Kako so Slovenci jokali za umorjenim Francem Ferdinandom (video)

Atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 je najbolj usodni atentat v zgodovini Evrope, saj je staro celino pahnil v prvo svetovno vojno, ki je odnesla več kot 16 milijonov človeških življenj.

Promiskuitetni Rudolf Francu Ferdinandu odpre pot k prestolu Franc Ferdinand se je rodil 18. decembra 1863 v Gradcu. Bil je sin nadvojvode Karla Ludvika, mlajšega brata cesarja Franca Jožefa, ki je Habsburški monarhiji vladal od leta 1848.

Ker je cesarjev edinec Rudolf, ki je bil znan po druženju in zabavah z ženskami svobodnih nazorov, leta 1889 v dvorcu Mayerling storil samomor skupaj s svojo ljubico Mary Vetsera, je prestolonaslednik postal Karl Ludvik, po njegovi smrti leta 1896 pa Franc Ferdinand.

Glede na to, da so leta 1895 pri Francu Ferdinandu odkrili akutno tuberkulozo (isto bolezen je imel tudi njegov poznejši morilec Gavrilo Princip), mu ni nihče prerokoval dolgega življenja. A se Franc Ferdinand ni dal, uspelo mu je premagati bolezen, tudi z obiskovanjem sredozemskih krajev. Zelo rad se je zadrževal na Brionih.

Zofija, ljubezen Franca Ferdinanda Med zdravljenjem je spoznal Sophie von Chotek oziroma poslovenjeno Zofijo Chotek, hčerko avstro-ogrskega poslanika v Dresdnu. Nastala je ljubezen, ki je usodno vplivala na nadaljnji razvoj Podonavske monarhije (glej: Andrej Rahten. Prestolonaslednikova smrt, Ljubljana 2014).

Prvega julija 1900 sta se poročila, čeprav je temu zakonu zaradi prenizkega rodu bodoče neveste nasprotoval sam cesar. Ker se je Franc Ferdinand prej odpovedal nasledstvu prestola za svoje sinove, so mu poroko le dovolili. Cesar je Zofijo, ki je bila češkega rodu, pozneje povišal v kneginjo, nato pa še vojvodinjo, tako da je bila od leta 1909 vojvodinja Zofija Hohenberška.

Stari cesar in prestolonaslednik nista bila v najboljših odnosih. Franc Ferdinand je namreč želel temeljito preoblikovati Habsburško monarhijo. Nasprotoval je dualistični ureditvi monarhije, ki je bila utemeljena leta 1867, in želel zlomiti preveliko moč Madžarov. Prepričan je bil, da Madžari ne smejo imeti nobenih predpravic in da imajo tudi drugi narodi, ki so živeli na Ogrskem (Hrvati, Romuni, Slovaki …), pravice.

Nadvojvoda želi monarhijo preoblikovati v Veliko Avstrijo Prestolonaslednik se je ogreval za oblikovanje t. i. Velike Avstrije – centralizirane federacije. Prvi korak k temu naj bi bila uvedba trializma – ustanovitev južnoslovanske enote na ozemlju monarhije. Temu so zlasti ostro nasprotovali Madžari, ki jih je takrat vodil grof Istvan Tisza, preoblikovanja monarhije v federacijo pa so se bali tudi v Srbiji, saj bi lahko s tem nevtralizirali težnje srbskega prebivalstva v Bosni in Hercegovini po priključitvi Srbiji.

Nasprotnike je imel tudi v Italiji, saj je Franc Ferdinand načeloval izgradnji močnega vojaškega ladjevja, s katerim se je Avstro-Ogrska na Jadranu lahko kosala s svojo zahodno sosedo.

V Francu Ferdinandu so zaveznika videli zlasti ogrski Romuni, Hrvati, Slovenci in Slovaki. Prestolonaslednik je imel sicer za kulturno najbolj izoblikovan narod Nemce, vendar je bil pripravljen priznati narodne pravice tudi drugim narodom. Ker je bil vnet katolik, je bil oster nasprotnik radikalnih nemških nacionalistov, ki so zagovarjali protestantizem kot bolj nemško veroizpoved.

Slovenci in Franc Ferdinand Veljal je za prijatelja Slovanov, med slovanskim narodi je zlasti cenil Hrvate, Slovence in Slovake, slabše mnenje je imel o Čehih in predvsem o Poljakih. Člani njegovega kroga zaupnikov, s katerimi se je srečeval na dvorcu Belvedere (zato se je imenoval tudi belvederski krog), so bili tudi Slovenci: pred prvo svetovno vojno najbolj vplivni slovenski politik Ivan Šusteršič (SLS), štajerski pravnik Ivan Žolger (ta naj bi celo postal vodja nadvojvodovega kabineta) in strokovnjak za obrambna vprašanja Josip Pogačnik, po prvi svetovni vojni predsednik prve slovenske vlade.

Slovenec je bil tudi Anton Haus, poveljnik cesarsko-kraljeve mornarice. Glavni prestolonaslednikov arhitekt je bil Maks Fabiani, ki se je rodil na Krasu. Če bi Franc Ferdinand postal cesar, bi Fabiani postal glavni arhitekt v cesarstvu. Veliko manj je Franc Ferdinand cenil slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Slovenec Ivan Avguštin Žibert pa je bil med letoma 1904 in 1913 osebni spovednik Zofije Hohenburške.

Franc Ferdinand je nasprotoval zamislim dunajske vojne stranke, ki jo je vodil načelnik generalštaba Franz Conrad von Hötzendorf, po vojaškem obračunu s Srbijo in priključitvijo delov te balkanske države k podonavski monarhiji, saj bi to po njegovem sprožilo vojno s srbsko zaveznico Rusijo.

Usodni obisk v Sarajevu Leta 1913 je tako zapisal: "Če začnemo vojno z Rusijo, je to nesreča … Če se vojskujemo posebej s Srbijo, jo bomo v najkrajšem času sicer zrušili, ampak kaj potem? In kaj imamo mi od tega? … In Bog nas obvaruj, da Srbijo anektiramo, totalno zadolženo deželo z morilci kraljev (op. p. namig na umor kralja Aleksandra Obrenovića leta 1903)." (glej: Andrej Rahten, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu, Celje 2001).

Za Franca Ferdinanda je bil usoden obisk Sarajeva 28. junija 1914, ko je padel pod streli atentatorja Principa, člana srbske nacionalistične organizacije Mlada Bosna. Eden od razlogov za obisk Sarajeva je bila prav ljubezen do žene Zofije. Stari cesar je namreč prvič dovolil, da Zofija prestolonaslednika lahko uradno spremlja na obisku znotraj ozemlja države (prej ga je lahko uradno spremljala le na obiskih v tujini).

Principovi streli so bili usodni tudi za Zofijo, ki je prestolonaslednika spremljala v njegovem avtomobilu. Zaradi strelov je takoj umrla, njen hudo ranjeni mož naj bi mrtvi ženi zakričal: "Zofija, Zofija, nikar ne umri! Ostani živa zaradi najinih otrok!".

Srbi, Madžari in Italijani se veselijo, Slovenci in Hrvati žalujejo Na vprašanje enega od spremljevalcev v koloni vozil, ali ga zelo boli, je prestolonaslednik odgovoril: "Ne, saj ni nič." To naj bi bile njegove zadnje besede, četrt ure pozneje je izdihnil. Umrli par je za sabo pustil tri otroke: 13-letno Zofijo, 11-letnega Maksimilijana in desetletnega Ernsta.

Prestolonaslednikovo smrt so različni narodi sprejeli različno. V Srbiji so si ob njegovi smrti oddahnili, saj je bila s tem odstranjena največja ovira za načrte o t. i. Veliki Srbiji. Zadovoljstva niso mogli skrivati niti Madžari, ki so jim šli na živce načrti o federalizaciji države, veseli so bili tudi v Italiji, kjer je nek novinar v članku celo zapisal besede "Grazie Serbia" (sl. "Hvala, Srbija").

Prav nasprotno je bilo med drugim na Hrvaškem, kjer so v saboru poslanci vzklikali "Vratite nam Franju Ferdinanda!" (sl. "Vrnite nam Franca Ferdinanda!"), in v Romuniji. Prestolonaslednikovo smrt je kot nacionalno tragedijo sprejela tudi velika večina Slovencev (manj so žalovali za njim liberalci in protimonarhistično usmerjeni socialdemokrati). Kot nam govorijo razni spomini, so ob novici o smrti po licih tekle tudi solze.

Hitlerjevo sovraštvo do avstrijskega nadvojvode Ob prihodu krsti s trupli obeh umorjenih v Trst se je zbrala okoli 150-tisočglava množica, med njimi številni Slovenci. Krsti je blagoslovil tamkajšnji škof, Slovenec Andrej Karlin. Ko so jo peljali z vlakom proti Dunaju, so se ob progi zbirali številni užaloščeni Slovenci. Od prestolonaslednika so se poslovili tudi v Ljubljani.

Nemci so smrt Franca Ferdinanda različno sprejeli. Radikalni nemški nacionalisti niso preveč žalovali za njim. Nacistični pisatelj Bruno Brehm, ki se je leta 1892 rodil v Ljubljani, je v leta 1931 izdani knjigi Este und Apis (sl. Estenski in Apis; Franc Ferdinand je bil uradno avstrijsko-estenski nadvojvoda, op. p.) kritiziral prestolonaslednikov krščanski univerzalizem in zagovarjal nacionalizem srbskega častnika Dragutina Dimitrijevića-Apisa, ki je organiziral Principov atentat na Franca Ferdinanda. Adolf Hitler je ubitega prestolonaslednika krivil za "čehizacijo" Habsburške monarhije. Kot je poznejši nacistični diktator zapisal v svoji knjigi Mein Kampf (Moj boj), je svojevrstna ironija zgodovine, da je največji prijatelj Slovanov padel v Sarajevu pod streli enega izmed njih. Hitlerjevo sovraštvo do Franca Ferdinanda je šlo tako daleč, da je po priključitvi Avstrije k Tretjemu rajhu oba njegova sinova, Maksimilijana in Ernsta, zaprl v Dachau.