Petek, 18. 7. 2025, 17.38
2 uri, 45 minut
Kdo pozna njen priimek?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,62
V zapisih v matičnih knjigah na Slovenskem se ženski priimki od 16. do 18. stoletja razlikujejo od moških. Fotografija je simbolična.
Prvi priimki so nastali v Italiji v devetem stoletju, prvi slovenski priimki pa so izpričani v 13. stoletju. Najprej so se pojavili na zahodu slovenskega ozemlja in se pozneje širili proti vzhodu. Prvotno so imeli slovenski priimki vedno žensko obliko, a je cesar Jožef II. leta 1780 zaukazal samo moško. Najkrajši slovenski priimek je Aš, najdaljši pa Pustoslemšek.
Priimki so se najprej uveljavljali na zahodu slovenskega ozemlja, najpozneje na vzhodu. V Trstu je tako leta 1275 izpričan priimek Kalac (tj. Tkalec), leta 1296 pa v Volčah na Tolminskem priimek Velicogna (Velikonja). Leta 1297 je v Ljubljani zapisan priimek Pudlogar (Podlogar).
Priimki se najprej vežejo na hišo, širijo se postopoma
Priimek se je najprej dedoval kot hišno ime, ne glede na rod. Tak primer je domačija Slom, saj se še v 17. stoletju priimek Slomšek ni dedoval po rodu, ampak po hiši, piše jezikoslovec Silvo Torkar v svojem znanstvenem članku Priimki na Slovenskem.
Priimki so se uveljavljali postopoma, leta 1500 je na primer v Selški dolini nosilo priimek 60 odstotkov kmečkih podložnikov.
Ženske oblike priimkov do cesarja Jožefa II.
V zapisih v matičnih knjigah se ženski priimki od 16. do 18. stoletja razlikujejo od moških. Na primer: mož Kos, žena pa Kosovka. Podobno Trpin in Trpinka, Novak in Novakovka (tudi Novačica, Novakinja), Mrak in Mraklja (tudi Mrakovka), piše Torkar.
Zaradi patenta cesarja Jožef II. se med Slovenci za ženske uveljavi moška oblika priimka.
Po letu 1780 (patent Jožefa II. o priimkih), pa se v matičnih knjigah za ženske dosledneje uveljavi moška oblika priimka. Od druge polovice 19. stoletja je – še zlasti v meščanskem okolju – živi jezik izoblikoval za ločevanje priimkov žensk od priimkov moških svojilne pridevnike na -ova/-eva: Alma Sodnikova, Mira Danilova (tudi Zofka Kvedrova).
Torkar o tem v svojem članku Priimki na Slovenskem ne piše, a morda je na ženske priimke, ki se končujejo na -ova/-eva, vplivala češčina (podobno slovaščina). Na Češkem, kjer je bila vse do konca druge svetovne vojne močna in številna nemška manjšina, je imela končnica -ova pri ženskah tudi etnično razločevalni pomen. Npr.: Barbara Müller je bila Nemka, Barbara Müllerjeva pa Čehinja.
Ista družina ima enkrat nemško obliko priimka, drugič slovensko
Glede na to, da smo Slovenci (če odštejemo Slovence v Prekmurju, Porabju in del zahodnega slovenskega narodnega območja) stoletja živeli znotraj Svetega rimskega cesarstva (v zgodovinopisju se zanj uporablja tudi oznaka nemško cesarstvo), ne preseneča, da so se v matičnih knjigah pogosto uporabljale nemške različice priimkov.
Priimek se je med Slovenci v preteklosti najprej dedoval kot hišno ime, ne glede na rod.
Kot piše Torkar, so se v Selški dolini v 17. stoletju in prvi polovici 18. stoletja nekateri priimki v matičnih knjigah zapisovali enkrat v slovenski (Kouaz, Kauzhizh, tj. Kovač, Kavčič), drugič pa v istopomenski nemški (Schmid, Weber) obliki. Na koncu nekje prevlada nemška oblika (Schmid), drugje slovenska (Kavčič).
Fašistično raznarodovanje Slovencev
V času fašistične Italije pa je prišlo do nasilnega spreminjanja slovenskih in hrvaških priimkov, čemur Silvo Torkat pravi "priimkovni genocid".
Najkrajši in najdaljši ter najpogostejši slovenski priimek
Najkrajši slovenski priimek ima dve črki (Aš), najdaljši priimek pa dvanajst (Pustoslemšek). Po podatkih Sursa (stanje 29. junija letos) ima največje število prebivalcev in prebivalk Slovenije priimek Novak, in sicer 10.561.
V času fašistične Italije je prišlo do nasilnega spreminjanja slovenskih in hrvaških priimkov, čemur Silvo Torkat pravi "priimkovni genocid".
Največ je Novakov v osrednji slovenski statistični regiji (3.125). Priimek Novak pomeni novega naseljenca, tj. podložnika, ki je izkrčil novino, novo zemljo. To ni bil priimek, ki bi ga nadeli tujcu, ki je prišel iz kakšne neslovensko govoreče dežele.
Vrnitev tradicionalnih frizijskih priimkov v Nemčiji
Omenili smo že patent cesarja Jožefa II., ki je na Slovenskem ukinil žensko obliko priimkov. Podobne zakonodaje, ki omejujejo ali so omejevale oblike priimkov, poznajo tudi druge države, na primer Nemčija. Je pa v tej državi prišlo z novo zakonodajo, ki je začela veljati 1. maja letos, do liberalizacije, tudi pri frizijskih priimkih.
Pri Frizijcih (ti živijo v Nemčiji, pa tudi na Nizozemskem in Danskem) se priimki tradicionalno niso dedovali, ampak so se izpeljali iz imena očeta. Vsaka generacija istega rodu je imela tako različne priimke. Zdaj so to v Nemčiji ponovno dovolili, in sicer z novostjo, da bodo lahko izpeljani iz imena očeta ali matere. Tako bo na primer lahko sin, ki mu je ime Paul, postal Paul Svensen (če je njegov oče Sven in bo vzel za osnovo priimka njegovo ime) ali Paul Annasen (če je njegovi mami ime Anna in bo vzel za osnovo priimka njeno ime).
Hčerka, ki ji je na primer ime Paula, pa bo lahko postala Paula Svens ali Paula Annas (če je njen oče Sven, mama pa Anna), piše spletna stran nemške televizije NDR.
Ločevanje ženskih in moških oblik priimkov
Tako kot je nekoč slovenščina ločevala moške in ženske oblike priimkov (npr. Kos in Kosovka), moške in ženske oblike priimkov ločujejo številni slovanski jeziki (npr. češčina, slovaščina, ruščina …). Podobno tudi litovski jezik: če se moški npr. piše Degutis, se bo njegova žena pisala Degutiene, njegov sin prav tako kot on Degutis, hčerka pa Degutyte.
