Petek, 17. 6. 2022, 21.53
2 leti, 6 mesecev
Trojica, ki ji je uspelo preživeti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,96
13
Globoka in daljnosežna posledica rimskega imperija je bila tudi jezikovna romanizacija velikega dela Evrope. Latinščina se je pozneje ozemeljsko razdrobila na več različnih romanskih jezikov.
Če odštejemo grščino, je uspelo v Evropi jezikovno romanizacijo v času rimskega imperija preživeti samo trem jezikom: britanski keltščini, baskovščini in albanščini. Vsem trem jezikom pa je življenje v rimskem imperiju vtisnilo močan pečat.
Po venetski teoriji, ki je bila zelo priljubljena zlasti v 80. in 90. letih preteklega stoletja, smo Slovenci potomci antičnih Venetov, ki so govorili praslovanski jezik. Ta namišljeni venetski praslovanski jezik naj bi preživel večstoletno obdobje rimskega imperija in je prednik današnje slovenščine.
Italo-keltski Veneti
To so seveda zmotne in za lase privlečene teorije. V resnici so antični severnojadranski Veneti govorili indoevropski jezik italo-keltskega tipa. Ta jezik je verjetno izumrl že pred našim štetjem, saj so se Veneti, ti so bili že od 3. stoletja pred našim štetjem zavezniki Rima, dokaj hitro poromanili in prevzeli latinski jezik. Potomci severnojadranskih Venetov zdaj govorijo beneško italijanščino ali furlanščino.
Prej ali slej so latinščino, ta je bila seveda jezik prestiža, prevzela tudi druga ljudstva, ki so živela v rimskem imperiju. Seveda pa latinščine niso prevzeli vsi. Odporni proti jezikovnemu stapljanju so bili zlasti grško govoreči prebivalci imperija. Grščina je bila pač jezik, ki je bil vsaj tako prestižen kot latinščina, če ne celo bolj.
Jezikovno zakotje rimskega imperija
Od drugih jezikov so na stari celini rimsko obdobje poleg grščine preživeli zgolj trije jeziki: britanska keltščina (iz katere so se razvili valižanščina, kornvalščina in bretonščina), albanščina in neindoevropska baskovščina.
Rimski imperij je bil v Evropi jezikovno razdeljen na dva dela: v enem je prevladala latinščina, v drugem pa grščina. Ta meja, ki se ji po češkem zgodovinarju Konstantinu Jirečku reče Jirečkova črta, je tekla po Balkanu. Obstaja več različic te črte (potek črte je odvisen od posameznega jezikoslovca), večinoma pa teče čez ozemlje današnje Albanije, Kosova, Grčije, Makedonije, Srbije in Bolgarije. Severno od nje je prevladal latinski, južno od nje pa grški jezik.
Za vse tri jezike lahko ugotovimo, da so se govorili na tistih delih rimskega imperija, ki so bili dokaj oddaljeni od Rima in Italije, ki sta bili seveda jedro imperija in tudi žarišče romanizacije.
Romanizacija današnjega slovenskega ozemlja
Današnje slovensko ozemlje, ki je zemljepisno gledano prehodno ozemlje med Panonsko in Padsko nižino, je bilo na drugi strani zelo izpostavljeno romanizaciji. Tako je latinščina hitro izpodrinila venetščino, ki se je verjetno govorila vse do ljubljanske kotline, pa tudi keltščino oziroma (vzhodno) galščino, ki se je na primer govorila na območju Norika.
Za vse jezike, ki so preživeli vladavino Rima, je značilno, da jim je nadvlada latinščine vtisnila velik pečat, ki se kaže zlasti v besednem zakladu. Vzemimo pod drobnogled albanščino in valižanščino.
Ugibanja o izvoru albanščine
Albanščina je nedvomno indoevropski jezik, jezikoslovci ga večinoma uvrščajo med satemske jezike, kamor spadajo tudi slovanski jeziki.
Albanščina je indoevropski jezik skrivnostnega izvora. Morda se je razvila iz antične ilirščine, morda iz antične tračanščine ali pa iz kakšnega drugega jezika, ki se je govoril v času rimskega imperija na Balkanu. V rimskem času je v svoj besednjak sprejela veliko latinskih besed.
Veliko jezikoslovcev in zgodovinarjev domneva, da se je albanščina razvila iz antične ilirščine, a mogoče je tudi, da je potomka tračanskega jezika (ta je bil za razliko od ilirskega jezika, za katerega ne vemo, ali je bil satemski ali kentumski jezik, skoraj zagotovo satemski jezik) ali pa kakšnega drugega, neznanega balkanskega indoevropskega jezika, ki ga antični pisci ne omenjajo.
Latinske izposojenke v albanščini
Za albanščino, ki ni preživela samo rimskega imperija, ampak tudi slovansko ekspanzijo na Balkan v zgodnjem srednjem veku, je značilno, da ima veliko njenih besed, tudi tiste, ki opisujejo oziroma označujejo osnovne pojme in stvari, latinske korenine.
Iz latinščine je na primer prevzet velik del albanskega časovnega izrazoslovja: herë (sl. čas), mëngjes (jutro), javë (teden), pranverë (pomlad; lat. prima vera), verë (poletje), shekull (stoletje), e mërkurë (sreda) in e shtunë (sobota).
Karel Veliki in rimski imperatorji
Latinskega izvora so tudi besede shtëpi (hiša), shkallë (stopnica), indërtoj (gradim), mik (prijatelj, lat. amicus), ftoj (povabim), shok (tovariš, lat. socius), fqinjë (sosed), fshat (vas), qytet (mesto, lat. civitas) in turmë (množica).
Baskovščina ni samo jezik, ki je preživel jezikovno indoevropeizacijo stare celine v času bronaste dobe, ampak tudi poznejšo jezikovno romanizacijo v času rimskega imperija.
Slovenci in drugi slovanski narodi smo vladarski naslov kralj prevzeli po osebnem imenu frankovskega kralja in cesarja Karla Velikega, ki je živel v osmem in devetem stoletju. Albanci pa kralju rečejo mbret – ta beseda izvira iz stoletja starejše latinske besede imperator.
Veliko število izposojenk iz latinščine
Iz latinščine so izposojeni tudi ligj (zakon), gjykoj (sodim), dëshmoj (pričam), trashëgoj (dedujem), detyrë (dolžnost), thikë (nož), shtrat (postelja), gjilpërë (igla), këmishë (srajca), bukë (kruh), qumësht (mleko), peshk (riba, latinsko piscis), gjind (gospodinjstvo), prind (starš), fëmijë (otrok, družina), femër (ženska), mashkull (moški), emtë (teta), gjysh (dedek), kushëri (bratranec), njerk (očim) in shoq (mož, soprog).
To je samo nekaj albanskih besed, ki imajo latinske korenine. Vseh v tem članku zaradi njihove obsežnosti ni mogoče našteti.
Latinske izposojenke v valižanščini
Podobno je na primer pri keltski valižanščini. Pri tem je treba upoštevati, da je imela in še vedno ima na ta jezik velik vpliv angleščina, ki je sama prek normanske starofrancoščine prevzela veliko besed latinskega izvora.
Valižanščina je keltski jezik. Razvila se je iz britanske keltščine, ki se je govorila v Britaniji v času rimskega imperija.
Kot besede latinskega izvora jezikoslovna literatura navaja valižanske besede, kot so achos (sl. vzrok ali razum), addum (okrasje), anifail (žival, lat. animal), arf (orožje), barf (brada), braich (rama), cadwyn (veriga), carchar (zapor), cloch (zvonec), corff (telo, lat. corpus), cwmwl (oblak), cyllell (nož), eglwys (cerkev), estron (tujec), ffenestr (okno), llyfr (knjiga, lat. liber), mil (tisoč), pechod (greh, lat. peccatum) in pergyl (nevarnost).
Kako je iz latinskega planta nastal keltski klan
Zanimivo zgodbo ima tudi valižanska beseda plant, kar po slovensko pomeni otroci oziroma zarod. Beseda je izpeljana iz latinske besede planta (to je na primer osnova za pojem plantaža). Besedo plant so od Valižanov oziroma britanskih Keltov pozneje prevzeli Irci, in sicer v obliki clant ali cland.
Za irsko keltščino je namreč značilno, da določene glasove, ki jih v britanski keltščini izgovarjajo z glasom p, izgovarja z glasom q oziroma k (zapisanim kot c). Besedo cland so irski Kelti, znani tudi kot Škoti, prinesli tudi na današnjo Škotsko. T ali d na koncu besede je sčasoma odpadel, tako da je ostala samo oblika clan oziroma klan.
Slovita keltska beseda klan, ki je svetovno znana in je uporabljajo tudi govorci drugih jezikov, v resnici sploh ni "čistega" keltskega izvora, ampak latinskega.
Latinske besede izpodrivajo keltske
Pomenljiva je tudi valižanska beseda za most – pont, ki seveda izvira iz latinske besede pons (v rodilniku pontis). Britanska keltščina je seveda že pred prihodom Rimljanov poznala besedo za most, toda ker so Rimljani gradili bolj sodobne, kamnite mostove, je latinska beseda pons izpodrinila staro besedo za (leseni) most. Ta izvirna britanskokeltska beseda za most se je po domnevah ruskega jezikoslovca Aleksandra Falilejeva glasila briuo ali briua.
Škotska beseda klan je mednarodno znana. Manj znano pa je, da je beseda klan izposojenka iz latinščine, in sicer je izpeljana iz latinske beseda planta (sl. rastlina). Po prevzemu besede v britansko keltščino je dobila drugačen pomen: zarod, ki živi na določenem ozemlju (torej je tako kot rastline zasajen na določenem ozemlju).
Tako kot pri albanščini tudi pri valižanščini v tem članku ni mogoče našteti vseh besed latinskega izvora.
Latinščina in slovenščina
Če bi slovenščina res preživela večstoletno obdobje Rima in romanizacije, kot trdijo zagovorniki venetske teorije, potem bi morala biti, še zlasti glede besednjaka, jezik z zelo velikim romanskim oziroma latinskim pečatom, kot je to primer pri albanščini ali valižanščini.
Pričakovano bi tudi bilo, da bi slovenščina, če bi res preživela stoletja rimskega imperija, s svojim romanskim pečatom izrazito odstopala od drugih slovanskih jezikov, še zlasti od tistih, ki se govorijo zunaj zgodovinskega ozemlja rimskega imperija. Vendar vemo, da ni tako.
Jezik Brižinskih spomenikov
V slovenščini ni zaznati kakšnega velikega romanskega vpliva, če izvzamemo primorska narečja, na katere že stoletja vplivata italijanščina in furlanščina (najbolj z besediščem). Če bi slovenščina res preživela rimski imperij, potem bi morala vsa slovenska narečja zveneti najmanj tako kot najbolj zahodna primorska narečja.
Brižinski spomeniki so napisani v jeziku, ki ima skoraj popolnoma slovanski besednjak. V rokopisih je le nekaj latinskih tujk, prevzetih iz srednjeveške latinščine učenjakov, ter latinsko-grški izposojenki cirkva in sotonin. Brižinski spomeniki so brez dvoma pisni dokument jezika, ki ni bil v stiku z latinščino rimskega imperija, tako kot baskovščina, albanščina ali valižanščina (britanska keltščina).
Da latinščina iz obdobja rimskega imperija ni vplivala na slovenščino, vidimo tudi na primeru Brižinskih spomenikov. Ti rokopisi so bili zapisani med letoma 972 in 1039, verjetno pa je izvirno besedilo že vsaj iz devetega stoletja. Brižinski spomeniki so najstarejši ohranjeni zapis v slovenščini oziroma v alpski slovanščini ali stari slovenščini.
Krilatec in sotonin
Jezik Brižinskih spomenikov nima nobenega opaznega romanskega vpliva, ampak ima zelo slovanski besednjak. Celo za angele je uporabljen slovanski/staroslovenski izraz krilatci. Šele pozneje je v slovenščini domačo besedo krilatec izpodrinil angel (lat. angelus). Za primerjavo: v valižanščini je angel angel, v albanščini engjëll.
V besedilu so naslednje latinske besede: sancta Maria, sanctus Mihael, sanctus Peter, sanctus Laurencu(s). Gre torej za latinske besede, tujke, ne pa za kakšne staroslovenske besede latinskega izvora. Redka izposojenka v Brižinskih spomenikih je beseda sotonin (v novodobni slovenščini hudič; iz hebrejskega satan, ki sta ga pozneje prevzeli tudi latinščina in grščina).
Ecclesia in kyriakon
V Brižinski spomenikih je tudi izposojenka cirkvah (sodobno cerkvah). Tudi tukaj se slovenščina loči od vseh romanskih jezikov, pa tudi od jezikov, ki so preživeli rimski imperij (valižanščina, baskovščina in albanščina).
Glede besede za cerkev je Evropa večinoma razdeljena na dve polovici: romanski jeziki ter ohranjeni jeziki ljudstev, ki so živela na ozemlju rimskega imperija v času njegovega obstoja (grščina, baskovščina, valižanščina in albanščina), so besedo za cerkev izpeljali iz latinske besede ecclesia, ta pa korenini v grški besedi ekklesia. Med romanskimi jeziki je izjema romunščina, v kateri je cerkev biserica (izpeljano iz latinske besede basilica oziroma grške besede basilike). Germanski jeziki in večina slovanskih jezikov pa so besedo za cerkev izpeljali iz grške besede kyriakon (cerkev, kirche, kirk, church ...).
Beseda cerkev v teh jezikih temelji na latinski besedi ecclesia, ki izvira iz grške ekklesia: elize (baskovščina), eglwys (valižanščina) in kishë (albanščina), ki se je razvila iz starejše oblike klishë. Germanski jeziki in večina slovanskih so si besedo za cerkev izposodili iz grške besede kyriakon. Med Germani in Slovani so bili posredniki pri tej besedi verjetno Goti, ki so cerkvi rekli kirika.
Cerkev in "klezija"
Če bi govorci jezika, iz katerega se je razvila slovenščina, na današnjem slovenskem ozemljem res živeli že v času rimskega imperija, kot trdijo zagovorniki domišljijske venetske teorije, bi zdaj slovenska beseda za cerkev temeljila na latinski besedi ecclesia in ne na gotski besedi kirika. V tem primeru bi bila slovenska beseda za cerkev verjetno (e)klezija/klezja ali kaj podobno zvenečega.
Viri:
Geoffrey Hull, A tour through the albanian vocabulary (the first leg), (sl. Ogled albanskega besednjaka, prvi del), 1994.
Gwreiddiau geiriau cymraeg/Etymology of welsh words (sl. Etimološki izvor valižanskih besed), 2019.
Henry Lewis, Yr elfen ladin yn yr Iaith gymraeg (sl. Latinske prvine v valižanščini), 1943.
13