Petek, 11. 2. 2022, 22.02
2 leti, 2 meseca
Mračne skrivnosti, ki jih skrivajo naši očarljivi sosedje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,35
32
Vsaka država ima tudi temno stran svoje zgodovine. To velja tudi za Avstrijo.
Avstrija je naša najbogatejša soseda, s katero imamo tudi večstoletne zgodovinske povezave in izkušnje. Te pa niso bile vedno najbolj prijetne za slovenski narod.
Po drugi svetovni vojni so zmagoviti zavezniki na čelu s Stalinovo Sovjetsko zvezo z obličje Zemlje izbrisali Prusijo, češ da je bila pruska država od svojega začetka nosilec militarizma in reakcije v Nemčiji. Prusija oziroma Vzhodna Prusija je bila nato razdeljena med Sovjetsko zvezo in Poljsko.
Avstrijski Nemec Adolf Hitler
Toda če pogledamo zgodovino malce podrobneje, vidimo, da Prusija ni bila najbolj nacistično navdahnjen del Hitlerjevega Tretjega rajha. Nenazadnje, Adolf Hitler v München ni prišel iz Prusije, ampak iz sosednje Avstrije.
Velika večina Avstrijcev oziroma pravilneje rečeno avstrijskih Nemcev, saj so se takrat prebivalci Republike Avstrije imeli za Nemce in del nemškega naroda, je marca 1938 tudi navdušeno pozdravila priključitev k nemškemu rajhu.
Velika priljubljenost nacizma onkraj Karavank
Kot piše zdaj že pokojni britanski zgodovinar Tony Judt v svoji knjigi Povojna Evropa, je bilo v Avstriji, ki je štela nekaj manj kot sedem milijonov prebivalcev, v času največje moči nacizma kar 700 tisoč članov Hitlerjeve NSDAP. Tudi ob zlomu Hitlerjevega rajha je bilo v Avstriji oziroma na ozemlju Avstrije še vedno registriranih 536 tisoč nacistov.
Za Adolfa Hitlerja je bil značilen tudi radikalni protislovanski nemški nacionalizem, ki je bil med avstrijskimi Nemci močno zakoreninjen že v času Avstro-Ogrske. Po kapitulaciji starojugoslovanske vojske aprila 1941 je Hitler s svojimi zavezniki razkosal slovensko ozemlje. Na nemškem okupacijskem območju so nacisti (med njimi so seveda številni prihajali z območja Avstrije) po Hitlerjevih navodilih želeli čim prej uničiti slovenski narod, in sicer z izselitvijo tretjine Slovencev, hitrim in prisilnim ponemčevanjem preostalih Slovencev in množičnim naseljevanjem Nemcev.
Avstrijsko javno življenje in visoka kultura sta bila prežeta z nacističnimi simpatizerji: kar 45 od 117 članov dunajskega filharmoničnega orkestra je bilo nacistov, medtem ko je bilo v berlinski filharmoniji izmed 110 glasbenikov le osem nacistov.
Dunaj kot laboratorij protijudovskega nasilja
Med vojno je bilo v nemških oboroženih silah 1,2 milijona avstrijskih Nemcev. Ti so bili tudi nesorazmerno zastopani v SS in še zlasti v upravah koncentracijskih taborišč. Kot piše britanski zgodovinar Mark Mazower v svoji knjigi Hitlerjev imperij, je po anšlusu Dunaj postal laboratorij protijudovskega nasilja.
Že pred prihodom nemške vojske na Dunaj so se začeli pogromi nad dunajskimi Judi. Tolpe so plenile po trgovinah in pisarnah, napadale Jude in izvajale samovoljne aretacije. "Odprl se je pekel," je zapisal v Avstriji živeči nemški pisatelj Carl Zuckermayer, ko je opisoval dogodke 11. marca 1938 zvečer.
Dunajska kristalna noč pred kristalno nočjo
Fotografije Judov, ki so morali na kolenih drgniti pločnike, so zaokrožile po svetu. Plenilski pogrom na Dunaju je presegel celo razdejanje v kristalni noči čez nekaj mesecev. Zaradi napadov je skoraj 500 Judov naredilo samomor, piše Mazower.
Avstrijski nacisti so marca 1938 prisilili dunajske Jude, da so na ulicah brisali velike napise Österreich (Avstrija), ki jih je na tla pred referendumom o neodvisnosti ali priključitvi Avstrije k rajhu napisala oblast avstrijskega kanclerja Kurta Schuschnigga. Referenduma, ki naj bi bil 13. marca 1938, seveda potem ni bilo, saj je nemška vojska prej vkorakala v Avstrijo. Po priključitvi je bilo ime Avstrija izbrisano (ta novi del Tretjega rajha se je do leta 1942 imenoval Ostmark), po zlomu nacizma pa so se avstrijski Nemci, ki so tako rekoč na novo odkrili avstrijstvo, spet oprijeli tega imena.
Nacisti v Avstriji oziroma nekdanji Avstriji, saj ta od marca 1938 nekaj let ni obstajala, so postali tako samovoljni in neobrzdani, da je celo Reinhard Heydrich, ta je bil znotraj zloglasnega SS takoj za Heinrichom Himmlerjem, zagrozil, da bo nad njih zaradi njihove nediscipline spustil gestapo. Heydrich je bil namreč takrat tudi šef gestapa.
Zloglasni koroški nacist Odilo Globočnik
Ključno vlogo pri protijudovskem nasilju po priključitvi Avstrije so odigrali ljudje, ki so pozneje med vojno, v času t. i. dokončne rešitve judovskega vprašanja, prevzemali pomembne vloge: tak primer je bil koroški nacist Odilo Globočnik. Ta je bil med drugim odgovoren za organizacijo uničevalnih taborišč Belzec, Sobibor in Treblinka.
Še pred tem so v Avstriji v dveh letih po anšlusu z načrtno politiko izseljevanja, ki jo je vodil Adolf Eichmann, vodja Centralnega urada za judovsko emigracijo, avstrijsko judovsko populacijo zmanjšali s 192 tisoč na 57 tisoč. Eichmann se je rodil v Nemčiji, a se je leta 1914 kot otrok skupaj s starši priselil v Avstrijo. V Nemčijo se je vrnil leta 1933, leta 1938 pa je prišel na Dunaj.
Preganjanje koroških Slovencev
Tarča avstrijskih nacistov so po priključitvi k rajhu postali tudi koroški Slovenci. Ti so že po koroškem plebiscitu znova postali tarča ponemčevanja, po marcu 1938 pa je postal raznarodovalni pritisk še močnejši. Začele so se tudi prve aretacije narodno zavednih Slovencev.
Avstrijska Koroška je bila pred in med drugo svetovno vojno zelo nacistično usmerjena dežela. Bila je prva avstrijska dežela, ki je marca 1938 razglasila združitev z nemškim rajhom. Prebivalstvo avstrijske Koroške je predstavljalo le šest odstotkov avstrijskega prebivalstva, tamkajšnji člani nacistične stranke pa kar 15,4 odstotka njenega celotnega članstva v Avstriji. Glavno mesto Koroške Celovec je veljalo za nacistično gnezdo. Na fotografiji: pomembni nacistični voditelji, med drugim takratni Hitlerjev namestnik Rudolf Hess (šesti z leve), v Celovcu poleti 1938 praznujejo četrto obletnico spodletelega nacističnega državnega udara v Avstriji iz leta 1934.
Nemški nacionalistični pritisk na koroške Slovence se je še okrepil po napadu sil osi na Jugoslavijo aprila 1941. Maja istega leta so tako med drugim prepovedali slovenski jezik v cerkvah. Pobrali so vse slovenske molitvenike ter začeli brisati slovenske napise po cerkvah in na pokopališčih.
Trpka zgodba zakoncev Grafenauer
Podobno kot na nemškem okupacijskem območju na slovenskem Štajerskem in Gorenjskem so nacisti aprila 1942 začeli izganjati tudi koroške Slovence, in sicer v druge dele rajha (v štiri posebej za njih pripravljena taborišča). Na njihove domove so začeli naseljevati Nemce iz Kanalske doline in Južne Tirolske.
Zgodba, ki povezuje preganjanje in zatiranje Slovencev na Koroškem v času prve in druge svetovne vojne, je zgodba Franca Grafenauerja in njegove žene Alojzije. Grafenauerja, ki je bil od leta 1907 edini koroški Slovenec med državnozborskimi poslanci na Dunaju, je avstrijska vojska zaradi domnevnega rusofilstva aretirala februarja 1916.
Grafenauerja so obsodili na pet let zapora, a ga je junija 1917 rešila amnestija zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. Grafenauer je umrl leta 1935. Aprila 1942 pa je bila njegova žena Alojzija med koroškimi Slovenci, ki so jih izgnali z njihovih domov. Umrla je maja 1942 v taborišču v Frauenaurachu na severu Bavarske.
Zavezniki Avstrijo razglasijo za prvo Hitlerjevo žrtev
Glede na vso to prežetost avstrijske družbe z nacizmom in velikim deležem avstrijskih nacistov pri nacističnih zločinih se je morda zdelo razumljivo, da bo po vojni Avstrija strogo obravnavana. A ni bilo tako.
V upravah koncentracijskih taborišč so bili Avstrijci nesorazmerno zastopani. Med njimi je bil tudi nacist z Dunaja Amon Göth, poveljnik koncentracijskega taborišča Krakow-Plaszow, ki ga je v filmu Schindlerjev seznam igral Ralph Fiennes:
V skladu s sporazumom med Sovjetsko zvezo, ZDA in Veliko Britanijo oktobra 1943 v Moskvi je bila napovedana obnovitev avstrijske državnosti v mejah iz marca 1938, Avstrija pa je bila označena kot prva država, ki jo je okupirala Hitlerjeva Nemčija.
Vloga Otta von Habsburga
S to Moskovsko deklaracijo so hoteli zavezniki med drugim v Avstriji spodbuditi podoben upor proti Hitlerju, kot se je nekaj mesecev pred tem v Italiji zgodil proti Benitu Mussoliniju in ki je pripeljal do kapitulacije Italije septembra 1943.
Pomembno diplomatsko vlogo pri obnovitvi Avstrije v mejah iz marca 1938 (kar je seveda preprečevalo povojno priključitev delov avstrijske Koroške, na katerem živi slovenska manjšina, k Jugoslaviji) je imel sin zadnjega avstrijskega cesarja Oton Habsburški oziroma Otto von Habsburg. Ta je spretno lobiral pri ameriškem predsedniku Franklinu Rooseveltu.
Habsburško lobiranje v Washingtonu
Kot piše slovenski zgodovinar Andrej Rahten v svoji knjigi Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije, je konec avgusta 1942 predsednik Roosevelt Ottu von Habsburgu in njegovemu bratu Felixu predlagal, da v ameriških četah ustanovita avstrijski bataljon, ki bi lahko pozitivno vplival na odločitve zaveznikov o obnovi avstrijske državnosti.
Protinacistično usmerjena Otto von Habsburg (levo) in njegov brat Felix (desno) sta v ZDA lobirala za obnovitev Avstrije. Fotografija je bila posneta v mestu Baltimore v ameriški zvezni državi Maryland marca 1940, ko je Otto pod tujim imenom prišel v ZDA in se na letališču srečal s svojim bratom.
Temu sta odločno nasprotovala predsednik češkoslovaške vlade v izgnanstvu Edvard Beneš in ameriško-slovenski pisatelj Louis Adamič, ki je celo posredoval pri ameriškem predsedniku.
Koroški Slovenci ostali v Avstriji
"To je bila bolj Pirova zmaga. Morda je Adamiču z miniranjem predloga avstrijskega bataljona uspelo ponagajati zagovornikom obnove habsburške monarhije, a očitno ni mogel storiti nič, ko je šlo za Koroško. Otonu je namreč vseeno uspelo pri zahodnih zaveznikih doseči odločitev, da bo Avstrija po koncu vojne ostala v mejah pred anšlusom, torej vključno s koroškimi Slovenci," še piše Rahten.
Avstrija jo je tako po vojni, če povzamemo zgodovinarja Judta, odnesla poceni, in to prav osupljivo poceni. V preiskave vojnih zločinov je bilo vključenih 130 tisoč Avstrijcev, 23 tisoč jih je prišlo pred sodišče, 13.600 jih je bilo obsojenih, od tega 43 obsojenih na smrt, le 30 pa jih je bilo na koncu usmrčenih.
V Avstriji so odpustili 2.943 osnovnošolskih učiteljev, 477 srednješolskih in samo 27 univerzitetnih profesorjev, in to "kljub zloglasnim pronacističnim simpatijam, ki so jih gojili številni višji akademiki", poudarja Judt.
Množična pomilostitev nacistov in prikrajanje zgodovine
Leta 1948 je Avstrija pomilostila 500 tisoč nacistov (ti so spadali v skupino manj inkriminiranih) in jim vrnila volilno pravico, leta 1956 pa je pomilostila še 42 tisoč nacistov (ti so spadali v skupino bolj inkriminiranih nacistov). "Po tem so Avstrijci čisto pozabili na svoje sodelovanje s Hitlerjem," še piše Judt.
Avstrijec Kurt Waldheim je bil generalni sekretar Združenih narodov (OZN) med letoma 1972 in 1981. Pred volitvami za predsednika Avstrije leta 1986 je izbruhnila t. i. afera Waldheim. Na dan je prišlo, da je Waldheim zamolčal precej delov svoje osebne zgodovine med letoma 1938 in 1945. Waldheim je po anšlusu Avstrije leta 1938 postal član študentske veje NSDAP in član nacistične paravojaške formacije SA. Med drugo svetovno vojno je bil pripadnik nemških enot, ki so sodelovale v vojnih zločinih na Balkanu (sam je trdil, da ni nikoli sodeloval v zločinih, je pa zanje vedel). Med drugo svetovno vojno je Waldheim celo dobil priznanje ustaške Neodvisne države Hrvaške (NDH). Kljub aferi je Waldheim zmagal na volitvah. Predsednik Avstrije je bil do leta 1992.
Zaradi velike osovraženosti Nemcev po drugi svetovni vojni, ti so se seveda morali soočiti s krivdo za sprožitev vojne ter za izvajanje vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, so avstrijski Nemci oportunistično oziroma pragmatično postali Avstrijci, ki nimajo nič z osovraženimi Nemci.
Zločini avstrijskih Nemcev postanejo zločini Nemcev
S tem so se avstrijski Nemci (po novem zgolj Avstrijci) propagandno premeteno razbremenili zločinov, ki so jih izvajali v imenu nemškega naroda. Ti so čez noč postali zločini nekega drugega naroda.
To avstrijsko taktiko oddaljevanja od Nemcev je zelo dobro opisal sloviti hollywoodski režiser judovskih korenin Billy Wilder (rodil se je na današnjem Poljskem, odraščal pa na Dunaju) z naslednjimi besedami: "Avstrijci so briljantni ljudje. Prepričali so svet, da je Hitler Nemec, Beethoven pa Avstrijec."
Stranka nekdanjih nacistov
Na prvih povojnih volitvah v Avstriji jeseni 1945 nekdanji člani NSDAP še niso smeli voliti, že leta 1949 pa je njihove glasove nabirala nova stranka z imenom Združenje neodvisnih, oziroma po nemško Verband der unabhängigen (VdU) – to je današnja Svobodnjaška stranka Avstrije (FPÖ).
Nekdanja člana NSDAP sta bila tudi starša zdaj že pokojnega avstrijskega politika Jörga Haiderja. Ta je leta 1986 prevzel vodenje liberalne stranke FPÖ in jo usmeril na desno. To je bila po svoje vrnitev h koreninam, saj je bila FPÖ pred svojo liberalno fazo v letih 1970–1986 v prvi vrsti desno usmerjena stranka nekdanjih avstrijskih nacistov.
Oblikovanje stranke, v kateri so svoj novi politični dom našli tudi številni nekdanji nacisti, je na prvi pogled malce nenavadno podpirala tudi Avstrijska socialistična stranka (SPÖ), saj je preračunljivo upala, da bo tako oslabila svojo največjo tekmico Avstrijsko ljudsko stranko (ÖVP).
Obnovitev avstrijske državnosti
Maja 1955 je Avstrija, ki je bila po vojni razdeljena na sovjetsko, ameriško, britansko in francosko zasedbeno cono, z Avstrijsko državno pogodbo (ADP) znova postala popolnoma suverena država. Z ADP oziroma s sedmim členom te pogodbe se je Avstrija tudi zavezala, da bo ščitila slovensko manjšino.
A ta člen je v veliki meri ostal le mrtva črka na papirju. Zelo kočljiva tema je vprašanje dvojezičnih napisov. Leta 1972 je socialistični zvezni kancler Bruno Kreisky dal na južnem Koroškem postaviti 205 dvojezičnih krajevnih napisov, a so jih protislovenski nemškoavstrijski nacionalisti uničevali, tudi ob prisotnosti policije, ki je to opazovala križem rok.
Dvojezične krajevne table leta 2011
Šele leta 2011 je bilo na južnem Koroškem postavljenih 164 dvojezičnih, nemško-slovenskih krajevnih tabel. V naslednjih letih je bilo postavljenih še več dvojezičnih tabel. A zaščita slovenske manjšine še vedno ni v popolnosti uresničena.
Viri:
Andrej Rahten, Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije: slovenska politika v času zadnjega habsburškega vladarja Karla
Ernst Bruckmüller, Avstrijska zgodovina
Mark Mazower, Hitlerjev imperij
Tony Judt, Povojna Evropa, 1. knjiga
Zdenko Čepič, Damijan Guštin in Nevenka Troha, Slovenija v vojni 1941-1945
32