Petek, 26. 7. 2024, 6.21
5 mesecev
Je Vladimir Putin sploh Rus? To je presenetljiv odgovor.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,22
Vladimir Putin prihaja iz Sankt Peterburga, to je s severa evropske Rusije. Slovani, ki so živeli na severu Rusije, so ime Rusi sprejeli dokaj pozno, šele nekje v 14. stoletju. Ime Rusi se je proti severu razširilo z območja današnje severovzhodne Ukrajine.
Ruski predsednik Vladimir Putin svojo vojno proti Ukrajini upravičuje z zgodovinskimi razlogi. Ukrajinci kot poseben in od Rusov ločen narod zanj ne obstajajo. Ukrajina je zanj svojevrstna protiruska zarota zahodnih sovražnikov, Ukrajinci pa zgolj Rusi, ki si domišljajo, da so poseben narod. A v resnici je zgodba o Rusih bolj zapletena, kot jo razlaga Putin. Ime Rusi se je najprej uporabljalo za skandinavske Vikinge, med Slovani pa se je to ime najprej oprijelo Slovanov, ki so živeli na območju današnje severovzhodne Ukrajine. Ime Rusi se je med Slovane, ki so živeli na severu današnje Rusije (to so kraji, od koder prihaja Putin), razširilo šele v 14. stoletju. Pozneje se je ime Rusi spet ozemeljsko skrčilo, ko so se dokončno izoblikovali trije ločeni narodi – Rusi, Ukrajinci in Belorusi.
Preden je ruski predsednik Vladimir Putin februarja 2022 zaukazal napad na Ukrajino, je julija 2021 na spletni strani Kremlja objavil besedilo z naslovom O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev (Ob istoričeskom jedinstve Ruskih i Ukraincev). To besedilo je napoved in ideološko pojasnilo vojne proti Ukrajini. V njem je med drugim zapisano, da so Rusi, Ukrajinci in Belorusi en narod. S tem je zanikal obstoj posebnega, od Rusov ločenega ukrajinskega naroda.
Zapletena zgodovina imena Rusi
A zgodovina ruskega imena je veliko bolj zapletena, kot jo hočejo poenostaviti Putin in ruski nacionalisti. Etnično ime Rusi se je najprej uporabljalo za skandinavske Vikinge, ki so od 9. stoletja širili svojo gospostvo nad deli Vzhodnih Slovanov. Viri iz tega obdobja jasno ločijo med Rusi (skandinavskimi Vikingi oziroma Varjagi) in Slovani.
Ime Rusi se je na Slovane prvič preneslo šele v 10./11. stoletju. Prvi Vzhodni Slovani, ki so se sami označevali kot Rusi, so bili prebivalci današnje severovzhodne Ukrajine (gre za območje, kjer je po Nestorjevi kroniki živelo ljudstvo Poljanov). Sloviti ruski jezikoslovec Andrej Zaliznjak je ugotovil, da se prebivalci na severu današnje Rusije (mesti Novgorod in Pskov) pred 14. stoletjem niso imeli za Ruse.
Posebna identiteta in jezik na severu današnje Rusije
Za Novgorodčane in Pskovčane so bili Rusi prebivalci Kijeva, Černigova in Perejaslava. Na severu današnje Rusije so v tistem času govorili tudi posebno slovansko narečje ali jezik, drugačno od narečja preostalih Vzhodnih Slovanov. Še več, narečje teh preostalih Vzhodnih Slovanov je bilo bližje narečjem/jezikom preostalih Slovanov kot narečju Novgorodčanov in Pskovčanov.
Ime Rusi je bilo najprej eksonim (ime, ki ga določenemu ljudstvu oziroma etnični skupini nadenejo tujci) za skandinavske Vikinge, ki so v 8. stoletju prišli na območje današnje Rusije in Ukrajine. Šele nekaj stoletij pozneje so ga kot samooznako prevzeli Vzhodni Slovani – najprej na območju današnje severovzhodne Ukrajine v 10./11. stoletju. Na severu in v osrednjih delih današnje Rusije so se tamkajšnji Slovani z imenom Rusi poistovetili od 14. stoletja naprej. Vikingi, znani tudi kot Varjagi, so območju, ki so ga poseljevali Vzhodni Slovani, rekli Gardariki (Dežela gradov oziroma trdnjav). Novogorodu so na primer rekli Holmgardr, območju okoli njega pa Holmgardariki. Kijev je bil v jeziku izvirnih Rusov Könugardr.
To, da se prebivalci današnje severne Rusije dolgo niso imeli za Ruse, nam kažejo tudi imena, ki jih za Ruse uporabljajo njihovi sosedje Latvijci, Estonci in Finci. Latvijci tako Rusom rečejo Krievi, Rusiji pa Krievija. Beseda izvira iz imena slovanskega ljudstva Kriviči, ki so bili vzhodni sosedi prednikov Latvijcev.
Rootsi in Venemaa
Estonci rečejo Rusom Venelased, Rusiji pa Venemaa. Njim jezikovno sorodni Finci podobno rečejo Rusom Venäläisetin, Rusiji pa Venäjä. To poimenovanje je izposojenka iz nemščine, kjer je oznaka za Slovane Windisch (iz pragemansko Winidaz/Winidoz).
Finci Švedom rečejo Ruotsalaiset, Švedski pa Ruotsi. Torej Rusi in Rusija, ker so ti za prednike Fincev bili izvirni Rusi. Podobno germanskemu narodu onkraj Baltskega morja rečejo Estonci: Rootslased in Rootsi.
Širitev imena Rusi in njegovo ponovno krčenje
Šele v 14. stoletju (to je po tem, ko so Mongoli leta 1240 uničili Kijevsko Rusijo) se je ime Rusi prekrivalo z vsem območjem, ki so ga poseljevali Vzhodni Slovani. A se je nato uporaba imena oziroma poistovetenje s tem imenom začelo spet krčiti.
Zgodovina je na območju Vzhodnih Slovanov na koncu izoblikovala tri narode s tremi sorodnimi, a posebnimi jeziki: Ruse, Ukrajince in Beloruse. Manjša dva naroda sta bila stoletja podrejena številnejšim Rusom, zaradi česar se je med njimi – ob ukrajinščini in beloruščini – razširila uporaba ruščine. Zlasti Ukrajinci so se skušali od 19. stoletja čim bolj osamosvojiti od Rusov, tudi z izoblikovanjem lastne, od Rusov neodvisne države.
Današnji Ukrajinci, ki so tradicionalno sebe označevali kot Rusini, so prebivalce Moskovske kneževine imenovali Moskali, tj. Moskovčani in Moskoviti (to so današnji Rusi). Rusi v današnjem pomenu besede pa so sebe poimenovali Velikorusi, Ukrajince Malorusi, Beloruse pa tako kot zdaj Belorusi.
Rusini se preimenujejo v Ukrajince
V 19. stoletju so se Rusini, da bi odpravili zmedo in se jasno ločili od Velikorusov, oprijeli imena Ukrajinci. Del Rusinov tostran Karpatov tega ni storil in so še vedno znani kot Rusini (na primer v Vojvodini v Srbiji).
Širitev imena Bolgari in njegovo postopno krčenje
A te spremembe nosilcev določenega etničnega imena skozi zgodovino niso nobena vzhodnoslovanska izjema. Podobno je pri Bolgarih. To je bilo najprej poimenovanje za stepsko konjeniško ljudstvo (morda so govorili kakšnega od turških ali iranskih jezikov), ki je v 7. stoletju podjarmilo Slovane na severu današnje Bolgarije. Ti prvotni Bolgari, ki so bili le vladajoča manjšina med Slovani, so pozneje prevzeli slovanski jezik in se poslovanili.
Ime Bolgari se je zelo razširilo, tudi na območje današnje Srbije in Makedonije. Današnji Beograd, glavno mesto Srbije, se je v 9. stoletju v latinskih virih po latinsko imenovalo Alba Bulgarica, tj. Bolgarsko Belo mesto. Madžari mu še zdaj rečejo Nandorfehervar, kar v madžarščini pomeni Bolgarsko Belo mesto.
Še v 18. stoletju je škof in menih Kiril Živkovič svoj jezik (torlaško narečje, ki je izvirno štokavščina s poznejšimi vplivi bolgarščine) imenoval preprosta bolgarščina, svoj rodni Pirot na vzhodu Srbije pa imel za bolgarsko mesto. Stoletje pozneje se je večina Torlakov opredelila za srbstvo in se poistovetila z imenom Srbi.
Po drugi svetovni vojni so vsako identifikacijo z imenom Bolgari dokončno pretrgali tudi slovanski prebivalci današnje Makedonije. Ti so prej imeli spremenljivo identiteto – enkrat so se imeli za Makedonce, drugič za Bolgare, nekateri tudi za Srbe.
Nosilci imena Hrvati skozi zgodovino
Podobno je tudi pri imenu Hrvati, ki je verjetno iranskega izvora in morda pomeni čuvaj, varuh ali stražar. Kdo so bili izvirni Hrvati, se popolnoma točno ne ve, ne ve se niti, ali je bilo ime Hrvati že takoj na začetku etnično poimenovanje ali se je tako najprej imenoval poseben družbeni sloj v avarskem imperiju, tj. obmejni stražarji.
Nosilci imena Hrvati so se skozi zgodovino spreminjali. V 10. stoletju se je obseg imena ujemal z območjem čakavskega narečja (ime Srbi pa z obsegom štokavščine). Od leta 1600 se je ime Hrvati (v madžarski obliki Horvati) postopoma oprijelo govorcev kajkavščine severno od reke Save.
Zdaj se ime Hrvati ujema s pripadniki katoliške veroizpovedi, ki govorijo štokavščino, kajkavščino ali čakavščino. Pravoslavni štokavci (z izjemo dela Črnogorcev, ki se imajo za poseben narod) se že nekaj stoletij opredeljujejo kot Srbi, štokavsko govoreči muslimani pa so od leta 1993 Bošnjaki, prej pa je bilo od leta 1968 njihovo etnično ime Muslimani.
Prenos imena Franki na romanske prebivalce Galije
Takšne zmešnjave oziroma spremembe etničnih opredelitev čez čas niso samo značilnost vzhodne Evrope in Balkana, ampak tudi Zahoda stare celine. Franki so bili nekdaj germansko ljudstvo, ki je izvirno živelo na območju današnje Nizozemske, zdaj pa njihovo ime nosijo romansko govoreči Francozi. Torej je prišlo do prenosa imena.
Tudi na severu Bavarske je Frankovska (Franken ali Frankenland po nemško, da se loči od Frankreich, tj. Francije), čeprav ta ni bila del izvirnega frankovskega etničnega območja. Nizozemci, ki živijo na območju, ki je bilo zibelka frankovskega ljudstva, pa se na drugi strani že dolgo nimajo več za Franke.
Krčenja imena Nemci (Dutsch, Deutsch) skozi stoletja
Prav tako se Nizozemci nekaj stoletij nimajo več za Nemce, čeprav so bili nekdaj del nemškega naroda. Ostanek tega je angleško poimenovanje za Nizozemce – Dutch. Podobnost z lastnim poimenovanjem Nemcev, Deutsch, seveda ni naključna. Po letu 1945 se za del (zaradi zločinov med drugo svetovno vojno in zaradi poraza ponižanega) nemškega naroda niso imeli več niti nemško govoreči Avstrijci.
Ranko Matasović, Ime Hrvatov (Ime Hrvata), 2019
