Petek, 20. 5. 2022, 22.43
1 leto, 11 mesecev
Kako je Tito skorajda povzročil tretjo svetovno vojno in jedrsko apokalipso
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,40
48
Vodja jugoslovanskih komunistov Josip Broz - Tito, ki je po koncu druge svetovne vojne zavladal Jugoslaviji, se je leta 1948 zapletel v hud spor s Stalinovo Sovjetsko zvezo.
V začetku 50. let preteklega stoletja je bil po oceni enega od sodelavcev ameriške obveščevalne službe NSA svet zelo blizu tretje svetovne vojne in jedrske apokalipse. Razlog za izbruh nove svetovne vojne naj bi bil morebitni sovjetski napad na Titovo Jugoslavijo.
Po izbruhu vojne v Ukrajini in ruskih grožnjah z uporabo jedrskega orožja številni govorijo o tretji svetovni vojni in nevarnosti jedrske apokalipse. Pri tem se morda ponuja zgodovinska vzporednica s hudim sporom med Titovo Jugoslavijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo, ki je izbruhnil leta 1948.
Ugibanja o sovjetskem napadu na Jugoslavijo
Takrat so številni na Zahodu ugibali, ali bo Sovjetska zveza s pomočjo svojih vzhodnoevropskih satelitov napadla Jugoslavijo in zrušila svojeglavega jugoslovanskega komunističnega voditelja Josipa Broza - Tita.
Zahod na čelu z ZDA se je seveda razveselil razkola v socialističnem taboru za železno zaveso in je podprl Titovo Jugoslavijo, tudi z dobavami sodobnega orožja (tako kot zdaj Zahod pomaga Ukrajini z orožjem).
Zaupni ameriški članek o Titu
Dogodkom po informbirojevskem sporu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo konec 40. in v začetku 50. let preteklega stoletja se je posvetil tudi anonimni avtor članka z naslovom Dodging Armageddon: The Third world war that almost was, 1950 (sl. Preprečeni Armagedon: Tretja svetovna vojna, ki je skoraj bila, 1950).
Sovjetskemu diktatorju Stalinu, ki je po koncu druge svetovne vojne prevzel nadzor nad vzhodno polovico stare celine in tam uveljavil trdi komunistični avtoritarni sistem, sta šli na živce Titova svojeglavost in neposlušnost.
Članek je bil objavljen 24. februarja 1998 v notranjem, zaupnem glasilu Cryptographic Quarterly, ki ga izdaja ameriška Nacionalna varnostna agencija (NSA).
Teza o povezavi med vojno v Koreji in Jugoslavijo
Kot piše na spletni strani nsa.gov, je ameriška obveščevalna služba NSA 4. novembra 2010 odločila, da članek ni več državna skrivnost. Je pa vsebina članka še vedno delno zakrita, delno zakrit je tudi del članka, v katerem so navedene literatura in viri.
Glavna teza članka je, da je ameriško posredovanje na Korejskem polotoku v letih 1950–1953, v katerem je v bojih proti komunistični Kitajski in Severni Koreji umrlo okoli 50 tisoč ameriških vojakov, preprečilo Stalinov napad na Titovo Jugoslavijo ter s tem tudi izbruh tretje svetovne vojne na stari celini in jedrsko apokalipso (tj. jedrski armagedon), ki bi uničila svet.
Stalinova zasebna vojna proti maršalu Titu
Kot piše avtor članka, je Stalin želel uničiti Tita in njegov heretični komunistični režim, zato je pripravljal obsežen vojaški napad na Jugoslavijo. Avtor članka to imenuje kar zasebna Stalinova vojna proti maršalu Titu in navaja, da podatki Nata in ZDA kažejo, da bi sovjetski napad na Jugoslavijo vodil k posredovanju Zahoda in skoraj zagotovo tudi k jedrskemu odzivu. To bi bila tretja svetovna vojna.
Po navedbah članka iz Cryptographic Quarterly, ki se pogosto sklicuje na javno objavljeno zgodovinsko literaturo, je dokončni spor med Titom in Stalinom izbruhnil, ker je sovjetski voditelj nasprotoval Titovi goreči revolucionarni podpori grškim komunistom v grški državljanski vojni. Ker Tito ni želel poslušati Stalina, je ta 28. junija 1948 izključil Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ) iz Kominforma oziroma Informbiroja (to je bil naslednik leta 1943 razpuščene Kominterne).
Stalin preganja titoiste, Tito pa informbirojevce
Stalinova propaganda je nato Tita označila za vohuna, ki ga plačujejo ameriški in britanski imperialisti. Začel se je tudi lov na domnevne titoiste v državah, ki so bile podrejene Sovjetski zvezi. Najbolj znan domnevni titoist je bil madžarski notranji minister Laszlo Rajk, ki so ga usmrtili leta 1949.
Na drugi strani je Tito s pomočjo Udbe začel preganjati informbirojevce, to je ljudi, ki naj bi bili naklonjeni Sovjetski zvezi. Veliko prosovjetsko usmerjenih komunistov je bilo zlasti v tradicionalno proruski Črni gori, piše v članku NSA.
Jugoslovanska stalinistična politična emigracija
V sosednje komunistične države je iz Jugoslavije zbežalo na tisoče komunistov, zvestih Stalinu. Tu so proti Titovi oblasti vodili propagandno vojno in tudi oblikovali vojaške enote.
Sovjetska zveza je na Madžarskem, v Romuniji in Bolgariji tudi organizirala mednarodne brigade za boj proti Titovi Jugoslaviji. V Bolgariji je v eni od mednarodnih brigad bilo vključenih nekaj tisoč Vzhodnih Nemcev.
Stalinovi morilci
Na jugoslovanski meji z Madžarsko, Bolgarijo in Romunijo so bili pogosti oboroženi incidenti in poskusi diverzij. Na drugi strani je ameriška vlada razkol med Jugoslavijo in SZ pozdravila z odkritim veseljem. Takratni ameriški veleposlanik v Moskvi je razkol opisal kot "božji dar našim propagandistom".
Poleg diverzij na meji je Stalin Tita želel odstraniti tudi z atentati. Pri tem je Stalin Titovo usodo primerjal z usodo Leona Trockega, ki ga je Stalinov morilec pokončal s sekiro za razbijanje ledu v Mehiki avgusta 1940. Stalin je tako menda v Jugoslavijo poslal morilce, ki so želeli pobiti vse člane politbiroja KPJ, ki so se zabavali v Titovi vili. A ta poskus je spodletel.
Načrtovanje vojaškega posega proti Jugoslaviji
Ker mu je spodletelo s propagando, diverzijami in atentati, je Stalin načrtoval tudi vojaški poseg proti Jugoslaviji. Kot piše anonimni avtor članka, ki se med drugim sklicuje na madžarskega generala Belo Kiralyja, ki je leta 1956 prebegnil na Zahod, bi Stalin v boj proti Jugoslaviji najprej poslal madžarsko in romunsko armado, potem pa bi proti Beogradu udarile mehanizirane sovjetske enote.
Strah pred sovjetskim napadom je bil v Jugoslaviji na vrhuncu v začetku leta 1951, ko so bile na Madžarskem velike vojaške vaje. CIA je avgusta 1950 v svoji analizi zapisala, da bi se jugoslovanska vojska sicer lahko uspešno upirala madžarski, romunski in bolgarski vojski, ne pa tudi šestim sovjetskim divizijam, ki so bile nastanjene v bližini Jugoslavije. CIA je v svoji analizi oziroma poročilu tudi zapisala, da je jugoslovanski odpor odvisen od tega, kako velika in hitra bo zahodna pomoč.
Obramba Jugoslavije z jedrskim orožjem?
Ameriški diplomat George Kennan, veliki zagovornik politike zadrževanja Sovjetske zveze, je menil, da bi bil verjetni sovjetski napad na Jugoslavijo uvod v tretjo svetovno vojno. Podobno je februarja 1951 menil takratni načelnik britanskega generalštaba. O Jugoslaviji so govorili kot o drugi Koreji.
Zaradi velike premoči Sovjetske zveze in njenih satelitov (Poljske, Vzhodne Nemčije, Češkoslovaške, Madžarske, Romunije in Bolgarije) v konvencionalnem orožju je Washington načeloma sprejel odločitev, da bo za obrambo Jugoslavije treba uporabiti jedrsko orožje, piše v članku NSA.
Izbruh korejske vojne
Na srečo sovjetskega napada na Jugoslavijo ni bilo. Namesto v Evropi je 25. junija 1950 izbruhnila vojna na Korejskem polotoku, kjer je komunistična Severna Koreja s kitajsko in sovjetsko pomočjo napadla Južno Korejo.
Kot navaja že omenjeni Kiraly, je obstajala neposredna povezava med časom napada na Korejo in koncem priprav na vojno proti Jugoslaviji.
Stalinova odpoved napadu na Jugoslavijo
Kiraly še piše, da je silovit ameriški odziv na napad na Južno Korejo omajal Stalinovo voljo po napadu na Jugoslavijo. Načrt vojaškega napada na Jugoslavijo je tako romal v predal, Stalin pa se je spet posvetil načrtovanjem atentatov na Tita.
Po zadnjem načrtu naj bi Tita umoril Josif Grigulevič, Stalinov tajni agent za likvidacije (leta 1940 je na primer neuspešno skušal umoriti Trockega, za katerega je bil pozneje usoden španski komunist Ramon Mercader) z vzdevkom Max.
Smrtonosni odmerek kuge za Tita?
Grigulevič naj bi se kot prostovoljec javil, da bo Tita ubil s smrtonosnim odmerkom kuge ali strupenega plina, a zadeve niso izpeljali do konca. 1. marca 1953 je sovjetsko Ministrstvo za državno varnost (pozneje bolj znano po kratici KGB) Stalinu poslalo poročilo, da Max še ni prišel v Beograd. Morda je bilo to poročilo zadnje, ki ga je Stalin prebral, saj je umrl zgodaj zjutraj 2. marca 1953, piše v članku NSA (v resnici je Stalin umrl 5. marca, op. p.).
Po Stalinovi smrti leta 1953, ko je oblast v Sovjetski zvezi prevzel Nikita Hruščov, so se odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo izboljšali, a Jugoslavija ni šla nazaj v sovjetski tabor oziroma blok. Prav tako pa ni popolnoma pristala v zahodnem bloku. Namesto tega je Jugoslavija postala nekakšno nikogaršnje ozemlje in hkrati začela snovati gibanje neuvrščenih držav. Na fotografiji: Tito in Hruščov.
Po Stalinovi smrti so se odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo otoplili, čeprav je Jugoslavija tudi potem ostala zunaj sovjetskih vojaških, političnih in gospodarskih struktur. Kot piše v članku anonimnega avtorja, je bila Jugoslavija za Zahod še desetletja nekakšna neuradna članica Nata.
Sovjetska podpora hrvaški proustaški emigraciji?
Sovjetska zveza tudi ni popolnoma opustila protijugoslovanske politike. Tako je, da bi omajala jugoslovansko oblast, po nekaterih podatkih podpirala tudi hrvaško nacionalistično politično emigracijo v zahodnih državah. V Jugoslaviji je tudi obstajal strah pred sovjetskim vojaškim napadom, ta se je okrepil zlasti leta 1968, ko je Sovjetska zveza s svojimi sateliti napadla Češkoslovaško in zadušila praško pomlad.
Seveda dejstvo, da je bil članek NSA o Titu in tretji svetovni vojni dolga leta državna skrivnost in je bil objavljen v glasilu ameriške obveščevalne službe, še pomeni, da so vse teze v članku že vnaprej zgodovinsko pravilne in točne. Spomnimo, da je NSA pred leti objavila dokument, ki ga je leta 1977 ali 1978 napisal neki anonimni jezikoslovec. V dokumentu oziroma poročilu z naslovom Is Yugoslav president Tito really a Yugoslav? (sl. Je jugoslovanski predsednik Tito res Jugoslovan) je anonimni jezikoslovec, ki je delal za ameriško obveščevalno službo, zmotno zapisal, da je bil Tito morda v resnici Rus ali Poljak.
Njegove jezikoslovne teze, ki jih je predstavil kot dokaz o lažnem ruskem ali poljskem Titu, so po javni objavi dokumenta ovrgli tako strokovnjaki za ruski kot poljski jezik. Anonimni jezikoslovec, ki je bil slabo podkovan tudi v zgodovini, med drugim tudi ni vedel, da je bil Titov materni jezik slovensko kozjansko-bizeljsko narečje, ki se ga je v času Titovega otroštva govorilo tudi na hrvaški strani Sotle v Kumrovcu.
48