Petek, 22. 4. 2022, 22.54
1 leto, 12 mesecev
Zgodovina, ki bi jo moral poznati tudi Vladimir Putin
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,26
30
Vladimir Putin zelo rad ruski in svetovni javnosti razlaga svojo različico ukrajinske zgodovine, s katero upravičuje vojno proti Ukrajini in osvajanje njenega ozemlja. Putin tudi rad razglaša pripadnost Donbasa k Rusiji, čeprav je Donbas zgodovinsko del ukrajinskega narodnega ozemlja.
Donbas je skupno ime za območji Donecka in Luganska, ki sta po mednarodnem pravu del Ukrajine. Čeprav si Donbas lastijo Rusi, je območje Donbasa zgodovinsko in narodnostno gledano veliko bolj ukrajinsko kot rusko.
Ruske sile v zadnjih dnevih poskušajo zasesti vse območje ukrajinskih regij Doneck in Lugansk (ukrajinsko Luhansk). Ti dve regiji sestavljata Doneški premogokopni bazen oziroma Doneški bazen, okrajšano Donbas. Ime je to območje dobilo po reki Donec, ki je desni pritok reke Don.
Ukrajinska večina v Donbasu
Po ukrajinskem popisu prebivalstva iz leta 2001 so Ukrajinci predstavljali 58 odstotkov prebivalstva regije Lugansk in 56,9 odstotka prebivalstva regije Doneck. Največja narodnostna manjšina so bili Rusi. Ti so predstavljali 39 odstotkov prebivalcev regije Luganska in 38,2 odstotka prebivalcev regije Doneck.
V narodnostnem pogledu so torej Ukrajinci leta 2001 predstavljali večino prebivalcev Donbasa. Če odštejemo del luganskih Rusov, ki živijo ob Donecu v bližini meje z Rusijo, je velik del prebivalcev Donbasa, ki se narodnostno opredeljuje za Ruse, potomcev priseljencev iz Rusije, številni imajo družinske korenine na območju Kurska. Večinoma živijo v mestih.
S trebuhom za kruhom v Donbas
Donbas je namreč s svojimi premogovniki in metalurško industrijo že od druge polovice 19. stoletja privabljal številne ljudi. V industrijska naselja so tako s trebuhom za kruhom prihajali ljudje iz vse carske Rusije in pozneje iz vse Sovjetske zveze.
Med tistimi, ki so s trebuhom za kruhom iz Rusije prišli v Donbas, so bili v začetku 20. stoletja tudi starši Nikite Hruščova. Ta je bil pozneje vodja komunistične partije v Ukrajini in nato še vodja Sovjetske zveze. Hruščov je vzljubil Ukrajino in bil naklonjen Ukrajincem.
Tako je že pred prvo svetovno vojno v Donbas s svojimi starši z območja današnje Rusije prišel poznejši voditelj Sovjetske zveze Nikita Hruščov. Ta je bil nekaj časa tudi šef komunistične partije v Ukrajini. Eden od njegovih predhodnikov na tem položaju je bil Stanislaw Kosior, po narodnosti Poljak, ki je v Donbas kot mlad industrijski delavec prišel iz današnje vzhodne Poljske.
Valižanski industrialec in proletarski heroj
Priseljenec v Donbasu z območja današnje Rusije je bil tudi slavni sovjetski rudar Aleksej Stahanov. Ta je podiral rekorde s svojimi izkopi premoga, zaradi česar je sovjetska oblast iz njega naredila nekakšno proletarsko superzvezdo. Stahanov je prišel tudi na naslovnico ameriške revije Time. Pozneje so kraj Kadivka v regiji Lugansk, kjer je delal, preimenovali v Stahanov.
Industrializacija Donbasa se je začela v drugi polovici 19. stoletja, ko je v ta del takratne carske Rusije prišel valižanski poslovnež John Hughes (doma je bil iz rudarsko in industrijsko razvitega južnega Walesa). Ta je v kraju, ki se je takrat imenoval Aleksandrovka, leta 1869 postavil jeklarno in odprl nekaj premogovnikov.
Juzovka, Stalino in Doneck
Aleksandrovka je pozneje Hughesu v čast dobila ime Hughesovka oziroma Juzovka (v ukrajinščini Hughesivka oziroma Juzivka). V Hughesovko se je preselilo tudi veliko Hughesovih rojakov iz južnega Walesa.
Valižanski industrialec John Hughes (1814-1889) je v drugi polovici 19. stoletja postavil temelje industrializacije v Donbasu. Današnji Doneck se je nekaj časa tudi imenoval po njem – Hughesovka oziroma Juzovka.
Leta 1924, ko je bila Juzovka del takratne Ukrajinske socialistične sovjetske republike, ta pa del Sovjetske zveze, so jo preimenovali v Stalin, leta 1929 pa v Stalino. Seveda po takratnem sovjetskem voditelju Stalinu.
V času destalinizacije so mesto leta 1961 preimenovali v Doneck, čeprav ne leži ob reki Donec, ampak ob reki Kalmius, tako kot jeklarsko-pristaniški Mariupol ob Azovskem morju.
Ruščina izpodriva ukrajinščino
Tako kot za večino vzhodne Ukrajine je tudi za Donbas značilno, da so številni tamkajšnji Ukrajinci zaradi velike prevlade ruskega jezika v času carske Rusije in Sovjetske zveze sčasoma opustili ukrajinščino in začeli uporabljati ruščino ali pa postali dvojezični. Del Ukrajincev v Donbasu govori tudi suržik (to je ukrajinska beseda za kruh, narejen iz dveh vrst žita, op. p.), pogovorno mešanico ukrajinščine in ruščine.
Proruski zagovorniki odcepitve Donbasa od Ukrajine se pogosto sklicujejo na komunista Fjodora Sergejeva, znanega po vzdevku Artjom. Sergejev je bil po prvi svetovni vojni ideolog in voditelj kratkotrajne Doneško-krivoroške sovjetske republike. Ta je poleg Donbasa obsegala še območje Krivega Roga (Krivoj Rog po rusko in Krivij Rih po ukrajinsko), ki je zelo močno ukrajinsko industrijsko središče z nahajališči železove rude. Sergejev je bil po narodnosti Rus. Kot otrok se je skupaj s starši priselil v Ukrajino z območja Kurska.
Še vedno pa se je tudi veliko donbaških Ukrajincev, ki so kot prvi jezik govorili ruščino, narodnostno opredeljevalo za Ukrajince. Podoben pojav je tudi v Belorusiji, kjer je ruščina materni jezik številnih Belorusov.
Podobnost med Walesom in Donbasom
Podobno je tudi v Walesu, na Škotskem in Irskem, kjer je angleščina skoraj popolnoma izpodrinila keltske jezike (najbolj trdoživa je keltščina v Walesu), a to še ne pomeni, da se imajo angleško govoreči Valižani, Škoti in Irci za Angleže. Jezik ne določa vedno tudi narodnosti. Podobno je tudi v Ukrajini in Donbasu.
Po popisu prebivalstva iz leta 2001 je v regiji Lugansk ruščino kot svoj prvi jezik govorilo 68,8 odstotka prebivalcev, v regiji Doneck pa 74,9 odstotka prebivalcev.
Majdanska revolucija in upor v Donbasu
Donbas je postal krizno žarišče po majdanski revoluciji, ki je v začetku leta 2014 strmoglavila proruskega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča. Ta se je rodil v Donecku in imel veliko podpore med donbaškimi volivci.
V začetku aprila 2014 so proruski zagovorniki odcepitve od Ukrajine zasedli ukrajinska vladna poslopja v Donecku in razglasili Doneško ljudsko republiko. Podobno so storili proruski zagovorniki odcepitve tudi v Lugansku.
Rusko oziroma prorusko prebivalstvo v Donbasu se je z orožjem uprlo Kijevu in s podporo Rusije ustanovilo dve samooklicani državi: Doneško in Lugansko ljudsko republiko. Ti sta obsegali le manjši del Luganske in Doneške regije. Velik del obeh regij, približno dve tretjini, je ostal pod nadzorom Kijeva.
Begunski val iz leta 2014
Zaradi spopadov med ukrajinskimi oboroženimi silami in proruskimi zagovorniki odcepitve je že leta 2014 veliko prebivalcev Donbasa pobegnilo s svojih domov: Ukrajinci so pobegnili v druge dele Ukrajine, rusko oziroma rusko usmerjeno prebivalstvo pa v Rusijo ali dele Donbasa, ki so bili pod nadzorom proruskih sil. Popis prebivalstva iz leta 2001 tako ne ustreza več dejanskemu stanju.
Eden od ciljev ruskega napada na Ukrajino, ki se je začel 24. februarja letos, je tudi zavzetje vsega območja Donbasa, torej vsega območja luganske in doneške regije. Za zdaj to ruski vojski še ni uspelo. Velika pozornost svetovne javnosti je že nekaj tednov usmerjena v Mariupol, mesto, ki spada v ukrajinsko regijo Doneck in ga Rusi za vsako ceno želijo zasesti.
Priseljevanje ukrajinskih kozakov v stepe
Če gremo nekaj stoletij v zgodovino, lahko ugotovimo, da je bilo območja Donbasa stepsko območje, ki je bilo dolgo časa redko poseljeno oziroma skoraj neobljudeno in so mu stoletja vladali turško govoreči Tatari. V 17. stoletju so sever in osrednje dele današnjega Donbasa poselili ukrajinski kozaki.
Donbas je bil nekdaj del t. i. Divjih polj (ukrajinsko Dike pole), neobljudenega stepskega območja ob Črnem morju. Ozemlje današnjega Donbasa so v 17. stoletja poselili ukrajinski kozaki. Razvoj industrije je v Donbas (ta je tedaj tudi dobil današnje ime) od druge polovice 19. stoletja privabil številne ljudi iz bližnjega ruskega narodnega ozemlja, zaradi česar so postali Rusi najštevilnejša manjšina v Donbasu. Na sliki, ki jo je leta 1894 naslikal ruski slikar Nikolaj Kasatkin, vidimo revno družino, ki v Donbasu koplje premog.
Sever Donbasa oziroma severni del regije Lugansk je bil del Slobožanščine oziroma Svobodne Ukrajine (Slobidska Ukrajina po ukrajinsko), ki so jo v 17. stoletju večinoma poselili ukrajinski kozaki iz krajev zahodno od Dnepra. Osrednji del današnjega Donbasa pa je bil del ozemlja ukrajinskih Zaporoških kozakov.
Nova Rusija
Jug Donbasa, tudi območje, na katerem leži Mariupol, je bil del Krimskega kanata do rusko-turške vojne v letih 1768-1774. Mariupol je carska Rusija ustanovila leta 1780, vanj pa prisilno naselila grško pravoslavno prebivalstvo s Krima.
V času carske Rusije je bil zahodni del Donbasa del t. i. Nove Rusije (njene meje so se skozi zgodovino delno spreminjale). Za številne ruske nacionaliste je to argument, da ta del Ukrajine pripada Rusiji. A zgodba ni tako preprosta.
Ukrajinska večina v Novi Rusiji
Nova Rusija je v drugi polovici 18. stoletja (v času ruske carice Katarine Velike) nastala iz dela ozemlja ukrajinskih kozakov, torej narodnostno ukrajinskega ozemlja, in dela ozemlja ob Črnem morju, ki je prej pripadal tatarskemu Krimskemu kanatu. Sam polotok Krim je carska Rusija dokončno zasedla leta 1783.
Na fotografiji je izsek iz zemljevida narodnostne pripadnosti v Sovjetski zvezi iz leta 1941. Na zemljevidu vidimo, da je območje Donbasa oziroma vzhodne Ukrajine narodnostno večinoma ukrajinsko. Še več, ukrajinsko narodno ozemlje (na zemljevidu obarvano z rumeno-oranžno barvo) sega tudi onkraj meja Ukrajine, med drugim v ruske regije Kursk, Belgorod, Voronež in Krasnodar. Južni del Kurska, Belgorod in Voronež so bili nekdaj del Svobodne Ukrajine. Regijo Krasnodar, ki leži na južni obali Azovskega morja, so v poznem 18. stoletju kot vojščaki carske Rusije poselili ukrajinski kozaki. Po reki Kuban, ki teče skozi regijo Krasnodar, so dobili ime Kubanski kozaki.
V Novo Rusijo so se kot kolonisti naseljevali Rusi, zlasti na polotok Krim, ki je zdaj narodnostno večinoma ruski (Rusi so leta 2001 predstavljali 60 odstotkov prebivalstva polotoka). Toda večinsko prebivalstvo Nove Rusije so predstavljali Ukrajinci. Popis prebivalstva v carski Rusiji iz leta 1897 je pokazal, da je ukrajinščino kot svoj prvi jezik govorila več kot polovica prebivalcev Nove Rusije, ruščino pa od 20 do 25 odstotkov.
Nova Rusija je bila narodnostno Nova Ukrajina
Ukrajinščina je prevladovala zlasti na podeželju in v manjših naseljih, v večjih mestih, kot je na primer Odesa, pa je večina meščanov govorila rusko ali jidiš. Poleg tega je treba upoštevati, da je ruščino kot svoj prvi jezik v Novi Rusiji govoril tudi del Ukrajincev. Narodnostno gledano je bila torej Nova Rusija pravzaprav Nova Ukrajina.
30