Nedelja, 20. 2. 2022, 22.02
2 leti, 2 meseca
Je to znanstvenik, ki je pomoril največ ljudi v zgodovini?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
40
"Ob njem dobi človek občutek zobobola." Tako je menda neki novinar opisal sovjetskega kmetijskega raziskovalca Trofima Lisenka. Ta je postal znan s svojimi sleparskimi trditvami, da je odkril način, kako pretresti in na novo usmeriti dedne vplive pri rastlinah in živalih.
Agronom in biolog Trofim Lisenko velja za najbolj smrtnonosnega znanstvenika v času Sovjetske zveze. S Stalinovim dovoljenjem je obračunaval s svojimi tekmeci, nekateri mu tudi očitajo, da je zaradi svojih psevdoznanstvenih teorij kriv za milijone mrtvih zaradi lakote. Kljub temu je Lisenko zadnja leta v Rusiji vse bolj čaščen, lisenkovstvo pa doživlja preporod.
Preden se je v znanstvenem svetu uveljavila teorija evolucije Charlesa Darwina (1809–1882), je imela veliko privržencev teorija evolucije in dednosti francoskega biologa in botanika Jean-Baptista Lamarcka (1744–1829). Ta je trdil, da se vse živali prilagajajo svojemu okolje s tem, da oslabijo ali okrepijo svojo lastnost. To lastnost pa potem prenesejo na svoje potomce.
Lamarckova žirafa
Tako so po Lamarcku na primer žirafe nastale tako, da so antilope, ki so se pasle z listjem visokih dreves, iztegovale svoje glave, da so prišle do listov. Zaradi dolgotrajnega raztezanja so se njihovi vratovi podaljšali, zaradi česar so se z daljšimi vratovi rodili tudi potomci.
Darwin je temu oporekal: v skladu z njegovo teorijo evolucije žirafe niso nastale iz naprezajočih se antilop, ki so potrebovale skeletno oporo za svoj vrat, ampak zato, ker je predniška antilopa razvila različico z dolgim vratom. Rodil se je torej mutant, kot bi temu pozneje rekel genetik Hugo de Vries.
"Spaček", ki preživi v boju za preživetje
Ta mutantska antilopa z dolgim vratom, ki se je sprva zdela kot nekakšen spaček med antilopami, pa je potem prevladala nad drugimi, ker je lažje preživela obdobja lakot, saj se je lahko hranila tudi z visokim listjem. Ker je preživela, je lahko prenesla gene na svoje potomce. Tako je nastala nova živalska vrsta.
Francoski botanik in biolog Jean-Baptiste Lamarck je bil prepričan, da se živali prilagajajo okolju, to prilagajanje pa se nemudoma deduje na naslednje generacije. Prilagajanje in evolucija sta torej eno in isto. Pozneje se je lamarkizem moral umakniti darvinizmu. Lamarckovo idejo prilagajanja živali in rastlin okolju je pozneje v Sovjetski zvezi za nekaj desetletij znova obudil oziroma okrepil Lisenko. V zadnjem času pa doživlja razcvet epigenetika, ki proučuje vpliv okolja in spomina na izražanje genov. Kot pa opozarja Siddhartha Mukherjee, se epigenetika uporablja za upravičevanje psevdoznanosti z raznimi prehranskimi dietami, spomini in terapijami, ki naj bi spremenile dednost. To spominja na psevdoznanstvene Lisenkove šok terapije. "Lamarck se je vrnil kot novi Mendel," svari Mukherjee.
Vzpon mendlovske genetike
Darwinovo teorijo evolucije je pozneje podprla tudi teorija dednosti moravskega meniha Georga Mendla. Na podlagi Mendlovih dognanj je nastala nova znanost – genetika. Ta je v začetku 20. stoletja vse bolj napredovala. Po prvi svetovni vojni je bila eno od glavnih središče mendlovske genetike tudi Sovjetska zveza.
Najpomembnejši sovjetski genetik je bil Nikolaj Vavilov. Toda sovjetska genetska znanost je kmalu dobila velikega tekmeca. To je bil agronom ukrajinskega rodu Trofim Lisenko. Ta se je rodil leta 1889 v revni kmečki družini na severu Ukrajine in je bil nepismen vse do 13. leta. Pozneje je dobil vzdevek bosonogi znanstvenik.
Poskusi "bosonogega" znanstvenika
V sovjetskem komunizmu se mu je odprla pot navzgor po družbeni lestvici. Leta 1921 se je izučil za vrtnarja, leta 1925 pa je v Kijevu diplomiral iz agronomije. Leta 1927 je na neki kmetijski farmi v sovjetski republiki Azerbajdžan začel eksperimentirati s semeni pšenice, ki jih je izpostavljal mrazu in vlagi, da bi povečal njihovo rodnost.
Lisenko, ki je skušal povečati pridelavo hrane, zlasti pšenice, s postopki vernalizacije oziroma jarovizacije, kot je sam temu rekel, je trdil, da nadaljuje delo ruskega žlahtnitelja Ivana Mičurina (1855–1935). Lisenko je zato tudi svoje zamisli, ki so zdaj znane kot lisenkovstvo, sam imenoval mičurinstvo oziroma mičurinska biologija. Mičurinove glavne zamisli so bile v resnici precej drugačne od Lisenkovih, Lisenko je zgolj izkoristil njegovo ime za lažje širjenje svojih zamisli.
Leta 1927 so se o njem in njegovih poskusih razpisali celo v glavnem sovjetskem časopisu Pravda. Lisenko je trdil, da bi z njegovo jarovizacijo, kot jo je poimenoval, lahko zmanjšali čas vegetacije pšenice, zaradi česar bi jo lahko posejali že spomladi.
Lisenkova šok terapija
Trdil je tudi, da bi lahko pšenico z njegovo jarovizacijo (sopomenka je vernalizacija) gojili tudi v hladnejših krajih. Poskuse z jarovizacijo oziroma vernalizacijo so izvajali že pred Lisenkom, a kakšnih velikih uspehov ni bilo.
Lisenkova šok terapija (tako jo imenuje Siddharta Mukherjee), s katero naj bi žita prisilil, da se prilagodijo na podnebne nadloge, je bila po svoje tudi obuditev Lamarckovih teorij oziroma lamarkizma (prilagajanje na spremembe v okolju, ki se takoj dedujejo v naslednje generacije).
Za Lisenka so bili geni buržoazna izmišljotina
Lisenko je bil po drugi strani velik nasprotnik genetike in je trdil, da geni sploh ne obstajajo, ampak so nekakšna buržoazna zahodna izmišljotina. Mukherjee v svoji knjižni uspešnici o razvoju genetike z naslovom Gen piše, da je sovjetski politični aparat nemudoma sprejel Lisenkovo teorijo. V resnici je njegov vzpon do vrha trajal kar nekaj let.
Po oktobrski revoluciji Sovjetska zveza sprva ni nastopila proti genetiki, ampak jo je spodbujala. Prav tako je spodbujala sodelovanje sovjetskih znanstvenikov s tujimi. Nekateri sovjetski genetiki so tako delali v tujih laboratorijih, nekateri tuji genetiki pa v sovjetskih. Do zatiranja genetike je prišlo šele v 30. in 40. letih, ko je bila oblast trdno v rokah Stalina. Na fotografiji: Vladimir Iljič Lenin (tretji z desne) na Rdečem trgu v Moskvi leta 1919.
Prav tako je vprašanje, ali so bile njegove psevdoznanstvene teorije res krive za napačno sovjetsko kmetijsko politiko, ki je državo pripeljala v hudo lakoto, ki je zahtevala milijone žrtev. O tem je pred leti za ameriški medij The Atlantic pisal ameriški novinar Sam Kean.
Je bil Lisenko kriv za desetine milijonov mrtvih?
Kean se pri tem sklicuje na knjigo Hungry ghosts (sl. Lačni duhovi), ki jo je napisal novinar Jasper Becker. Po drugi svetovni vojni oziroma po letu 1949 naj bi se Lisenkovih metod oprijela tudi komunistična Kitajska. Ta država je nato v 50. letih doživela hudo lakoto, ki je zahtevala vsaj 30 milijonov mrtvih.
Sovjetska zveza je svojo veliko lakoto doživela v letih 1932–1933, ko je umrlo na milijone ljudi (verjetno tja do pet oziroma šest milijonov), zlasti v žitorodni Ukrajini (tej lakoti Ukrajinci pravijo tudi holodomor, kar bi lahko prevedli kot lakotomor). Ta lakota je bila v prvi vrsti posledica trde Stalinove politike do kmetov, zlasti do t. i. kulakov, in nasilne kolektivizacije kmetijstva.
Sajenje pšenice po Lisenkovi metodi
Že pred veliko lakoto se je nad Lisenkovimi zamislimi navdušil minister za kmetijstvo v ukrajinski republiški vladi Aleksander Šlihter. Ta je bil prepričan, da je jarovizacija oziroma vernalizacija nekakšna čarobna paličica, ki bo rešila težavo s prehrano.
V letih 1932–1933 je Sovjetsko zvezo, zlasti Ukrajino, pestila huda lakota, ki je bila posledica napačnih in tudi načrtnih potez sovjetske oblasti. Umrlo je več milijonov ljudi (omenja se več številk, najbolj pravilna je morda številka od tri do pet milijonov). Ta lakota je pospešila Lisenkovo kariero (tudi sam je bila Ukrajinec), saj je oblastem obljubljal večjo rodnost pšenice. Ukrajinci veliki lakoti rečejo tudi holodomor (sl. lakotomor), to je načrtni genocid s pomočjo lakote. Na fotografiji: kip ukrajinske deklice, ki simbolizira mrtve v času velike lakote. Kip stoji pred muzejem holodomora v Kijevu.
Kljub mnenjem strokovnjakov za genetiko in gojenje rastlin, ki so priporočali zadržano uvajanja Lisenkovih metod, so že leta 1931 v Ukrajini posejali polja s pšenico po njegovi metodi.
Velika lakota je voda na Lisenkov mlin
V naslednjih letih so se zemljišča v Ukrajini, na katerih so pridelovali "jarovizirana" žita, samo še širila. Velika lakota 1932–1933 je Lisenku zgolj pomagala pri vzponu. Sovjetska oblast je namreč vročično iskala metode, s katerimi bi povečala pridelek pšenice. Tako so tudi v Moskvi postali pozorni na Lisenka.
Sovjetski zvezni minister za kmetijstvo Jakov Jakovljev je tako naročil zgoraj omenjenemu genetiku Vavilovu, da naj Lisenku nudi vso potrebno pomoč, kar je ta leta 1934 tudi storil. Že leta 1935 pa je postala očitno, da Lisenkove metode ne povečujejo pridelka pšenice, ampak ga pogosto celo zmanjšajo. A spretni Lisenko je zvalil krivdo za neuspeh na načrtne subverzije sovražnikov Sovjetske zveze.
Lisenko s Stalinovo podporo obračunava s kritiki
Ta razlaga je bila všeč Stalinu, ki je ravno v teh letih začel s t. i. veliko čistko – preganjavičnim množičnim obračunavanjem s svojimi resničnimi ali namišljenimi sovražniki. Tako je s Stalinovo podporo Lisenko lahko obračunal s svojimi kritiki.
Botanik, agronom in genetik Nikolaj Vavilov (1888–1943) je bil vodja Genetskega inštituta Sovjetske zveze in ugleden znanstvenik, tudi v tujini. Leta 1929 je Vavilov ustanovil Leninovo vsezvezno akademijo kmetijskih znanosti. Vavilov je naprej podpiral Lisenka, nato pa postal njegov kritik, kar je bilo zanj usodno. Leta 1939 sta Lisenko in njegova desna roka Isak Prezent poslala pismo Vjačeslavu Molotovu, v katerem sta Vavilova med drugim obtožila protisovjetske usmeritve. Leto pozneje so Vavilova aretirali (fotografija Vavilova, ki je iz arhiva NKVD, je iz tega obdobja). Vavilova je sovjetska oblast rehabilitirala v 60. letih, ko je Lisenko izgubil ves svoj vpliv.
Nekaj so jih celo ustrelili, Vavilova pa so avgusta 1940 zaprli in poslali v zapor, ker naj bi propagiral buržujske poglede na biologijo in bil protisovjetsko usmerjen. Namesto Vavilova je vodja na Genetskem inštitutu Sovjetske zveze postal Lisenko, Vavilov pa je zaradi podhranjenosti in izčrpanosti umrl leta 1943. Lisenko je z inštituta tudi odpustil skoraj vse znanstvenike, ki so sledili Vavilovu.
Leta 1948 je Lisenko na vrhuncu moči
Še večjo moč je Lisenko dobil leta 1948. Kljub obračunu z Vavilovim in številnimi genetiki so številni sovjetski biologi po drugi svetovni vojni še vedno nasprotovali Lisenku in ga obtoževali totalitarnega sloga vladanja in nesprejemanja kritik. Podpora sovjetskim kolegom je prišla tudi iz tujine, kjer so Lisenka obtožili, da je lažni znanstvenik.
Spet mu je, tako kot v 30. letih, pomagala velika lakota, tokrat lakota v letih 1945–1946, ki je v Sovjetski zvezi zahtevala okoli dva milijona življenj. Spet je bilo treba najti grešnega kozla in to so bili Lisenkovi nasprotniki. Imel je tudi podporo Stalina, ki je bil sumničav zaradi kritik, ki so na račun Lisenka prihajale s kapitalističnega Zahoda. Poleg tega je bil tudi sam Stalin menda osebno naklonjen lamarkizmu.
Sovjetski obračun z genetiko
V Sovjetski zvezi je bila tako avgusta 1948 genetika razglašena za psevdobiologijo in protiljudsko znanost, ki nima pomena za kmetijstvo. Na tisoče sovjetskih biologov so odpustili, številne so kazensko preganjali. Lisenkova teorija je postala državna doktrina, ki se je ni smelo grajati, Lisenka pa je državna propaganda slavila kot velikega genija.
Brez Stalinove podpore Lisenku ne bi uspelo zavladati sovjetski znanosti. Lisenko je poleg tega svoje zamisli spretno prikazal kot znanost, ki je v skladu z marksistično-leninistično ideologijo, mendlovske genetike pa je obtožil, da so reakcionarni zagovorniki evgenike in rasizma.
Lisenko je nato Stalinu spet obljubil, da bo povečal pridelek pšenice in rešil težavo s prehrano v dveh do treh letih. To mu seveda ni uspelo in na koncu je tudi Stalin začel sumiti, da Lisenko le ni agronomski genij, ampak navaden sleparski šarlatan. Leta 1951 so iz partije vrgli Isaka Prezenta, Lisenkovo desno roko. Prezent, ki je bil glavni ideolog lisenkovstva v državi, je tudi moral oditi z vseh položajev.
Lisenka reši Stalinova smrt
Stalin naj bi menda tudi rekel: "Lisenka je treba prisiliti, da bo vzljubil kritiko." Leta 1952 je s Stalinovim dovoljenjem nek botanični znanstveni časopis objavil grajo Lisenkovih pogledov. Zdelo se je, da bo Lisenko prej ali slej padel v Stalinovo nemilost. A je Lisenka pred kruto usodo verjetno rešila Stalinova smrt marca 1953.
Nekaj časa je bil Lisenkov položaj negotov, a ko se je kot Stalinov naslednik uveljavil Nikita Hruščov, je imel spet podporo samega političnega vrha. Izgubil je nekaj položajev, a je postal osebni svetovalec Hruščova za kmetijstvo, ki ga ni bilo pametno javno kritizirati. Šele ko je leta 1964 prevzel oblast Leonid Brežnjev, je Lisenko dokončno izgubil podporo sovjetske oblasti. Umrl je leta 1976.
Oživljanje lisenkovstva v 21. stoletju
A na Leninovi vsezvezni akademiji kmetijskih znanosti so imeli dolga leta največji vpliv še vedno zagovorniki Lisenkovih zamisli. A je tudi njihov vpliv začel počasi popuščati, še zlasti, ko je vodja Sovjetske zveze postal Mihail Gorbačov. Toda v začetku 21. stoletja je prišlo v Rusiji do oživljenja lisenkovstva, in to navkljub velikim in opaznim uspehom genetike, znanosti, ki ji je Lisenko nasprotoval.
Vse večja priljubljenosti Lisenka in lisenkovstva v Rusiji naj bi bila posledica več dejavnikov. Prvi je, da se v zadnjih letih krepijo simpatije Rusov do Stalina in obdobja stalinizma (leta 2017 je po eni od anket 47 odstotkov Rusov pozitivno ocenilo Stalina), kar obenem oživlja zanimanje za Lisenka, ki je del tega obdobja. Drugi dejavnik, ki je v ozadju oživljanja lisenkovstva, je povezan s krepitvijo protizahodnjaških čustev v Rusiji od leta 2014 naprej. Za protizahodno usmerjene Ruse je namreč Lisenko s svojim nasprotovanjem zahodni znanosti postal zgled. Poleg tega skušajo zagovorniki lisenkovstva Lisenka lažno prikazati kot nekakšnega pionirja oziroma začetnika epigenetike.
V Rusiji je tako izšlo v zadnjih letih več knjig, v katerih skušajo avtorji, številni med njimi so bili učenci Lisenkovih učencev, Lisenka prikazati kot pionirja epigenetike, domoljuba in velikega znanstvenika, ki je premagal lakoto v Sovjetski zvezi in se uprl Zahodu. Na drugi strani pa genetike črnijo kot psevdoznanstvenike, šarlatane in narodne izdajalce.
Viri:
Svetlana Borinska, Andrej Jermolajev in Eduard Kolčinski, Lysenkoism against genetics: the meeting of the Lenin all-union academy of agricultural sciences of august 1948, its background, causes and aftermath (sl. Lisenkovstvo proti genetiki: srečanje Leninove vsezvezne akademije kmetijskih znanosti avgusta 1948, njena ozadja, vzroki in posledice), maj 2019.
Eduard Kolčinski, Ulrich Kutschera, Uwe Hossfeld in Georgy S.Levit, Russia’s new lysenkoism (sl. Novo lisenkovstvo v Rusiji), 2017.
Sam Kean, The Soviet era's deadliest scientist is regaining popularity in Russia (sl. Najbolj smrtonosni znanstvenik iz obdobja Sovjetske zveze spet postaja priljubljen v Rusiji), 2017.
Siddharta Mukherjee, Gen: intimna zgodovina, 2018.
40