Petek, 1. 7. 2022, 22.15
2 leti, 4 mesece
Razkrita velika slovenska skrivnost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,22
2
Brižinski spomeniki so pisani v jeziku, ki so ga naši predniki govorili okoli leta 1000. Ta jezik, ki mu lahko rečemo stara slovenščina, se je že precej razlikoval od praslovanščine, ki so jo naši predniki govorili v času naselitve na današnje slovensko ozemlje med letoma 500 in 600.
Ko so se naši slovanski predniki pred približno 1.500 oz. 1.400 leti naselili na današnje slovensko narodno ozemlje (in tudi v dele vzhodnih Alp, kjer je pozneje prevladala nemščina oziroma bavarščina), so govorili jezik, ki ga današnji Slovenci ne bi razumeli.
Pred tedni je TV Slovenija poročala o tem, da je jezikoslovna analiza potrdila, da so v Svetokriškem rokopisu iz 12. stoletja števniki od ena do deset zapisani v zgodnji slovenščini. Gre za najstarejši obsežnejši ohranjen zapis zgodnje slovenščine po Brižinskih spomenikih.
Praslovanščina, baltoslovanščina in praindoevropščina
Slovenščina se je, tako kot vsi drugi slovanski jeziki, razvila iz praslovanščine. Ta pa ima korenine v baltoslovanščini, po mnenju večine jezikoslovcev skupnem jezikovnem predniku slovanskih in baltskih jezikov (litovščine in latvijščine).
Če gremo še dlje v preteklost, lahko ugotovimo, da se je baltoslovanski jezik razvil iz praindoevropščine oziroma iz indoevropskega prajezika.
Arhaizem in jezikovne inovacije
Za slovenščino se pogosto zmotno misli, zlasti zaradi ohranjene dvojine, da gre za zelo arhaičen jezik, ki je bil stoletja in tisočletja nespremenjen.
Litovščina je v primerjavi s slovanskimi jeziki arhaičen jezik. Če so na primer Slovani baltoslovansko besedo kajna/kaina preoblikovali v cěno (v slovenščini na primer je iz tega nastala beseda cena), litovščina še vedno pozna arhaično obliko kaina (sl. cena). Podobno je pri besedi kirta, ki se zdaj v slovenščini glasi črta, v litovskem jeziku pa je še vedno arhaična baltoslovanska oblika kirta.
V resnici je slovenščina dokaj inovativen jezik, ki se je razvila iz praslovanščine, ta pa je bila sama inovativen jezik, saj se je zaradi jezikovnih inovacij (tj. sprememb) ločila od drugih baltoslovanskih jezikov.
Na drugi strani sta litovščina in latvijščina, ki sta prav tako potomki baltoslovanskega jezika, precej bolj arhaična oziroma konservativna jezika kot slovanski jeziki.
Praslovanščina in splošna slovanščina
Obstajata dve jezikoslovni razlagi praslovanščine. Po razlagi, ki jo na primer zagovarja avstrijski jezikoslovec Georg Holzer, je bila praslovanščina (nem. urslawisch) jezik, ki se je govoril okoli leta 600. Pred letom 600 so Slovani govorili predpraslovanščino (nem. vorurslawisch), po letu 600 pa popraslovanščino (nem. nachurslawisch).
Najbolj znana češka beseda je najverjetneje robot (poleg pištole, ki je morda beseda češkega izvora). Ta je sorodna besedi rabota, ki je starinska slovenska beseda za tlako, težko delo oziroma garanje. Obe besedi sta nastali iz praslovanske beseda arbata. Podobnost besede arbata z nemško besedo arbeit (sl. delo) seveda ni naključno, gre za skupno praindoevropsko dediščino. Podobno je pri besedi rama, ki se je v praslovanščini glasila armen, kar je skoraj identično nemški in angleški besedi arm, kar pomeni roka.
Za zadnji enotni slovanski jezik, ki se je govoril pred razdrobitvijo na različne slovanske jezike, se uporablja tudi oznaka splošna slovanščina (nem. gemeinslawich, ang. common slavic). Splošno slovanščino so na primer govorili Slovani v 9. stoletju.
Po drugi razlagi pa je bil jezik, ki ga nekateri jezikoslovci imenujejo splošna slovanščina, še vedno del praslovanščine, torej pozna praslovanščina.
Prihod slovanskih prednikov Slovencev
Slovanski predniki Slovencev so na ozemlje današnje Slovenije, sodeč po arheoloških najdbah v Prekmurju, prišli že v prvi polovici 6. stoletja. Pozneje so se selili vse bolj proti zahodu, tako da jih v prvi polovici 7. stoletja najdemo že blizu zahodne meje današnjega slovenskega narodnega ozemlja.
Praslovanščina se je nekje okoli 7. stoletja preoblikovala tudi tako, da so se glasovi k, g in h v določenih položajih spremenili v c, dz (pozneje z) in s. Ko so naši slovanski predniki – najverjetneje vsaj okoli leta 600, morda pa že kakšno desetletje prej – prišli do reke Zilje, so od romanskih staroselcev prevzel ime reke v obliki Gila. To ime so pozneje izgovarjali Dzila, na koncu pa se je razvila današnja oblika Zilja.
Po jezikoslovnih rekonstrukcijah vemo, kakšen jezik so govorili. In ta jezik, praslovanščina, se pri številnih besedah precej razlikuje od današnjih slovanskih besed.
Atiku, džena, sunu in dukteri
Tako se je oknu v praslovanščini reklo akuna, ovci awika/avika, oče pa je bil atiku. Sin je bil praslovansko sunu, hčerka dukteri, vnuk unawku/unavku, brat bratu ali bratru, žena džena, ženska pa dženiska.
Deli telesa so se v praslovanskem jeziku glasili (današnja slovenska beseda je v oklepaju): dalni (dlan), inzuku (jezik), gurdla (grlo), zambu (zob), ranka (roka), naguti (noht), galwa/galva (glava), aka (oko), barda (brada), paliku (palec), mazgu (možgani), armen (rama), lejka/leika (lica) in kazja (koža).
Zvezda je bila gwajzda, sonce pa sulniku
Solza je bila sliza, pot (znoj) paktu, meso mensa, kri pa kruwi/kruvi. Mladost je bila maldasti, starec je bil stariku, junak je bil jawnaku/jaunaku, zdravje pa sudarwija/sudarvija. Grad je bil gardu, gradec pa gardiku. Vogal je bil angulu.
Mestu Gradec, ki mu nemško govoreči pravijo Graz, bi se v praslovanščini reklo Gardiku. Ker je praslovanščina v skladu z zakonom odprtega zloga nekaj časa težila k temu, da se je vsak zlog končal s samoglasnikom, je iz Gardiku s premetom prvega zloga v besedi nastal Gradiku. K se je omehčal v c: Gradicu. Nato sta se i in u, ki sta bila polglasnika, v slovenščini ali spremenila v polglasnik, ki ga v slovenščini zapisujemo kot e, ali odpadla kot v drugih slovanskih jezikih. Tako je nastala zdajšnja slovenska oblika Gradec.
Soncu so Slovani okoli leta 600 reklu sulniku, zvezdi gwajzda/gvaizda, noči nakti, dnevu dini, zemlji zemja, mescu mesinku, zimi zejma/zeima, letu leta, jeseni pa eseni.
Volk je bil wilku, zajec pa zajinku
Dež je bil duzdju, led ledu, ogenj agni, blato balta, peč pekti, voda wada/vada, igla jugula, žlica ludžika, svet swentu/sventu, sveča swajtja/svaitja, stena stajna/staina, stol stalu, sedlo sedula, kamen kameni, moka manka, sok saku, mleko melka, sol pa sali.
Kokoš je bila kakaši, konj kanju, žrebec džerbiku, čebela bičela, krava karwa/karva, vidra udra, bober babru, vrana warna/varna, volk wilku/vilku, jelen eleni, zajec zajinku, komar kamaru, riba pa ruba.
Jabolko je bilo abluka, javor awaru/avaru, žito džejta, cvet kwajtu/kvaitu, list lejstu/leistu, grozdje grazdija in malina malina.
Praslovanske besede v neslovanskih jezikih
Kako jezikoslovci vedo, kakšne so bile praslovanske oblike besed? Ena od metod je odkrivanje praslovanskih izposojenk v neslovanskih jezikih. Tako so si predniki Fincev od Slovanov, ko so ti govorili praslovanščino, med drugim izposodili besedi akuna (okno) in vertena/wertena (vreteno): akkuna in värttänä v finščini.
Podobno kot je iz Gile nastala Zilja, je iz romanske Keleje (napisano Celeia) nastalo Celje (k so začeli Slovani po letu 600 izgovarjati kot c). Podobno je pri imenu Celovec, če velja, da izvira iz romanske besede L'aquiliu, kar pomeni kraj ob vodi (mišljeno je Vrbsko jezero). Ime so Slovani ob prihodu prevzeli v obliki Kvilje, iz katere je nastala oblika Cvilje, nato Cviljovec, še pozneje Cvilovec. Ko so prišli na Koroško bavarski oziroma nemški naseljenci, so ime Cvilovec prevedli kot Klagenfurt (cviliti oziroma tožiti je namreč v nemščini klagen), medtem ko se je slovenska oblika mesta na koncu glasila Celovec. Ni pa k postal c v besedah, kot sta Kranj (iz romansko Carnium/Karniu/Karnu) ali Koper (iz romansko Capra/Kapra).
Podobno je bilo na jugu, na Balkanskem polotoku, kjer so predniki današnjih Albancev in Grkov od praslovansko govorečih Slovanov prevzeli besedo karuta (korito): karrutë v albanščini in karouta v grščini.
Suta in sto
Predniki Romunov pa so od Slovanov v času, ko so ti govorili praslovanščino, prevzeli števnik sto. Romunsko je namreč sto sută, prevzeta od praslovanske suta.
Slovani so besede, kot so suta, akuna in karuta, pozneje spremenili v sto, okno in korito, v romunščini, finščini, albanščini in grščini pa so ohranjene stare praslovanske oblike.
Ribnica je bila Rubinika
Pomemben vir so tudi stari zgodovinski pisni viri, v katerih so zapisane besede v praslovanščini. Tako je današnji zgornjeavstrijski kraj Raming v viru iz leta 1082 zapisan kot Rubinicha. To je praslovanska beseda Rubinika, ki bi se v današnji slovenščini glasila Ribnica. Podobno je bila Bistrica v praslovanščini Bustirika.
Praslovanščina je poznala dolgi in kratki a. Ta zadnji se je pozneje spremenil v o, na slovenskem ozemlju verjetno v 9. stoletju. Zato je na primer iz besede awika nastala ovca, iz aka oko in podobno. Podobno je iz etnonima Slawenej/Slavenej pozneje nastal etnonim Sloveni, ki je osnova narodnega imena Slovenci, pa tudi splošnega imena Slovani. V nemščini, angleščini, italijanščini in drugih neslovanskih jezikih etnonim za Slovane izhaja iz praslovanske oblike Slawenej (Slavs, Slawen, Slavi ...), ki so jo Slovani uporabljali, ko so v 6. stoletju prvič prišli v stik z grškim in romansko govorečim svetom. Grško govoreči in pišoči avtorji, ki so prvi pisali o Slawenej, so njihovo ime zapisali kot Sklabenoi/Sklavenoi.
Današnji Palten na avstrijskem Štajerskem je bil leta 1080 zapisan kot Palta flumen. Palta je izpeljana iz praslovanske besede balta, tj. blato. Današnji Perschling v Spodnji Avstriji je bil leta 834 omenjen kot Bersnicha: Berzinika, današnja oblika bi bila Breznica.
Gardiki v Grčiji
V grških virih je omenjeno slovansko naselje Gardiki – praslovansko Gardiku, današnja (slovenska) oblika bi bila Gradec. V Grčiji je več krajev, ki se še zdaj imenujejo Gardiki – na primer na otoku Krf in v Tesaliji.
Arhaična litovščina
Praslovanske oblike lahko ugotavljamo tudi s pomočjo litovščine in latvijščine, saj sta ohranila arhaične baltoslovanske oblike (zlasti to velja za litovščino).
Tako vemo, da se je beseda cena v praslovanščini izgovarjala kot kajna/kaina, podobno kot v baltoslovanščini. To baltoslovansko obliko je še vedno ohranila litovščina, v kateri se beseda cena še vedno glasi kaina.
Praslovanski vainiku in litovski vainikas
Podobno je pri besedi venec. V praslovanščini se je glasila wajniku/vainiku, kar je zelo podobno istopomenski litovski besedi vainikas in latvijski vainags. Podobno je tudi pri praslovanskih besedah za glavo (galwa/galva) in roko (ranka). V litovščini je glava galva, roka pa ranka.
V praslovanskih besedah, kot so ranka, zambu in angulu, se je zaradi zakona odprtega zloga zaporedje glasov an/am spremenilo v nosni samoglasnik o, ki se je pozneje v slovanskih jezikih večinoma spremenil v u, v slovenščini pa v o. Zato ima slovenščina oblike, kot so roka, zob, vogal in mož, srbohrvaščina pa oblike, kot so ruka, zub, ugao in muž. Litovščina pa je na primer za roko še vedno ohranila staro, baltoslovansko obliko: ranka.
Latvijska beseda apstaties nam tudi pomaga izpodbijati domišljijsko razlago venetskega napisa ostiiarei, ki ga je slovenski pesnik Metod Bor bral kot praslovanski/praslovanski osti jarej, kar naj bi v sodobni slovenščini pomenilo ostani mlad ali ostani zdrav.
Venetski Ostijar in slovanski apstanej
V resnici je ostiiarei zapis venetskega imena Ostijar ali Ostijaris v dajalniku (ki se je verjetno razvil kot skrajšana oblika venetskega imena Hostihavos), v predpraslovanščini 4. stoletja pred našim štetjem pa bi se beseda ostani jar glasila apstanej joras.
Beseda ostani se je v praslovanščini prav tako glasila apstanej/apstanei. Tej praslovanski besedi je sorodna latvijska beseda apstaties, kar sicer v latvijščini ne pomeni dobesedno ostani, ima pa zelo soroden pomen – ustaviti.
Litovska kirta in slovenska črta
Litovska beseda kirta pomeni udarec. Praslovanščina oziroma že predpraslovanščina je prav tako poznala besedo kirta. Verjetno nekje v 5. stoletju, ko so se v jeziku Praslovanov glasovi k, g in h v nekaterih položajih spremenili v č, dž (pozneje ž) in h, je iz besede kirta nastala praslovanska čirta oziroma v današnji slovenščini: črta.
Dživu, givu in gyvas
Podobno je pri slovanski besedi živ. Ta je bila v praslovanščini najprej dživu, ki se je razvila še iz starejše oblike givu. Da se v litovščini beseda živ glasi gyvas, seveda ni naključje.
Tudi praslovansko zaporedje glasov in se je določenih položajih v skladu z zakonom odprtega zloga spremenilo v nosni samoglasnik e, ta pa pozneje v navadni e: inzuku je zato na koncu dobil obliko jezik, zajinku je postal na koncu v slovenščini zajec, mesinku pa mesec. V praslovanščini bi bil na primer zdajšnji slovenski priimek Mesec Mesinku. Zaradi preoblikovanja in v e se je germanska beseda viking v slovanskih jezikih spremenila v vitez, kuning(az), kar je osnova za germansko besedo za kralja (king, könig, konge, koning ...), pa v besedo knez.
Če bi obstajal časovni stroj in bi povprečnega govorca današnje slovenščine poslali v preteklost, verjetno ne bi imel velikih težav s sporazumevanjem z našimi predniki, ki so živeli v času Primoža Trubarja. Podobno verjetno velja tudi za jezik, ki so ga govorili naši predniki v času Stiškega ali Rateškega rokopisa.
Težave z razumevanjem naših prednikov
Več težav pa bi bilo pri sporazumevanju z našimi predniki, ki so živeli v času Brižinskih spomenikov pred dobrim tisočletjem. Današnjemu govorcu slovenščine bi se morda zdel njihov jezik kot drug slovanski jezik, ki je soroden slovenščini.
Če pa bi časovni stroj današnjega govorca slovenščine popeljal v čas okoli leta 600, ko se je govorila praslovanščina, pa je vprašanje, ali bi naše prednike sploh kaj razumel in ali bi njihov jezik sploh dojemal kot slovanski jezik.
Viri za članek:
Georg Holzer, Urslawisch (sl. Praslovanščina).
Marko Snoj, Praslovanščina, v: Slovenski jezik med slovanskimi jeziki, str. 151-162.
Matej Šekli, Slovenski jezik in Slavia meridionalis, v: Slovenski jezik med slovanskimi jeziki, str. 11-20.
Matej Šekli, Notranja in zunanja zgodovina slovenskega jezika v srednjem veku (ok. 550-1550), v: Slovenski jezik med slovanskimi jeziki, str. 187-227.
Laura Häner, "Relativ-chronologisches Modell der bulgarischen Lautgeschichte" (sl. Relativno-kronološki model glasoslovne zgodovine bolgarščine), Dunaj 2017. V magistrski nalogi so predstavljene oblike številnih praslovanskih besed v skladu s Holzerjevo rekonstrukcijo praslovanščine.
Heinz-Dieter Pohl, Zum namen der stadt Klagenfurt / Celovec: 500 Jahre landeshauptstadt von Kärnten (sl. O imenu mesta Klagenfurt/Celovec: 500 let koroškega deželnega glavnega mesta).
2