Sreda, 6. 4. 2022, 22.38
2 leti
Črni scenariji vojne, ki se jim hoče Ukrajina izogniti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,87
34
Ukrajinska vojska je z odločnim odporom preprečila ruske načrte o bliskoviti zmagi nad Ukrajino, a vojne verjetno še nekaj časa ne bo konec.
Vse vojne se enkrat končajo in tako bo tudi s trenutno vojno v Ukrajini. Lahko se konča s popolno zmago ene ali druge strani ali pa z nekakšnim vmesnim izkupičkom. Ukrajina, ki se bori za preživetje, se seveda hoče za vsako ceno izogniti najbolj črnemu scenariju – popolnemu porazu. Izogniti pa se hoče tudi "finskemu" ali "korejskemu" koncu vojne.
Ruske sile so vsaj za zdaj opustile željo po zasedbi Kijeva, umaknile enote s severovzhoda Ukrajine v Belorusijo ter se osredotočile na vzhod in jugovzhod Ukrajine. Kdaj in kako se bo končala vojna v Ukrajini, v tem trenutku še ni popolnoma jasno.
Ukrajinski boj za preživetje
Ukrajinci seveda poskušajo za vsako ceno preprečiti najbolj črn scenarij: popolno rusko okupacijo. Za zdaj se zdi, da jim to uspeva, a nevarnosti še ni konec. Pri tem bo poleg ohranjanja visoke bojne morale veliko odvisno od tega, koliko vojaške pomoči v orožju bo Ukrajina dobila od Zahoda.
Najugodnejši konec vojne za Ukrajino bi bil umik ruske vojske, vsaj na meje pred izbruhom vojne 24. februarja letos. Vprašanje pa je, koliko je ta scenarij realen in, še bolj, kako velike žrtve in kako veliko gmotno škodo bi morala pretrpeti Ukrajina, da bi dosegla ta cilj.
Večletna krvava vojna?
Takšna vojna bi lahko trajala več let. Tako kot na primer iraško-iranska vojna med letoma 1980 in 1988, ki je zahtevala na stotisoče mrtvih, končala pa se je brez sprememb meje med državama. To vojno je začel Irak, ki ga je takrat vodil Sadam Husein.
Iraško-iranska vojna je divjala med letoma 1980 in 1988. Končala se je z nespremenjeno mejo med državama.
Ukrajini najverjetneje ne bi ustrezal niti konec vojne, ki bi bil nekaj vmes med porazom in zmago. Iz polpretekle zgodovine poznamo dve takšni vojni. Eno iz obdobja med drugo svetovno vojno, drugo pa nekaj let po njenem koncu.
Zimska vojna
Ko je Ukrajina v prvih dneh vojne vzdržala začetni udarec ruske vojske in je postalo jasno, da se ruski vojaški cilji ne uresničujejo tako, kot so jih načrtovali v Kremlju in na ruskem generalštabu, so številni ponujali primerjavo s t. i. zimsko vojno – vojno med Finsko in Sovjetsko zvezo, ki je trajala od novembra 1939 do marca 1940.
Zimska vojna je izbruhnila, ker je Finska, ta se je od Moskve osamosvojila po prvi svetovni vojni, zavrnila sovjetske zahteve, da naj jim odstopi del ozemlja. Sovjeti so napad na svojo zahodno sosedo začeli 30. novembra 1939.
Finska marionetna komunistična vlada
Sovjeti so dan po napadu v finskem obmejnem mestu Terijoki, ki so ga zasedli prvi dan vojne, oblikovali marionetno komunistično finsko vlado. Podobno bi verjetno letos storila Rusija, če bi ji uspelo v prvih dneh vojne z bliskovito akcijo zasesti Kijev.
Sovjetska vojska je Finsko napadla novembra 1939. Finska vojska, ki je bila dobro pripravljena na boj v zimskih razmerah, se je zagrizeno in pogumno upirala močnejšim sovjetskim silam. Finci so se morali na koncu sprijazniti z izgubo dela finskega ozemlja, a jim je uspelo ohraniti neodvisnost od Moskve.
Kot je znano, so si Sovjeti lastili Finsko kot svoje vplivno območje na podlagi razvpitega sporazuma Ribbentrop-Molotov, ki sta ga avgusta 1939 sklenili Hitlerjeva Nemčija in Stalinova Sovjetska zveza.
Moskovski mirovni sporazum
Finci so se na začetku presenetljivo uspešno branili pred Sovjeti, ki so imeli zlasti veliko premoč v številu tankov in letal. Šele februarja 1940 je Rdeča armada v ponovni ofenzivi dosegla uspehe proti finski vojski.
Vojna se je končala z moskovskim mirovnim sporazumom, po katerem je Finska ohranila neodvisnost, a je morala Sovjetski zvezi odstopiti devet odstotkov ozemlja oziroma več, kot je Moskva zahtevala v svojem ultimatu pred začetkom vojne. Na drugi strani se je Stalin odpovedal načrtu, po katerem bi Finski vladala Moskvi podrejena marionetna komunistična vlada.
Druga rusko-finska vojna
Ko je Hitlerjeva Nemčija junija 1941 napadla Sovjetsko zvezo, se je v vojno proti Sovjetski zvezi vključila tudi Finska. Ta je zasedla izgubljeno ozemlje in sodelovala pri nemškem obleganju Leningrada (to je med drugim rojstno mesto ruskega predsednika Vladimirja Putina) ter skupaj z Nemci želela zavzeti Murmansk. Obe operaciji sta spodleteli.
Na fotografiji iz decembra 1939 vidimo težko orožje in opremo, ki so jo za sabo pustili umikajoči se Sovjeti po porazu v eni od velikih bitk s finsko vojsko.
Finska je s Sovjetsko zvezo podpisala premirje septembra 1944 in se nato zapletla v kratko vojno z nemškimi silami, ki so bile na Laponskem. Po koncu druge svetovne vojne je Finska ostala v mejah, ki so bile določene z moskovskim mirovnim sporazumom iz leta 1940.
Finci se sprijaznijo z izgubo dela svojega ozemlja
Finska je v nasprotju z baltskimi državami (Litvo, Latvijo in Estonijo) ohranila neodvisnost in ni bila vključena v Sovjetsko zvezo kot ena od zveznih republik. Moskva v Helsinkih tudi ni postavila sebi naklonjene komunistične oblasti, tako kot v državah vzhodne Srednje Evrope in na Balkanu.
Na drugi strani Finska ni smela voditi zunanje politike, ki bi bila v nasprotju s sovjetskimi interesi, prav tako se ni smela vključiti v Nato. Finska se je tudi sprijaznila z izgubo dela svojega ozemlja.
Finlandizacija
Ta položaj Finske v razmerju do velike Sovjetske zveze so nekateri poimenovali finlandizacija. Prav finlandizacijo so pred in na začetku vojne nekateri omenjali kot morebitno kompromisno rešitev ukrajinsko-ruskega spora. A takšna rešitev je verjetno popolnoma nesprejemljiva za Ukrajince, še zlasti po ruskem napadu na Ukrajino.
Videoposnetek o tem, zakaj Stalin Finske ni priključil k Sovjetski zvezi:
Ukrajinci so precej večji narod od Fincev, imajo tudi dolgo tradicijo vojskovanja, ki sega že v čase kozakov. Surovost ruskega napada, ki ga spremljajo pozivi ruskih nacionalistov k dobesednemu izbrisu ukrajinskega naroda, prav tako odvrača Ukrajince od kakršnegakoli kompromisa z Rusi.
Ukrajinci nočejo finlandizacije
Za zdaj ni videti, da bi Ukrajinci sklonili glave in se sprijaznili z izgubo dela svojega ozemlja ter življenjem v senci Rusije, tako kot so to leta 1940 storili Finci. Edino, kar so trenutno pripravljeni storiti v Kijevu, je odpoved želji po članstvu v Natu.
Na drugi strani tudi Rusija sama ni jasna glede svoje politike do Ukrajine. Finlandizacija namreč tudi pomeni, da bi morala Moskva priznati obstoj neodvisne Ukrajine, tako kot je priznala obstoj neodvisne Finske.
Ruska želja po izničenju Ukrajine
Za zdaj ni nobenega zagotovila, da je Moskva to pripravljena storiti. Občutek je, da se Rusija še ni odpovedala želji po izničenju Ukrajine kot države. V tem primeru seveda ne more priti do finske rešitve rusko-ukrajinskega spora.
Ob začetku vojne v Ukrajini je Rusija kot enega od ciljev napada na svojo zahodno sosedo izpostavljala tudi t. i. denacifikacijo. Zdaj v Rusiji nekateri najbolj goreči zagovorniki vojne predlagajo kar deukrajinizacijo Ukrajine. Pred dnevi so svet pretresli posnetki na stotine trupel civilistov v ukrajinskem mestu Buča pri Kijevu, ki so jih našli po umiku ruske vojske. Na fotografiji: pes v Buči sedi ob svojem mrtvem lastniku.
Večkrat se pojavlja tudi primerjava s korejsko vojno med komunistično Severno Korejo in kapitalistično Južno Korejo. Po drugi svetovni vojni je bil Korejski polotok, ki ga je prej zasedala Japonska, po 38. vzporedniku razdeljen na sovjetsko in ameriško območje.
Komunistični napad na Južno Korejo
Na severu je nastala Severna Koreja, uradno imenovana Demokratična ljudska republika Koreja, na jugu pa Južna Koreja z uradnim imenom Republika Koreja. Obe državi sta si lastili ves Korejski polotok.
Korejska vojna se je začela junija 1950 z napadom Severne Koreje na Južno Korejo. Severno Korejo sta vojaško podpirali komunistična Ljudska republika Kitajska in Sovjetska zveza. Varnostni svet Združenih narodov, ki ga je ravno takrat Sovjetska zveza bojkotirala, je obsodil napad Severne Koreje in poslal Južni Koreji v pomoč vojaške enote iz 23 članic Združenih narodov.
Združeni narodi proti komunistom
Največ vojakov so prispevali Američani, ki so tudi poveljevali enotam Združenih narodov. Poleg Američanov in Južnih Korejcev so se proti Severni Koreji borili tudi Britanci, Kanadčani, Avstralci, Turki, Švedi, Danci, Norvežani, Francozi, Italijani, Grki ...
Proti severnokorejskim in kitajskim enotam so se med korejsko vojno bojevali vojaki iz kar 23 držav. Na fotografiji iz leta 1951 vidimo britanske vojake, ki branijo svoje položaje pred napadom kitajskih vojakov.
Vojna je na Korejskem polotoku trajala do julija 1953, ko sta obe strani podpisali premirje. Do zdaj, čeprav je od vojne minilo že skoraj sedemdeset let, pa še niso sklenili mirovnega sporazuma. Ozemlje Južne in Severne Koreje tako ločuje demarkacijska črta, ki teče približno vzdolž 38. vzporednika. Ta demarkacijska črta je tudi demilitarizirano območje.
Nadaljevanje zgodbe, ki traja že od leta 2014?
Podoben konec spopadov med Ukrajino in Rusijo kot na Korejskem polotoku leta 1953 je mogoč le, če Rusi ne bi mogli zasesti vse Ukrajine, Ukrajinci pa ne bi mogli pregnati ruske vojske z vsega območja Ukrajine.
Pravzaprav bi nastal podoben položaj kot leta 2014, ko je Rusija enostransko priključila Krim in podprla proruske separatiste v Donbasu na vzhodu Ukrajine, le da bi Rusi zdaj verjetno imeli v rokah več ukrajinskega ozemlja kot pred začetkom vojne 24. februarja letos. Na ozemlju Ukrajine bi tako potekala demarkacijska črta, ki bi ločevala svobodno Ukrajino od okupiranega dela Ukrajine.
Hladni mir pred novo vojno?
Ob tej črti bi morda vladal začasni mir (z občasnimi kršitvami), a bi bili odnosi med Ukrajino in Rusijo hladni in sovražni, nevarnost izbruha nove vojne pa bi bila zelo realna.
34