Sreda, 22. 6. 2022, 22.13
1 leto, 10 mesecev
Največja slovenska skrivnost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,31
24
Ko je britanski diplomat Arnold Toynbee premišljeval o usodi Trsta po koncu prve svetovne vojne, je leta 1915 kot rešitev predlagal tudi ustanovitev samostojne slovenske države, v okviru katere bi bila tudi Trst in Istra.
Eden prvih, če ne celo prvi zagovornik samostojne slovenske države je bil slavni angleški zgodovinar Arnold Toynbee. Ta je samostojno slovensko državo predlagal že leta 1915. Zamisel o samostojni slovenski državi se je med Slovenci okrepila v prvih letih druge svetovne vojne, a sta se na koncu oba slovenska politična tabora, revolucionarni in protirevolucionarni, odločila za obnovo Jugoslavije v federativni obliki.
Slovenci smo sodobna politična skupnost postali v 19. stoletju, stoletju narodnih preporodov. Glavna politična zahteva slovenskega naroda je bila Zedinjena Slovenija, revolucionarni program razbitja nekaterih avstrijskih zgodovinskih dežel, da bi se lahko znotraj habsburške monarhije iz Kranjske (ta je bila narodnostno skoraj popolnoma slovenska), Štajerske, Koroške in avstrijskega Primorja oblikovala enotna dežela oziroma kraljestvo z imenom Slovenija.
Trializem in Velika Avstrija
Slovenci smo torej v 19. stoletju zahtevali rešitev svojega narodnega položaja v okviru habsburške monarhije oziroma Avstrije in ne zunaj nje. Podobno je pri poznejši zahtevi po trialistični ureditvi Avstro-Ogrske na začetku 20. stoletja: združitvi južnoslovanskega ozemlja v novo politično enoto, enakovredno Avstriji in Ogrski. Ta nova politična enota, ki bi bila del habsburške monarhije, bi verjetno imela zelo velik hrvaški pečat.
Zedinjena Slovenija in južnoslovanski (velikohrvaški) trializem sta se izkazala za neuresničljiva programa. Avstro-Ogrska se tudi ni preoblikovala v federativne Združene države Velike Avstrije. Tej zamisli, imenovani tudi Velika Avstrija, naj bi bil naklonjen avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand.
Toynbeejeva zamisel o samostojni Sloveniji
Avtor zamisli o Veliki Avstriji je bil banatski Romun Aurel C. Popovici, ki je leta 1906 objavil knjigo Združene države Velike Avstrije (Die Vereinigten Staaten von Gross-Österreich). Ena od petnajstih držav te federativne Velike Avstrije bi bila tudi Slovenija oziroma Kranjska. Ta zamisel je dokončno umrla z atentatom na Franca Ferdinanda v Sarajevu junija 1914.
Videoposnetek televizijskega intervjuja z Arnoldom Toynbeejem:
Leta 1915, med prvo svetovno vojno, pa je angleški diplomat in poznejši slavni zgodovinar Arnold Toynbee objavil knjigo Nationality & War (sl. Narodnost in vojna). V njej je med drugim pisal o slovenskem narodnem vprašanju. Predstavil je dve zamisli. Po eni bi bili Slovenci po prvi svetovni vojni del južnoslovanske države, po drugi pa bi se v zaledju Trsta oblikovala samostojna slovenska država, katere porok obstoja bi bila Evropa.
Od severnega Jadrana do reke Drave
V okviru te slovenske države bi bila tudi Trst in Istra, na severu pa bi segala do reke Drave, kar pomeni, da bi bila Maribor in Celovec zunaj slovenske države. Zunaj Toynbeejeve Slovenije bi bili tudi Pomurje, Prekmurje in Porabje.
Glede meje na Dravi, ki bi po Toynbeeju ločevala Slovenijo od nemške države, je treba povedati, da so številni avstrijski Nemci že v 19. stoletju reko Dravo dojemali kot naravno narodnostno mejo med Slovenci in Nemci (v resnici so Slovenci seveda živeli tudi onkraj reke Drave).
Neuresničena Toynbeejeva zamisel
Toynbeejeva zamisel o samostojni slovenski državi kot nekakšnem evropskem protektoratu ni nikoli postala del uradne britanske zunanje politike. Verjetno tudi zaradi italijanskih ozemeljskih zahtev po Trstu, Gorici in Istri kot pogoju za vstop v prvo svetovno vojno.
Trialistična preureditev habsburške monarhije, ki so ji zelo nasprotovali nemški nacionalisti, še zlasti pa Madžari, je imela več različic. Na zemljevidu iz leta 1909, ki ga je izdelal knez Heinrich Hanau, je v južnoslovansko enoto vključeno tudi slovensko ozemlje južno od Drave. Kot nekakšno nadomestilo za izgubo Hrvaške in Slavonije je Hanau Ogrski prisodil poljski del Šlezije, Galicijo in Bukovino, ki so bili del avstrijske polovice habsburške monarhije. Knez Hanua je južnoslovansko enoto poimenoval Kraljevina Ilirija, v okviru katere bi imela Slovenija določeno avtonomijo. Poleg Kranjske ter Koroške in Štajerske južno od Drave bi Slovenija po Hanau obsegala tudi celotne Gorjance, Trst, Goriško-Gradiščansko in severno Istro skoraj do reke Mirne.
Prav tako te Toynbeejeve zamisli niso prevzeli slovenski politični voditelji. Ob razpadu Avstro-Ogrske je tako katoliški kot liberalni politični tabor zagovarjal južnoslovansko državo.
Znotraj katoliškega tabora (Slovenska ljudska stranka) so bila le trenja okoli tega, ali naj bo to trialistična južnoslovanska enota znotraj habsburškega okvira ali južnoslovanska država kot združitev avstro-ogrskih južnih Slovanov s Kraljevino Srbijo in Kraljevino Črno goro, torej južnoslovanska država zunaj habsburškega okvira. Prevladala je druga rešitev.
Zagovornik prve rešitve znotraj Slovenske ljudske stranke oziroma Vseslovenske ljudske stranke je bil Ivan Šusteršič (tudi Ivan Šušteršič), zagovornika druga rešitve pa sta bila Janez Evangelist Krek in Anton Korošec. Šušteršič je tik pred koncem habsburške monarhije objavil načrt ustanovitve Zedinjenih podonavskih držav, ki bi nastale na ozemlju habsburške monarhije (natančneje na ozemlju avstrijskega dela monarhije, ki je bil imenovan tudi Cislajtanija).
Ena od teh podonavskih držav bi bila tudi Slovenija oziroma južnoslovanska narodna država. Kot piše slovenski zgodovinar Igor Grdina, je bila Šušteršičeva avstrijska Jugoslavija v okviru Zedinjenih podonavskih držav nekoliko povečana Slovenija (z Istro in morda Dalmacijo). Njena severna meja bi najverjetneje tekla po reki Dravi od Beljaka do Ptuja.
Podobno stališče do podonavske (kon)federacije kot Šušteršič je imel tudi socialdemokrat Henrik Tuma, ki je bil prepričan, da bodo po razpadu Avstro-Ogrske majhne srednjeevropske države prepuščene na milost in nemilost imperialistični politiki Nemčije, Italije in Rusije.
Slovenija kot mednarodna Švica
Glede zamisli o samostojni slovenski državi je pomenljivo, da je leta 1922 Ivan Dolenec, stenograf v beograjski skupščini in Krekov biograf, v reviji Čas javno zavrnil "razpravljanje o samostojni Sloveniji, ki bi bila morebiti z Reko, Trstom in Istro nekaka mednarodna Švica".
To nakazuje, da so v tistem času med Slovenci krožile tudi misli o samostojni slovenski državi, ki pa niso imele odločilne vloge. Cilj SLS, najmočnejše slovenske stranke med obema svetovnima vojnama, je bil namreč takrat slovenska avtonomija znotraj Kraljevine SHS (leta 1929 preimenovane v Kraljevino Jugoslavijo).
Voduškov ideal lastne države
Prvi, ki je po Angležu Toynbeeju javno razpravljal o samostojni slovenski državi, je bil Božo Vodušek, takrat pripadnik katoliškega križarskega gibanja. Ta je v časopisu Križ na gori (št. III, leto 1926/27) objavil članek Etika in politična misel Slovencev. V njem je med drugim zapisal, da je lastna državna oblika za narod enak ideal, kot je za posameznika osebna svoboda.
Pesnik, jezikoslovec in literarni zgodovinar Božo Vodušek je v reviji Križ na gori (leto 1926/27) pisal o tem, da je lastna država najvišji ideal za slovenski narod.
"Ko bo ideal lastne državne oblike sam po sebi rasel iz nas, se bo vprašanje njegove uresničitve samo rešilo," je pisal Vodušek.
V skladu s to razvojno, postopno potjo do lastne države Vodušek ni pozival k takojšnji ustanovitvi lastne države, ampak je zagovarjal stališče, da je v okviru Kraljevine SHS edina rešitev v tem duhu federacija: to je preoblikovanje jugoslovanske centralistične in unitarne države v zvezno državo oziroma federacijo.
Udetov revolucionarni boj za Slovenijo
Vodušku, ki se je pozneje oddaljil od katolištva, je kmalu sledil Lojze Ude. Ta je v Mladini (št. 1, 1927/1928), glasilu leve svobodomiselne mladine, med drugim napisal, da SLS, ker je vezana na Cerkev, ni dovolj duhovno pripravljena za revolucionarni boj za dosego slovenske samostojnosti.
Anton Korošec, ki je bil voditelj Slovencev od leta 1917 do smrti leta 1940, je imel vzdevek oče Jugoslavije. Bil je velik zagovornik Jugoslavije, a v negotovih časih vzpona Hitlerjeve Nemčije se je za vsak primer pripravljal tudi na rezervni scenarij: slovensko državo zunaj jugoslovanskega okvira.
"Borba za samostojno združeno Slovenijo je revolucionarna borba, in sicer ne samo kot borba za čisto samostojno, od Jugoslavije odcepljeno državo, na katero Slovenci za zdaj še ne mislimo (pravico do nje pa imamo in je prav, da je poudarjeno), temveč kot borba za vsako obliko samostojnosti, ki se propagira za avtonomno Slovenijo, za južnoslovansko federacijo, katere en člen naj bi bili tudi Slovenci," je še napisal Ude.
Tako kot za Voduška je bila tudi za Udeta samostojna slovenska država nekaj, kar je oddaljeno v prihodnosti, realni cilj v sedanjosti oziroma bližnji prihodnosti pa je federativna južnoslovanska država.
Komunisti za razbitje Jugoslavije
Zanimivo je stališče prepovedane Komunistične partije Jugoslavije (KPJ). Ta je na kongresu v Dresdnu v Nemčiji novembra 1928 pozvala k razbitju Jugoslavije (tj. Kraljevine SHS) in ustanovitvi neodvisnih držav narodov, ki jih tlačita srbska buržoazija in srbska vojska: Slovenije, Hrvaške, Črne gore, Makedonije in združene Albanije. Odcepili bi se lahko tudi vojvodinski Madžari.
Jugoslovanski komunisti so bili dolga leta veliki zagovorniki razbitja Jugoslavije. Po programu iz leta 1928 so predlagali razbitje Jugoslavije oziroma takrat še Kraljevine SHS na več neodvisnih držav, med katerimi bi bila tudi Slovenija. Te neodvisne države bi se potem povezale v balkansko federacijo delavsko-kmečkih republik. Je pa, kot piše slovenski zgodovinar Janko Prunk, slovenski komunist Dragotin Gustinčič že leta 1923 predlagal, da bi se Slovenci in Hrvati namesto v južnoslovansko ali balkansko federacijo vključili v srednjeevropsko socialistično federacijo, če bi prišlo do nje. Kako nenaklonjeni so bili dolga leta komunisti Jugoslaviji, kaže primer slovenskega komunista Borisa Kidriča (na fotografiji skrajno levo), ki se je maja 1941 veselil uničenja Jugoslavije.
Nasprotno kot pri Vodušku in Udetu, ki sta predlagala najprej federacijo, nato pa enkrat v prihodnosti samostojno slovensko državo, pa je KPJ predlagala obratno pot: najprej neodvisne države, ki bi se nato združile v balkansko federacijo delavsko-kmečkih republik.
Ta program razbitja Jugoslavije je KPJ zagovarjala do junija 1935, ko je privolila v obstoj Jugoslavije, a le če bo prostovoljna federacija. Po drugi razlagi pa je KPJ opustila program razbitja Jugoslavije šele leta 1942.
Slovaški načrt
Zamisli o slovenski državi zunaj Jugoslavije so se znova pojavile po izbruhu druge svetovne vojne, ko so številni napovedovali skorajšnji konec Jugoslavije.
Marko Natlačen je bil v času razkosanja Jugoslavije spomladi 1941 ban Dravske banovine. Nekaj časa si je celo prizadeval za ustanovitev slovenske države pod okriljem nacistične Nemčije, a Nemci niso hoteli nič slišati o tem. Potem je postal zagovornik obnovitve Jugoslavije, in sicer kot zvezne države. Oktobra 1942 je Varnostno-obveščevalna služba (VOS) Osvobodilne fronte nanj izvedla atentat, ki je bil zanj usoden.
V tem času je na desni strani slovenske politike krožila zamisel o tako imenovanem slovaškem načrtu: ustanovitvi slovenske države po zgledu Slovaške. Seveda bi bila takšna slovenska država pravzaprav satelit oziroma vazal Hitlerjeve Nemčije, samostojna država bi bila samo na papirju.
Slovaški načrt se ni nikoli uresničil, in sicer zato, ker nacistična Nemčija ni hotela nič slišati o tem. Cilj Hitlerjeve Nemčije je bil namreč izbris slovenskega naroda z obličja zemlje. Po okupaciji Jugoslavije so si tako slovensko ozemlje razdelile med seboj Nemčija, Italija, Madžarska in Hrvaška.
Angleški načrt
Druga rešitev pa je bila oživitev Toynbeejeve zamisli, zaradi česar se ji je tudi reklo angleški načrt. Te zamisli se je spomladi 1940 oprijel slovenski voditelj Anton Korošec. Bila je odgovor na načrte nekaterih zahodnih sil, da bi na območju srednje Evrope oziroma Podonavja ustanovili podonavsko federacijo, katere jedro bi bila Avstrija.
Obveščevalec Vladimir Vauhnik, ki je sodeloval z Britanci, je leta 1944 v Švici tamkajšnjemu ameriškemu veleposlaniku Allanu Dullesu izročil memorandum o ustanovitvi protikomunistične svobodne Slovenije. Zahodniki zavezniki niso imeli kakšnega velikega posluha za to zamisel, saj so zagovarjali obnovo Jugoslavije. Kot zanimivost: veleposlanik Dulles je bil pozneje direktor Cie.
Korošec pa si ni želel spet nazaj pod Avstrijo, kar je jasno poudaril tudi časopis Slovenec aprila 1940, ko je zapisal, da Slovenci ne spadamo in nočemo priti v kakršnokoli Avstrijo. Namesto Slovenije kot dela morebitne podonavske federacije z glavno vlogo Avstrije se je pojavila zamisel o samostojni slovenski državi, ki bi vključevala Trst, Istro, Reko in tudi del avstrijske Koroške.
Ustoličenje slovenskega kneza na Gosposvetskem polju
Bila naj bi pod mednarodnim nadzorom z zajamčeno nevtralnostjo (v praksi bi to pomenilo britanski nadzor). Po nekaterih razmišljanjih naj bi bila Slovenija kneževina, ki bi ji načeloval lastni knez (po nekaterih inačicah naj bi bil to angleški princ), ki bi ga po končani zmagoviti vojni in zedinjenju Slovencev ustoličili na Gosposvetskem polju.
Ko je aprila 1941 Hitlerjeva Nemčija skupaj z zaveznicami napadla Jugoslavijo in jo razkosala, so tako na levi kot desni strani slovenske politike za nekaj časa odpisali Jugoslavijo. Slovenski komunist številka dve Boris Kidrič naj bi se maja 1941 celo veselil: "Ponosen sem, da smo zrušili ta jugoslovanski nestvor."
Osvobodilna fronta in Jugoslavija
Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki je poleg osvoboditve poudarjala tudi združitev vsega slovenskega narodnega ozemlja, se je za jugoslovanski okvir reševanja slovenskega nacionalnega vprašanja odločila šele konec leta 1942.
Osvobodilna fronta slovenskega naroda, v kateri so imeli vodilno vlogo slovenski komunisti, se dolgo časa ni jasno izrekla glede obnovitve Jugoslavije po koncu vojne. Šele konec leta 1942 se je Osvobodilna fronta na čelu s slovenskimi komunisti nedvoumno odločila za slovensko vključitev v obnovljeno federativno Jugoslavijo.
Protirevolucionarni tabor je zaradi nejasnega stališča Osvobodilno fronto obtoževal, da je proti Jugoslaviji in da podpira ustanovitev zveze srednjeevropskih sovjetskih republik.
Dilema katoliškega tabora: srednja Evropa ali Balkan?
Na drugi strani pa je glede obnove Jugoslavije omahoval tudi protirevolucionarni oziroma katoliški tabor. Kot piše slovenski zgodovinar Bojan Godeša, je bila poleti 1941 temeljna dilema v katoliškem taboru, ali se povezovati kot samostojna država v srednjo Evropo ali pa znotraj obnovljene jugoslovanske države na Balkan.
Tako se je pater Kazimir Zakrajšek, ki je v ZDA odšel po navodilih bana Dravske banovine Marka Natlačna in ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, pri ameriških oblasteh zavzemal za samostojno slovensko državo.
Natlačen in Lambert Ehrlich
Ban Natlačen, ki je bil po razkosanju Jugoslavije na Slovenskem vodilna osebnost slovenskega katoliškega tabora, se je sprva nagibal k samostojni Sloveniji, septembra 1941 pa se je odločil za obnovo Jugoslavije, katere del bi bila Zedinjena Slovenija.
Voditelj stražarjev Lambert Ehrlich, ki je prav tako kot Natlačen padel pod streli vosovskega atentatorja, je po razkosanju Jugoslavije imel več zamisli o tem, kakšna naj bo prihodnost slovenskega naroda. Ena od zamisli je bila tudi samostojna slovenska država. Po drugi strani pa stražarji tudi niso izključevali povezave z južnoslovanskimi narodi.
Z zamislijo o samostojni slovenski državi so se po razkosanju Jugoslavije znotraj katoliškega tabora pogosto poigravali tudi stražarji Lamberta Ehrlicha, ki ga nekateri zdaj pretirano in v neskladju z zgodovinskimi dejstvi razglašajo za avtorja slovenske države.
New York Times leta 1943 o slovenski državi
Če se je na Slovenskem Natlačen odločil za obnovo Jugoslavije, pa se je v politični emigraciji v Londonu Miha Krek, ta je bil še en pomemben član SLS, jeseni 1942 odločil za seznanitev mednarodne javnosti z nejugoslovanskimi rešitvami: skupna slovensko-hrvaška država ali samostojna slovenska država v zaledju Trsta.
Januarja 1943 je bil v New York Timesu objavljen članek, v katerem je pisalo, da so Slovenci, če po drugi svetovni vojni ne bo mogoča obnovitev Jugoslavije, za samostojno slovensko državo.
Protihitlerjevska koalicija za obnovo Jugoslavije
A zamisli o samostojni slovenski državi niso dobile mednarodne podpore oziroma podpore med protihitlerjevskimi zavezniki, ki so bili za obnovo Jugoslavije.
To je lahko ugotovil tudi sloviti protinacistični obveščevalec, polkovnik Vladimir Vauhnik, ki je po umiku v Švico poleti 1944 predlagal protikomunistično svobodno Slovenijo v zaledju Trsta in memorandum s to zamislijo predložil ameriškemu predstavniku v Švici Allanu Dullesu. Ta Vauhnikova zamisel se seveda ni uresničila.
Viri za članek:
Bojan Godeša, Dileme glede državnopravnega položaja Slovenije med drugo svetovno vojno.
Bojan Godeša, Ali je bil Korošec iskren Jugoslovan?
Janko Prunk, Slovenska politična misel med obema vojnama.
Stanislav Južnič, Toynbeejeva knjiga nesmislov za Slovence.
Jurij Perovšek, Komunisti in "razbijanje Jugoslavije", v: Slovenska kronika XX. stoletja, str. 337-338.
Andrej Rahten, Anton Korošec: slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, str. 59.
Andrej Rahten, Prestolonaslednikova smrt: po sledeh slovenskih interpretacij sarajevskega atentata, str. 36-37.
Andrej Rahten, Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije, str. 286-287.
Igor Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo: politični mozaik 1860-1918, str. 300-301.
24