Ponedeljek, 27. 4. 2020, 4.00
3 leta, 11 mesecev
Nerodne skrivnosti Osvobodilne fronte
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,90
206
Vidmarjeva vila, v kateri je bila aprila 1941 po nemško-italijansko-madžarski okupaciji Slovenije ustanovljena Osvobodilna fronta, je od leta 2013 v lasti nemške države. V stavbi je rezidenca nemškega veleposlaništva.
Začetki Osvobodilne fronte so še vedno zaviti v skrivnost. Zgodovinarji tako še vedno ne vedo zanesljivo, kdaj je bila ustanovljena in kakšno je bilo njeno prvotno ime. Malokdo pa tudi ve, kakšna je povezava med Osvobodilno fronto in Društvom prijateljev Sovjetske zveze.
Danes praznujemo dan upora proti okupatorju. Praznik s tem imenom praznujemo od leta 1992, saj se je do takrat imenoval dan Osvobodilne fronte ali na kratko dan OF. Sprememba imena naj bi poudarila, da ne gre toliko za praznovanje same ustanovitve Osvobodilne fronte, ampak za počastitev slovenskega uporništva skozi celotno njegovo zgodovino.
26. ali 27. april, osvobodilna ali protiimperialistična
Kljub spremembi imena pa je to še vedno dejansko dan, ko se vse vrti okoli ustanovitve Osvobodilne fronte. Kot dan ustanovitve se sicer uradno praznuje 27. april, čeprav se tudi udeleženci ustanovnega sestanka v poznejših letih niso mogli poenotiti, ali je bil sestanek 27. aprila ali dan prej. Drugo odprto vprašanje je, ali se je Osvobodilna fronta tako imenovala že od samega začetka ali je bila najprej Protiimperialistična fronta in se je šele po napadu Hitlerjeve Nemčije na Stalinovo Sovjetsko zvezo junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda.
Aprila 1941 je Hitlerjeva Nemčija skupaj s svojimi zaveznicami napadla in zasedla Kraljevino Jugoslavijo. Slovensko ozemlje so si med sabo razdelili Nemci, Italijani in Madžari, košček so dobili tudi Pavelićevi ustaši. Slovenska prestolnica je bila del italijanskega okupacijskega območja, ki je dobilo ime Ljubljanska pokrajina. Na fotografiji: italijanski vojaki leta 1941 v Sloveniji.
Polemika, ali je bila najprej Protiimperialistična ali Osvobodilna fronta, je povezana s tem, da so komunisti, ki so imeli škarje in platno v OF, sprva drugo svetovno vojno razlagali kot spopad med angleško-francoskim in nemško-italijanskim imperializmom. Torej so enačili zahodne demokratične države in obe fašistični državi. Ime Protiimperialistična fronta pa bi tako nakazovalo, da je bila OF najprej usmerjena tudi proti zahodnim silam.
Ljudje v Vidmarjevi vili
Če so nejasnosti glede dneva ustanovnega sestanka in prvotnega imena ustanovljene organizacije, pa ni dvomov, kje je ustanovni sestanek bil in kdo je na njem sodeloval. Sestanek je bil v vili esejista ter literarnega in gledališkega kritika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani, na njem pa so poleg Vidmarja sodelovali še predstavniki Komunistične partije Slovenije (KPS) Boris Kidrič, Aleš Bebler in Boris Ziherl, predstavnik krščanskosocialističnega sindikata Jugoslovanska strokovna zveza (JZS) Tone Fajfar, pripadnik levega krila Sokola Josip Rus ter levo usmerjena kulturnika Ferdo Kozak in Franc Šturm.
Vodilno vlogo v Osvobodilni fronti so imeli slovenski komunisti, ki jih je vodil Edvard Kardelj. Ta je bil slovenski komunist številka ena vse do svoje smrti leta 1979. Nasprotniki komunistov so že med vojno trdili, da komunisti Osvobodilno fronto izrabljajo za prevzem oblasti.
Ustanovni sestanek je bil tri tedne po tem, ko je Hitlerjeva Nemčija 6. aprila 1941 s svojimi zaveznicami napadla Kraljevino Jugoslavijo in jo okupirala. Slovensko ozemlje, ki je bilo leta 1941 del Jugoslavije, so si med sabo razdelile Nemčija (Gorenjska, Štajerska, slovenska Koroška in Posavje), Italija (Ljubljana, Dolenjska, Notranjska in Bela krajina), Madžarska (Prekmurje) in Neodvisna država Hrvaška (nekaj slovenskih vasi med Savo in rečico Bregano).
Društvo prijateljev Sovjetske zveze
Politiki, sindikalisti in kulturniki, ki so se tistega aprilskega dne zbrali v Vidmarjevi vili, tja niso prišli po naključju. Korenine njihovega sodelovanja segajo že v drugo polovico 30. let, ko je prišlo do tako imenovanega ljudsko-frontnega povezovanje levičarskih skupin, pri katerem je imela pomembno vlogo ilegalna komunistična partija. Za predzgodovino Osvobodilne fronte je pomembna tudi ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze. Po kapitulaciji Francije maja 1940 je namreč Jugoslavija iz taktičnih razlogov otoplila odnose s Sovjetsko zvezo. Jugoslavija in Sovjetska zveza sta tako podpisali trgovinske sporazume in okrepili kulturno sodelovanje. V jugoslovanskih, torej tudi slovenskih kinodvoranah, so se tako lahko predvajali tudi sovjetski filmi z rusko domoljubno vsebino.
Vodilni krščanski socialist je bil Edvard Kocbek, ki pa ga na ustanovnem sestanku OF ni bilo. Leta 1943 je Kocbek privolil v Dolomitsko izjavo, ki je komunistični partiji uradno potrdila vodilno vlogo. Po vojni je še nekaj let ostal v vrhu slovenske politike. Zanj usodno je bilo leto 1951, ko je prišlo do partijskega obračuna z njim in je moral zapustiti politiko. Spet je precej razburkal politično slovensko morje leta 1975, ko je v intervjuju za tržaški Zaliv govoril o povojnem poboju domobrancev.
V času jugoslovansko-sovjetske otoplitve odnosov je Kidrič, za Edvardom Kardeljem številka dve v KPS, poleti 1940 skupaj z Ziherlom obiskal Vidmarja. Kot je leta 1975 zapisala zgodovinarka Alenka Nedog v zgodovinskem časopisu Kronika, sta Kidrič in Ziherl Vidmarja povprašala, ali je pripravljen sodelovati s komunisti pri ustanovitvi Društva prijateljev Sovjetske zveze. Vidmar je odgovoril pritrdilno. Poleg Vidmarja sta v javnosti kot pobudnika društva nastopila tudi Kozak in Šturm, medtem ko so komunisti delovali bolj v ozadju. V društvo so sodelovali tudi krščanski socialisti (Fajfar in Edvard Kocbek) in levi del Sokola.
Sovjetsko-nemško zavezništvo
Osebe, ki so sodelovale pri ustanavljanju Društva prijateljev Sovjetske zveze, so bile pozneje tudi v prvih vrstah Osvobodilne fronte. Pri omembi Sovjetske zveze je seveda treba pojasniti, da je komunistična Sovjetska zveza leta 1939 kljub ideološkim razlikam sklenila zavezništvo z nacistično Nemčijo (pakt Ribbentrop-Molotov) in v okviru tega pakta so si Nemci in Sovjeti razdelili ozemlje vmesnih držav med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, ki so nastale po prvi svetovni vojni.
Sovjetska zveza je tako sodelovala pri razkosanju Poljske ter zasedla baltske države in del Romunije. Leta 1939 je Sovjetska zveza napadla tudi Finsko, a ji je v tej zimski vojni zaradi silovitega finskega odpora malce spodrsnilo in ni mogla zasesti celotne Finske. Napadalna politika Sovjetske zveze in njeno zavezništvo s Hitlerjem sta vnesla nemir tudi med slovenske komuniste. Najbolj je proti paktu med Hitlerjem in Stalinom povzdignila glas Angela Vode, zaradi česar so jo leta 1939 izključili iz partije. Kljub temu je na začetku sodelovala v Osvobodilni fronti, a se je zaradi nestrinjanja s komunisti spomladi 1942 odmaknila od OF.
Spor z Nagodetovo Staro pravdo in Dolomitska izjava
Z večino v Osvobodilni fronti je prišla v spor tudi skupina Stara pravda, ki jo je vodil inženir Črtomir Nagode, v njej pa je deloval tudi pozneje znani ekonomist Ljubo Sirc. Stara pravda je bila izključena iz OF, ker Nagodetovi niso hoteli obsoditi delovanje četniškega vodje Draže Mihailovića in ker so vztrajali, da je jugoslovanska kraljeva vlada v Londonu zakoniti zastopnik jugoslovanske države. Z Nagodetom, pa tudi s Sircem in Vodetovo, je povojna komunistična oblast obračunala leta 1947 na Nagodetovem procesu. Nagodeta so ustrelili, Sirca pa so zaprli in je pozneje odšel v tujino. Vodetovo so prav tako zaprli za nekaj let, po prihodu iz zapora pa je živela odmaknjeno življenje v Sloveniji.
V Osvobodilni fronti sta v začetku sodelovali tudi predvojna komunistka Angela Vode in skupina Stara pravda, ki jo je vodil Črtomir Nagode. Leta 1947 sta bila Vodetova in Nagode obsojena na montiranem Nagodetovem procesu. Na fotografiji: prvi z desne Nagode, levo ob njem Ljubo Sirc. Vodetova je skrajno levo v prvi vrsti.
Do novih trenj v OF je prišlo tudi po podpisu Dolomitske izjave februarja 1943, ko so krščanski socialisti in sokoli tudi uradno priznali vodilno vlogo KPS in se odrekli težnjam po ustanovitvi lastnih strank. Z Dolomitsko izjavo je bil med drugim nezadovoljen krščanski socialist Janez Marn - Črtomir Mrak, ki je z nekaj somišljeniki zapustil partizansko vojsko in se začel bojevati proti partizanom. Večina krščanskih socialistov ni sledila Marnu. Nekaj pomembnih krščanskih socialistov (Fajfar, Marijan Brecelj in Janez Stanovnik) je celo vstopilo v partijo. Kocbek se za to ni odločil, a je ostal zvest OF. Ker pa je Kocbek leta 1951 podvomil o absolutni oblasti partije, je hitro padel v nemilost in se moral posloviti od politike.
Osvobodilna fronta po vojni
Osvobodilna fronta je po vojni postala del Ljudske fronte Jugoslavije. Ta se je pozneje preimenovala v Socialistično zvezo delovnega ljudstva (SZDL) Jugoslavije, slovenski del pa v SZDL Slovenije. Slovenska SZDL se je po uvedbi večstrankarskega sistema leta 1990 preimenovala v Socialistično stranko Slovenije, ta pa se je leta 1994 še z nekaj drugimi strankami združila v Liberalno demokracijo Slovenije (LDS). Kot vemo, je LDS, ki je med letoma 1992 in 2004 vladala Sloveniji, leta 2011 izpadla iz parlamenta. Skorajda ironija zgodovine pa je, da je spomeniško zaščitena Vidmarjeva vila, kjer je bil ustanovni sestanek OF, od leta 2013 v lasti nemške države. To je zdaj rezidenca nemškega veleposlaništva. Pred tem je vilo med drugim več let najemalo egiptovsko veleposlaništvo.
206