Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Aleš Žužek

Nedelja,
5. 5. 2024,
16.50

Osveženo pred

1 mesec, 1 teden

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3,56

Natisni članek

Poljska zgodovina Mihajlo Hruševski Mihail Pogodin Mikola Kostomarov Rusija Ukrajina Vladimir Putin

Nedelja, 5. 5. 2024, 16.50

1 mesec, 1 teden

Velikanska Putinova zvijača

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3,56
Vladimir Putin | Ruski predsednik Vladimir Putin že nekaj let prepričuje Ruse in svoje podpornike v tujini, da ukrajinski narod ne obstaja in da je Ukrajina zgolj nezgodovinska umetna tvorba. | Foto Guliverimage

Ruski predsednik Vladimir Putin že nekaj let prepričuje Ruse in svoje podpornike v tujini, da ukrajinski narod ne obstaja in da je Ukrajina zgolj nezgodovinska umetna tvorba.

Foto: Guliverimage

Ruski predsednik Vladimir Putin svojo vojno proti Ukrajini upravičuje z zgodovinskimi razlogi. Ukrajinci kot poseben in od Rusov ločen narod zanj ne obstajajo. Ukrajina je zanj svojevrstna protiruska zarota zahodnih sovražnikov. Pri tem pogosto uperja prst v Poljake. A to je le zvijača za prepričevanje domače in tuje javnosti. V resnici Putin dobro ve, da Ukrajina ni od Zahoda oziroma Poljakov spodbujena Protirusija, ampak da je ukrajinsko narodno gibanje že v 19. stoletju želelo Ukrajince osamosvojiti tako od Rusov kot od Poljakov. Oboji, eni z vzhoda, drugi z zahoda, so v določenih časovnih obdobjih načrtno zatirali ukrajinsko narodno zavest in hoteli Ukrajince ali porusiti ali popoljčiti.

Preden je ruski predsednik Vladimir Putin februarja 2022 zaukazal napad na Ukrajino, je julija 2021 na spletni strani Kremlja objavil besedilo z naslovom O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev (Ob istoričeskom jedinstve Ruskih i Ukraincev). To besedilo je napoved in ideološko pojasnilo vojne proti Ukrajine. V njem je med drugim zapisano, da so Rusi, Ukrajinci in Belorusi en narod. S tem je zanikal obstoj posebnega, od Rusov ločenega ukrajinskega naroda.

Putin o Ukrajincih kot o zahodnem protiruskem projektu

Po Putinovem mnenju sta bila ustvarjalca ukrajinskega naroda v 19. stoletju poljska elita in Avstro-Ogrska, ki sta želeli oslabiti Rusijo. Ta protiruski projekt ustvarjanja ukrajinskega naroda naj bi se začel v 17. in 18. stoletju v Poljsko-litovski državi, nadaljevalo naj bi ga poljsko narodno gibanje in pozneje izkoristila Avstro-Ogrska.

Vladimir Putin
Novice Kako je Putin koval načrte za ruski napad na Ukrajino

Podobno, s sklicevanjem na zgodovino ter omenjanjem Poljske in Poljakov pri ustvarjanju ukrajinskega naroda, je Putin upravičeval svoj napad na Ukrajino tudi v intervjuju z ameriškim novinarjem Tuckerjem Carlsonom februarja letos.

Ukrajinstvo kot odpor proti ruskemu in poljskemu imperializmu

Te trditve so seveda le Putinova premetena zvijača, s katero želi ruski predsednik prepričati domačo javnost in tudi podpornike drugod po svetu, da Ukrajinci ne obstajajo, ampak so zgolj nekakšna zahodna oziroma poljska protiruska zarota.

Zgodovino Ukrajincev v zadnjih stotih letih zaznamuje geopolitični obrat za 180 stopinj. Ukrajincem je namreč uspelo v prvi polovici 20. stoletja s pomočjo Moskve iztrgati iz krempljev poljskega orla zahodno Ukrajino (beli orel je narodni simbol Poljske, op. p.) in združiti Ukrajino, v zadnjih letih pa se s pomočjo Poljakov in Zahoda skušajo izviti iz objema ruskega medveda. Pri čemer ni znano, ali ta ruski medved želi vso Ukrajino ali pa želi od nje s svojimi šapami odtrgati "le" vzhodni in morda južni del, ki ga imajo ruski nacionalisti za zgodovinsko rusko območje. Protislovna so tudi sporočila Moskve: če Putin govori, da so Ukrajinci in Rusi en narod in zato po njegovi logiki spadajo skupaj v okvir ene države, tj. Ruske federacije, pa njegov tesni pomočnik Dmitrij Medvedjev javno govori o razkosanju Ukrajine med Rusijo, Poljsko, Madžarsko in Romunijo (glej zemljevid v ozadju Medvedjeva). Za zdaj Poljaki in Romuni vztrajajo pri politiki podpore Ukrajini, čeprav so morda še kakšni poljski nacionalistični nostalgiki, ki sanjarijo o Poljski od Labe do Dnepra in trdijo, da je ukrajinski jezik le poljsko narečje. | Foto: Twitter / Posnetek zaslona Zgodovino Ukrajincev v zadnjih stotih letih zaznamuje geopolitični obrat za 180 stopinj. Ukrajincem je namreč uspelo v prvi polovici 20. stoletja s pomočjo Moskve iztrgati iz krempljev poljskega orla zahodno Ukrajino (beli orel je narodni simbol Poljske, op. p.) in združiti Ukrajino, v zadnjih letih pa se s pomočjo Poljakov in Zahoda skušajo izviti iz objema ruskega medveda. Pri čemer ni znano, ali ta ruski medved želi vso Ukrajino ali pa želi od nje s svojimi šapami odtrgati "le" vzhodni in morda južni del, ki ga imajo ruski nacionalisti za zgodovinsko rusko območje. Protislovna so tudi sporočila Moskve: če Putin govori, da so Ukrajinci in Rusi en narod in zato po njegovi logiki spadajo skupaj v okvir ene države, tj. Ruske federacije, pa njegov tesni pomočnik Dmitrij Medvedjev javno govori o razkosanju Ukrajine med Rusijo, Poljsko, Madžarsko in Romunijo (glej zemljevid v ozadju Medvedjeva). Za zdaj Poljaki in Romuni vztrajajo pri politiki podpore Ukrajini, čeprav so morda še kakšni poljski nacionalistični nostalgiki, ki sanjarijo o Poljski od Labe do Dnepra in trdijo, da je ukrajinski jezik le poljsko narečje. Foto: Twitter / Posnetek zaslona

Putin namreč dobre ve, da ukrajinski narod ni poljski ali avstrijski protiruski projekt, ampak je bil nastanek sodobne ukrajinske narodne zavesti upor in odpor tako proti poljskemu kot ruskemu zanikanju Ukrajincev kot posebnega naroda.

Ukrajinska geopolitična zavezništva

Tako Rusi kot Poljaki so želeli vključiti Ukrajince v svoje imperialne projekte in obojim je to v različnih časovnih obdobjih tudi uspelo. In Ukrajinci, ki so bili od propada Kijevske Rusije zaradi svoje središčne zemljepisne lege pogosto med kladivom in nakovalom močnejših sosedov, so se – kot drugi narodi – pogosto oprijemali geopolitičnih iger ter pri zasledovanju svojih interesov sklepali zavezništva enkrat z enim, drugič z drugim sosedom.

Slovjansk
Novice "Slovensko" mesto, ki ga poskuša ruska vojska zasesti za vsako ceno

Leta 1654 so ukrajinski kozaki pod vodstvom hetmana Bohdana Hmelnickega s Perejaslavsko pogodbo sklenili zavezništvo s carsko Rusijo proti Poljski, leta 1709 je hetman Ivan Mazepa sklenil zavezništvo s Švedi proti Rusom.

Naroda z dvema različnima jezikoma

Ukrajinci so bili torej včasih ruski zavezniki, včasih so se vojskovali proti Rusom oziroma Moskalom (sl. Moskovčanom), kot so rekli Rusom. Vsekakor pa ukrajinski narod ni umeten poljski projekt. Ukrajinci, čeprav jih zaradi zgodovinskih razlogov veliko govori ruščino, imajo svoj jezik, ki se bolj razlikuje od ruščine, kot se na primer med sabo razlikujeta češčina in slovaščina.

V času upora proti Poljakom leta 1654 so ukrajinski kozaki pod vodstvom hetmana Bohdana Hmelnickega v ukrajinskem mestu Perejaslav (ta leži v bližini Kijeva) zaprisegli ruskemu carju Alekseju. V času komunistične Sovjetske zveze je ta dogodek veljal za združitev Ukrajine in Rusije. Leta 1954, ob 300. obletnici Perejaslavske  pogodbe, kot se reče temu dogodku, so v Sovjetski zvezi izdali poštno zanmko z napisom Združitev Ukrajine in Rusije v ruščini. Tega leta je vodja Sovjetske zveze Nikite Hruščov, ta je bil po rodu Rus, a zelo povezan z Ukrajino, Krim, ki je bil do tedaj znotraj Sovjetske zveze del Ruske federacije, priključil Ukrajini. Poleg Hruščova je bil z Ukrajino zelo povezan tudi dolgoletni sovjetski voditelj Leonid Brežnjev, ki se je rodil v Ukrajino.  | Foto: Wikimedia Commons V času upora proti Poljakom leta 1654 so ukrajinski kozaki pod vodstvom hetmana Bohdana Hmelnickega v ukrajinskem mestu Perejaslav (ta leži v bližini Kijeva) zaprisegli ruskemu carju Alekseju. V času komunistične Sovjetske zveze je ta dogodek veljal za združitev Ukrajine in Rusije. Leta 1954, ob 300. obletnici Perejaslavske pogodbe, kot se reče temu dogodku, so v Sovjetski zvezi izdali poštno zanmko z napisom Združitev Ukrajine in Rusije v ruščini. Tega leta je vodja Sovjetske zveze Nikite Hruščov, ta je bil po rodu Rus, a zelo povezan z Ukrajino, Krim, ki je bil do tedaj znotraj Sovjetske zveze del Ruske federacije, priključil Ukrajini. Poleg Hruščova je bil z Ukrajino zelo povezan tudi dolgoletni sovjetski voditelj Leonid Brežnjev, ki se je rodil v Ukrajino. Foto: Wikimedia Commons

V 19. stoletju, stoletju vznika sodobnih nacionalnih gibanj, je bil eden prvih Ukrajincev, ki je poskušal pojasnjevati razlike med Rusi in Ukrajinci, zgodovinar Mikola Kostomarov (znan tudi po ruski različici Nikolaj Kostomarov). Bil je sin ruskega plemiča in veleposestnika Ivana Kostomarova in ukrajinske kmetice Tatjane Melnikove.

Razlike med Rusi in Ukrajinci

V času rojstva Mikole Kostomarova leta 1817 je bila njegova mama tlačanka njegovega očeta, zaradi česar je bil sam pravno gledano tlačan svojega očeta. Čeprav sta se njegov oče in njegova mama pozneje poročila, je bil še vedno pravno tlačan svojega očeta.

Ruski vojaki v prvi svetovni vojni
Novice Ruski zunanji minister: Rusi se za Slovence ne bodo bojevali niti pol dneva

Kostomarov je trdil, da so severni Velikorusi (danes bi rekli samo Rusi) in južni Malorusi (danes bi rekli Ukrajinci) dve različni ruski narodnosti (v današnjem besednjaku bi rekli dva različna vzhodnoslovanska naroda).

Ruska avtokracija in ukrajinski individualizem

Trdil je, da se Rusi in Ukrajinci razlikujejo po značaju: medtem ko so Rusi nagnjeni k avtokraciji, kolektivizmu in državotvornosti, so Ukrajinci naklonjeni liberalizmu in individualizmu.

V današnji Ukrajini se rajši kot Perejaslavske pogodbe spominjajo ukrajinskega hetmana Ivana Mazepe, ki je leta 1709 sklenil zavezništvo s švedskim kraljem Karlom XII. in se skupaj z njim pri Poltavi spopadel z rusko vojsko pod vodstvom carja Petra Velikega. Ta je v tej zelo pomembni bitki zmagal, kar je omogočilo širjenje ruskega imperija na Baltik in proti zahodu.  Na fotografiji je slika švedskega kralja Karla XII. in hetmana zaporoških kozakov Ivana Mazepe med bitko pri Poltavi. | Foto: Wikimedia Commons V današnji Ukrajini se rajši kot Perejaslavske pogodbe spominjajo ukrajinskega hetmana Ivana Mazepe, ki je leta 1709 sklenil zavezništvo s švedskim kraljem Karlom XII. in se skupaj z njim pri Poltavi spopadel z rusko vojsko pod vodstvom carja Petra Velikega. Ta je v tej zelo pomembni bitki zmagal, kar je omogočilo širjenje ruskega imperija na Baltik in proti zahodu. Na fotografiji je slika švedskega kralja Karla XII. in hetmana zaporoških kozakov Ivana Mazepe med bitko pri Poltavi. Foto: Wikimedia Commons

Tudi njegov sodobnik in zgodovinarski kolega, Rus Mihail Pogodin, je trdil, da se Rusi in Ukrajinci, čeprav so iste pravoslavne vere, razlikujejo po kulturi, jeziku in zgodovini.

Teorije Mihaila Pogodina o Ukrajincih

Trdil je tudi, da so jezikovne razlike med Rusi in Ukrajinci obstajale že v času Kijevske Rusije. Tako je prebivalstvo Kijeva že takrat govorilo ukrajinsko (malorusko), prebivalci Vladimirja in Moskve pa rusko (velikorusko), je zapisal v 40. letih 19. stoletja.

Timothy Snyder
Novice Mož, ki bi ga Putin verjetno najraje utopil v žlici vode

Pozneje je spremenil mnenje glede zemljepisnega obsega ruščine in ukrajinščine v času Kijevske Rusije, saj je trdil, da se je ruščina v času Kijevske Rusije govorila tudi v porečju reke Dneper. Zaradi Mongolov so Rusi pobegnili na sever, v 16. stoletju pa so opustelo območje naselili Ukrajinci, ki so prišli z zahoda – iz Podkarpatja, tj. z območja ob vznožju Karpatov. Ukrajinski kozaki pa so, je trdil Pogodin, posebno slovansko-turško ljudstvo.

Mihajlo Hruševski: Ukrajinci kot potomci Antov

Odgovor na Pogodinovo trditev o neavtohtonosti Ukrajincev na območju porečja Dnepra je nekaj desetletij pozneje oblikoval ukrajinski zgodovinar Mihajlo Hruševski, ki med Ukrajinci velja za največjega ukrajinskega zgodovinarja vseh časov.

Ukrajinci so velik narod, v zgodovini pa so vedno imeli za svoje sosede velesile. Na zahodu Poljake, na jugu Otomanski imperij in Krimske Tatare, na vzhodu carsko Rusijo, ki je postajala vse močnejša sila od 16. stoletja naprej. Stoletja so se sami sebe imenovali Rusini, Ruse iz carske Rusije oziroma Velike moskovske kneževine, s katerimi so po mongolskih osvajanjih v 13. stoletju prvič prišli v ponovni stik šele v 17. stoletju, pa Moskovčane (ukr. Moskali). Moskovčani oziroma Moskoviti pa so spet sebi pravili Rusi. Da bi končali to zmedo s poimenovanjem dveh vzhodnoslovanskih narodov, so Rusini v 19. stoletju prevzeli narodno ime Ukrajinci. Zaradi razpetosti med Poljsko in Rusijo je prihajalo na eni strani do popoljčenja dela ukrajinskega plemstva na zahodu, na drugi strani pa se je ukrajinsko kozaško plemstvo na vzhodu, zlasti v t. i. Levobrežni Ukrajini, nagibalo k rusifikaciji (primer takšnega levobrežnega Ukrajinca je bil Mikola Hoholj, v ruski različici imena znan kot Nikolaj Gogolj, ki je med drugim napisal roman Taras Buljba o kozakih, ki se vojskujejo proti Poljakom). Na fotografiji: znana slika v Harkovu rojenega ruskega slikarja Ilje Repina o zaporoških kozakih. | Foto: Wikimedia Commons Ukrajinci so velik narod, v zgodovini pa so vedno imeli za svoje sosede velesile. Na zahodu Poljake, na jugu Otomanski imperij in Krimske Tatare, na vzhodu carsko Rusijo, ki je postajala vse močnejša sila od 16. stoletja naprej. Stoletja so se sami sebe imenovali Rusini, Ruse iz carske Rusije oziroma Velike moskovske kneževine, s katerimi so po mongolskih osvajanjih v 13. stoletju prvič prišli v ponovni stik šele v 17. stoletju, pa Moskovčane (ukr. Moskali). Moskovčani oziroma Moskoviti pa so spet sebi pravili Rusi. Da bi končali to zmedo s poimenovanjem dveh vzhodnoslovanskih narodov, so Rusini v 19. stoletju prevzeli narodno ime Ukrajinci. Zaradi razpetosti med Poljsko in Rusijo je prihajalo na eni strani do popoljčenja dela ukrajinskega plemstva na zahodu, na drugi strani pa se je ukrajinsko kozaško plemstvo na vzhodu, zlasti v t. i. Levobrežni Ukrajini, nagibalo k rusifikaciji (primer takšnega levobrežnega Ukrajinca je bil Mikola Hoholj, v ruski različici imena znan kot Nikolaj Gogolj, ki je med drugim napisal roman Taras Buljba o kozakih, ki se vojskujejo proti Poljakom). Na fotografiji: znana slika v Harkovu rojenega ruskega slikarja Ilje Repina o zaporoških kozakih. Foto: Wikimedia Commons

Ta je korenine ukrajinskega naroda videl že v slovansko govorečem ljudstvu Antov, ki so v pozni antiki oziroma v zgodnjem srednjem veku živeli med Dneprom in Dnestrom. Hruševski se je rodil leta 1866 v mestu, ki zdaj leži na Poljskem in mu Poljaki rečejo Chelm, Ukrajinci pa Holm.

Nasprotja med Poljaki in Ukrajinci

Mesto, v katerem se je rodil Hruševski, in njegova okolica je bilo območje, na katerem so (poleg Judov) živeli tako Poljaki kot Ukrajinci. Kot je znano, so po propadu Kijevske Rusije veliki deli današnjega ukrajinskega narodnega ozemlja prišli pod poljsko oblast. Ukrajinsko govorečim kmetom so vladali poljski plemiči in popoljčeni (polonizirani) ukrajinski plemiči.

Vladimir Putin
Novice Zgodovina, ki bi jo moral poznati tudi Vladimir Putin

V mestih na ukrajinskem ozemlju je prevladovala poljščina, na primer v Lvovu in tudi v Kijevu. Poleg jezikovne med Poljaki in Ukrajinci obstaja tudi verska razlika: Poljaki so katoliki, Ukrajinci pa pravoslavci ali unijati (pravoslavci, ki priznavajo papeža kot svojega voditelja).

Poljsko-ukrajinska vojna in zatiranje Ukrajincev

Po zlomu carske Rusije leta 1917 in porazu Avstro-Ogrske leta 1918 je prišlo do vojne med Poljaki in Ukrajinci, v kateri so bili uspešnejši Poljaki. Ti so v svojo obnovljeno poljsko državo vključili tudi velik del ukrajinskega narodnega ozemlja, tj. Zahodno Ukrajino.

Poljaki so katoliški zahodni Slovani, Ukrajinci pa pravoslavni vzhodni Slovani. Po propadu Kijevske države so zahodni deli te države postopoma prišli pod oblast Litovcev in Poljakov. Ti so se pozneje združili v eno državo: Poljsko-litovsko republiko. Znotraj te države je potekalo popoljčenje (polonizacija) litovskega, beloruskega in ukrajinskega plemstva. Josef Pilsudski, vodja obnovljene poljske države po prvi svetovni vojni, je imel litovske korenine, znan poljski pesnik Adam Mickiewicz beloruske in poljski pisatelj Henryk Sienkiewicz (njegov priimek je beloruski) tatarsko-beloruske. Tudi ukrajinska mesta, na primer Lvov in Kijev, so bila večinoma poljsko govoreča. Del pravoslavnih Ukrajincev je v času poljske oblasti priznal papeževo vodstvo, to so t. i. unijati oziroma grkokatoliki. V času prebujanja narodov v 19. stoletju je na narodno mešanih območjih zahodne Ukrajine prišlo do nacionalnih trenj med vladajočimi Poljaki in Ukrajinci, ki so želeli nacionalno enakopravnost. Po koncu druge svetovne je med Ukrajinci in Poljaki izbruhnila vojna. Zmagali so Poljaki, ki so zahodno Ukrajino vključili v obnovljeno poljsko državo. Na fotografiji: slika Bitka za Lvov poljskega slikarja Wojciecha Kossaka iz leta 1926. Ta prikazuje poljske prostovoljce, ki branijo Lvov pred Ukrajinci, ki so razglasili Zahodnoukrajinsko ljudsko republiko. | Foto: Wikimedia Commons Poljaki so katoliški zahodni Slovani, Ukrajinci pa pravoslavni vzhodni Slovani. Po propadu Kijevske države so zahodni deli te države postopoma prišli pod oblast Litovcev in Poljakov. Ti so se pozneje združili v eno državo: Poljsko-litovsko republiko. Znotraj te države je potekalo popoljčenje (polonizacija) litovskega, beloruskega in ukrajinskega plemstva. Josef Pilsudski, vodja obnovljene poljske države po prvi svetovni vojni, je imel litovske korenine, znan poljski pesnik Adam Mickiewicz beloruske in poljski pisatelj Henryk Sienkiewicz (njegov priimek je beloruski) tatarsko-beloruske. Tudi ukrajinska mesta, na primer Lvov in Kijev, so bila večinoma poljsko govoreča. Del pravoslavnih Ukrajincev je v času poljske oblasti priznal papeževo vodstvo, to so t. i. unijati oziroma grkokatoliki. V času prebujanja narodov v 19. stoletju je na narodno mešanih območjih zahodne Ukrajine prišlo do nacionalnih trenj med vladajočimi Poljaki in Ukrajinci, ki so želeli nacionalno enakopravnost. Po koncu druge svetovne je med Ukrajinci in Poljaki izbruhnila vojna. Zmagali so Poljaki, ki so zahodno Ukrajino vključili v obnovljeno poljsko državo. Na fotografiji: slika Bitka za Lvov poljskega slikarja Wojciecha Kossaka iz leta 1926. Ta prikazuje poljske prostovoljce, ki branijo Lvov pred Ukrajinci, ki so razglasili Zahodnoukrajinsko ljudsko republiko. Foto: Wikimedia Commons

V tej obnovljeni poljski državi so bili Ukrajinci zatirani, na območja, na katerih so bili Ukrajinci večinski narod, Poljaki pa manjšinski, je Varšava načrtno naseljevala kot koloniste nekdanje poljske vojake. Tisti Ukrajinci, ki so najostreje nasprotovali poljski oblasti v Zahodni Ukrajini, so ustanovili Organizacijo ukrajinskih nacionalistov (OUN).

Pokoli in izgoni Poljakov iz Volinije

OUN, katere vodja je bil tudi Stepan Bandera, je med drugo svetovno vojno izvedla etnično čiščenje Poljakov v Voliniji (sever Zahodne Ukrajine) in delno tudi v Vzhodni Galiciji (jug Zahodne Ukrajine). V tem času so bili pripadniki OUN zavezniki nacistične Nemčije.

Ivan Iljin
Novice Kdo je skrivnostni mož, na čigar grob Putin redno prinaša rože?

Po nekaterih podatkih naj bi banderovci, kot so tudi rekli pripadnikom OUN, pobili do sto tisoč Poljakov, med njimi tudi ženske in otroke. Za primerjavo: v Katinu je sovjetska tajna služba NKVD pobila okoli 22 tisoč poljskih častnikov in intelektualcev. Operativno je poboje poljskih častnikov in intelektualcev v Katinskem gozdu in drugod vodil sovjetski častnik ukrajinskega rodu Pjotr Soprunenko.

Nekdaj sovražniki, zdaj zavezniki v boju proti Rusiji

Po drugi svetovni vojni je Zahodna Ukrajina prišla v okvir Sovjetske zveze oziroma Ukrajine. Velika večina Poljakov s tega območja je bila izgnana (poselili so območja, ki so bila prej del Nemčije, po drugi svetovni vojni pa so postali del Poljske). Poljaki so po drugi strani pripadnike ukrajinske manjšine z jugovzhoda Poljske nasilno razselili na sever in zahod Poljske.

Po zmagi nad Ukrajinci so Poljaki v zahodni Ukrajini začeli zatirati Ukrajince ter v zahodno Ukrajino, ki je znana po rodovitni prsti, naseljevati poljske koloniste, ki so jim rekli osadniki. To so bili nekdanji poljski vojaki, ki so se pred tem bojevali za obnovljeno poljsko državo. Na fotografiji je družina poljskih kolonistov v Voliniji. Osrednja in vzhodna Ukrajina pa je postala del Sovjetske zveze kot posebna socialistična republika. Odnos Moskve do nje je bil spremenljiv. Dokaj naklonjen v času Lenina, manj v času Stalina, ko je prišlo tudi do velike lakote, ki ji Ukrajinci rečejo holodomor – gladomor oziroma pomor z lakoto. Proti poljski vladavini nad zahodno Ukrajino so bili tako skrajno desni ukrajinski nacionalisti (OUN) pod vodstvom Stepane Bandere kot ukrajinski komunisti, ki so zahodno Ukrajino hoteli združiti s sovjetsko Ukrajino. OUN je med drugo svetovno vojno, z vrhuncem leta 1943, izvedel etnično čiščenje Poljakov v Voliniji in deloma v Vzhodni Galiciji ter se spopadal s poljsko Domovinsko armado. Po koncu druge svetovne vojne je bila zahodna Ukrajina vključena v sovjetsko Ukrajino. Pripadniki OUN so še nekaj let na zahodu Ukrajine izvajali nasilne akcije proti komunistični oblasti. | Foto: Wikimedia Commons Po zmagi nad Ukrajinci so Poljaki v zahodni Ukrajini začeli zatirati Ukrajince ter v zahodno Ukrajino, ki je znana po rodovitni prsti, naseljevati poljske koloniste, ki so jim rekli osadniki. To so bili nekdanji poljski vojaki, ki so se pred tem bojevali za obnovljeno poljsko državo. Na fotografiji je družina poljskih kolonistov v Voliniji. Osrednja in vzhodna Ukrajina pa je postala del Sovjetske zveze kot posebna socialistična republika. Odnos Moskve do nje je bil spremenljiv. Dokaj naklonjen v času Lenina, manj v času Stalina, ko je prišlo tudi do velike lakote, ki ji Ukrajinci rečejo holodomor – gladomor oziroma pomor z lakoto. Proti poljski vladavini nad zahodno Ukrajino so bili tako skrajno desni ukrajinski nacionalisti (OUN) pod vodstvom Stepane Bandere kot ukrajinski komunisti, ki so zahodno Ukrajino hoteli združiti s sovjetsko Ukrajino. OUN je med drugo svetovno vojno, z vrhuncem leta 1943, izvedel etnično čiščenje Poljakov v Voliniji in deloma v Vzhodni Galiciji ter se spopadal s poljsko Domovinsko armado. Po koncu druge svetovne vojne je bila zahodna Ukrajina vključena v sovjetsko Ukrajino. Pripadniki OUN so še nekaj let na zahodu Ukrajine izvajali nasilne akcije proti komunistični oblasti. Foto: Wikimedia Commons

Ta krvavi in mračni del poljsko-ukrajinske zgodovine so Poljaki in Ukrajinci bolj ali manj pometli pod preprogo. Poljaki in Ukrajinci, nekdaj neizprosni sovražniki, so namreč zaradi skupnega strahu pred napadalno Rusijo postali zavezniki.

Tema, ki se je Ukrajinci in Poljaki izogibajo

Protipoljski nacionalistični banderovci oziroma OUN, ki je delovala na območju Zahodne Ukrajine, ne pa tudi na vzhodu Ukrajine, kjer živi tudi rusko oziroma rusko govoreče prebivalstvo, vsaj za zdaj ni več tema poljsko-ukrajinskih odnosov.

Na drugi strani pa je premeteni Putin, ki Ukrajince označuje za poljski protiruski projekt, svoj napad na Ukrajino leta 2022 upravičeval tudi z bojem proti banderovcem, ki naj bi vladali v Kijevu.

Vladimir Putin
Novice Je to razlog, da je Putin udaril po Ukrajini ravno letos?
Andrej Kozirev
Novice Nekdanji ruski minister: Če bo Putin zasedel Ukrajino, lahko sledi napad na Poljsko
Vladimir Putin Aleksander Vučić
Novice Velika Putinova zvijača
Peter Wrangel
Novice Kako so ruski vojaki ustrahovali Slovence
Aleksander Solženicin
Novice Je to Putinov duhovni oče?
Vladimir Putin in Evgenija Gucul
Novice Bosta Putin in ta ženska zanetila novo vojno?
Ukrajinka
Novice Ukrajinci, Rusi in Slovenci ter njihovi geni
Ne spreglejte