Sobota, 25. 10. 2025, 14.43
3 ure, 39 minut
Hrvat začudeno: Zakaj Slovenci sploh rinejo na Balkan, če ne spadajo tja?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,73
S koncem prve svetovne vojne in razpadom Avstro-Ogrske je večina Slovencev postala del novoustanovljene jugoslovanske države. Razlog za to odločitev je bil v prvi vrsti takratni močan slovenski strah pred nemškimi in italijanskimi ozemeljskimi zahtevami. Bolj razcepljeni so bili glede jugoslovanske države Hrvati. Jugoslavijo je pred drugo svetovno zato zaznamovalo nasprotje med Srbi in Hrvati, pri katerem smo bili Slovenci jeziček na tehtnici. Na fotografiji: obiskovalci Thompsonovega koncerta v Zagrebu julija letos.
Zakaj so se ravno Slovenci postavili na čelo jugoslovanskega gibanja, čeprav so alpski narod, ki nima veliko skupnega z balkanskimi Srbi ter med zahodnim in vzhodnim kulturnim svetom ležečimi Hrvati? Tako se je spomladi 1918 čudil baron Stjepan Sarkotić von Lovćen – habsburški monarhiji zvesti general hrvaškega rodu.
Prva svetovna vojna je bila usodna za večnarodne imperije, kot so bile Avstro-Ogrska, carska Rusija in Otomansko cesarstvo.
Konec več kot tisočletnega obdobja
Slovenci smo se od Avstrije oz. od Habsburške monarhije ločili 29. oktobra 1918, ko je bila ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (ta se je 1. decembra istega leta združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev).
S tem se je končalo več kot tisoč let dolgo obdobje (od sredine osmega stoletja oz. od začetka devetega stoletja), ko je bil slovenski prostor vezan na germanski oz. nemški prostor.
Strah pred napadalnim nemškim nacionalizmom
Zakaj je leta 1918 prišlo do tako velikega preloma in obrnitve Slovencev proti jugu? Zagotovo je glavno vlogo pri tem igral občutek ogroženosti ob precej številnejših nemških in tudi italijansko govorečih sosedih od 19. stoletja naprej, ko so se na stari celini začeli krepiti nacionalizmi.
Znotraj Slovenske ljudske stranke sta bila največja zagovornika Janez Evangelist Krek in njegov naslednik Anton Korošec (na fotografiji). Zaradi svojega prizadevanja po ustanovitvi južnoslovanske države je Korošec veljal tudi za očeta Jugoslavije. Po ustanovitvi južnoslovanske države je nasprotoval hrvaškim željam po delu slovenskega ozemlja ter bil velik nasprotnik beograjskega centralizma in unitarizma. Njegov cilj je bila slovenska avtonomija znotraj Jugoslavije. Njegovo projugoslovansko stališče je temeljilo zlasti na strahu pred napadalnim in radikalnim nemškim nacionalizmom. Ta strah ni bil prazen, saj so Nemci skupaj z Italijani in Madžari aprila 1941 razkosali Slovenijo. Del Slovenije je dobila tudi ustaška Neodvisna država Hrvaška (NDH).
Avstrijski Nemci, ki so imeli znotraj avstrijske polovice Habsburške monarhije (Avstro-Ogrske) prevlado nad Slovenci, so se imeli za prvo bojno črto velikega spopada s Slovani, spopada, ki je vrh dosegel med drugo svetovno vojno.
Slovenci skoraj do konca zvesti Habsburžanom
Slovenci smo bili nasploh zvesti Habsburški monarhiji. Majniška deklaracija iz leta 1917 je tako zahtevala združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so živeli znotraj monarhije v avtonomno enote.
Gre za t. i. trializem oz. trialistično preureditev Habsburške monarhije, na katero pa nemški nacionalisti in še zlasti madžarski nacionalisti niso pristajali. S tem so na koncu – po porazu v prvi svetovni vojni – zadali usoden udarec Avstro-Ogrski.
Hrvat, ki se čudi jugoslovanski usmerjenosti Slovencev
Nad veliko slovensko podporo Majniški deklaraciji, ki jo je maja 1917 v avstrijskem parlamentu na Dunaju kot predsednik Jugoslovanskega kluba prebral Anton Korošec, je z glavo zmajeval avstro-ogrski general Stjepan Sarkotić. Ta je imel tudi baronski naslov von Lovćen (plemiški naslov je dobil, ker je leta 1916 poveljeval uspešni avstro-ogrski ofenzivi proti Kraljevini Črni gori).
Avstro-ogrski general hrvaškega rodu Stjepan Sarkotić, ki je bil znan po svoji protijugoslovanski in protisrbski usmerjenosti, se je čudil, zakaj si Slovenci tako prizadevajo za jugoslovansko državo. Glede na to, da je bil Hrvat, je na prvi pogled presenetljivo, da je zagovarjal dodelitev Istre, ta je bila južno od Dragonje večinoma etnično hrvaška, Kranjski.
Generalpolkovnik Sarkotić je bil v času prve svetovne vojne tudi deželni šef oz. guverner Bosne in Hercegovine. Slovenski zgodovinar Andrej Rahten ga opisuje kot častnika iz Vojaške krajine, ki je bil vzgojen v duhu absolutne zvestobe do habsburške dinastije.
Sarkotić nasprotuje južnoslovanski državi
Sarkotić je nasprotoval trializmu, ker je bil prepričan, da bi bila samo subdualistična rešitev sprejemljiva tako za Madžare kot tudi Nemce. Poleg tega se je bal, da bi bila Jugoslavija po Koroščevem modelu ali na temelju Krfske deklaracije pravzaprav država pod srbsko hegemonijo in bi pomenila propad Hrvatov.
Sarkotić je velikokrat predlagal rešitev južnoslovanskega vprašanja. Spomladi 1915 je cesarju Francu Jožefu predlagal, da je treba združiti Hrvaško, Slavonijo, Dalmacijo in BiH v avtonomno upravno telo v okviru Ogrske. Cesar ga je napotil ogrskemu premierju, grofu Istvanu Tiszu, velikemu nasprotniku južnih Slovanov, ki pa je Sarkotićev predlog pričakovano zavrnil. Tisza je celo zahteval, da mora priti BiH pod Ogrsko.
Sarkotić za priključitev Istre h Kranjski
Sarkotić ni miroval: junija 1917 je avstrijskemu cesarju Karlu (ta je nasledil novembra 1916 umrlega Franca Jožefa) predlagal, da Kranjsko združijo z Istro v posebno enoto z glavnim mestom Ljubljano. V ogrskem delu države pa bi bilo treba ustanoviti hrvaško avtonomno enoto iz Hrvaške, Slavonije in Dalmacije. Status BiH bi začasno ostal nespremenjen.
Če je Korošec zagovarjal tudi odhod iz Habsburške monarhije in ustanovitev južnoslovanske države skupaj s pravoslavnimi Srbi, pa je njegov veliki nasprotnik znotraj Slovenske ljudske stranke Ivan Šusteršič oziroma Ivan Šušteršič (na fotografiji) zagovarjal le združitev južnoslovanskega ozemlja znotraj Avstro-Ogrske. Šusteršič je trdil, da bi moral v tej politični tvorbi katoliški hrvaško-slovenski narod skupaj z bosanskimi muslimani imeti prevlado nad pravoslavnimi Srbi. Šusteršič je torej zagovarjal velikohrvaško idejo, kajti jasno je, da bi v takšni politični enoti Hrvati imeli prevlado tudi nad Slovenci. Sicer Šusteršič ni šel tako daleč kot duhovnik in katoliški filozof Aleš Ušeničnik, ki je zagovarjal pohrvatenje Slovencev. To je na primer uresničil zagovornik katoliškega kulturnega boja Anton Mahnič, ki je odšel za škofa na Krk in se pohrvatil v Antuna Mahnića (tak je tudi napis na njegovem grobu).
Po Sarkotićevem mnenju bi prebivalstvo BiH lahko ob pravem pristopu postalo dovolj lojalni dinastiji v času ene generacije – potem bi BiH priključili Hrvaški.
Kako si je Sarkotić predstavljal združeno Slovenijo
Malce spremenjen predlog je Sarkotić cesarju predlagal marca 1918: Kranjsko, Istro in vse, kar je slovenskega, bi bilo treba združiti v Slovenijo. Morebitno vprašanje popolne združitve Slovencev in Hrvatov bi prepustil prihodnosti.
Sarkotić je bil proti cesarjevemu predlogu, da bi Srbijo in Črno goro (to so tedaj zasedali Avstrijci) vključili v južnoslovansko enoto v okviru monarhije. V tem primeru bi imeli Srbi premoč, kar bi pomenilo propad za Hrvate, je trdil Sarkotić, a se cesar z njim ni strinjal.
Sarkotić o alpskih Slovencih, ki ne spadajo na Balkan
Sredi maja 1818 so se v Sarajevu sestali Sarkotić, vojaški guverner Črne gore, grof Heinrich Clam-Martinic in vojaški guverner Srbije, generalpolkovnik baron Adolf Rhemen zu Barensfeld. Clam-Martinic, ki je bil pobudnik posveta, je predlagal, da bi Srbijo in Črno goro obdržali in ju z Dalmacijo in BiH priključili monarhiji kot ozemlje, ki bi bilo neposredno pod cesarjevo oblastjo (t. i. Reichsland).
V Kraljevini SHS oziroma od leta 1929 Jugoslaviji so imeli politično prevlado Srbi, toda Slovenci smo bili tudi na udaru Hrvatov oziroma Hrvaške kmečke stranke (znana bolj po kratici HSS), ki jo je vodil Stjepan Radić (na fotografiji govornik na odru, ki ima dvignjeno roko). Ta je želel hrvaški vpliv razširiti tudi v Slovenijo, še zlasti v Prekmurje. To mu je preprečil Korošec s svojo Slovensko ljudsko stranko.
Sarkotić je na sestanku najprej izrazil začudenje, da so se ravno Slovenci postavili na čelo jugoslovanskega gibanja, čeprav so alpski narod, ki nimajo veliko skupnega z balkanskimi Srbi ter med zahodnim in vzhodnim kulturnim svetom ležečimi Hrvati.
Velika srbohrvaška enota pod neposredno oblastjo cesarja?
Po Sarkotićevem mnenju ne bi ne Madžari ne Nemci nikoli privolili v program Koroščevega Jugoslovanskega kluba, ki bi jih odrezal od morja. Zato je predlagal, da bi se Kranjska, Istra in tisti kraji, ki bi jih še lahko dodali, združili v okviru Avstrije v Slovenijo, vendar pri tem ne bi smeli spodkopavati nemških kronovin.
Zavrnil je Clamov predlog velike srbohrvaške Reichsland, ker bi jo zavrnili Madžari, ki nočejo slovanskega prirasta v državi, kakor tudi Hrvati, ker bi Hrvati v BiH in Dalmaciji prišli pod srbsko prevlado. Baron Rhemen zu Barensfeld je po drugi strani podprl Clamov predlog.
O usodi južnoslovanske enote v okviru Habsburške monarhije
O južnoslovanskem vprašanju so razpravljali tudi maja 1918 na seji avstro-ogrskega kronskega sveta. Zunanji minister, madžarski baron Istvan Burian, je dejal, da ideja jugoslovanske države ni združljiva z zgodovino monarhije in ne more najti mesta v njenem okviru. Izrazil je začudenje nad razširjenostjo jugoslovanske ideje pri katoliških Slovencih, kar si je razlagal s premajhnim poznavanjem Srbov.
Slovenci smo bili v kraljevi Jugoslaviji nekakšen jeziček na tehtnici med Srbi in Hrvati, dokler leta 1939 ni prišlo od sporazuma med Srbi in Hrvati (sporazum Cvetković - Maček) in ustanovitve Banovine Hrvaške oziroma Hrvaške banovine, kot so ji uradno rajši rekli v Beogradu. Slovenija (uradno imenovana Dravska banovina) je imela pred drugo svetovno vojno v Jugoslavijo dejansko avtonomijo, a formalno smo Slovenci postali privesek srbskega dela Jugoslavije in obenem tarča Hrvatov, ki so želeli spremeniti Jugoslavijo tudi formalno samo v državo Srbov in Hrvatov, torej da bi Slovenijo priključili Banovini Hrvaški. Obenem so nekateri hrvaški krogi v emigraciji, povezani z ustaši Anteja Pavelića, vsaj že leta 1933 zagovarjali tudi razkosanje Slovenije med Avstrijo (Nemčijo), Italijo in prihodnjo hrvaško državo. Po enem od načrtov naj bi Hrvaška segala vse do Zidanega Mosta. Na koncu so Hrvati pod vodstvom Pavelića (na fotografiji na obisku pri Adolfu Hitlerju) dobili precej manjši kos Slovenije, le nekaj vasi med Savo in rečico Bregano.
Burian je menil, da je treba slovensko vprašanje obravnavati ločeno od hrvaškega. Sarkotić je na seji predlagal, da bi v avstrijskem delu monarhije združili Hrvate, Srbi pa dobili svojo enoto v okviru Ogrske.
Kako bi Sarkotić potegnil mejo med Srbi in Hrvati
Meja med Srbi in Hrvati bi potekala po razvodnici med rekama Bosna in Vrbas ter po vrhovih zahodno in severno od Neretve. Obala pod izlivom Neretve bi pripadla Ogrski, prav tako tudi Srem, Hrvati bi pa dobili Medžimurje.
Od teh načrtov na koncu seveda ni bilo nič. Avstro-Ogrska je bila ob koncu prve svetovne v taboru poraženih držav, zato se je kmalu začel njen razpad. Kot že omenjeno, so Slovenci (razen primorskih Slovencev in koroških Slovencev v Kanalski dolini, ki so prišli pod Italijo, porabskih Slovencev in tistih koroških Slovencev, ki so bili po plebiscitu oktobra 1920 spet pod Avstrijo) po prvi svetovni vojni prišli v okvir južnoslovanske države.
Smisel obstoja Jugoslavije in njen konec
Ta južnoslovanska država je imela – s slovenskega zornega kota – smisel obstoja v času, ko sta Slovencem grozila napadalna nemški in italijanski imperializem (oba sta bila poražena v drugi svetovni vojni, pri čemer je do popolne ureditve slovensko-italijanske meje in do slovenskega dostopa do morja prišlo z Osimskimi sporazumi leta 1975) pozneje pa se je zgodovinsko izpela.
Glavna vira za članek:
Andrej Rahten, Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2016.
- Iz knjige so povzeti vsi Sarkotićevi predlogi za ureditev južnoslovanskega vprašanja v Habsburški monarhiji in tudi Šusteršičev predlog o istem vprašanju.
Isti avtor, Anton Korošec: Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, Cankarjeva založba, Ljubljana 2022.
- Iz knjige so med drugim povzeti načrti hrvaške emigracije o razkosanju Slovenije, hrvaški predlogi o priključitvi Slovenije Banovini Hrvaški in mnenje Andreja Gosarja, da je s sporazumom Cvetković - Maček Slovenija postala privesek srbskega dela Jugoslavije.
