Sobota, 10. 10. 2020, 4.00
4 leta
Je bila to največja slovenska katastrofa?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,64
31
Nekdaj je bila celotna Koroška slovenska dežela. Še v 19. stoletju je bil vsak tretji prebivalec dežele slovensko govoreč, zdaj pa na jugu avstrijske Koroške po uradnih popisih živi nekaj več kot 12 tisoč Slovencev. V začetku 19. stoletja je bilo na primer Vrbsko jezero (na fotografiji kraj Vrba na Koroškem, ki je dal ime jezeru) z vseh strani naseljeno s slovensko govorečim prebivalstvom. Tedaj je bilo Vrbsko jezero dobesedno največje slovensko jezero. Zaradi načrtnega ponemčevanje pa se je slovensko-nemška jezikovna meja pomaknila na severno obalo jezera. V kraju Vrba na Koroškem se zdaj po uradnih podatkih za Slovence izreka slabe tri odstotke prebivalcev.
Koroška velja za zibelko slovenstva, zaradi česar je bil izgubljeni plebiscit iz leta 1920 dolga desetletja velika travma slovenskega naroda.
Pred stotimi leti, 10. oktobra 1920, je na delu današnje avstrijske Koroške, poseljene večinoma s Slovenci, potekal plebiscit. Na njem se je večina glasovalcev odločila, da plebiscitno območje (p)ostane del Avstrije, in ne Kraljevine SHS. Za to odločitev je glasovalo tudi veliko koroških Slovencev, kar je pustilo še posebej grenak priokus.
Izidi plebiscita
Na plebiscitu 10. oktobra 1920 je za Avstrijo glasovalo 59,04 odstotka volivcev (22.025), za Jugoslavijo oziroma Kraljevino SHS pa 40,96 odstotka (15.279).
Poraz na plebiscitu je bil velik udarec za Slovence. Zlasti zato, ker ni bil edini. Slovensko narodno ozemlje je bilo namreč po prvi svetovni vojni dobesedno razkosano. Zahod slovenskega narodnega ozemlja so zasedli Italijani, zunaj Kraljevine SHS so ostali tudi porabski Slovenci in del štajerskih Slovencev.
Zibelka slovenstva
Koroška ima od 19. stoletja v slovenski zgodovinski zavesti skorajda mitološke razsežnosti, saj velja za zibelko slovenstva. Na Koroškem je bilo jedro zgodnjesrednjeveške Karantanije, države alpskih Slovanov, prednikov Slovencev. Središče Karantanije je bilo na Gosposvetskem polju, kjer so Karantanci na knežjem kamnu ustoličevali svoje vladarje.
Plebiscitno območje je bilo razdeljeno na cono A in cono B. 10. oktobra 1920 je bil plebiscit v coni A, kjer je bilo vsaj 70 odstotkov prebivalstva slovensko govorečega. Glede na izid je vsaj 40 odstotkov Slovencev v coni na plebiscitu glasovalo za Avstrijo. Za Avstrijo so bili zlasti Slovenci, ki so živeli severno od Drave, saj je bila (tesna) večina južno od Drave za SHS. Ker je večina v coni A podprla Avstrijo, je plebiscit v coni B, ki je zajemal Celovec in Gosposvetsko polje, samodejno odpadel.
Pred nemško srednjeveško kolonizacijo je bil celotni vzhodnoalpski prostor oziroma velik del današnje Avstrije etnično slovanski oziroma staroslovenski. To kažejo ponemčena slovenska krajevna imena, ki jih najdemo zlasti vzhodno od črte Linz-Lienz. Med drugim imata izvirno slovenski imeni obe največji mesti na avstrijskem Štajerskem – Graz (Gradec) in Leoben (Ljubno).
Slovenske ozemeljske izgube skozi stoletja
V 9. stoletju je slovensko narodno ozemlje po nekaterih ocenah obsegalo 70 tisoč kvadratnih kilometrov. Deset tisoč kvadratnih kilometrov smo v 10. stoletju izgubili zaradi Madžarov, 36 tisoč kvadratnih kilometrov pa zaradi srednjeveške nemške kolonizacije.
Vir: Bogo Grafenauer, Oblikovanje slovenske severne narodnostne meje.
Načrtno ponemčevanje od 19. stoletja dalje
Zaradi srednjeveške nemške kolonizacije se je slovensko-nemška jezikovna meja do konca srednjega veka pomaknila precej bolj proti vzhodu in jugu. A kljub temu so v 19. stoletju Slovenci na Koroškem (vključno z deli dežele Koroške, ki so zdaj v Sloveniji in Italiji), predstavljali vsaj tretjino prebivalstva. V 19. stoletju pa se je začelo načrtno ponemčevanje, s katerim so nemški nacionalisti želeli izbrisati slovenski jezik in slovenski narod.
V tem času je bilo tudi ponemčeno Gosposvetsko polje, slovensko-nemška jezikovna meja pa je bila potisnjena do severne obale Vrbskega jezera. Ponemčenje se je zgodilo seveda zato, ker so bili nemško govoreči Korošci vladajoči sloj dežele in so lahko z gospodarskimi pritiski ter šolsko politiko raznarodovali koroške Slovence.
Boji za Koroško
Po propadu Avstro-Ogrske so nekateri slovenski politiki južno od Karavank lahkoverno pričakovali, da jim bodo zmagoviti zavezniki slovensko narodno ozemlje na Koroškem prinesli kot na pladnju. Nekateri so sanjarili tudi o tem, da bodo nove meje segale globoko na sever Koroške, na že davno ponemčeno ozemlje.
General Rudolf Maister je z odločnim nastopom Slovencem priboril mesto Maribor in s tem celotno Štajersko med Dravo in Muro. Njegov uspeh je bil ključen tudi za to, da smo pozneje po odločitvi zmagovalcev prve svetovne vojne dobili tudi Prekmurje. Ni pa slovenskim prostovoljcem, tudi zaradi neodločnosti vlade v Ljubljani, uspelo pravočasno zasesti celotnega slovenskega dela Koroške.
A v realnosti je Slovencem uspelo po prvi svetovni vojni pridobiti samo tisto ozemlje, ki so ga zasedli z vojaško silo, na primer Maribor. Slovenski prostovoljci, ki niso imeli za sabo popolne podpore slovenske vlade v Ljubljani, so sicer skušali zasesti tudi celotni slovenski del Koroške, a jim ni uspelo. Avstrijske sile so šle celo v protinapad, potisnile slovenske sile proti jugu in zasedle Dravograd.
Prepozna zasedba slovenske Koroške
Šele ko je slovenskim enotam spomladi 1919 na pomoč priskočila redna srbska vojska, so ustavili avstrijski protinapad in z lahkoto zasedli slovensko narodno ozemlje na Koroškem. A prepozno, saj so zmagovalke prve svetovne vojne (ZDA, Velika Britanija, Francija in Italija) odločile, da bodo Mežiška dolina, Dravograd in Jezersko (ki so bili pred letom 1918 del dežele Koroška) pripadli SHS in Kanalski dolini v Italiji.
Četverica zmagovalk je tudi sklenila, da bo o usodi drugih delov južne Koroške, kjer živi slovenska manjšina, odločil plebiscit. Slovenska stran se je pri tem komajda izognila tudi plebiscitu na Štajerskem. Tega je zahtevala Italija, ki je s tem želela čim bolj oslabiti Slovence. Na drugi strani je bila v sporu z Avstrijo Slovencem naklonjena Francija.
Uspešnejša avstrijska propaganda
Avstrijska stran je v plebiscitni kampanji koroške Slovence nagovarjala s tem, da je trkala na njihovo pripadnost deželi Koroški in strašila pred gospodarskimi posledicami razdelitve dežele na avstrijski in jugoslovanski del. Korošce je tudi svarila, da bodo morali mladi fantje služiti v srbski vojski, daleč na jugu jugoslovanske države, ali pa se celo spopasti z Italijani, ki so bili v ozemeljskem sporu s Kraljevino SHS.
Barva slovenske oziroma jugoslovanske strani je bila bela, nemške oziroma avstrijske pa zelena, ker so bile takšne tudi glasovnice – bela za Jugoslavijo, zelena za Avstrijo. Na fotografiji je eden od plakatov, ki nagovarja koroške Slovence, naj glasujejo za Jugoslavijo.
Avstrijska propaganda je tudi slovenstvo predstavljala kot umetno tvorbo. Trdili so, da Korošci nimajo nič skupnega s Slovenci, ki so živeli v Kraljevini SHS. Namenoma so poudarjali razlike med Korošci in Kranjci. Nemci oziroma Avstrijci so tako lepili plakate z gesli "Marš vn s Krajnci!". Igrali so tudi na protisrbska čustva in svarili pred Balkanom (vir: Monika Strel, Propaganda v koroškem plebiscitu).
Na drugi strani je slovenska stran stavila na narodni čut in osvoboditev Slovencev od Nemcev in t. i. nemčurjev. Avstrijo so tudi predstavljali kot propadlo, zadolženo državo, ki bo imela velike težave s tem, kje dobiti dovolj hrane. A na koncu je bila uspešnejša nemška oziroma avstrijska stran.
Nemški nacionalisti želijo dokončno izkoreniniti slovenstvo
Nemška oziroma avstrijska stran je koroškim Slovencem obljubljala, da jih v novi Avstriji ne bo zatirala, a je po uspešnem plebiscitu požrla svoje obljube. Začelo se je načrtno ponemčevanje. Nemški nacionalisti so hoteli v eni generaciji ponemčiti koroške Slovence.
Nemška stran je pred plebiscitom koroške Slovence nagovarjala v slovenskem jeziku. Znan je plakat, na katerem mladi koroški Slovenec roti mamo, naj ne glasuje za Jugoslavijo, ker ga bodo potem vpoklicali v jugoslovansko vojsko. Na drugi strani Avstrija po prvi svetovni vojni ni imela vojaške obveznosti.
Še težji je postal položaj koroških Slovencev po priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji leta 1938. Leta 1942 se je tudi začelo prisilno izseljevanje narodno zavednih koroških Slovencev. Nacisti so jih izselili v Nemčijo, na njihove domove pa naselili Nemce iz Kanalske doline, ki so po prvi svetovni prišli pod Italijo. Na južnem Koroškem se je med Slovenci zaradi nacističnega zatiranja razvilo partizansko gibanje.
Velesile za obnovo Avstrije v njenih predvojnih mejah
Po drugi svetovni vojni ni bilo več realne možnosti, da bi se ozemlje koroških Slovencev priključilo Jugoslaviji, saj so velike sile (ZDA, Sovjetska zveza in Velika Britanija) že pred koncem vojne sklenile, da bodo po kapitulaciji Hitlerjeve Nemčije obnovile Avstrijo, in to v mejah iz leta 1920.
31