Nedelja, 25. 8. 2024, 14.57
2 meseca, 4 tedne
Riba, ki razkriva veliko slovensko skrivnost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,23
Riba, ki se ji po latinsko reče aurata, je eden od ključev do odkritja, da so Slovani veliko prej poselili območje današnje vzhodne Slovenije in verjetno tudi vsaj dolino reke Drave kot območje ob Jadranskem morju.
Raziskovanje zgodovine je pogosto podobno detektivskemu delu – odkrivanju zgodbe na podlagi drobnih namigov in dokazov. Še zlasti to velja za zgodovinska obdobja, iz katerih nimamo veliko pisnih in drugih virov. Eno od takšnih obdobij je slovansko naseljevanje v šestem in sedmem stoletju. Pri reševanju skrivnosti širjenja Slovanov nam pomaga tudi jezikoslovje. To lahko na podlagi malenkosti, kot so krajevna imena (Ptuj, Podjuna ali Lovran) in hrvaško ime ovrata za ribo orado, sestavi zanimivo zgodbo.
Vsi slovanski jeziki, ki se govorijo danes, imajo skupnega daljnega prednika – praslovanščino. Ta je bila sodobnica latinskega jezika, iz katerega so se razvili današnji romanski jeziki. Latinski jezik je zelo dobro izpričan v virih, praslovanščino pa je bilo po drugi strani treba znanstveno rekonstruirati.
Velike razlike med praslovanščino in današnjimi slovanskimi jeziki
Zunaj jezikoslovja se malo ve, kako zelo je bila praslovanščina (ta se je govorila tja do začetka sedmega stoletja, ko se je iz nje razvila splošna slovanščina, neposredna predhodnica samostojnih slovanskih jezikov) različna od današnjih slovanskih jezikih.
Današnji u v slovanskih jezikih se je na primer deloma (v knjižni slovenščini pa v celoti) razvil iz praslovanskega dvoglasnika au (aw). Ta dvoglasnik je najprej dobil obliko o, nato pa u. Slovenska krajevna imena, kot sta Ptuj ali Podjuna na avstrijskem Koroškem (morda tudi gorovje Ture v Avstriji in kraj Batuje na Primorskem), kažejo, da so Slovani, ki so naselili vzhodnoalpski prostor, še poznali dvoglasnik au oziroma aw.
Ptuj in morebiti Batuje
Ime Ptuj se je namreč razvilo iz romanskega krajevnega imena Petauia/Petouia (iz latinskega Poetovio). Vmesni slovanski obliki sta bili najprej Pitaw in nato Pitu. Dvoglasnik au je torej postal na koncu u, drugače bi bil Ptuj v slovenščini zdaj Ptov. Podobno je ime Podjuna nastalo iz romanske Iou(e)na z vmesnima oblikama Jaunā in Juna.
Slovani so prišlo do Ptuja, ko so še govorili praslovanski dvoglasnik au, zato ima zdaj mesto v slovenščini ime Ptuj.
Morda je tudi krajevno ime Batuje nastalo iz morebitne romanske oblike Batavia/Batauia, a tukaj obstajajo alternativne razlage.
Slovani, ki so prišli na jadransko območje današnje Hrvaške
Toda Slovani, ki so se naselili ob Jadranu na današnjem Hrvaškem, ob prihodu niso več poznali praslovanskega dvoglasnika au. Iz romanskih krajevnih imen Paulana (na otoku Pag) in Laurana (na vzhodni obali Istre) tako niso nastale slovanske oblike Puljana in Luran, ampak Povljana in Lovran.
Obstajata dve razlagi. Prva je, da so Slovani vsaj dele območje današnje Slovenije in dele nekdanjega slovenskega narodnega ozemlja v vzhodnih Alpah naselili pred prihodom na Jadran. Druga razlaga pa je, da so slovanski predniki Slovencev dlje vztrajali pri dvoglasniku au in so šele pozneje prevzeli inovativne oblike.
Prihod Slovanov v Pomurje kmalu po letu 500
A vsaj za zdaj na trdnejši podlagi stoji prva razlaga. Arheološki in morda tudi zgodovinski viri (odvisno od razlage) namreč nakazujejo, da so Slovani na območje na vzhodu današnje Slovenije (Pomurje) prišli že v prvi polovici šestega stoletja, medtem ko so ob Jadranu prvič v pisnih virih omenjeni v letih 599–600, ko ogrožajo Salono (današnji Solin pri Splitu).
Orada in ovrata
Tudi hrvaško ime ovrata za ribo (Hrvati imajo za to ribo tudi druga imena, kot so komarča, zlatica …), ki jo v slovenščini poznamo kot orado (ime je prišlo iz beneške italijanščine, v knjižni italijanščine je orata), dokazuje, da slovanski predniki Hrvatov ob svojem prihodu na Jadran niso več govorili praslovanskega dvoglasnika au.
Slovani so prišli do mesta na vzhodni obali Iste, ki so mu romanski staroselci rekli Laurana, ko niso več govorili dvoglasnika au, zato je zdaj hrvaško ime za ta kraj Lovran in ne Luran.
Latinsko ime za orado je bila namreč aurata, pozneje krajevno romansko awrata. Če bi slovanski predniki Hrvati še govorili au, bi iz aurata nastala na koncu oblika urata in ne ovrata.
Praslovanski kratki a postane glas o
Praslovanščina tudi ni imela glasu o, ta je v današnjih slovanskih jezikih nastal iz praslovanskega kratkega a. Paulana, Laurana in aurata so tako v slovanščini najprej dobile oblike Pavljana, Lavran in avrata. Ko je kratki a postal o (nekje v devetem stoletju) pa so nastale oblike Povljana, Lovran in ovrata. Podobno je iz latinskega krajevnega imena Tragurium nastal Trogir ali iz Salone Solin.
Omenjeno je, da so vsi glasovi u v knjižni slovenščini nastali iz praslovanskega au/aw. Neknjižne oblike besed, kot so nus, must, bus (za nos, most in bos), seveda nimajo glasu u, ki se je izoblikoval z au/aw, ampak je to le t. i. ukanje – izgovorjava glasu u namesto o.
Glas u iz nosnega samoglasnika ǫ
V drugih slovanskih jezikih je njihov glas u deloma nastal tudi iz drugih praslovanskih glasov oziroma sklopov glasov. Pri prehodu iz praslovanščine v splošno slovanščino po letu 600 se je tako iz zaporedja glasov an/am izoblikoval nosni samoglasnik ǫ: na primer rǫka, zǫb, mǫž (iz praslovanskih rankā, zambas, mangias).
V slovenščini je splošnoslovanski nosni samoglasnik ǫ sovpadel z glasom o: roka, zob in mož. V številnih slovanskih jezikih, na primer ruščini, češčini, slovaščini, srbohrvaščini, pa je ǫ postal glas u: ruka, zub in muž.
Glas u iz prvotnega zlogotvornega l
V srbohrvaščini (in v panonski slovenščini) je glas u nastal tudi iz praslovanskega zaporedja glasov il, na primer v praslovanskih besedah, kot so wilkas, pilnas ali dilgas. Il je pozneje postal zlogotvorni l, ta pa je v slovenščini zdaj postal ol (izgovorjava ou). Praslovanski wilkas je zato v slovenščini volk, pilnas poln in dilgas dolg. V srbohrvaščini je prvotni zlogotvorni l postal glas u: vuk, pun in dug.
Glas u, tj. kratki u in dolgi ū, je imela tudi praslovanščina. Iz kratkega u je nastal v splošni slovanščini polglasnik, dolgi ū pa se je spremenil v glas y. V južnoslovanskih jezikih je glas y sovpadel z glasom i, drugje pa sta glasova, vsaj v pisavi, ločena. Izjema je ukrajinščina, kjer sta y in i sovpadla v glas y.
V praslovanščini je bila riba rūba, Ribnica Rūbinīkā in Bistrica Būstirīkā. V jezikih, kjer y ni sovpadel z i, je riba ryba (na primer v slovaščini), Bistrica pa Bystrica (prav tako na Slovaškem).
Glavni viri:
Luka Repanšek, Keltska dediščina v toponimiji jugovzhodnega alpskega prostora, Ljubljana 2016
Georg Holzer, Postanje hrvatskog jezika, Zagreb 2021
Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar
Daša Pavlovič, Začetki zgodnjeslovanske poselitve Prekmurja, Ljubljana 2017
