Nedelja, 28. 11. 2021, 22.01
2 leti, 4 mesece
Bo ta mož leta 2026 razkril veliko slovensko skrivnost?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
30
Nemški biokemik Johannes Krause je eden od najboljših arheogenetikov na svetu. Sodeluje tudi pri srednjeevropskem projektu HistoGenes, v okviru katerega bodo podrobno proučili starodavni DNK okostij iz časa preseljevanja ljudstev. Morda bo projekt tudi dal do zdaj še najbolj natančen odgovor na vprašanje, kolikšen delež predslovanskih genov ima današnja slovenska populacija.
Zaradi arheogenetskih raziskav vemo iz dneva v dan več o izvoru današnjih evropskih populacij, tudi slovenske. Leta 2026 pa bodo morda znane ugotovitve velike mednarodne znanstvene raziskave srednjeevropskega prostora med letoma 400 in 900. Torej iz obdobja, ko so se na ozemlje današnje Slovenije priselili naši slovanski predniki.
"Et quidem de Sclavorum gente, que vobis valde imminet, et affligor valde et conturbor. Affligor in his que iam in vobis patior; conturbor, quia per Hystriae aditum iam ad Italiam intrare coeperunt." (sl. Zaradi Slovanov, ki vam močno grozijo, sem res zelo potrt in zaskrbljen. Potrt, ker trpim skupaj z vami, zaskrbljen, ker so že začeli vdirati v Italijo skozi Istrska vrata.)
Slovanski selitveni val in pretreseni papež
Tako je julija leta 600 takratni papež Gregor I. iz Rima pisal salonskemu škofu Maksimu, ki so ga ogrožali prodirajoči Slovani. Škofov strah pred slovansko grožnjo je bil upravičen, saj so antično Salono, ta je bila prestolnica rimske province Dalmacije, pozneje uničili Slovani in Avari.
Istrska vrata (Hystriae aditum), o katerih govori papež Gregor I., so morda oznaka za območje Postojnskih vrat (Istra je v antiki in zgodnjem srednjem veku obsegala večje območje kot danes), torej del območja današnje Slovenije. Morda pa so Slovani v Istro prodirali skozi Kvarner, torej na območju današnje Hrvaške.
Pismo rimskega papeža škofu v Saloni je le eden od pisnih virov iz obdobja približno med letoma 595 in 612, ki govorijo o prihodu Slovanov na območje Istre in vzhodnih Alp ter so tako neizpodbitni dokaz prihoda slovanskih prednikov Slovencev na ozemlje današnje Slovenije v času zgodnjega srednjega veka.
Dokumentiranje slovanskega širjenja
Čeprav zagovorniki venetske teorije pogosto trdijo, da ni dokazov za selitev oziroma naselitev Slovanov v 6. in 7. stoletju, je slovansko širjenje in naseljevanje, še zlasti na območju Panonske nižine, vzhodnih Alp in Balkana, v zgodovinskih (pisnih) virih v primerjavi s kakšnimi predzgodovinskimi selitvami, ki jih lahko rekonstruiramo samo s pomočjo arheologije in arheogenetike, dobro dokumentirano.
Pred letom 500 so bili Slovani verjetno še onstran Karpatov. Že v prvi polovici 6. stoletja pa so po domnevah arheologinje Daše Pavlovič nosilci kulture praškega tipa, ki jo povezujejo s Slovani, prebivali v današnjem Prekmurju in severni Hrvaški (šlo naj bi za nekakšno slovansko enklavo na zahodnih obronkih Panonske nižine). V poznejših desetletjih so se Slovani pomikali vse bolj proti zahodu. Okoli leta 610 so se tako pri Aguntu na današnjem Vzhodnem Tirolskem spopadli z Bavarci in jih premagali (na fotografije so razvaline antičnega Agunta pri Lienzu). V bližini Agunta se je po bitki za nekaj stoletij ustalila slovansko-bavarska oziroma slovansko-romanska etnična in jezikovna meja. Šele srednjeveška nemška kolonizacija je nemško-slovansko oziroma nemško-slovensko jezikovno mejo potisnila z današnje Vzhodne Tirolske daleč proti vzhodu.
Pisni viri iz začetka in srede 6. stoletja (na primer delo Zgodovina Gotov v latinščini pišočega Gota Jordanesa) nesporno govorijo o zelo številnem ljudstvu Slovanov, ki živi na severni in vzhodni strani Karpatov od reke Visle do izliva Donave v Črno morje.
Slovansko stoletje
Vsekakor je bilo 6. stoletje oziroma obdobje od začetka 6. do začetka 7. stoletja stoletje Slovanov. Iz tako imenovane pradomovine Slovanov, ki je ležala za Karpati, so približno v enem stoletju poselili skoraj ves Balkanski polotok in tudi srednjeevropski prostor do črte Hamburg–Trst.
Da zgodnjesrednjeveško širjenje Slovanov iz Zakarpatja proti zahodu in jugu stare celine v 6. in 7. stoletju ni bilo samo širjenje slovanskega jezika, ampak tudi veliko širjenje slovanskih genov, nam za zdaj potrjujejo tudi genetske raziskave današnjih slovansko govorečih populacij.
Dve slovanski populaciji po kromosomu Y
Leta 2007 je tako poljski genetik Krzysztof Rebala z oddelka za medicinsko forenziko na medicinski univerzi v Gdansku s svojimi sodelavci objavil študijo, v kateri so analizirali gene na Y-kromosomu (natančneje mikrosatelitske označevalce na tem kromosomu – STR) 568 moških iz Poljske, Slovaške in Belorusije ter jih primerjali s podatki skoraj tri tisoč moških iz drugih 20 slovanskih populacij.
Kje natančno je ležala tako imenovana pradomovina Slovanov, je še vedno odprto vprašanje. Večina znanstvenikov jo umešča nekam na območje današnje Ukrajine, Belorusije in evropske Rusije, le med Poljaki je bolj priljubljena teorija, da je bila pradomovina Slovanov med Odro in Vislo na današnjem Poljskem. Kultura praškega tipa, ki jo arheologi povezujejo z zgodnjimi Slovani, se v poznem 5. stoletju prvič pojavi na območju današnje zahodne Ukrajine. Številni znanstveniki oziroma arheologi so prepričani, da so bili pred praško kulturo zgodnji Slovani oziroma Praslovani od 3. do 5. stoletja nosilci kulture kijevskega tipa, ki je zajemala območje srednjega in zgornjega toka Dnepra. Na fotografiji je reka Dneper pri Kijevu.
Po študiji obstajata z vidika moške linije dve genetsko različni slovanski skupini. Prva slovanska skupina obsega vse zahodne in vzhodne Slovane ter dve južnoslovanski populaciji, in sicer slovensko in zahodnohrvaško. Druga slovanska skupina obsega preostale južnoslovanske populacije: večino hrvaške populacije, bosensko-hercegovsko, črnogorsko, srbsko, makedonsko in bolgarsko.
Slovenci in predslovansko prebivalstvo
O Slovencih v Rebalovi študiji med drugim piše: "... our results indicate no significant genetic traces of pre-sixth-century inhabitants of present-day Slovenia in the Slovene Y chromosome genetic pool." Prevod: "... naši izsledki ne nakazujejo pomembnih genetskih sledi ljudi, ki so pred šestim stoletjem živeli na ozemlju današnje Slovenije, v Y-kromosomnem genetskem skladu Slovencev." Kar seveda tudi z genetskega zornega kota precej zamaje venetsko teorijo o izvoru Slovencev oziroma teorijo o večtisočletnem bivanju Slovencev oziroma slovenskih prednikov na območju današnje Slovenije.
Genetska pregrada med Slovenijo in Italijo
Leta 2014 je bila objavljena doktorska disertacija slovenskega biokemika Andreja Zupana. Njegova študija na podlagi bialelnih označevalcev Y-kromosoma ugotavlja, da je slovenski populaciji najbližja slovaška populacija, sledita češka in madžarska. Te tri populacije imajo bolj ali manj podobno količinsko razmerje med Y-haploskupinami kot slovenska.
Največ slovenskih moških pripada haploskupini R1a, in sicer 37,5 odstotka (od teh jih le nekaj več kot desetina pripada značilni zahodnoslovanski podhaploskupini R1a-M458), sledi R1b z 20,3 odstotka.
Zagovorniki venetske teorije zlasti radi poudarjajo, da predniki Slovencev niso prišli iz Pripjatskih močvirij. Pripjat oziroma Pripet je reka, ki teče skozi Polesje, pokrajino, ki večinoma leži na jugu Belorusije in severozahodu Ukrajine. Večino Polesja zavzemajo Pripjatska močvirja. Ta niso bila nikoli preveč gosto poseljena (spomladi so močvirja zaradi kopnenja snega popolnoma poplavljena, reke zaradi močnega dežja poplavljajo tudi jeseni), zato je vprašanje, ali je bilo tam naselitveno jedro tako imenovane slovanske pradomovine. Prav redka poseljenost je menda bila eden glavnih razlogov, da so v poleškem kraju Černobil zgradili zdaj zloveščo jedrsko elektrarno. Na fotografiji: volk v Polesju, in sicer na območju, ki ga je prizadela černobilska jedrska nesreča.
Z vidika venetske teorije je pomenljivo, da Zupanova študija ugotavlja tudi tako imenovano genetsko pregrado med slovensko in severnoitalijansko populacijo. Eden od glavnih venetologov, zdaj že pokojni pesnik Matej Bor, je trdil, da smo tako Slovenci kot prebivalci severovzhodne Italije venetskega izvora, le da smo mi ohranili jezik (Bor je zmotno trdil, da so antični severnojadranski Veneti govorili nekakšen praslovanski jezik, op. p.), prebivalci severovzhodne Italije pa so se v obdobju Rimskega imperija romanizirali.
Genetske študije za zdaj kažejo, da ni tako. Prebivalci severovzhodne Italije so verjetno res večinoma potomci romaniziranih antičnih Venetov (ti so prvotno govorili jezik italo-keltskega tipa), Slovenci pa smo genetsko drugačnega izvora od njih.
Slovensko-slovaške genetske povezave
Zupanova študija tudi ugotavlja delež skupnih haplotipov na Y-kromosomu in na mitohondrijski DNK med nekaterimi današnjimi evropskimi populacijami. Tako ima slovenska populacija največ skupnih haplotipov na Y-kromosomu s slovaško populacijo, in sicer 32 odstotkov. Prav tako ima slovenska populacija največ skupnih haplotipov s slovaško populacijo tudi na mtDNK: 27 odstotkov.
Zupan tako v svoji doktorski disertaciji med drugim zapiše: "Še posebej močne povezave je mogoče opaziti med slovensko in slovaško populacijo, med katerima smo zaznali tudi največ skupnih haplotipov, kar nakazuje skupen izvor obeh populacij in (ali) intenziven pretok genov med obema populacijama v zgodovinskih obdobjih. (...) Kljub temu pa homogeni genetski sklad zahodnoslovanskih populacij in slovenske populacije kot celote potrjuje obstoj skupnega genetskega jedra, iz katerega so se razvili sodobni slovanski narodi srednje Evrope."
Istovetni geni vzhodnoevropskih populacij
Leto preden je bila objavljena Zupanova doktorska disertacija, je bila objavljena zelo zanimiva študija znanstvenikov z Univerze v Kaliforniji Petra Ralpha in Grahama Coopa. Ralph in Coop sta opravila IBD-analizo (IBD: Identity by descent, sl. Istoveten po izvoru).
Gre za analizo segmentov DNK, ki so jih populacije oziroma posamezniki podedovali po skupnem genetskem predniku. Torej odkrivanje delov oziroma segmentov DNK, ki so istovetni po izvoru, v različnih populacijah.
Glede na haploskupine Y-kromosoma se današnje slovanske populacije razvrščajo v dve skupini. Za prvo skupino, ki obsega zahodnoslovanske in vzhodnoslovanske populacije ter slovensko in zahodnohrvaško populacijo, je značilno, da največ moških pripada haploskupini R1a. Za drugo slovansko skupino (hrvaška populacija brez zahodnih Hrvatov ter bosensko-hercegovska, srbska, makedonska, bolgarska in črnogorska populacija) pa je značilno, da največ moških pripada haploskupini I2a1b-L621 (med pravoslavnimi Slovani na Balkanu je zelo pogosta tudi haploskupina E1b1b). Za haploskupino I2a1b-L621 se je najprej mislilo, da je staroselska, predslovanska haploskupina, zadnje raziskave pa kažejo, da so pripadniki te haploskupine prišli na Balkan v času slovanskih selitev. Na fotografiji so Lužiški Srbi, ki so zahodnoslovanski narod. Več kot 60 odstotkov lužiškosrbskih moških pripada haploskupini R1a.
V primerjavi z do zdaj predstavljenimi študijami se Ralph in Coop nista posvetila samo Y-kromosomu in mtDNK, ampak tudi in zlasti avtosomnim kromosomom (atDNK), ki vsebujejo veliko večino dednega zapisa.
Ena od zanimivih ugotovitev študije je, da imajo posamezniki po različnih koncih vzhodne Evrope (k tem sta Ralph in Coop prištela vse slovanske populacije, tudi Slovence) zelo veliko segmentov DNK istega izvora, pogosto celo več kot na primer posamezniki znotraj manjših populacij v zahodni, jugozahodni in severni Evropi.
Velika širitev prvotno majhne predniške populacije?
Ralph in Coop sklepata, da imajo ti predstavniki vzhodnoevropskih populacij velik del svojega DNK od prvotno razmeroma majhne predniške populacije, ki se je pozneje ozemeljsko zelo razširila. Ta razširitev oziroma ekspanzija se je po njunih izračunih zgodila pred tisoč do dva tisoč leti.
Znanstvenika iz Kalifornije še pišeta, da se vzhodnoevropske populacije z velikim deležem segmentov DNK istega izvora zemljepisno ujemajo z današnjim slovanskim jezikovnim območjem, zaradi česar so razumljiva ugibanja, da je velik delež skupnih genov posledica slovanske ekspanzije. Te ugotovitve torej potrjujejo slovanske selitve v 6. in 7. stoletju iz vzhodnoevropske slovanske pradomovine proti zahodu in jugu Evrope.
Raziskava slovenske avtosomne DNK
Z avtosomnimi kromosomi (atDNK) se ukvarja tudi slovensko-italijanska študija iz leta 2018. Ta med drugim ugotavlja, da analiza genetskih primesi kaže, da se je DNK v starih okostjih najbolj približal današnjemu DNK Slovencev, če so združili DNK vzhodnoevropskih stepskih pastirskih ljudstev (Jamna) in DNK iz okostij neolitskih kmetov, ki so jih izkopali na vzhodu Madžarske.
Po dozdajšnih genetskih raziskavah so Slovencem genetsko najbližje Slovaki. Blizu so nam tudi Čehi in Madžari. Ti zadnji sicer govorijo ugrofinski jezik, a genetske raziskave nakazujejo, da so v veliki meri potomci Slovanov, ki so prevzeli jezik od prvotnih govorcev madžarščine. Ti so prišli v Panonsko nižino konec 9. stoletja in zagospodovali nad tamkajšnjimi Slovani.
Prav tako kot Zupanova tudi slovensko-italijanska raziskava atDNK ugotavlja, da so slovenski populaciji genetsko najbližje srednjeevropske populacije, kot sta češka in madžarska populacija. Sem lahko prištejemo tudi slovaško populacijo in del hrvaške populacije.
Slovensko-italijanska študija še ugotavlja, da je slovenska populacija genetsko bolj sorodna ljudstvom na severu in vzhodu Evrope kot tistim na jugu Evrope, čeprav so ta zemljepisno bližje. Prebivalci severne Italije so torej tudi, kar zadeva atDNK, genetsko bolj oddaljeni od Slovencev kot na primer prebivalci vzhodne Evrope.
Veliki projekt HistoGenes
Čez nekaj let pa bodo na voljo še bolj podrobni in obsežni podatki iz obdobja preseljevanja ljudstev, ki bodo še bolj razsvetlili poreklo današnjih srednjeevropskih populacij. Predvidoma do leta 2026 bo namreč trajala velika genetsko-arheološko-antropološko-zgodovinska mednarodna raziskava z imenom HistoGenes.
Na čelu tega projekta, ki poteka od maja lani, so štirje znani znanstveniki: avstrijski zgodovinar Walter Pohl, njegov ameriški kolega Patrick J. Geary (ta se je pred leti še posmehoval genetiki in arheogenetiki), nemški biokemik in arheogenetik Johannes Krause ter madžarski arheolog Tivadar Vida.
Osvetlitev obdobja preseljevanja ljudstev
V okviru projekta HistoGenes bodo do potankosti raziskali okostja iz obdobja med letoma 400 in 900 na območju vzhodne srednje Evrope, kamor spada tudi Slovenija. Okostja in zobovje bodo med drugim preučevali biološki antropologi (in pri tem tudi iskali sledi morebitnih okužb in pomanjkanja hrane), je marca lani pisal avstrijski časnik Der Standard.
V okviru projekta HistoGenes naj bi genetsko proučili najdbe v šest tisoč grobiščih. V projektu sodelujejo znanstveniki iz ZDA, Nemčije, Avstrije in Madžarske, pa tudi iz Slovenije, Slovaške, Srbije, Češke in Romunije. Fotografija prikazuje delo arheologa na nekem nemškem bronastodobnem najdišču.
Genetiki bodo proučili starodavni DNK. S tem bodo lahko odkrivali genetski izvor in poreklo posameznikov in populacij. Obenem bodo tudi iskali sledi bakterij in proučevali njihov DNK. S tem bodo izvedeli več o razvoju posameznih bolezni.
Analize izotopov
Z analizo izotopov ogljika in dušika bodo lahko odkrili, s katero hrano so se prehranjevali v omenjenem obdobju. Z analizo izotopov stroncija pa bodo lahko ugotovili, ali se je na primer posameznik, pokopan nekje ob Blatnem jezeru, rodil in odraščal v bližini svojega groba ali pa se je morda rodil v Zakarpatju (vsak kraj na Zemlji ima namreč značilen izotopni odtis) in se od tam priselil v Panonsko nižino.
Johannes Krause
Nemec Johannes Krause, ki bedi nad arheogenetskim delom projekta HistoGenes, je sopodpisan pod skoraj vse najpomembnejše arheogenetske raziskave, ki so luč sveta ugledale v zadnjih letih. Bil je del skupine arheogenetikov, ki so odkrili, da imamo sodobni ljudje v Evraziji tudi neandertalske gene. Bil je tudi v skupini znanstvenikov, ki so z raziskovanjem starodavnega DNK iz okostij potrdili ugibanja, da je bila krivec za zloglasno črno smrt v 14. stoletju bakterija kuge yersinia pestis. Pripiše si lahko tudi zasluge za odkritje nove vrste ljudi, ki je po sibirski jami, v kateri so odkrili njihove ostanke, dobila ime denisovanci. Rusi so namreč v njegov laboratorij poslali del kosti, ki so jo našli v jami. Zgolj na podlagi DNK-raziskave je tako svet izvedel za novo izumrlo vrsto ljudi, katerih gene zdaj najdemo pri nekaterih azijskih populacijah in pri avstralskih domorodcih.
30