Nedelja, 27. 2. 2022, 22.01
2 leti, 1 mesec
Putinove velike zmote o Ukrajincih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,22
39
Ruski predsednik Vladimir Putin ima Ruse in Ukrajince za en narod. Ukrajinci se seveda s tem ne strinjajo.
Ruski predsednik Vladimir Putin je pred napadom na Ukrajino svetovno javnost skušal prepričevati, da so Ukrajinci v resnici Rusi in da je Ukrajina pravzaprav ruska stvaritev. Poglejmo, kakšna je zgodovinska resnica.
"Od nekdaj so se ljudje, ki živijo na jugozahodu tistega, kar je bila zgodovinsko ruska dežela, imenovali Rusi in pravoslavni kristjani. Tako je bilo pred 17. stoletjem, ko se je del tega ozemlja ponovno pridružil ruski državi, in pozneje."
Kijevska Rusija
Tako je nekaj dni pred napadom na Ukrajino ruski predsednik Vladimir Putin ruski in svetovni javnosti razlagal svoj pogled na zgodovino Ukrajine. Zgodba seveda ni tako preprosta, kot jo skuša prikazati Putin.
Dejstvo je, da se je v 9. stoletju na ozemlju vzhodnih Slovanov, kamor poleg Rusov spadajo še Ukrajinci in Belorusi, vzpostavila t. i. Kijevska Rusija. Središče te države, kot pove že ime, je bilo v današnjem Kijevu. A Kijevske Rusije ni mogoče preprosto enačiti z današnjo Rusijo in današnjimi Rusi.
Mongoli in Tatari razbijejo Kijevsko Rusijo
Kijevska Rusija je v času vladanja velikega kijevskega kneza Vladimirja Velikega (980–1015) sprejela pravoslavno krščanstvo. Kijevsko Rusijo, ta je bila v bistvu zveza slovanskih kneževin, ki so se razprostirale od Belega do Črnega morja, so sredi 13. stoletja uničili Mongoli s pomočjo turških Tatarov.
Kijevska Rusija, ki je imela središče v Kijevu, današnji ukrajinski prestolnici, je bila vzhodnoslovanska država. Zgodovina je pozneje na območju Kijevske Rusije oblikovala tri narode – današnje Ruse, Ukrajince in Beloruse. Čeprav številni (Veliko)Rusi Ukrajincem odrekajo pravico do lastne narodnosti, pa imajo Ukrajinci, ki imajo lastni, od ruščine ločeni jezik, pravico do etničnega obstoja in lastne državnosti. Kot zanimivost: etnonim Rusi se je najprej uporabljal za skandinavske Germane, ki so bili v začetku pomemben del vodilnega sloja v sicer večinsko slovanski Kijevski Rusiji. Skandinavski Rusi so se sčasoma poslovanili, njihov etnonim pa je za nekaj časa postal splošno ime za Vzhodne Slovane.
Jug nekdanje Kijevske Rusije, kjer zdaj živijo Belorusi in Ukrajinci, je sčasoma prišel pod oblast Velike vojvodine Litve, ki se je pozneje združila s kraljevino Poljsko. Nekdaj verjetno bolj kot ne enotni vzhodnoslovanski jezik je postopama razpadal na tri jezikovna območja: na rusko, ukrajinsko in belorusko. Ta tri jezikovna območja so bila tudi temelj oblikovanja treh različnih etničnih identitet oziroma treh različnih narodov.
Dokaz, da je bil etnonim Rusi najprej oznaka za germanske Skandinavce, je dejstvo, da Finci Švedski rečejo Routsi, Estonci pa Rootsi. Za Rusijo Finci uporabljajo ime Venäjä, Estonci pa Venemaa. Skandinavski vplivi so opazni tudi v ruskih imenih, ki so skandinavskega izvora: Igor (skandinavsko Ingvar), Oleg (Helgi), Olga (Helga) ... V stari skandinavščini (severni germanščini) so Kijevski Rusiji rekli Gardariki (dežela gradov oziroma mest), Novgorodu Holmgardr, Ladogi Aldeigjborg in Kijevu Kønugardr.
Vzpon Moskve
Na severu se je sčasoma tatarske nadoblasti otresla Velika kneževina Moskva in se začela po 14. stoletju ozemeljsko širiti. To je bil obenem proces etnogeneze sodobnega ruskega naroda in ruskega jezika. Leta 1547 se je moskovski veliki knez Ivan VI. razglasil za ruskega carja. Moskovska kneževina je tako po svoje monopolizirala ime Rusija oziroma Rusi.
Ruski in ukrajinski priimki
Obstajajo tudi značilni ruski in značilni ukrajinski priimki (pri čemer ni nujno, da se nacionalna opredelitev nosilcev teh priimkov ujema z izvorom priimkov). Ruski priimki se pogosto končujejo na -in (Putin, Jelcin), -oj (Tolstoj, Ruckoj), -ov/ev (Hruščov, Gorbačov, Medvedjev), ukrajinski pa na -enko/ko (Porošenko, Timošenko, Tkačenko, Ševčenko, Juščenko, Kličko ...), -uk/-čuk (Tkačuk, Kravčuk, Olenjuk).
Nastanek Ukrajine
Na drugi strani se je med 16. in 18. stoletjem za Podolje, Volinijo in za območja ob srednjem Dnepru uveljavilo ime Ukrajina. Ukrajina (mišljeno je območje današnje Ukrajine, ne zgolj prej omenjeno ozemlje Podolja, Volinije in srednjega Dnepra) je bila od 17. stoletja razpeta med poljsko-litovsko državo in Ruskim carstvom.
Ukrajina postane ruska gubernija Mala Rusija
Osrednji in vzhodni Ukrajinci, ki so leta 1648 ustanovili neodvisno kozaško državo, so se leta 1654 povezali v zavezništvo z Ruskim carstvom. Ukrajinska kozaška država je bila povezana z Ruskim carstvom, a je obdržala svojo avtonomijo.
Čeprav se številni Rusi sklicujejo na Kijevsko Rusijo in imajo Rusijo za njeno naslednico, pa imata današnja Rusija in današnji ruski narod temelje v Veliki moskovski kneževini. Leta 1547 se je veliki moskovski knez Ivan IV. (bolj znan kot Ivan Grozni) razglasil za carja in velikega kneza vseh Rusov, kar je nakazovalo poznejšo politiko Moskve do "maloruskih" Ukrajincev. Ukrajinci so zase dolgo časa uporabljali etnonim Rusini in so prebivalce Velike moskovske kneževine poimenovali Moskali (Moskovčani). Ker se je Moskovčanov oziroma Moskovitov pozneje oprijelo ime Rusi, so Rusini, da bi se ločili od njih, začeli rajši uporabljati samooznako Ukrajinci. Ime Ukrajinci se je popolnoma uveljavilo v začetku 20. stoletja. Del Rusinov, ki je živel tostran Karpatov, je vztrajal pri svojem starem imenu.
Leta 1764 pa je Rusija odpravila avtonomijo kozaške države in jo vključila v carstvo kot gubernijo z imenom Mala Rusija. Za Ukrajince so Rusi začeli uporabljati ime Malorusi.
Priseljevanje Rusov
Zahodni del Ukrajincev je ostal pod Poljaki do delitve Poljske v 18. stoletju, ko je tudi večina zahodnih Ukrajincev prišla pod oblast ruskega carja. Del Ukrajincev, ki so živeli v Galiciji, pa je prišel pod oblast Avstrije.
Že v obdobju carske Rusije so se na ozemlje Ukrajine priseljevali Rusi, tako da so mesta postala večinoma rusko govoreča, tudi Kijev. Poleg tega je Rusija že od leta 1720 prepovedala ukrajinski jezik in izvajala rusifikacijo.
Kako je Krim postal del Ukrajine
Na jugu današnje Ukrajine, na stepskem območju, je carska Rusija v 18. stoletju ustanovila Novo Rusijo. To ozemlje je prej pripadalo tatarskemu Krimskemu kanatu. Tja so se priseljevali večinoma Ukrajinci, delno pa tudi Rusi. Krimski kanat je del Rusije postal leta 1784.
Putinu so po priključitvi Krima številni politični analitiki očitali, da skuša oživiti komunistično Sovjetsko zvezo (na to je tudi sam namigoval, ko je o razpadu Sovjetske zveze govoril kot o največji geopolitični katastrofi 20. stoletja), toda v resnici njegovo zadnje predavanje o zgodovini Ukrajine, v katerem je grajal Leninovo politiko do neruskih narodov in sarkastično govoril o dekomunizaciji Ukrajine (beri: uničenju Ukrajine), kaže, da se bolj zgleduje po carski Rusiji, v kateri so bili Ukrajinci tarča načrtne rusifikacije in nepriznani kot poseben, od Rusov ločen narod.
Polotok Krim, kjer je bil nekdaj sedež Krimskega kanata, je prišel v okvir Ukrajine leta 1954, ko ga je Stalinov naslednik Nikita Hruščov izločil iz Rusije in ga priključil Ukrajini. Menda zato, ker se je polotok, na katerem so večino prebivalstva predstavljali Rusi, z vodo oskrboval iz Ukrajine. Tako Ukrajina kot Rusija sta bili takrat republiki v okviru Sovjetske zveze.
Hruščov je bil po izvoru Rus. Rojen je bil na jugu Rusije v bližini meje z Ukrajino. Že kot otrok se je s starši priselil v Ukrajino in pozneje deloma prevzel ukrajinsko identiteto. Hruščov je bil nekaj let tudi šef komunistične partije v Ukrajini.
Ruščina in ukrajinščina
Ruščina, ukrajinščina in beloruščina so trije vzhodnoslovanski jeziki (nekateri kot poseben vzhodnoslovanski jezik štejejo tudi rusinščino).
Za ruščino je za razliko od beloruščine in ukrajinščine značilno, da je nanjo bolj vplivala stara cerkvena slovanščina, ki je izvorno južnoslovanski jezik. Zato je na primer ruskemu predsedniku Putinu ime Vladimir, ukrajinskemu predsedniku Zelenskemu pa Volodimir.
Za vzhodnoslovanske jezike je namreč značilno t. i. polnoglasje: grad je tako gorod, mleko moloko, vrana vorona ... Izvirno vzhodnoslovansko bi moralo biti Putinu ime Volodimir, zaradi vpliva stare cerkvene slovanščine pa je Vladimir.
Podobno je pri imenih mest. Čeprav je po rusko mesto gorod, pri imenih mest včasih uporabljajo "južnoslovanski" grad, na primer Volgograd in ne Volgogorod. Podobno Leningrad, Stalingrad ... Na drugi strani imamo Novgorod. Takšne južnoslovansko-vzhodnoslovanske dvojnice so v ruščini še strana (sl. država) in storona (sl. stran), glava (na primer poglavje v knjigi ali vodja neke ustanove) in golova (sl. glava, del človekovega telesa).
Za ukrajinščino, beloruščino in južna ruska narečja je tudi značilno, da namesto glasu g izgovorjajo glas h (tako kot na primer Čehi, Slovaki, pa tudi govorci slovenskih zahodnih narečij). Gora se v ukrajinščini izgovori hora, golova (sl. glava) je holova ... Tam, kjer Rusi izgovarjajo glas e, se v ukrajinščini pogosto uporablja glas i, na primer Andrij (rusko Andrej) ali Serhij (rusko Sergej).
Seveda je treba omeniti, da v Ukrajini veliko prebivalcev kot svoj prvi jezik govori ruščino – ne samo pripadniki ruske manjšine, ampak tudi številni Ukrajinci, zlasti v mestih in na vzhodu države. Predvsem v osrednjih delih Ukrajine veliko Ukrajincev govori tudi t. i. suržik, mešanico ukrajinščine in ruščine.
39