatečenim strukturam, da so se polastile takratne družbene lastnine, delavci pa so ostali praznih rok, nezaceljena rana, ki je materialno diferencirala družbo. Nesprejemljivo je tudi blatenje in diskreditiranje političnih nasprotnikov po institucijah po Evropi in po svetu, ker je od tega dolgoročno škoda za vse.

Ustavno sodišče je razsodilo, da je zakon o nalezljivih boleznih, ki je bil med drugim temelj za zajezitvene ukrepe vlade v času pandemije covid-19, v neskladju z ustavo. Kakšno je vaše stališče glede te odločitve ustavnih sodnikov?

Prav te dni smo imeli na Evropski pravni fakulteti Nove univerze poglobljeno strokovno razpravo o tej odločbi. Utemeljitev te odločbe ni prepričala nikogar od razpravljavcev. Pokazala je, da so ločena mnenja treh sodnikov mnogo bolj prepričljiva od obrazložitve peterice, ki je izglasovala to odločbo, eden od devetih sodnikov pa sploh ni bil na seji.

Ustavno sodišče neprepričljivo zatrjuje, da zakon glede omejevanja pravice zbiranja in združevanja daje bianco pooblastilo Vladi za njeno podzakonsko urejanje in da Vlada po lastnem preudarku izbira načine, obseg in trajanje omejitev v primerih nalezljivih bolezni, s katerimi se intenzivno posega v svobodo gibanja.

Zakonodajalcu nalaga, da nadgradi Zakon o nalezljivih boleznih in sam predpiše načine, obseg in trajanje omejitev, s katerimi se posega v svobodo gibanja, kar pa je na zakonski ravni, v primeru pandemije, ki smo ji priča in je potrebno ukrepati dnevno, tedensko, torej nenehno, na zakonski ravni neizvedljivo.

Program katerekoli stranke mora biti v okviru ustavno dopustnega. Če nakazuje eliminacijo ustavnih pravic, ne da bi se doseglo spremembo ustave, je to eminentno vprašanje za politično razpravo v Državnem zboru, poudarja Jerovšek. Program katerekoli stranke mora biti v okviru ustavno dopustnega. Če nakazuje eliminacijo ustavnih pravic, ne da bi se doseglo spremembo ustave, je to eminentno vprašanje za politično razpravo v Državnem zboru, poudarja Jerovšek. Foto: Ana Kovač

Sodišče ne razume pomena pravice do življenja in zdravja ljudi v razmerju do pravice gibanja in združevanja, ki se po Ustavi izrecno lahko omeji ali prepove, na podlagi sedanjega sorazmerno odprtega pravilnega zakonskega pooblastila Vladi, da bi se varovala ustavna pravica iz 17. člena, ki pravi: Človekovo življenje je nedotakljivo. Brez te pravice do zdravja in življenja so vse druge ustavne pravice brezpredmetne.

Peterica sodnikov pa se je očitno tudi sama prestrašila svoje odločitve in podvomila v njeno pravilnost. Potem ko je vladi spodmaknila pravni temelj za podzakonsko urejanje in hitro ukrepanje, je povedala, da se do odprave ugotovljenega neskladja ustavno neskladna določba 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih še naprej uporablja.

Sodišče pravi, da je tako odločilo, da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bila zaradi odsotnosti zakonske podlage ogrožena, in da je s tem preprečilo nastanek še hujšega protiustavnega stanja. 

Obkolitev učnega centra v Pekrah Novice "To je veleizdaja Slovenije"

Ste nekdanji sodnik in tudi predsednik ustavnega sodišče. Kako ocenjujete delovanje ustavnega sodišča v trenutni sestavi?

Kar nekaj kritik je zadnje čase na delo Ustavnega sodišča. Dr. Jurij Toplak pravi, da jih toliko ni bilo še na noben dosedanji sestav sodišča. So pa tudi očitki o naklonjenosti levici, kar je za ugled sodišča slabo. V pravno zgodovino bo šlo sodišče glede na svoj prispevek pravni stroki, pravni varnosti in po prejudicijalnem pomenu svojih odločb za prihodnje odločitve sodišč ter za sklicevanje nanje. Takih odločb sedaj še ne vidim, pa tudi gornja ni taka.

Kakšno je vaše stališče glede programa stranke Levica. Je v nasprotju s slovensko ustavo?

Ne poznam njihovega programa, ne vem, kako imajo predstavljene svoje programske cilje.

Bi moral Državni zbor razpravljati o ustavnosti programa Levice ali pa je bila pravilna odločitev predsednika DZ Igorja Zorčiča, ki se je ob sklicevanju na mnenje zakonodajno-pravne službe odločil, da seje o ustavnosti programa Levice ne bo sklical?

Program katerekoli stranke mora biti v okviru ustavno dopustnega. Če nakazuje eliminacijo ustavnih pravic, ne da bi se doseglo spremembo ustave, je to eminentno vprašanje za politično razpravo v Državnem zboru. Zakonodajno pravna služba ni tam, da bi dajala mnenja, o čem se lahko razpravlja v parlamentu. Lahko pa vsakokratni predsednik sklene, da česa ne bo dal v razpravo. Kaj to pomeni, se bo videlo na volitvah.

Obkolitev učnega centra v Pekrah Novice "Ven iz Slovenije, morilci!" Slovenski naborniki Novice To se je zgodilo prvič v slovenski zgodovini Lojze Peterle, Miro Cerar in Jože Dežman Novice Zgodba o slovenskih uspehih

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin