Nedelja, 14. 11. 2021, 22.24
2 leti, 5 mesecev
Ta ženska ima nekaj, kar si želi veliko Slovencev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,58
12
Čeprav so Estonci ugrofinsko govoreči narod (prvotni govorci tega jezika so na ozemlje današnje Estonije prišli šele pred približno 2.500 leti z vzhoda oziroma iz Sibirije), pa imajo po arheogenetskih študijah v svojem genetskem naboru največ genov staroselskih evropskih lovcev in nabiralcev. Na fotografiji: estonska premierka Kaja Kallas.
Pred okoli 38 tisoč leti je Evropa doživela drugi val prihoda anatomsko sodobnih ljudi. Ti ljudje, ki jim pogojno lahko rečemo evropski staroselci, so ena od treh genetskih predniških populacij današnjih evropskih narodov. Največ staroselskih genov imajo današnje populacije na vzhodu in severu stare celine, najmanj na jugu. Slovenska populacija je glede deleža staroselskih genov verjetno nekje na sredini.
V 80. letih prejšnjega stoletja je v Sloveniji precej odmevala t. i. venetska teorija, ki je zmotno trdila, da smo Slovenci potomci antičnih severnojadranskih Venetov (ti so bili v resnici ljudstvo, ki je govorilo jezik italo-keltskega tipa).
Znanost izpodbija venetsko teorijo
V okviru venetske teorije so se potem pojavile nove, še bolj domišljijsko drzne teze, med njimi tudi ta, da smo Slovenci nekakšni neposredni potomci evropskih staroselcev, torej da na ozemlju današnje Slovenije živimo od samega začetka oziroma od prihoda prvih anatomsko sodobnih ljudi na staro celino.
Že uveljavljene znanosti, kot so jezikoslovje, arheologija in zgodovina, seveda upravičeno izpodbijajo zmotne teorije t. i. venetologov. Zadnja leta pa je silovit razmah doživelo tudi preučevanje DNK. Tudi ugotovitve dozdajšnjih genetskih raziskav ne potrjujejo trditev venetologov.
Predniške populacije sodobnih Evropejcev
Dozdajšnje ugotovitve genetikov in arheogenetikov (ti preučujejo DNK v starih kosteh, ki jih izkopljejo arheologi) so, da so sodobni evropski narodi zlitje treh genetskih populacij: staroselskih evropskih lovcev in nabiralcev, neolitskih zgodnjih kmetov iz Anatolije ter stepskih pastirjev iz vzhodnoevropskih step.
More than 45,000 years ago, modern humans ventured into Neanderthal territory. Here’s what happened next @evolutionscribe https://t.co/lufxvWyoMq pic.twitter.com/tpOc21MPNc
— PaleoAnthropology+ (@Qafzeh) August 7, 2021
Prvi anatomsko sodobni ljudje so v Evropo prišli že vsaj pred 45 tisoč leti, a so pred okoli 40 tisoč leti skrivnostno izumrli. Morda zaradi kakšne velike nesreče, omenja se zlasti izbruh t. i. supervulkana na območju današnjega Neaplja, zaradi česar v poznejših in današnjih evropskih populacijah ne najdemo njihovih genov. V zgornjem tvitu vidimo nekaj najdišč teh prvih anatomskih sodobnih ljudi na stari celini: Zlaty kun, Bačo Kiro ...
Staroselski lovci in nabiralci
Nato se je pred okoli 38 tisoč leti začel nov val priseljevanja anatomsko sodobnih ljudi v Evropo (najverjetneje iz današnje Male Azije). Ti evropski staroselci, če jih tako imenujemo, so se v času zadnje ledene dobe umaknili v t. i. ledenodobna zavetišča (refugije) – to so bili toplejši deli Evrope.
Ledenodobna zavetišča so bila zlasti v današnji Italiji, pa tudi na Pirenejskem in Balkanskem polotoku ter v južni Ukrajini. Zlasti je pomembna staroselska genetska populacija, ki ji arheogenetiki pravijo Zahodni ali Zahodnoevropski lovci in nabiralci (s kratico WHG). Prvič je arheogenetsko izpričana na severu današnje Italije pred okoli 15 tisoč leti. Po koncu ledene dobe je genetska populacija WHG ponovno poselila vso Evropo.
Vrh zadnje ledene dobe je bil pred 25 do 19 tisoč leti. Nato se je začelo postopno umikanje ledu. Konec ledene dobe je bil pred okoli 12 tisoč leti.
Sibirski lovci na mamute
Na vzhodu stare celine so se evropski staroselci (WHG) pomešali z lovci in nabiralci, ki so prišli iz Sibirije. Tem lovcem in nabiralcem so znanstveniki nadeli ime Starodavni severni Evrazijci (ANE s kratico). Nastala je nova genetska populacija, ki je dobila ime Vzhodni ali Vzhodnoevropski lovci in nabiralci (EHG). Ta je verjetno imela okoli 25 odstotkov genov WHG in 75 odstotkov genov ANE.
Pripadniki genetske populacije EHG so se pozneje na območju vzhodnoevropskih step zlili s Kavkaškimi lovci in nabiralci (s kratico CHG) ter/ali s populacijo, sorodno bakrenodobnim prebivalcem današnjega Irana. Spet je nastala nova genetska populacija: Zahodni stepski pastirji (WSH), znani tudi kot Jamna – po istoimenski arheološki stepski kulturi.
Stepski pastirji
Ime Zahodni stepski pastirji so dobili zato, ker so, če na evrazijske stepe gledamo kot na celoto, živeli na zahodu stepskega območja. Gledano z vidika zahodne Evrope pa so to vzhodnoevropski stepski pastirji.
Ti stepski pastirji naj bi imeli tudi nekaj genov zgodnjih neolitskih kmetov iz Anatolije (EEF ali EN s kratico), ki so od pred osem do devet tisoč leti prišli v Evropo in jo v nekaj tisočletjih skoraj popolnoma poselili in pri tem širili kmetijstvo. Edini del Evrope, ki ga niso množično poselili, je območje današnje vzhodne Evrope in deloma Skandinavije (današnje baltske države, Belorusija, Finska, osrednji in severni del evropske Rusije ...).
V zgornjem tvitu vidimo časovno širjenje kmetijstva in zgodnjih neolitskih kmetov po Evropi (v severozahodno Anatolijo je na primer kmetijstvo prišlo okoli leta 6.600 pred našim štetjem, na Irsko pa okoli leta 3.800 pred našim štetjem). V tistih delih Evrope, v katerih ni bilo množičnega priseljevanja zgodnjih neolitskih kmetov (na primer na območju današnjih baltskih držav), analize genetskih primesi kažejo velik delež genov evropskih staroselskih lovcev in nabiralcev v današnjih populacijah.New version out of the #Neolithic #Dispersal map (vers. 2021.2). We have updated the western Mediterranean and also some dates in other regions. (#RGZM @orea_news @BarbaraHorejs) https://t.co/8aH2fqHiZM pic.twitter.com/imTa2l55AM
— Detlef Gronenborn (@DGronenborn) September 14, 2021
Selitve stepskih ljudstev proti zahodu
V tretjem tisočletju pred našim štetjem so se zgoraj omenjeni vzhodnoevropski stepski pastirji (WSH), ki so verjetno govorili praindoevropščino oziroma zgodnje stopnje indoevropskih jezikov, začeli seliti proti zahodu Evrope. To je bil prvi val. Zadnji množični vzhodnoevropski val proti zahodu in jugu stare celine pa je bila selitev Slovanov v 5. in 6. stoletju našega štetja.
Videoposnetek o treh predniških populacijah današnjih Evropejcev:
Kot je že omenjeno, so današnji evropski narodi genetska mešanica staroselcev, anatolskih kmetov in stepskih pastirjev. S preučevanjem starodavnega DNK, ki ga najdejo v starih kosteh in zobeh, in njegovega primerjanja z DNK današnjih narodov, lahko ugotovimo tudi delež genov starodavnih genetskih populacij v posameznih sodobnih populacijah.
Analiza genetskih primesi
To znanstveniki v angleščini imenujejo admixture analysis, kar bi lahko prevedli kot analizo genetskih primesi. Tako analizo je pred leti opravila številna skupina znanstvenikov pod vodstvom nemškega arheogenetika Wolfganga Haaka. Ta skupina je opravila več kombinacij analiz genetskih primesi, tudi takšno, v kateri so zajeli DNK evropskih staroselskih lovcev, zgodnjih neolitskih kmetov in stepskih pastirjev ter ga primerjali z DNK nekaterih sodobnih evropskih populacij. Torej analize WHG, EN in WSH.
Žal v študijo slovenska populacija ni bila vključena, prav tako ne slovenski populaciji genetsko najbolj sorodna slovaška populacija (to sorodnost je na podlagi visokega deleža skupnih haplotipov na Y-kromosomu in v mitohondrijski DNK ugotovil slovenski biokemik Andrej Zupan v svoji doktorski disertaciji), so pa vključeni Čehi in Madžari, ki so nam genetsko prav tako dokaj blizu.
Vira: Wolfgang Haak in sodelavci, Massive migration from the steppe is a source for Indo-European languages in Europe (sl. Množično priseljevanje iz step je vir indoevropskih jezikov v Evropi), marec 2015.
Andrej Zupan, Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitohondrijske DNA, 2014.
Haakova študija je ugotovila, da imajo Čehi 35,1 odstotka anatolskih genov, to je genov genetske populacije EN oziroma EEF, 16,1 odstotka genov staroselskih lovcev in nabiralcev (WHG) in 48,8 odstotka Jamna oziroma stepskih genov (WSH). Naši vzhodni sosedi Madžari pa so naslednja genetska mešanica: 38,9 odstotka EN, 16,9 odstotka WHG in 44,2 odstotka WSH.
Podobna razmerja, kot pri Čehih in Madžarih, so verjetno tudi pri Slovencih. Po leta 2018 objavljeni študiji avtosomne DNK Slovencev, ki so jo napisali slovenski in italijanski znanstveniki ter se navezuje na študijo Haaka in njegovih sodelavcev, analiza genetskih primesi kaže, da se je DNK v starih okostjih najbolj približal današnjemu DNK Slovencev, če so združili DNK vzhodnoevropskih pastirskih ljudstev (Jamna) in DNK iz okostij neolitskih kmetov, ki so jih izkopali na vzhodu Madžarske.
Vir: Pierpaolo Maisano Delser, Metka Ravnik-Glavač, Paolo Gasparini, Damjan Glavač in Massimo Mezzavilla, Genetic landscape of Slovenians: past admixture and natural selection pattern (sl. Genetska slika Slovencev: pretekle primesi in vzorec naravne selekcije), avgust 2018.
Najbližje staroselcem so vzhodnoevropski narodi
Po Haakovi študiji so genetsko najbližje evropskim staroselcem baltski narodi. Estonci imajo tako kar 40,8 odstotka genov WHG (ter 49,5 odstotka stepskih genov in le 9,7 odstotka genov zgodnjih kmetov iz Anatolije). Najbližje so jim v Rusiji živeči Mordovci s 36 odstotki in Rusi s 35,1 odstotka genov WHG. Sledijo Litovci (32,9 odstotka), Finci (32,2 odstotka), Belorusi (30,2 odstotka) in Ukrajinci (29,6 odstotka).
Slovenska populacija ima v svojem genetskem naboru, če za analizo genetskih primesi združimo DNK evropskih lovcev in nabiralcev (WHG), neolitskih zgodnjih kmetov (EN) in stepskih pastirjev (WSH), verjetno okoli 15 do 20 odstotkov staroselskih genov. To ne pomeni, da je 15 do 20 odstotkov prebivalcev Slovenije staroselskega izvora, ampak da imajo pripadniki slovenske populacije približno toliko genov WHG. Tako kot imajo približno dva do tri odstotka neandertalskih genov. Prav tako to ne pomeni, da so prišli staroselski geni v slovenski genetski nabor z ljudmi, ki so na ozemlje današnje Slovenije prišli po koncu zadnje ledene dobe, saj je naše območje od takrat doživelo več zamenjav prebivalstva (in še več zamenjav jezika). Bolj verjetno je, da je večina WHG genov, ki jih najdemo v današnji slovenski populaciji, prišla na današnje slovensko ozemlje s prihodom Slovanov z vzhoda pred okoli 1.500 do 1.420 leti.
Visok delež genov evropskih staroselskih lovcev in nabiralcev imajo torej populacije, ki živijo na območju vzhodne Evrope. Ta del stare celine namreč ni doživel velikega priseljevanja zgodnjih kmetov iz Anatolije. Obratno je po Haakovi študiji na sredozemskem jugu Evrope, kjer je delež genov WHG v današnjih populacijah zelo nizek, delež anatolskih genov pa visok.
Zlasti je delež genov WHG nizek v Italiji, na jugu Francije in v Španiji. Izjema so na severu Španije živeči Baski z 18,4-odstotnim deležem genov staroselskih evropskih lovcev in nabiralcev.
Lazaridisova analiza genetskih primesi
Evropske populacije, ki imajo v analizi genetskih primesi, v katerih so zajete oziroma združene genetske populacije WHG, EN in WSH, velik delež genov staroselske WHG, imajo še večji delež teh genov, če namesto WSH v analizo genetskih primesi zajamemo starejšo genetsko populacijo ANE.
Takšno analizo (WHG, EN in ANE) je leta 2014 objavil genetik Iosif Lazaridis s sodelavci. Tudi v tej analizi imajo največ evropskih staroselskih oziroma WHG genov Estonci, in sicer 49,5 odstotka. Sledijo Litovci (46,4 odstotka), Islandci (45,6 odstotka), Belorusi (43,1 odstotka) ter Norvežani in Škoti (oboji 42,8 odstotka). Od evropskih populacij, ki so vključene v Lazaridisovo analizo, imajo najmanj WHG-genov Albanci (9,2 odstotka), Španci (6,8 odstotka) in Grki (5,8 odstotka). Aškenazi Judje, Sicilijanci in Maltežani pa sploh nimajo genov WHG.
12