Petek, 27. 6. 2014, 17.46
8 let, 7 mesecev
Kako so Slovenci jokali za umorjenim Francem Ferdinandom (video)
Atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 je najbolj usodni atentat v zgodovini Evrope, saj je staro celino pahnil v prvo svetovno vojno, ki je odnesla več kot 16 milijonov človeških življenj.
Ker je cesarjev edinec Rudolf, ki je bil znan po druženju in zabavah z ženskami svobodnih nazorov, leta 1889 v dvorcu Mayerling storil samomor skupaj s svojo ljubico Mary Vetsera, je prestolonaslednik postal Karl Ludvik, po njegovi smrti leta 1896 pa Franc Ferdinand.
Glede na to, da so leta 1895 pri Francu Ferdinandu odkrili akutno tuberkulozo (isto bolezen je imel tudi njegov poznejši morilec Gavrilo Princip), mu ni nihče prerokoval dolgega življenja. A se Franc Ferdinand ni dal, uspelo mu je premagati bolezen, tudi z obiskovanjem sredozemskih krajev. Zelo rad se je zadrževal na Brionih.
Prvega julija 1900 sta se poročila, čeprav je temu zakonu zaradi prenizkega rodu bodoče neveste nasprotoval sam cesar. Ker se je Franc Ferdinand prej odpovedal nasledstvu prestola za svoje sinove, so mu poroko le dovolili. Cesar je Zofijo, ki je bila češkega rodu, pozneje povišal v kneginjo, nato pa še vojvodinjo, tako da je bila od leta 1909 vojvodinja Zofija Hohenberška.
Stari cesar in prestolonaslednik nista bila v najboljših odnosih. Franc Ferdinand je namreč želel temeljito preoblikovati Habsburško monarhijo. Nasprotoval je dualistični ureditvi monarhije, ki je bila utemeljena leta 1867, in želel zlomiti preveliko moč Madžarov. Prepričan je bil, da Madžari ne smejo imeti nobenih predpravic in da imajo tudi drugi narodi, ki so živeli na Ogrskem (Hrvati, Romuni, Slovaki …), pravice.
Nasprotnike je imel tudi v Italiji, saj je Franc Ferdinand načeloval izgradnji močnega vojaškega ladjevja, s katerim se je Avstro-Ogrska na Jadranu lahko kosala s svojo zahodno sosedo.
V Francu Ferdinandu so zaveznika videli zlasti ogrski Romuni, Hrvati, Slovenci in Slovaki. Prestolonaslednik je imel sicer za kulturno najbolj izoblikovan narod Nemce, vendar je bil pripravljen priznati narodne pravice tudi drugim narodom. Ker je bil vnet katolik, je bil oster nasprotnik radikalnih nemških nacionalistov, ki so zagovarjali protestantizem kot bolj nemško veroizpoved.
Slovenec je bil tudi Anton Haus, poveljnik cesarsko-kraljeve mornarice. Glavni prestolonaslednikov arhitekt je bil Maks Fabiani, ki se je rodil na Krasu. Če bi Franc Ferdinand postal cesar, bi Fabiani postal glavni arhitekt v cesarstvu. Veliko manj je Franc Ferdinand cenil slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Slovenec Ivan Avguštin Žibert pa je bil med letoma 1904 in 1913 osebni spovednik Zofije Hohenburške.
Franc Ferdinand je nasprotoval zamislim dunajske vojne stranke, ki jo je vodil načelnik generalštaba Franz Conrad von Hötzendorf, po vojaškem obračunu s Srbijo in priključitvijo delov te balkanske države k podonavski monarhiji, saj bi to po njegovem sprožilo vojno s srbsko zaveznico Rusijo.
Za Franca Ferdinanda je bil usoden obisk Sarajeva 28. junija 1914, ko je padel pod streli atentatorja Principa, člana srbske nacionalistične organizacije Mlada Bosna. Eden od razlogov za obisk Sarajeva je bila prav ljubezen do žene Zofije. Stari cesar je namreč prvič dovolil, da Zofija prestolonaslednika lahko uradno spremlja na obisku znotraj ozemlja države (prej ga je lahko uradno spremljala le na obiskih v tujini).
Principovi streli so bili usodni tudi za Zofijo, ki je prestolonaslednika spremljala v njegovem avtomobilu. Zaradi strelov je takoj umrla, njen hudo ranjeni mož naj bi mrtvi ženi zakričal: "Zofija, Zofija, nikar ne umri! Ostani živa zaradi najinih otrok!".
Prestolonaslednikovo smrt so različni narodi sprejeli različno. V Srbiji so si ob njegovi smrti oddahnili, saj je bila s tem odstranjena največja ovira za načrte o t. i. Veliki Srbiji. Zadovoljstva niso mogli skrivati niti Madžari, ki so jim šli na živce načrti o federalizaciji države, veseli so bili tudi v Italiji, kjer je nek novinar v članku celo zapisal besede "Grazie Serbia" (sl. "Hvala, Srbija").
Prav nasprotno je bilo med drugim na Hrvaškem, kjer so v saboru poslanci vzklikali "Vratite nam Franju Ferdinanda!" (sl. "Vrnite nam Franca Ferdinanda!"), in v Romuniji. Prestolonaslednikovo smrt je kot nacionalno tragedijo sprejela tudi velika večina Slovencev (manj so žalovali za njim liberalci in protimonarhistično usmerjeni socialdemokrati). Kot nam govorijo razni spomini, so ob novici o smrti po licih tekle tudi solze.
Nemci so smrt Franca Ferdinanda različno sprejeli. Radikalni nemški nacionalisti niso preveč žalovali za njim. Nacistični pisatelj Bruno Brehm, ki se je leta 1892 rodil v Ljubljani, je v leta 1931 izdani knjigi Este und Apis (sl. Estenski in Apis; Franc Ferdinand je bil uradno avstrijsko-estenski nadvojvoda, op. p.) kritiziral prestolonaslednikov krščanski univerzalizem in zagovarjal nacionalizem srbskega častnika Dragutina Dimitrijevića-Apisa, ki je organiziral Principov atentat na Franca Ferdinanda. Adolf Hitler je ubitega prestolonaslednika krivil za "čehizacijo" Habsburške monarhije. Kot je poznejši nacistični diktator zapisal v svoji knjigi Mein Kampf (Moj boj), je svojevrstna ironija zgodovine, da je največji prijatelj Slovanov padel v Sarajevu pod streli enega izmed njih. Hitlerjevo sovraštvo do Franca Ferdinanda je šlo tako daleč, da je po priključitvi Avstrije k Tretjemu rajhu oba njegova sinova, Maksimilijana in Ernsta, zaprl v Dachau.