Petek, 7. 1. 2022, 22.11
2 leti, 3 mesece
Od Dražgoš do Osankarice
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,25
122
Spomenik v Dražgošah, kjer je vsako leto proslava v spomin na dražgoško bitko. Spomenik je bil zgrajen leta 1976.
V začetku januarja so v Sloveniji vsako leto (pandemija je seveda poskrbela za izjeme) tradicionalne proslave dveh dogodkov iz obdobja druge svetovne vojne – obletnic dražgoške bitke in bitke na Osankarici.
Preden predstavimo bitko v Dražgošah in bitko na Osankarici, opišimo na kratko tedanje širše razmere. Slovensko ozemlje, ki je bilo del Jugoslavije, je bilo po zmagi nacistične Nemčije in njenih zaveznic nad starojugoslovansko vojsko spomladi 1941 razkosano na štiri dele.
Razkosanje Slovenije
Gorenjska, Štajerska in Posavje so prišli pod Nemčijo. Dolenjsko, Belo krajino, Notranjsko in Ljubljano so si prigrabili Italijani - to ozemlje je dobilo ime Ljubljanska pokrajina. Prekmurje je dobila Madžarska. Košček slovenskega ozemlja (pet vasi južno od Brežic) je Nemčija odstopila ustaški Neodvisni državi Hrvaška (NDH).
Cilj vseh štirih okupatorjev je bilo raznarodovanje Slovencev. Italijani so si ta cilj zastavili bolj srednjeročno oziroma dolgoročno, Nemci pa so ihtavo in radikalno poskušali to doseči čim prej. Del Slovencev, zlasti iz Posavja in tiste, ki so jih Nemci šteli kot najbolj narodno zavedne in politično moteče, so tako začeli izganjati (zlasti v NDH in Srbijo), na njihove domove pa naseljevati Nemce. Tiste Slovence, ki jih ne bi izgnali, pa bi načrtno in prisilno ponemčili.
Hitlerjeva Evropa brez Slovencev
V primeru torej, da bi v drugi svetovni vojni zmagala Nemčija s svojimi zaveznicami, bi bil slovenski narod skoraj dobesedno izbrisan z obličja Zemlje. V Evropi, kot si jo je leta 1941 zamislil nacistični diktator Adolf Hitler, Slovenci kot narod ne bi imeli pravice do obstoja.
Nemški zločini nad civilisti
Trda politika nacistične Nemčije (na samo v Sloveniji, ampak tudi drugje po Evropi, zlasti proti slovanskim narodom, ki jih je nacistična rasna ideologija štela za tako imenovane podljudi) je seveda sprožala upore, ki pa so jih Nemci krvavo zatirali in vzpostavljali tako imenovane pokopališke mire. Partizanski in četniški upor v Srbiji so tako zatrli z množičnim streljanjem civilistov v Kragujevcu in Kraljevu oktobra 1941.
Nemško okupacijo so čisto na začetku številni Slovenci celo pozdravili, saj so mislili, da bo to nekakšna vrnitev v stare avstrijske čase. Toda nacistični Tretji rajh ni bil Habsburška monarhija 2.0, ampak država, ki je Slovence v skladu z nacistično ideologijo obravnavala kot podraso. Prepoved slovenskega jezika, nasilno ponemčevanje, množično uničevanje slovenskih knjig, še zlasti pa nasilno izseljevanje v Srbijo in na Hrvaško je Slovence osupnilo in pretreslo ter dalo spodbudo oboroženemu partizanskemu odporu. Na fotografiji: nasilno izgnani Slovenci, ki jih stražijo oboroženi pripadniki nemških sil, na mariborski železniški postaji čakajo na vlak za Srbijo.
Septembra 1941 so Nemci zaradi napada slovenskih partizanov požgali vas Rašico, vaščane pa izgnali. Vodilno vlogo med slovenskimi partizani je imela seveda komunistična partija, ki je imela tesne stike s komunistično Sovjetsko zvezo. Ta je bila od poletja 1939 nemška zaveznica (skupaj z njo si je razdelila Poljsko). Zavezništvo se je končalo junija 1941, ko je Nemčija s svojimi zaveznicami napadla Sovjetsko zvezo.
Moskva in slovenski partizani
Nemške sile so hitro prodirale, a so v začetku decembra 1941 doživele hud poraz v bitki za Moskvo. Nemški poraz tik pred sovjetsko prestolnico je tudi med slovenskimi komunisti vzbudil upanje, da se bo nemški vojni stroj zdaj hitro sesedel. A ni bilo tako, saj vojne še zdaleč ni bilo konec.
Pozimi 1941-1942 so se Nemci tudi odločili za zadušitev vstaje na Gorenjskem. Partizanske sile (Cankarjev bataljon) so namreč decembra 1941, verjetno opogumljene z novicami iz Moskve, začele napade na nemške sile v Poljanski dolini. V eni od partizanskih zased je med drugim padlo 35 nemških okupatorjev - pripadnikov policijske čete.
Umik Cankarjevega bataljona v Dražgoše
Zaradi nemških okrepitev in nemške ofenzive se je Cankarjev bataljon znašel v težavah. Veliko borcev Cankarjevega bataljona je tudi odšlo domov, ker se niso več hoteli bojevati (Nemci so jim obljubljali amnestijo, prav tako so spoznali, da Nemčija zaradi poraza pred Moskvo še ni na kolenih). Ostanki bataljona so se tako v hudi zimi (zapadlo je okoli meter in pol snega) umaknili v vas Dražgoše, ki je štela več kot 400 prebivalcev.
Vsako leto na Dražgošah ob obletnici bitke vidimo tudi zastave z rdečo zvezdo.
Številni vaščani Dražgoš seveda niso bili navdušeni nad prihodom partizanov, saj so se – upravičeno – bali nemških povračilnih ukrepov. Po dogovoru partizanov in domačinov je eden od Dražgošanov šel v Selca in obvestil tamkajšnjega župana, ta je imel stike z Nemci, da so v vasi partizani. Župan je podatek posredoval Nemcem.
Spodleteli frontalni boj z Nemci
Glede na to, da je partizanski oziroma gverilski način vojskovanja takšen, da se izogiba frontalnemu spopadu z močnejšo vojaško silo, je seveda na mestu vprašanje, zakaj se je Cankarjev bataljon odločil za odkrit spopad, to je za obrambo vasi pred nemškimi policisti in vojaki, ki so imeli nekajkratno premoč v številu (okoli štiri tisoč Nemcev proti okoli 240 partizanom), poleg tega so bili tudi precej bolje oboroženi.
Nekateri celo domnevajo, da so partizani zavestno žrtvovali vas, da bi spet spodbudili ljudi k odporu proti Nemcem. Morda pa je šlo preprosto za naivno upanje Cankarjevega bataljona, da bodo iz Dražgoš naredili nekakšno neosvojljivo gorenjsko Moskvo. Ne nazadnje so bile razmere za napad za Nemce precej težavne ne samo zaradi visokega snega, ampak ker so morali večinoma napadati v hrib.
Partizani so se umaknili, Nemci pa so začeli pobijati vaščane
A bitka, ki se je začela 9. januarja 1942, ni trajala dolgo. Partizani (med njimi so bili tudi nekdanji starojugoslovanski častniki in španski borci) so sprva odbili nekaj napadov, a so se zaradi izmučenosti in pomanjkanja streliva skupaj z delom Dražgošanov pred nemškimi silami, te so imele na razpolago tudi topništvo, 11. januarja zvečer iz vasi umaknili proti Jelovici.
Fotografija požganih Dražgoš. Pozneje so Nemci pogorele ostanke hiš še minirali in razstrelili.
Nemške sile so v vas prišle še isti dan in takoj začele pobijati vaščane, ki se niso umaknili. Najprej so postrelili 21 moških in fantov, pozneje pa so jih še 18 pobili v župnišču in prosvetnem domu ter stavbi zažgali. Domačine, ki so umrli v župnišču, so verjetno žive zažgali. Vsega skupaj so Nemci v času bitke in po njej ubili 41 Dražgošanov, 81 pa so jih izselili iz vasi. Vas so Nemci izropali, požgali in na koncu popolnoma porušili.
Partizanske in nemške izgube
V bitki je padlo devet partizanov (nekateri viri navajajo sedem mrtvih partizanov) ter 28 ali 27 (podatki se razlikujejo) nemških vojakov oziroma policistov. Enajst partizanov je bilo ranjenih, na nemški strani jih je bilo ranjenih 14.
Pohorski bataljon
V začetku januarja, a leta 1943, se je zgodil še en hud spopad med partizani in nemški silami, tokrat ne na Gorenjskem, temveč na Štajerskem. Jeseni 1942 je namreč na območju Pohorja in njegove okolice začel delovati Pohorski bataljon (sprva je imel okoli 90 borcev). Izvajal je sabotaže na železniških progah, uničeval industrijske objekte ter napadal pripadnike nemških sil in Slovence, ki so jih partizani šteli za izdajalce in sodelavce okupatorja.
Padli borci Pohorskega bataljona, ki niso imeli možnosti v spopadu z boljše oboroženim in skoraj 30-krat številčnejšim sovražnikom.
Bataljon se je 21. decembra 1942 umaknil na Osankarico, kjer si je uredil zimski tabor. Po mnenju nekaterih je bila to napaka, saj naj bi moral bataljon nenehoma spreminjati lokacijo, da ga Nemci ne bi odkrili in obkolili. In prav to se je zgodilo. Zimski tabor je 8. januarja 1943 obkolilo okoli dva tisoč Nemcev, večinoma nemških policistov in pripadnikov oboroženih oddelkov Štajerske domovinske zveze (štajerski Nemci in nemškutarji).
Krvavi konec Pohorskega bataljona
Neenak boj je trajal le dve uri in pol. V spopadu je umrlo 59 borcev in deset bork Pohorskega bataljona, enega partizana pa so Nemci ranjenega ujeli in ga pozneje ustrelili.
S padcem Pohorskega bataljona je bilo za nekaj časa konec omembe vrednega partizanskega odpora na Štajerskem. Šele februarja 1944 je na Štajersko stopila partizanska 14. divizija.
122