Petek, 28. 5. 2021, 22.55
3 leta, 7 mesecev
Skrivnostna slovenska dežela, ki je potopljena pod visoko goro
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,60
5
Grossglockner (sl. Veliki Klek) je najvišja gora v Avstriji. Stoji na meji med Vzhodno Tirolsko in avstrijsko Koroško in je visoka 3789 metrov. Po nekaterih razlagah je nemško ime gore izpeljano iz slovenskega imena Veliki Klek.
Vzhodna Tirolska je bila pred približno pol tisočletja tudi slovensko govoreča dežela. Slovanski predniki Slovencev so tja prišli v 7. stoletju in poselili velik del te dežele. Slovensko zgodovino te dežele nam razkrivata jezikoslovje in genetika.
Pred kratkim je bil ena od glavnih medijskih tem v Sloveniji tako imenovani karantanski črni panter. V resnici gre za heraldičnega črnega panterja, ki je bil v grbu srednjeveške plemiške rodbine Spanheim. Ti so bili tudi koroški vojvode, zaradi česar lahko njihovemu panterju rečemo spanheimski črni panter ali koroški črni panter.
Slovanska država Karantanija
Glede na veliko vlogo rodbine Spanheim na naših tleh v času srednjega veka je njihov črni panter zagotovo tudi del slovenske zgodovine. Težko pa je temu panterju reči karantanski panter.
Karantanija je bila slovanska, lahko bi rekli tudi staroslovenska kneževina v vzhodnih Alpah, katere jedro je bilo na današnjem avstrijskem Koroškem. Ne vemo točno, kolikšen del ozemlja današnje Slovenije je obsegala.
Prihod Slovanov v 6. stoletju
Po nekaterih razlagah gre za prvo slovansko državo v zgodovini (če odštejemo Samovo plemensko zvezo), verjetno tudi za prvo krščansko slovansko državno tvorbo. Gre tudi za prvo slovansko državno tvorbo, za katero je izpričana vladarska dinastija z dedno oblastjo.
Na fotografiji je zgornjeavstrijska vas Vorderstoder. Ime na prvi pogled zveni zelo nemško, a ima v resnici slovenske korenine. Vorder je nemška beseda, ki pomeni pred, stoder pa izvira iz slovenske in zahodnoslovanske besede stodor oziroma studor. Stodor oziroma studor je ime za slabo rodovitno območje, kjer je plast rodovitne zemlje nad skalnatim dnom zelo plitva. Studor je tudi gora nad Bohinjskim jezerom. Pod goro je istoimensko naselje Studor.
Slovanski predniki Slovencev so po zadnjih arheoloških podatkih že v prvi polovici 6. stoletja prebivali na ozemlju današnjega Prekmurja in njegove panonske soseščine (vir: Daša Pavlovič, Začetki zgodnjeslovanske poselitve Prekmurja).
Spopadi med Bavarci in Slovani v vzhodnih Alpah
Kdaj so se naselili tudi bolj proti zahodu - na vzhodnoalpsko ozemlje -, se še ne ve točno. Prvi zgodovinski podatek, ki Slovane zanesljivo umešča v prostor poznejše Karantanije, je omemba spopada Slovanov in Bavarcev pri mestu Aguntum oziroma Agunt okoli leta 610. To antično mesto, od katerega so zdaj ostale samo ruševine, stoji blizu današnjega vzhodnotirolskega mesta Lienz.
Kako velik je bil nekoč staroslovenski naselitveni prostor v vzhodnih Alpah, nam med drugim govorijo ponemčena slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem in avstrijskem Štajerskem, kot so Graz za Gradec, Leoben za Ljubno, Feistritz za Bistrico, Reifnitz za Ribnico, Friesach za Breže, Tauplitz za Toplice ...
Meja med romanskimi staroselci in slovanskimi naseljenci
Najbolj na zahod so prodrli karantanski Slovani prav na ozemlju prej omenjenega Agunta. Tu se je v zgodnjem srednjem veku ustalila meja med latinsko govorečimi staroselci in slovanskimi naseljenci.
Ostanki antičnega mesta Agunt (Aguntum) v bližini vzhodnotirolskega mesta Lienz. Tukaj je okoli leta 610 potekala bitka, v kateri so Slovani porazili bavarskega vojvodo Garibalda II.
Tako na severu in zahodu današnje nemško govoreče Vzhodne Tirolske najdemo slovenska krajevna imena (in tudi nekaj romanskih oziroma ladinskih krajevnih imen v dolini Kals). Na jugu Vzhodne Tirolske, ki ni bila vključena v Karantanijo, pa najdemo ladinska/romanska krajevna imena, ne pa tudi slovenskih.
Srednjeveška nemška kolonizacija
Pozneje se je ozemlje današnje Vzhodne Tirolske zaradi prihoda bavarskih kolonistov v času nemške srednjeveške kolonizacije ponemčilo. Nemška krajevna imena tako najdemo po vsem Vzhodnem Tirolskem, tako na nekdaj ladinskem kot nekdaj karantanskem delu.
Avstrijski jezikoslovec Heinz-Dieter Pohl Vzhodno Tirolsko prišteva k tako imenovani Slavia submersa. Dobesedni prevod tega latinskega pojma bi bil Potopljena Slavija, torej potopljena slovanska dežela. Pri tem pojmu je mišljena starejša jezikovna plast, ki jo najdemo v "globini", torej pod zdaj prevladujočo nemško jezikovno gladino oziroma površino.
Dolina Kals pod Velikim Klekom
Pohl se je zelo podrobno posvetil dolini Kals pod goro Grossglockner (sl. Veliki Klek) v članku Slowenische Namen und Wörter aus Kals in Osttirol (sl. Slovenska imena in besede iz Kalsa na Vzhodnem Tirolskem). Po Pohlu je krajevno ime Kals verjetno slovenskega izvora – Kalec. Kraj je v zgodovinskih virih prvič izpričan leta 1197, in sicer kot de Calce.
Slovenska krajevna imena
V Kalsu je veliko krajev, ki imajo imena slovenskega/slovanskega izvora: na primer Arnig (Javornik), Ködnitz (Kotnica), Lesach (v Lešah), Peischlach (v Pišljah) in Staniska (Stanišče).
Fotografija naselja Kals am Grossglockner. Ime Kals verjetno izvira iz slovenske besede Kalec. Kals je tudi ime celotne doline pod Grossglocknerjem oziroma Velikim Klekom. Kals se v virih prvič pojavi v latinščini zapisani listini iz leta 1197, kjer je omenjen Rainardus plebanus de Calce (sl. župnik Reinhard iz Kalca).
Potem so tukaj še imena domačij slovenskega izvora: na primer Niederarniger (iz Javornik), Oblasser (Ob plazu), Perloger (Prelog), Rantschnigg (iz romanske besede runca za izkrčen kos zemlje in slovenske končnice – nik) in Zöttl (Sedlo - v pomenu selo oziroma vas, op. p.).
Slovenska imena potokov
V Kalsu imajo imena slovenskega izvora tudi reke oziroma potoki: Fruschnitzbach (Brusnica), Laperwitzbach (Laporjevica), Muntanitzbach (Motnica) in Teischnitzbach (Dežnica).
Slovenske jedi
Tudi v bavarskem narečju, ki ga govorijo prebivalci Kalsa, je nekaj slovenskih besed. Tako imajo slovenski izvor značilne lokalne jedi, kot sta gaislitz (kislica) in topanitz (topanica).
Schiederweiher je umetno jezero v Hinterstoderju v Zgornji Avstriji. Hinterstoder je znan zgornjeavstrijski smučarski kraj v bližini zgoraj omenjenega Vorderstoderja. Tako kot Vorderstoder je tudi krajevno ime Hinterstoder slovenskega izvora (z nemško predpono hinter, slovensko za).
Potem so tukaj še glitsch (klet oziroma kletič), drage (draga), jach (jug - južni veter), jause (južina), lampitze (lampica, svetilka, iz nemške lampe in s slovensko končnico - ica), naunitze (jagodnica), struggel (štrukelj, ki pa je v Kalsu sopomenka za strudel, to je zavitek) ...
Ponemčenje doline Kals
Po Pohlovem mnenju se je v dolini Kals nemščina (bavarščina) začela postopoma uveljavljati po letu 1200, slovenščina in ladinščina pa sta v dolini pod Velikim Klekom dokončno izumrli okoli leta 1500.
Ne samo krajevna imena, na slovensko oziroma karantansko preteklost Vzhodne Tirolske opozarjajo tudi avstrijske genetske raziskave (na primer raziskava Haralda Niederstätterja in sodelavcev iz leta 2012).
Noben udeleženec Niederstätterjeve raziskave na Vzhodnem Tirolskem, ki je dal svoj DNK, ni imel romanskega priimka. Nemški oziroma bavarski priimek je imelo okoli 93 odstotkov udeležencev, sedem odstotkov pa jih je imelo priimek, ki izvira iz ponemčenega slovenskega krajevnega imena. Takšna vzhodnotirolska priimka sta na primer Presslaber (iz Presslab/Preslav, Preslab ali Preslap?) in Klaunzer (iz Klaunz/Klanec).
Pomenljivo je tudi, da današnja vzhodnotirolska genetska slika v veliki meri še vedno odraža staro etnično stanje iz zgodnjega srednjega veka oziroma iz časov pred srednjeveško nemško kolonizacijo.
"Slovanska" haploskupina R1a na Vzhodnem Tirolskem
Tako vsak šesti moški (16 odstotkov moškega prebivalstva) na nekoč karantanskem delu Vzhodne Tirolske pripada haploskupini R1a. Za primerjavo: v Sloveniji haploskupini R1a pripada 37,5 odstotka moških.
Pirnska avtocesta (nem. Pyhrn Autobahn) in prelaz Pyhrn (nem. Pyhrnpass), ki leži na meji med avstrijsko Štajersko in Zgornjo Avstrijo, imata tudi korenine v slovenskem krajevnem imenu, in sicer v imenu Brdina (Brdo). To ime je prvič izpričano v listini iz leta 1146 kot Pirdine, drugič pa leta 1239 kot mons Pyrdo.
Na drugi strani v nekoč ladinskem delu današnje Vzhodne Tirolske ta haploskupina, ki je zelo pogosta pri slovanskih narodih oziroma značilna zanje, statistično sploh ni zaznavna. Za "ladinski" jug Vzhodne Tirolske tudi niso tradicionalno značilne haploskupine E1b-M78, I2a1b (P37.2), L-M20 in R1b-S116*, ki jih najdemo v "karantanskem" delu Vzhodne Tirolske.
"Slovanska" haploskupina I2a1b
Vprašanje je, ali gre tudi pri teh haploskupinah za karantansko genetsko dediščino, tako kot skoraj zagotovo pri R1a. Morda le pri I2a1b (P37.2). Tudi ta je namreč značilna za slovanske narode.
Tej haploskupini pripada 13 odstotkov slovenskih moških. Na Vzhodnem Tirolskem je moških, ki pripadajo tej haploskupini, en odstotek.
Genetske raziskave tudi namigujejo, da je v ladinskem delu Vzhodne Tirolske v veliki meri šlo samo za zamenjavo jezika – namesto ladinščine se je uveljavila nemščina, medtem ko je pri karantanskem delu Vzhodne Tirolske uveljavitev nemščine verjetno bolj povezana z etničnimi spremembami zaradi prihoda bavarskih priseljencev.
5