Kristjani na Bližnjem vzhodu in v Egiptu so manjšina v večinsko islamskem svetu. Toda pred več kot tisočletjem je bilo razmerje obratno - kristjani so bili večina, muslimani pa manjšina.
Tarča džihadistov Islamske države so pogosto tudi severnoafriški (egiptovski) in bližnjevzhodni kristjani. Pred tedni so tako v Libiji okrutno umorili 21 egiptovskih Koptov, pred dnevi pa so v Siriji napadli krščanske vasi ob reki Čabur, odvlekli v ujetništvo na stotine vaščanov, pripadnike krščanskih samoobrambnih sil pa obglavili in jim odsekali roke.
Zgodnji kristjani v Aziji in Afriki
Kristjani na Bližnjem vzhodu so z vzponom skrajnih islamistov (znova) postali ogrožena in preganjana manjšina. Pred več kot tisoč leti pa so bili kristjani večinsko prebivalstvo v Severni Afriki ter na ozemlju današnjih bližnjevzhodnih držav Izraela, Libanona, Sirije in Iraka.
Krščanstvo pa se je širilo tudi na Arabski polotok, v Perzijo in še dlje proti vzhodu, v Afriki pa je prodrlo tudi globoko v saharske oaze med puščavske Tuarege. Krščanska je postala tudi današnja Etiopija (takrat znana kot kraljestvo Aksum).
Egipt – domovina krščanskega meništva
Krščanstvo zdaj večinoma povezujemo z Zahodom, toda ko je bila stara celina še večinoma nekrščanska, sta bila Severna Afrika in Bližnji vzhod že stoletja večinoma krščanska.
V krščanskem Egiptu so na primer korenine meništva (egipčanski Grki so puščavnikom rekli monachos, sl. osamljeni; iz besede monachos je nastala slovenska beseda menih). Krščanstvo se je širilo tako med egiptovskimi Grki kot med domačini.
Kopti – potomci prvotnih Egipčanov
Potomcem prvotnih Egipčanov (ti so govorili hamitski jezik) so Grki rekli Aigyptios – iz te besede je nastala popačena beseda Kopti (beseda Kopti torej pomeni Egipčani).
Koptščina je pozna oblika jezika, ki so ga govorili že v času faraonov. Do 17. stoletja so Kopti poleg arabščine uporabljali koptščino kot pogovorni jezik, zdaj pa jo uporabljajo le še pri verskih obredih.
Kristjani večinsko prebivalstvo Egipta do okoli leta 800
Arabci so Egipt, ki je bil takrat del bizantinskega cesarstva, zasedli leta 641. Toda vse do okoli leta 800 so bili kristjani večinsko prebivalstvo. Zdaj so Kopti manjšina – predstavljajo okoli desetino prebivalstva v 88-milijonski državi. Pol milijona Koptov živi tudi v Sudanu, južnem sosedu Egipta.
Krščanske skupnosti so bile tudi v drugih severnoafriških deželah. Tu so pred prihodom Arabcev živeli hamitsko govoreči Mavri oziroma Berberi, latinsko govoreči prebivalci v mestih ob morju in potomci Feničanov oziroma Puncev.
Arabska osvojitev Severne Afrike
Krščanska Severna Afrika je dala tudi enega najpomembnejših zgodnjih krščanskih mislecev – svetega Avguština (354–430), škofa iz Hipona (mesto v današnji Alžiriji, ki se zdaj imenuje Anaba).
Leta 698 so ozemlje današnjega Magreba zasedli Arabci, ki so leta 711 uničili tudi vizigotsko državo v Španiji. Krščanstvo je v Magrebu (Tunizija, Alžirija in Maroko) hitro poniknilo in se ni obdržalo tako kot v Egiptu. Mavri oziroma Berberi so se namreč hitro islamizirali, večinoma so tudi prevzeli arabski jezik.
Izginotje kristjanov v Magrebu
Poleg tega so v času almohadskega kalifata v 12. stoletju muslimanski vladarji zahtevali, da se kristjani spreobrnejo v islam. Kristjani so v današnji Tuniziji živeli še v 15. stoletju, toda ko so leta 1830 to ozemlje zasedli Francozi, tu ni bilo več kristjanov.
V prvih stoletjih po Kristusu so večinsko krščanske dežele postale tudi dežele tako imenovanega rodovitnega polmeseca (Palestina, današnji Libanon, Sirija in Irak). To so bile sirsko oziroma aramejsko govoreče dežele (sirščina je semitski jezik, tako kot hebrejščina ali arabščina).
Sprti kristjani v rodovitnem polmesecu
Na zahodu rodovitnega polmeseca, ki je bil del vzhodnorimskega cesarstva, so živeli med seboj sprti monofizitski kristjani (monofiziti so tudi Kopti) in tako imenovani kalcedonci oziroma kalcedonski kristjani, ki so imeli podporo cesarske oblasti (prepirali so se o tem, ali je Jezus Kristus samo Bog, kot so trdili monofiziti, ali ima tako božjo kot človeško naravo, kot je določil koncil v Kalcedonu leta 451).
Sirsko govoreči kristjani, ki so živeli v današnjem Iraku, pa so bili del Perzije, kjer je bila državna vera zoroasterstvo. Ti kristjani so bili pripadniki nestorijanske Vzhodne asirske cerkve.
Prerok Mohamed
Krščanstvo pa se je širilo tudi med arabska nomadska plemena, ki so živela v stepah in puščavah ob kmetijskem rodovitnem polmesecu, pa tudi na sam Arabski polotok (današnja Savdska Arabija). A je tu v prvi polovici sedmega stoletja prevladal islam.
Muslimani so pod prerokom Mohamedom najprej zasedli arabske dežele, po Mohamedovi smrti (umrl je leta 632) pa so se podali tudi v osvajanje rodovitnega polmeseca.
Arabci osvojijo dežele rodovitnega polmeseca
Leta 636 so pri reki Jarmuk v današnji Siriji premagali Bizantince ter zasedli Sirijo in Palestino, leta 637 pa so uničili perzijsko državo in med drugim zasedli tudi današnji Irak. Nato je sledil pohod na sever Afrike.
Muslimanski Arabci so po osvojitvi ozemlja kristjane postavili v drugorazredni položaj. Kot znak svoje podrejenosti muslimanskim osvajalcem so morali plačevati poseben davek – glavarino (džizja).
Kristjani kot drugorazredni državljani islamskega imperija
Tudi način pobiranja davka je jasno pokazal kristjanom, da so podrejeni: ko so kristjani plačevali ta davek, njihove dlani niso smele biti nikoli višje od muslimanskega pobiralca davka. V zameno za ta znak manjvrednosti so lahko kristjani in Judje živeli v islamskem imperiju.
Krščanstvo je bilo v sedmem in osmem stoletju v deželah rodovitnega polmeseca (Palestina, Sirija in Mezopotamija) večinska vera, islam je bil vera manjšine – vladajoče vojaške manjšine. Muslimani oziroma Arabci so sprva živeli le v posebnih vojaških taborih (eden takšnih taborov je današnja Basra v Iraku), mesta in vasi so ostale krščanske.
Širjenje arabskega jezika odpre vrata islamizaciji
Arabščina je sicer leta 699 postala edini uradni jezik birokracije, toda sirščina je imela še vedno pomembno vlogo v družbi in javnosti. A počasi je arabščina izpodrivala sirščino.
Arabizacija dežel rodovitnega polmeseca oziroma širjenje arabskega jezika je bil eden od temeljev množičnega spreobračanja v islam po koncu osmega stoletja. Toda ne edini – pomembna sta bila še dva dejavnika.
Davčno izžemanje kristjanov in naselitev muslimanov v krščanskih vaseh
Prvi dejavnik je bil vse večji davčni pritisk na kristjane zaradi poslabšanega gospodarskega položaj v kalifatu (prestop v islam je tako prinašal boljši gmotni položaj).
Drugi dejavnik islamizacije pa je bilo dejstvo, da se je vojska profesionalizirala in da so številni Arabci, ki so prej živeli v vojaških taborih, ostali brez službe in se naselili v okoliške krščanske vasi in mesta ter želeli dobiti čim več zemlje.
Kristjani postanejo manjšina
Kristjani so tako v Egiptu in na Bližnjem vzhodu iz večine postali manjšina. Današnji egipčanski in bližnjevzhodni kristjani so potomci staroselcev, ki so ohranili krščansko vero, muslimani v teh deželah pa so potomci arabskih muslimanskih osvajalcev in staroselcev, ki so se spreobrnili v islam.