Nedelja, 30. 1. 2022, 22.45
2 leti, 10 mesecev
Britanski diplomat: Slovenci so nagnjeni k razvratu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,72
27
Na britansko zunanje ministrstvo (stavba na levi) so v letih pred drugo svetovno vojno prihajala tudi zanimiva poročila britanskih diplomatov o Sloveniji in Slovencih.
Tajne depeše, ki jih diplomati iz tujih držav pošiljajo v svoje domovine, so vedno zanimivo branje. Spomnimo se le tajnih ameriških diplomatskih depeš, ki jih je pred leti razkril WikiLeaks. Takšno zanimivo branje so tudi depeše o Sloveniji in Slovencih, ki so jih pred drugo svetovno vojno v svoje prestolnice pošiljali britanski, ameriški in nemški diplomati.
Pred drugo svetovno vojno smo Slovenci za tuje diplomate postali zelo zanimivi po marcu 1938, ko je nemški führer Adolf Hitler svojo rodno Avstrijo priključil k Nemčiji. Ta je tako postala soseda Jugoslavije. Zahodne diplomate je tako zanimalo, kakšno je javno mnenje in stanje v Sloveniji, ki je neposredno mejila na tretji rajh.
Rappovo poročilo iz Zagreba v Beograd
Maja 1938 je tako britanskemu veleposlaniku v Beogradu R. H. Campbellu o stanju v Sloveniji, njenih političnih in gospodarskih razmerah ter celo o značaju Slovencev obširno, podrobno in izčrpno poročal britanski generalni konzul v Zagrebu Thomas C. Rapp. Poglejmo, o čem je poročal (vsebina depeše, ki je zaradi svoje dolžine malce skrajšana in je bila v slovenskem prevodu objavljena leta 1991, je v okvirčkih).
Zaskrbljenost zaradi anšlusa
Ta uvodni del depeše kaže, kako zaskrbljeni so bili v Londonu, ali bo morda Hitler po zasedbi Avstrije želel vkorakati tudi v njeno južno sosedo Jugoslavijo. Nato sledi opis zgodovine Slovencev in razmerja med strankami.
Položaj v Sloveniji, ki je bila najbolj severni del Kraljevine Jugoslavije, je za britansko diplomacijo postal zelo zanimiv po tem, ko je Adolf Hitler marca 1938 priključil Avstrijo tretjemu rajhu. Slovenija je tako čez noč začela mejiti na vse bolj napadalno Nemčijo.
Skrivnost moči Slovenske ljudske stranke
Nato sledi Rappov opis Slovenske ljudske stranke (SLS), vodilne slovenske stranke pred drugo svetovno vojno. Zanimiva je njegova razlaga, kje je gospodarski temelj politične prevlade SLS. Tako naj bi stranka s pomočjo zadrug spravila kmete v politično odvisnost.
"Klerikalna stranka v Sloveniji je tesna zveza duhovnikov in kmetov inter alia, ki je nastala iz zelo močnih materialnih interesov. Kmetje, ki tvorijo večino prebivalstva, so zmeraj živeli v precejšnjih ekonomskih težavah. Klerikalna stranka je bila tista, ki se je s tem, ko je ustanovila poljedelska združenja (zadruge), katerih osnovna naloga je bila odobriti posojila svojim članom po ugodnih obrokih, vzpostavila kot resnični vodja ljudstva in tako zgradila izredno močno organizacijo, v kateri je bil vsak duhovnik neplačan uslužbenec in lokalni finančni diktator.
Če je bil kmet na eni strani materialno podpiran, je na drugi strani izgubil svojo politično neodvisnost in še naprej ostal podrejen ukazom svojih klerikalnih bankirjev. /…/ Razen duhovnikov in kmetov je klerikalni stranki uspelo pridobiti nekaj stremuhov iz vrst buržoazije, ki so bili za svojo vdanost lepo nagrajeni, čeprav je ta sloj v celoti vselej propadal antiklerikalni ali liberalni stranki, ki je bila pozneje poznana tudi kot nacionalna stranka. Ker pa med kmeti in delavci po številu ni imela praktično nobene podpore, liberalna stranka nikoli ni bila prav močna. Mimogrede naj omenim, da antiklerikalna stranka nikakor ni antikatoliška: katolicizem pomeni vsem Slovencem dominantno religijo ne glede na strankarsko pripadnost."
Koroščeva graja beograjskega centralizma
Sledi Rappova razlaga, kako je SLS pod vodstvom Antona Korošca po ustanovitvi jugoslovanske države z grajo beograjskega centralizma slovenske liberalce potisnila v kot.
"Načelno slovensko opredelitev klerikalne stranke in njen odpor do vidovdanske ustave sta liberalni stranki pripomogla do tiste vloge v jugoslovanski politiki, ki nikakor ni v sorazmerju z njeno številčno močjo. Ob podpori jugoslovanskega zanosa zgodnjih let in zaradi njenih uspehov v času, ko je bila slovenska industrija v zamahu, so bili liberalci velikokrat zastopani v jugoslovanskih vladah vse do diktature in vključno z njo. Ko pa je Korošec postal minister v vladi Stojadinovića, so bili liberalci postavljeni na hladno.
Poučno je omeniti glavne smernice Koroščevega političnega programa, ko je bil sam vendar v opoziciji proti diktaturi, ker so dragocen pokazatelj, v kolikšni meri je klerikalna stranka v resnici podpirala centralizirano Jugoslavijo. Predvsem za slovenski jezik je veljalo, da je ogrožen. Razen tega je bila tudi državna uprava deležna hude kritike, saj so jo obtoževali pretirane centralizacije. Raslo je negativno razpoloženje z opozarjanjem na nazadovanje slovenske industrije spričo razvoja konkurenčnih industrijskih panog na Hrvaškem in v Srbiji, v zadnji ob podpori vlade. Grajal je skupne finančne spletke liberalne stranke in Beograda. Kot zadnji argument, ki je v Sloveniji še bolj prepričljiv kot na Hrvaškem, je Srbe obtožil ropa državne blagajne. S takšno platformo je klerikalna stranka v okoliščinah, ko je prizadevanje Slovenca za njegove lastne interese nenehno veliko močnejše od njegovih nekoliko meglenih jugoslovanskih čustev, z lahkoto zavladala na političnem prizorišču."
Koroščeve težave zaradi protislovne politike
Sledi Rappova razlaga, zakaj je Korošec v težavnem položaju. Na eni strani graja beograjski centralizem, hkrati pa v Beogradu sedi v vladi.
Britanski, ameriški in nemški diplomati so pogosto pisali poročila o Antonu Korošcu, ki je bil kot voditelj najmočnejše slovenske stranke SLS hkrati tudi vodilni slovenski politik v Jugoslaviji. Še zlasti so pisali o njem in njegovi vlogi v jugoslovanski politiki, ko je decembra 1940 nenadoma umrl. Ocene tujih diplomatov so bile različne: nekateri so ga imeli za uglednega in spretnega politika z avtoriteto, spet drugi za spletkarja, ki je zrušil vse vlade, v katerih je bil minister.
Trenja znotraj SLS
Rapp opiše tudi razmerja moči znotraj SLS oziroma katoliškega tabora. Tako omeni pritiske t. i. mladih klerikalcev in krščanskih socialistov na Korošca, naj zapusti vlado. Pri zadnjih gre verjetno za člane krščanskosocialističnega sindikata Jugoslovanska strokovna zveza (JZS) oziroma za krščanske socialiste, kot so bili Aleš Stanovnik, Edvard Kocbek, Tone Fajfar in Marijan Brecelj.
Krepitev moči marksistov
Rapp omenja tudi krepitev moči potencialnih marksistov oziroma "rdečih" med slovenskim delavskim slojem.
Odnos Slovencev do Jugoslavije
Sledi del, v katerem Rapp piše o slovenskem odnosu do Jugoslavije in jugoslovanstva ter o odnosu Slovencev do priseljevanja v Slovenijo (Dravsko banovino, op. p.) iz drugih delov Jugoslavije.
SLS v zagati
Rappova napoved, da se bo slovenska moč v Jugoslaviji zmanjšala, če bodo Srbi in Hrvati dosegli dogovor, se je pozneje uresničila. Leta 1939 je namreč prišlo do podpisa sporazuma Cvetković-Maček, ki sta ga sklenila takratni predsednik jugoslovanske vlade, Srb Dragiša Cvetković, ter vodja Hrvaške kmečke stranke in voditelj Hrvatov Vladko Maček. Na podlagi sporazuma so Hrvati dobili Banovino Hrvaško, ki je imela široko avtonomijo.
Tuji diplomati so tudi ugibali o tem, kakšno politiko bo ubral novi voditelj SLS Fran Kulovec. Ocene so bile, da je bolj demokratično usmerjen od Korošca in da bo v nasprotju z njim bolj naklonjen sodelovanju s Hrvati. Kulovec ni dolgo vodil SLS, saj je umrl med nemškim bombardiranjem Beograda 6. aprila 1941.
Slovenci smo s tem sporazumom na določen način izviseli (lahko bi rekli, da je Jugoslavija na neki način postala zgolj Kraljevina Srbov in Hrvatov), politika SLS, ki je na deklarativni ravni zahtevala avtonomijo, pa se je v veliki meri znašla v slepi ulici. Zagata SLS se je zlasti pokazala po smrti Korošca decembra 1940.
Takrat so bili glavni kandidati za novega voditelja SLS trije: Miha Krek, ki je želel nadaljevati Koroščevo politiko zavezništva z Beogradom, Franc oziroma Fran Kulovec, ki je želel doseči slovensko avtonomijo s pomočjo zavezništva s Hrvati, in ban Dravske banovine Marko Natlačen. Na koncu je novi vodja SLS postal Kulovec, Krek pa je prevzel ministrstvo za prosveto v beograjski vladi. O tem piše Rapp v depeši iz leta 1940.
Rappov neprizanesljiv opis Slovencev
V Rappovi depeši iz maja 1938 je zelo zanimiv tudi njegov ne preveč prijazen opis slovenskega narodnega značaja. Vprašanje seveda je, koliko je nanj vplivalo tudi njegovo bivanje v Zagrebu, torej koliko gre pri tem za njegova opažanja o Slovencih, koliko pa zgolj za povzemanja mnenja Hrvatov, med katerimi je živel Rapp v Zagrebu, o svojih slovenskih sosedih.
Britanski generalni konzul v Zagrebu Thomas C. Rapp je maja 1938 malce črnogledo pisal, da je v Sloveniji nastalo psihološko vzdušje, ki je naklonjeno nemškim ambicijam. Na fotografiji: nemški vojaki na Dunaju po anšlusu.
Slovenci o nemški invaziji
Rapp poročilo sklene s tem, kako je v Sloveniji nastalo psihološko vzdušje, ki je naklonjeno nemškim ambicijam.
Če se ozremo na april 1941, lahko ugotovimo, da so številni Slovenci, razočarani zaradi slovenskega položaja v Jugoslaviji v začetku - kot po svoje napoveduje Rapp -, res pozdravili nemško okupacijo. Toda to navdušenje je hitro splahnelo, ko so videli, da so okupatorji slovensko narodno ozemlje v Jugoslaviji razkosali na štiri dele in da Hitlerjev tretji rajh ni nekakšna habsburška monarhija 2.0, ki bi dopuščala obstoj slovenskega naroda, ampak da želi izbrisati slovenski narod z obličja zemlje.
27