Torek, 27. 4. 2021, 6.58
2 leti, 10 mesecev
Od Društva prijateljev Sovjetske zveze do Osvobodilne fronte
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,42
197
Mineva osemdeset let od tega, ko je bila v Vidmarjevi vili v Rožni dolini ustanovljena organizacija, ki je pozneje postala znana kot Osvobodilna fronta. Njen predhodnik je bilo Društvo prijateljev Sovjetske zveze.
Danes praznujemo dan upora proti okupatorju. Praznik s tem imenom praznujemo od leta 1992 naprej, saj se je do takrat imenoval Dan Osvobodilne fronte ali na kratko Dan OF.
Video: Planet TV
Dan spomina na slovensko uporništvo
Sprememba imena naj bi poudarila, da ne gre toliko za praznovanje same ustanovitve Osvobodilne fronte, ampak za počastitev slovenskega uporništva skozi celotno njegovo zgodovino.
Kljub spremembi imena se praznovanje še vedno vrti predvsem okoli Osvobodilne fronte, ki je bila ustanovljena pred osemdesetimi leti. Ali je bila ustanovljena prav 27. aprila 1941 ali dan prej, 26. aprila (oziroma v noči s 26. na 27. april), se še vedno ne ve točno. Tudi udeleženci ustanovnega sestanka se še leta pozneje niso mogli zediniti, kdaj je bil sestanek.
Osvoboditelji ali protiimperialisti?
Spori niso samo glede datuma ustanovitve Osvobodilne fronte, ampak tudi glede njenega imena. Vprašanje je, ali se je že na začetku imenovala Osvobodilna fronta ali je njeno izvirno ime Protiimperialistična fronta.
Avgusta 1939 sta nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza podpisali sporazum Ribbentrop-Molotov. Sodelovanje med državama je trajalo do Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo junija 1941.
Dejstvo je, da se v nekaterih prvih dokumentih, povezanih z OF, pojavlja izraz "osvobodilna fronta slovenskega naroda", drugje pa "protiimperialistična fronta slovenskega naroda". Zadnje ime je za nekatere dokaz, da je bila organizacija usmerjena tudi proti Veliki Britaniji.
Sovjetska ideologija o spopadu dveh imperialističnih blokov
Stalinova Sovjetska zveza, ki so ji bile vdane vse komunistične partije, tudi Komunistična partija Slovenije (KPS), je namreč drugo svetovno vojno najprej ideološko-propagandno razlagala kot spopad dveh imperialističnih (kapitalističnih) blokov: britansko-francoskega na eni strani in nemško-italijanskega na drugi strani.
Poleg tega je bila komunistična Sovjetska zveza od avgusta 1939 naprej v skladu s sporazumom Ribbentrop-Molotov v zavezništvu s Hitlerjevo Nemčijo. Skupaj z njo je septembra 1939 razkosala Poljsko. Pozneje je Rdeča armada vkorakala v Litvo, Latvijo in Estonijo.
Trši oreh so bili Finci, ki so se Sovjetom uprli in ostali neodvisni (izgubili pa del ozemlja). Leta 1940 je Stalin izkoristil kapitulacijo Francije (ta je kapitulirala junija 1940) in vkorakal v Moldavijo, ki je bila del Romunije.
Stalin prisiljen v zavezništvo z Zahodom
Šele napad Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je Stalina prisilil v zavezništvo z "imperialistično" Veliko Britanijo in pozneje z ZDA. Po napadu na Sovjetsko zvezo se izraz Protiimperialistična fronta ne omenja več, ampak le še Osvobodilna fronta (OF) oziroma Osvobodilna fronta slovenskega naroda.
Ustanovni sestanek OF ali PIF je bil v Vidmarjevi vili v ljubljanski Rožni dolini, ki je zdaj v lasti nemške države.
Če so nesoglasja glede dneva sestanka in imena ustanovljene organizacije, pa ni dvomov, kdo je sodeloval na sestanku v hiši Josipa Vidmarja v Rožni dolini. To so bili poleg Vidmarja, ki je bil znani esejist ter literarni in gledališki kritik, še predstavniki slovenskih komunistov Boris Kidrič, Aleš Bebler in Boris Ziherl, predstavnik krščanskosocialističnega sindikata Jugoslovanska strokovna zveza (JZS) Tone Fajfar, pripadnik levega krila Sokola Josip Rus in levo usmerjena kulturnika Ferdo Kozak in Franc Šturm.
Komunistična prevlada v OF
Glavno besedo v OF so seveda imeli komunisti. Ti so imeli glavno besedo že v predhodnici OF - Društvu prijateljev Sovjetske zveze. To društvo, katerega pomembni član je bil tudi Vidmar, je bilo ustanovljeno po kapitulaciji Francije, ki je bila glavna zaveznica predvojne Jugoslavije.
Zato je Jugoslavija iz taktičnih razlogov poleti 1940 navezala diplomatske stike s Sovjetsko zvezo in tudi omilila odnos do jugoslovanskih komunistov.
Nestanovitna jugoslovanska zunanja politika skakanja sem ter tja (zavezništvo s Sovjeti, pristop k Trojnemu paktu, probritanski vojaški puč ...) Jugoslavije ni rešila – šestega aprila 1941 jo je skupaj s svojimi zaveznicami napadla Hitlerjeva Nemčija.
Hitra kapitulacija jugoslovanske vojske, vlada v London
Kraljeva jugoslovanska vojska je kapitulirala že 17. aprila, kralj Peter II. in večina ministrov jugoslovanske vlade so pobegnili v Grčijo, od tu odšli v Palestino, nato v Egipt in na koncu prišli v London. Članice protihitlerjeve koalicije so kralja Petra II. in jugoslovansko vlado v Londonu še vedno priznavale kot legitimne in zakonite predstavnike Jugoslavije.
Razkosanje Slovenije
Medtem ko sta bila jugoslovanski kralj in vlada v tujini, so zmagovalci aprilske vojne razkosali Jugoslavijo. Najslabše smo jo odnesli prav Slovenci, saj smo bili – tako kot po koncu prve svetovne vojne – dobesedno razčetverjeni. Nemci so zasedli Gorenjsko, Štajersko, slovensko Koroško in Posavje ter kmalu začeli z izganjanjem več deset tisoč Slovencev v Nemčijo, Srbijo in na Hrvaško.
Videoposnetek o aprilski vojni leta 1941 in razdelitvi Jugoslavije:
Fašistična Italija je dobila Ljubljano, Dolenjsko, Notranjsko in Belo krajino (temu območju je dala ime Ljubljanska pokrajina), Horthyjeva Madžarska pa Prekmurje. Košček slovenskega narodnega ozemlja je dobila tudi ustaška Neodvisna država Hrvaška (NDH) – nekaj slovenskih vasi med Savo in rečico Bregano.
Če bi v drugi svetovni vojni zmagal Hitler in njegovi zavezniki, bi bil torej slovenski narod, razkosan na štiri dele in pod močnim raznarodovalnim pritiskom, obsojen na izginotje.
Državljanska vojna med Slovenci
Za nameček je med Slovenci izbruhnila še državljanska vojna, ki jo je s pretirano revolucionarno gorečnostjo zanetila komunistična partija. V prid partiji oziroma Osvobodilni fronti je bilo tudi dejstvo, da je Slovenska ljudska stranka (SLS), najmočnejša politična sila pred vojno, okupacijo dočakala tako rekoč politično obglavljena.
Decembra 1940 je najprej umrl Anton Korošec, ki je bil brez dvoma daleč najpomembnejši politični voditelj slovenskega naroda med obema svetovnima vojnama, šestega aprila 1941 pa je med nemškim bombardiranjem Beograda življenje izgubil njegov naslednik na čelu SLS Franc Kulovec. Nekatere vidne člane SLS, na primer Marka Natlačna, so med vojno umorili pripadniki partijske Varnostno-obveščevalne službe (VOS).
Nesoglasja v OF
Ni prihajalo samo do spopadov med taborom Osvobodilne fronte in protirevolucionarnim taborom (vaški stražarji, slovenski četniki, domobranci), ampak so bili spori tudi znotraj Osvobodilne fronte med komunisti in nekomunisti.
Leta 1947 je partija na Nagodetovem procesu obračunala z nekaterimi svojimi nekdanjimi sodelavci iz Osvobodilne fronte, ki so ostajali zvesti načelom demokracije.
Partiji je bila tako velik trn v peti Angela Vode, ki je bila že pred ustanovitvijo OF velika nasprotnica sporazuma Ribbentrop-Molotov, iz Osvobodilne fronte je bila izključena Stara pravda Črtomirja Nagodeta, ker je podpirala četniškega vodjo Dražo Mihailovića in priznavala jugoslovansko kraljevo vlado v Londonu.
Dolomitska izjava
Popolno prevlado je KPS v OF dosegla z Dolomitsko izjavo februarja 1943, ko so krščanski socialisti in sokoli tudi uradno priznali vodilno vlogo partije in se odrekli težnjam po ustanavljanju lastnih strank.
Od leta 1943 naprej je tako šlo komunistom v Sloveniji in Jugoslaviji pri njihovem pohodu na oblast vse kot po maslu, tudi zunanjepolitično – poleg Sovjetov sta namreč Titov partizanski tabor začela podpirati tudi Velika Britanija in ZDA.
Popolna oblast
Po koncu druge svetovne vojne so komunisti v Sloveniji prevzeli popolno oblast. Kmalu po koncu vojne so z množičnimi poboji obračunali s poraženci državljanske vojne (domobranci), ki so se po zlomu Hitlerjeve Nemčije umaknili na avstrijsko Koroško, a so jih nato Britanci izročili Titovi vojski.
Leta 1947 je partija na Nagodetovem procesu obračunala tudi s svojimi preveč oporečniškimi sopotniki iz OF – Nagodetom, Vodetovo, Ljubom Sircem in drugimi. Nagode je bil usmrčen, Sirc je bil nekaj časa zaprt, nato pa je odšel v tujino. Vodetova je bila prav tako zaprta, po odhodu na prostost pa živela odmaknjeno življenje.
197