Petek, 15. 7. 2022, 22.01
2 leti, 5 mesecev
Mož, ki je napovedal srhljivo prihodnost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,63
39
Anton Korošec se je rodil maja 1872 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Letos spomladi je torej minilo 150 let od njegovega rojstva.
Od leta 1917 do svoje smrti leta 1940 je bil Anton Korošec voditelj slovenskega naroda. Leta 1918 je Slovence popeljal iz habsburške monarhije v jugoslovansko državo, kjer so bili vse do leta 1939 nekakšen jeziček na tehtnici med Srbi in Hrvati.
"Majestät, es ist zu spät." Vaše veličanstvo, prepozno je. Tako naj bi menda politični voditelj Slovencev Anton Korošec odgovoril zadnjemu avstrijskemu cesarju Karlu I., ko ga je ta tik pred razpadom Avstro-Ogrske poskušal prepričati, da bi Slovenci ostali v Avstriji.
Oče Jugoslavije
Ta njegova poteza je zaradi klavrnega konca Jugoslavije morda za marsikoga napačna. Korošec, ki je dobil vzdevek oče Jugoslavije, je bil graj deležen tudi od svojih sodobnikov.
Tako je duhovnik Matija Škerbec, privrženec Koroščevega političnega tekmeca Ivana Šušteršiča, za Korošca zapisal, da ga je kot obmejnega Slovenca, Štajerca, med prvo svetovno vojno "zajela bolestna psihoza ob preganjanju Slovencev, zaradi česar je videl rešitev le v jugoslovenstvu".
Kaj če bi Korošec sprejel cesarjev predlog?
Preganjanje Slovencev, o katerem govori Škerbec, je bilo zapiranje narodno zavednih Slovencev, zlasti na Štajerskem in Koroškem, pogosto zaradi domnevne rusofilije, po izbruhu prve svetovne vojne. Slovence je pod vplivom nemških nacionalistov zapirala avstro-ogrska vojska.
Korošcu je s pragmatično in spretno politiko uspelo, da je imela Dravska banovina nekaj let dejansko avtonomijo znotraj unitarne in centralistične Jugoslavije. Ni pa mu uspelo, da bi iz Dravske banovine oblikoval Banovino Slovenijo, ki bi imela enake formalne pristojnosti kot leta 1939 ustanovljena Banovina Hrvaška. V zvezno državo se je Jugoslavija preoblikovala šele po drugi svetovni vojni.
Seveda ne vemo točno, kaj bi se zgodilo, če bi Korošec sprejel cesarjev predlog in bi Slovenci skupaj z avstrijskimi Nemci ostali v okrnjeni habsburški monarhiji oziroma Avstriji. Skoraj zagotovo pa bi izgubili zahodno slovensko narodno ozemlje na račun Italijanov.
Kako velika bi bila morebitna avstrijska Slovenija?
Veliko vprašanje je, ali bi kot del v prvi svetovni vojni poražene Avstrije dobili Prekmurje, ki je bilo pred letoma 1918 del Ogrske, čeprav tega ni mogoče popolnoma ovreči, saj je Avstrija po prvi svetovni vojni dobila del Ogrske – zdajšnje Gradiščansko.
Veliko vprašanje je, kakšne bi bile meje Slovenije znotraj Avstrije. Bi dobili Slovenci le ozemlje južno od reke Drave, ki je bila po mnenju avstrijskih Nemcev naravna narodna meja med Nemci in Slovenci? Bi morda dobili vse narodno ozemlje?
Avstrijska Slovenija bi bila manjša od današnje Slovenije
Tudi po zadnjem, optimističnem scenariju, bi bila avstrijska Slovenija ozemeljsko še vedno manjša od današnje Republike Slovenije. In ne bi imela dostopa do morja.
Korošec je leta 1917, ko je umrl Janez Evangelist Krek, postal voditelj Slovenske ljudske stranke (SLS). SLS, ki je med letoma 1909 in 1920 uporabljala ime Vseslovenska ljudska stranka in ki je bila leta 1929 tako kot druge stranke po uvedbi kraljeve diktature prepovedana. Formalno se SLS v Jugoslaviji ni več obnovila, je pa njena strankarska mreža s Korošcem na čelu sodelovala pri ustanovitvi Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ). Oktroirana (tj. vsiljena) kraljeva ustava iz leta 1931 namreč ni dovoljevala ponovne ustanovitve "plemenskih" strank, ampak so morale v skladu z jugoslovanskim unitarizmom to biti vsedržavne stranke. JRZ je bila uradno ustanovljena leta 1936 in je v glavnem združevala nekdanjo SLS, tj. slovenski katoliški tabor, srbske radikalce in jugoslovanske muslimane.
Vprašanje je tudi, ali bi ta prenovljena nemško-slovenska Avstrija res bila prijazna do Slovencev ali pa bi doživeli podobno usodo kot koroški Slovenci po plebiscitu leta 1920. Ko je bilo plebiscita konec, je bilo hitro konec tudi nemškega predplebiscitnega prilizovanja koroškim Slovencem, kako bodo spoštovane njihove narodne pravice.
Zagovorniki stapljanja s Hrvati
Ko govorimo o Koroščevem tekmecu Šušteršiču, moramo vedeti, da je bil pred prvo svetovno vojno njegov cilj južnoslovanska (velikohrvaška) državna enota znotraj habsburške monarhije – tako imenovani trializem. Če bi se ta cilj res uresničil, bi Slovenci postali del enote, v kateri bi prevladovali Hrvati, in bi bili namesto Dunaju podrejeni Zagrebu.
Zelo verjetno je, da bi v primeru trializma Hrvati želel pohrvatiti Slovence, tako kot so Madžari na Ogrskem želeli pomadžariti nemadžarske narode. Pri tem moramo upoštevati, da so bili nekateri, kot na primer glavni filozof slovenskega katoliškega tabora Aleš Ušeničnik, zagovorniki prostovoljnega pohrvatenja Slovencev. Za Ušeničnika je bila najpomembnejša zvestoba veri oziroma katolištvu, slovenstvo in slovenski jezik pa nista bila nekaj, čemur je bilo treba biti absolutno zvest.
Koroščev boj za Prekmurje
Korošec, ki je prihajal iz Prlekije, zagotovo ni bil zagovornik zlitja Slovencev v katoliški hrvaški narod, kot je bil Ušeničnik. Prav nasprotno, po ustanovitvi jugoslovanske države je bil velik nasprotnik hrvaškega voditelja Stjepana Radića in njegovih poskusov, da bi si prigrabil Prekmurje.
Teolog in filozof Aleš Ušenčnik, ki je bil zelo vpliven v katoliškem taboru na Slovenskem, je trdil, da Slovenci nimamo zadostnih življenjskih pogojev za samostojen narodni razvoj. Leta 1913 je v novoilirskem slogu predlagal, da bi se Slovenci odrekli svojemu jeziku, prevzeli hrvaščino oziroma srbohrvaščino in se s Hrvati stopili v en narod. Še več zagovornikov stapljanja z drugimi južnoslovanskimi narodi je bilo v liberalnem taboru. Slovenski liberalci so bili po prvi svetovni vojni veliki zagovorniki jugoslovanskega unitarizma in centralizma ter oblikovanja jugoslovanskega naroda.
Korošec je Radiću očital, da želi Prekmurje, kjer sta se za glasove volivcev spopadla Koroščeva Slovenska ljudska stranka (SLS) in Radićeva Hrvaška kmečka stranka (HSS), uvesti v hrvaški narodni in kulturni krog, nato pa še vpreči Slovence v svoj hrvaški voz. Na koncu je Koroščeva SLS premagala Radićevo HSS v boju za Prekmurje.
Slovenski jeziček na srbsko-hrvaški tehtnici
Korošcu je uspelo, da so v jugoslovanski državi (ta se je najprej imenovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, nato pa od leta 1929 Jugoslavija) Slovenci postali jeziček na tehtnici med Srbi in Hrvati.
Korošcu je s pragmatično politiko v Beogradu uspelo, da je slovensko ozemlje znotraj Jugoslavije (do leta 1929 upravno razdeljeno na ljubljansko in mariborsko oblast, potem pa združeno v Dravsko banovino) določen čas doseglo precejšnjo stopnjo avtonomije.
Osovražen med Hrvati
Korošec je bil zaradi svoje politike zelo osovražen med Hrvati. Kot piše slovenski zgodovinar Andrej Rahten, je Koroščev dolgoletni sodelavec Ivan Ahčin je ob 10. obletnici Koroščeve smrti pojasnil, da je Korošec nasprotoval hrvaški politiki med drugim zato, ker se je bal, da bi hrvaška politika ogrozila obstoj Jugoslavije.
Vodja Hrvaške kmečke stranke in voditelj Hrvatov Stjepan Radić (na fotografiji stoji na govorniškem odru v Dubrovniku in ima malce privzdignjeno desnico) je bil velik Koroščev nasprotnik. Radić, ki je želel delovanje svoje stranke zasidrati tudi na slovenskem ozemlju, je nekoč slovenskim politikom, ki so se pritoževali, ker morajo Slovenci plačevati tako visoke davke, posmehljivo odgovoril: "Slovenci morate plačevati davke, saj jih namreč Srbi nočejo plačevati, mi Hrvati pa jih ne moremo."
"Če pride do razsula države, ga bomo plačali edino mi Slovenci. Srbi bodo še vedno imeli svojo državo, tudi Hrvatje, a Slovenci imamo na svojih mejah vsaj tri sosede, ki bodo prvo uro planili čez nas in si nas razdelili," je nekoč dejal Korošec.
Strah pred srbsko-hrvaškim dogovorom na račun Slovencev
Poleg tega je bilo Korošca hrvaške politike strah tudi zaradi bojazni, da bi se lahko v Jugoslaviji zgodila dualistična razdelitev države na srbsko in hrvaško interesno sfero, torej da bi Slovenci prišli pod Hrvate.
To zadnja težnja po podreditvi Slovenije je bila realna grožnja. Voditelj Hrvatov po smrti Radića Vladko Maček (ta je bil po očetu slovenskega rodu) je septembra 1936 v pogovoru z britanskim zgodovinarjem Robertom Setonom-Watsonom predlagal, da bi Jugoslavijo razdelili na dve enoti – na Srbijo in Hrvaško, ki bi združevala vse nekdanje južnoslovanske habsburške dežele.
Konec slovenskega jezička na tehtnici
Leta 1939 je Hrvatom uspelo doseči ustanovitev Banovine Hrvaške, ki je imela velike pristojnosti. Slovenska politika jezička na tehtnici je tako prišla v slepo ulico. SLS je zahtevala tudi ustanovitev Banovine Slovenije, a so to ni uresničilo, tudi zaradi tega, ker so te slovenske zahteve blokirali Hrvati.
Leta 1939 je Hrvatom uspel veliki met – dobili so svojo Banovino Hrvaško, ki je bila skorajda država v državi. Obenem pa so nasprotovali željam Slovencev, da bi dobili Banovino Slovenijo. Na fotografiji vidimo voditelja Hrvatov Vladka Mačka (v sredini) na odprtju zagrebškega mostu čez Savo. Desno ob njem je zagrebški nadškof Alojzije Stepinac, levo ob njem pa ban Banovine Hrvaške Ivan Šubašić. Jugoslavije se je tako spremenila, če uporabimo izraz zgodovinarja Andreja Rahtena, v Srbo-Hrvaško. Lahko pa bi tudi rekli, da je leta 1939 Jugoslavija, ki se je do leta 1929 uradno imenovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, postala dejansko Kraljevina Srbov in Hrvatov. Slovenci pa smo padli na stopničko nižje.
Maček se je v pogovoru s kraljevim namestnikom Ivom Perovićem 1. novembra 1939 menda zavzel, da bi srbsko-hrvaški dualizem v državi ohranili, Slovenijo pa bi kar vključili v Banovino Hrvaško. Med razširjeno Hrvaško in preostalo Jugoslavijo bi bila samo personalna unija, torej samo skupni vladar oziroma skupni kralj.
Hrvaški načrti o razkosanju Slovenije
Že v začetku 30. let pa so med hrvaško emigracijo krožili načrti o razkosanju slovenskega ozemlja med Avstrijo, Italijo in prihodnjo hrvaško državo. Meja Hrvaške in Avstrije bi bila tako na območju Save pri Zidanem Mostu, Hrvati pa bi med drugim dobili Krško in Rogaško Slatino.
Ko je hrvaški duhovnik Vinko Brajević Korošca leta 1935 pobaral, zakaj nasprotuje sodelovanju s Hrvati, je Korošec odvrnil, da je šel s srbskimi politiki, ker hrvaški politiki Slovence imenujejo planinski Hrvati. Poleg tega naj bi bili Srbi pripravljeni dati Slovencem vsaj neko vrsto avtonomije, Hrvati pa ne bi dali ničesar.
Uresničitev Koroščeve napovedi
Če se je Koroščev strah pred srbsko-hrvaškem dualizmom, pri katerem bi Slovenci "izviseli", uresničil leta 1939 z ustanovitvijo Banovine Hrvaške, pa se je leta 1941 uresničil njegov strah oziroma srhljiva napoved, da bodo sosednji narodi v primeru razpada Jugoslavije slovensko ozemlje razkosali.
Korošec je imel tudi vzdevek oče Jugoslavije, in sicer zaradi svoje pomembne vloge pri ustanavljanju jugoslovanske države zunaj habsburških okvirov: najprej Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, nato pa Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev po združitvi s Kraljevino Srbijo. Korošec je bil zaradi strahu, da bi slovensko ozemlje v primeru razpada jugoslovanske države razkosali sosednji narodi, velik zagovornik Jugoslavije. Na fotografiji vidimo Korošca nad napisom, na katerem piše tudi: Čuvajmo Jugoslavijo. Je pa Korošec kot pragmatičen politik zaradi vse bolj grozečega vzpona Hitlerjeve Nemčije razmišljal tudi o slovenskih zunajjugoslovanskih možnostih, ki pa so bile zanj le izhod v sili, če bi Jugoslavija propadla. Vse te možnosti zaradi dejstva, da v fašistični Evropi ni bilo prostora za slovenski narod, niso bile realne, kar se je pokazalo leta 1941, ko je bilo slovensko ozemlje razkosano.
Aprila 1941, štiri mesece po Koroščevi smrti, so si slovensko ozemlje razdelile Hitlerjeva Nemčija, Mussolinijeva Italija, Horthyjeva Madžarska in Pavelićeva Hrvaška.
Napoved o razpadu Jugoslavije
Konec avgusta 1939 je Korošec v pogovoru s koroškim Slovencem Joškom Tischlerjem napovedal, da se bo Jugoslavija izogibala vojni, a bo vanjo na koncu potisnjena, nato pa bo razpadla wie en kartenhaus (sl. kot hišica iz kart).
Na Tischlerjevo vprašanje, kaj se bo zgodilo s Slovenci po razpadu Jugoslavije, je Korošec odgovoril: "Če je kaka možnost, da se vzpostavi Jugoslavija, tedaj Jugoslavija. Če pa ni nobene možnosti, da se Jugoslavija obnovi, tedaj pa vsi pod Italijo, tam boste vzdržali in pričakovali novo Jugoslavijo. Najslabša Jugoslavija je za Slovence najboljša rešitev. Izbire nimamo."
Narodnogospodarski zadržki
Korošec je bil menda zagovornik Jugoslavije tudi zaradi mnenja ekonomista in gospodarstvenika Ivana Avseneka, da Slovenija narodnogospodarsko ni sposobna za svojo državo.
Po Koroščevi smrti decembra 1940 je vodenje SLS in s tem tudi vodenje slovenskega naroda prevzel Dolenjec Franc Kulovec. Za razliko od Korošca, ki je pri doseganju slovenske avtonomije stavil na sodelovanje z Beogradom, je bil Kulovec zagovornik sodelovanja s Hrvati in se je povezal z Mačkom. Kulovec ni bil navdušen nad probritanskim pučem, ki je z oblasti odnesel regenta kneza Pavleta. Je pa treba vedeti, da Slovenija, če bi Jugoslavija po Kulovčevih željah ostala na strani Sil osi, po drugi svetovni vojni najverjetneje ne bi dobila nazaj večine Primorske. Kulovec je umrl 6. aprila 1941 med nemškim bombardiranjem Beograda v vili na Dedinju. Nekaj dni pred napadom je dejal: "Srbi niso Jugoslavije ustvarili in Srbi so Jugoslavijo razbili."
V desetletjih po Koroščevi smrti se je položaj v Jugoslaviji in Evropi zelo spremenil, in to v slovensko korist: protihitlerjevska koalicija je v drugi svetovni vojni porazila nemški in italijanski imperializem, ki sta pred tem ogrožala obstoj slovenskega naroda.
Konec Koroščeve prihodnosti
Lahko rečemo, da se je sklenila prihodnost, ki jo je napovedoval Korošec, in da se je začela prihodnost, ki jo je napovedoval videc slovenskega osamosvajanja – Koroščev štajerski rojak Franc Jeza.
Na zahodu Evrope, ki je bil pod varnostnim dežnikom ZDA, se je začelo evropsko združevanje, ki je upoštevalo tudi interese manjših narodov. Ko sta v letih 1989–1991 sledila zlom komunizma in konec hladne vojne, je tudi odpadla nevarnost, da bi Sovjetska zveza napadla in zasedla Jugoslavijo v primeru njene notranje krize.
Slovenski odhod iz Jugoslavije
Srbsko-hrvaško sodelovanje na račun Slovencev, ki se ga je tako bal Korošec in se je uresničilo leta 1939, se ob koncu socialistične Jugoslavije ni moglo spet uresničiti, saj ga je onemogočal spomin na krvave dogodke med drugo svetovno vojno. Srbi in Hrvati so se tako poleti 1990 zapletli v krvavi, večletni konflikt.
Letošnji ruski napad na Ukrajino nam kaže, kako se lahko posamezen narod znajde v hudih težavah, če meji na imperialistično velesilo. V podobnem položaju smo bili v prvi polovici 20. stoletja tudi Slovenci, saj sta nam italijanski, še zlasti pa nemški nacionalistični imperializem odrekala pravico do obstoja. Aprila 1941 sta si tako Adolf Hitler in Benito Mussolini razdelila slovensko ozemlje, nekaj pa ga odstopila še Madžarom in Hrvatom. Poraz nemškega in italijanskega imperializma v drugi svetovni vojni je dolgoročno omogočil vzpostavitev takšne Evrope, v kateri smo Slovenci na koncu 80. in v začetku 90. let lahko šli na pot osamosvajanja od Jugoslavije.
Ko se je Slovenija leta 1991 obranila napada JLA, ki mu je zeleno luč prižgal predsednik jugoslovanske zvezne vlade Ante Marković, je bilo slovenske jugoslovanske zgodbe dokončno konec.
Slovenija gospodarsko preživi razpad Jugoslavije
Odpadel pa je tudi Avsenekov predvojni pomislek o zmožnosti gospodarskega obstoja samostojne slovenske države, saj je Slovencem v času socialistične Slovenije na podlagi predvojnega razvoja uspelo zgraditi narodno gospodarstvo, ki je bilo sposobno preživeti razpad Jugoslavije.
Glavni vir za članek:
Andrej Rahten, Anton Korošec: slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, Ljubljana 2022.
39