Nedelja, 22. 10. 2017, 16.35
6 let, 5 mesecev
Meja, kjer so se Slovenci morali s Hrvati vedno bosti za vsako ped zemlje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,68
Slovensko-hrvaški mejni spor ima dolgo zgodovino. Pri čemer je prav mejno ozemlje med Dravo in Muro odsek meje, kjer je bilo največ konfliktov pri razmejevanju.
Arbitražno sodišče je letos poleti razsodilo o spornih točkah na meji med Slovenijo in Hrvaško od Piranskega zaliva do reke Mure. Slovensko-hrvaško mejo lahko z zgodovinskega zornega kota razdelimo na štiri dele.
Prvi del je ozemlje Istre, kamor pred letom 1945 Hrvaška ali katerakoli hrvaška politična enota ni nikoli segala. To je prostor, kjer sta se stoletja za prevlado borila Sveto rimsko cesarstvo (v zgodovinopisju znano kot Nemško cesarstvo) in Beneška republika. Velik del ozemlja Istre je med drugim dolgo časa pripadal vojvodini Kranjski (Pazinska grofija in Reka), ki je bila del Nemškega cesarstva.
Slovensko-hrvaška razmejitev na območju Istre se je izvedla šele po koncu druge svetovne vojne. Sporno območja, o katerih je odločalo arbitražno sodišče v Haagu, pa je ozemlje na levi strani Dragonje s štirimi zaselki.
Več o razmejevanju v Istri: Zakaj je Hrvaška dobila Savudrijo, čeprav tam ni živel noben Hrvat
Drugi del meje je prostor na področju, ki se danes imenuje Gorski kotar. Tu se je že v zgodnjem srednjem veku oblikovala meja med Nemškim cesarstvom in zgodnjesrednjeveško Hrvaško. Meje Nemškega cesarstva oziroma Kranjske so segale daleč na jug vse do meja Grobnika v bližini Kvarnerskega zaliva. V okviru Kranjske so bila naselja Čabar (slovensko govoreči domačini mu pravijo Čeber), Prezid (tudi Staro Babno Polje), Gerovo, Plešce, Zamost, Mali log …
Potem ko so Madžari leta 1097 premagali hrvaško vojsko je Hrvaška leta 1102 postala del Ogrske, je ta odsek meje postal meja med Nemškim cesarstvom in Ogrskim kraljestvom. V 16. in 17. stoletju, ko je po letu 1526 meja med Cesarstvom in Ogrskim kraljestvom postala notranja meja in ne več zunanja meja, so si ozemlje severno do Grobnika začela postopoma prilaščati hrvaško-ogrski plemiči. S tem si je Ogrska oziroma Hrvaška prisvojila velik del starodavnega kranjskega ozemlja, poseljenega s slovensko govorečim prebivalstvom.
Več o razmejevanju v Gorskem kotarju: Starodavna slovenska dežela, ki si jo je prisvojila Hrvaška
Tretji del meje je ozemlje današnje Bele krajine in Žumberka oziroma Gorjancev. To ozemlje je mogoče že v 10. stoletju, najpozneje pa v 11. stoletju postalo del Ogrske, a so ga kranjski plemiči v 12. ali 13. stoletju Madžarom iztrgali iz rok. Del Kranjske je takrat postalo ozemlje Gorjancev in Vivodine ter ozemlje današnje Bele krajine.
To ozemlje bilo potem stoletja del Kranjske in del slovenskega etničnega ozemlja. Do usodnih sprememb je prišlo zaradi turških osvajanj, ko so na južno pobočje Gorjancev (Žumberk) in v del Bele krajine (Marindol) začeli naseljevati pravoslavne Uskoke. Žumberk in Marindol sta takrat postala del Vojaške oziroma Vojne krajine, kar je postopoma pripeljalo do tega, da je Kranjska izgubila vpliv nad tem območjem na račun Ogrske oziroma Hrvaške.
Žumberk (razen vasi Drage) je tako zdaj del Hrvaške, medtem ko se je Marindol po drugi svetovni vojni vrnil v slovenski okvir. Pod Hrvaško je zdaj tudi nekdaj kranjska Vivodina, to je košček ozemlja, ki je večji del stisnjen med severno Belo krajino in Žumberkom.
Več o razmejevanju na področju Žumberka: Kdo so Slovenci, ki so podarjali ozemlje Hrvaški
Meja med Cesarstvom in Ogrskim kraljestvom med Dravo in Muro
Četrti del meje je ozemlje med Dravo in Muro. Tudi na tem prostoru sta se v 10. stoletju stikala Nemško cesarstvo in Ogrska. Meja je bila tukaj dolgo nestalna, premikala pa se je v skladu z vojaškimi uspehi štajerskih plemičev ali njihovih nasprotnikov Madžarov. Območje Podravja južno od Radgone je bilo tudi dolgo časa izpostavljano madžarskemu plenjenju.
Razkrižje in bližnje vasi Gibina, Kopriva, Šafarsko, Špinc in Veščica so bile do leta 1918 del Ogrske.
Prekmurje je zanesljivo postalo del Ogrske v 11. in 12. stoletju, ko se je meja med Cesarstvom in Madžari ustalila na Kučnici in Muri, meja med Dravo in Muro pa se je ustalila leta 1199 ali 1200, ko je Friderik Ptujski s pomočjo nemškega križarskega reda v bitki pri Veliki Nedelji premagal Madžare ter med drugim poleg Velike Nedelje zavzel tudi Ormož.
Štajerskim plemičem ne uspe zasesti celotnega ozemlja med Dravo in Muro
Nemškemu cesarstvu celotnega ozemlja med Dravo in Muro ni uspelo zavzeti, tako da je današnje Medmurje z Razkrižjem in Štrigovo vred ostalo pod Madžari, tako kot današnje Prekmurje in Porabje.
Celotno ozemlje med Dravo in Muro nekdaj del karantanske Spodnje Panonije
Pred prihodom Madžarov je bilo to ozemlje v 9. stoletju večinoma del karantanske Spodnje Panonije. Ta je obsegala vso panonsko ozemlje severno od Drave ter med Rabo in Donavo. V karantansko Spodnjo Panonijo, ki ji je med drugim vladal tudi znani staroslovenski knez Kocelj, so tako med drugim spadala tudi današnje Porabje, Prekmurje, Medmurje in Prlekija.
Izvirno ime za Medmurje je Medmorje oziroma Medžimorje. Ime dežele namreč sprva ni bilo povezano z besedo Mura, ampak z besedo morje. Ozemlje med Muro in Dravo se je namreč štelo kot nekakšen otok med tema dvema rekama/morjema. Na fotografiji: zemljevid ogrskih grofij. Ozemlje Medmurja z mestom Čakovec (Csakaturn) tako kot del Prekmurja spada v okvir Zalske grofije.
Medmurje del "ožjega" Ogrskega kraljestva
Medmurje tako kot Prekmurje v času Ogrske nadvlade ni spadalo pod srednjeveško Slavonijo (Slovenje v jeziku kajkavskih domačinov), ki je bila kronska dežela ogrskih kraljev, ampak je bila pod neposredno madžarsko oblastjo oziroma del Ogrske v ožjem smislu besede.
Slavonija oziroma Slovenje (imenovana tudi Slovenski Orsag) je bila ozemlje med Dravo in Gozdom oziroma Gvozdom, torej ozemlje, ki ga je verjetno v začetku 9. stoletja obsegala slovanska kneževina, ki ji je vladal Ljudevit Posavski. Zadnji slovanski vladar tega območja pred prihodom Madžarov je bil knez Braslav.
Gozd je bil verjetno ozemljska oznaka za hriboviti pas, ki se je raztezal na območju današnje Petrove gore ter Male in Velike kapele, ki je ločeval Ogrsko oziroma ogrsko Slavonijo in srednjeveško Hrvaško. Ogrski kralji so bili obenem vladarji Slavonije, Slavonija pa se je štela, tako kot Hrvaška, Dalmacija in Bosna, za deželo ogrske krone.
Habsburška Slavonija po letu 1699
V 16. stoletju, ko so Turki osvojili večino Ogrske in tudi večino srednjeveške kraljevine Slavonije ter so Habsburžani postali ogrski kralji, sta se Hrvaška in Slavonija oziroma ozemlji teh dveh kronskih dežel, ki so pripadala Habsburžanom, spojila v eno kraljevino oziroma eno politično enoto z imenom Hrvaška. Leta 1699 je bilo po avstrijski osvojitvi Podonavja na od Turkov osvobojenem ozemlju med Dravo in Savo ustanovljena nova kraljevina Slavonija.
Medmurje cerkveno pod Zagrebom, upravno pod Zalsko grofijo
Cerkveno je sicer Medmurje tako kot Prekmurje od leta 1094 spadalo pod zagrebško škofijo, vendar je bilo vse do leta 1918 del madžarske Zalske grofije. Izjemoma je bilo Medmurje del Hrvaške med letoma 1848 in 1861. Torej je bilo ozemlje med Muro in Dravo pred letom 1918 le 13 let del hrvaške politične enote.
V 15. stoletju Medmurju gospodujejo Celjski grofi
V Medmurju so kot zemljiški gospodje vladale različne plemiške rodbine. Na primer madžarska rodbina Csak, ki je dala ime mestu Čakovec. Leta 1406 so gospodje Medmurja postali Celjski, v 16. stoletju pa hrvaško-ogrski Zrinjski.
Grofje Celjski so v 15. stoletju gospodovali tudi v ogrski deželi med Dravo in Muro.
Po koncu prve svetovne vojne so Medmurje leta 1918 zasedli hrvaški prostovoljci in je postala del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Medmurje med obema vojnama
Med letoma 1918 in 1922 je Medmurje del okraja Čakovec, leta 1922 pa je Medmurje oziroma celotno ozemlje med Muro in Dravo, ki je bilo pred letom 1918 del Ogrske, postalo del Mariborske oblasti, to je del del upravne enote, katere središče je bilo v Mariboru.
Leta 1929, ko je bila Jugoslavija razdeljena na banovine, je Medmurje postalo del Savske banovine s sedežem v Zagrebu. A leta 1931 bil skrajni severni del Medmurja, to sta Štrigova in Razkrižje, na željo prebivalcev, ki so se izrekali za Slovence, priključena k Dravski banovini s sedežem v Ljubljani.
V vasi Štrigova in v sosednjih zaselkih, ki so od leta 1947 del Hrvaške, domačini govorijo prleško narečje.
Madžarska okupacija in povojno določanje meje med Slovenijo in Hrvaško
Med letoma 1941 in 1945 je Medmurje, Štrigovo, Razkrižje in Prekmurje zasedla Madžarska. Po drugi svetovni vojni sta Štrigova in Razkrižje najprej pripadla Sloveniji, a si ju je lastila tudi Hrvaška, češ da celotno ozemlje Medmurja pripada Hrvaški.
Na koncu je prišlo leta 1946 do delitve. Razkrižje je ostalo pod Slovenijo, Štrigova pa je kljub nasprotovanju domačinov postala del Hrvaške. Hrvaška je zahteve domačinov, da ostanejo del Slovenije, zatrla s silo.
Pokol domačinov pri Štrigovi
Leta 1947 so tako hrvaški policisti in pripadniki hrvaške Udbe okrutno pobili tudi več deset slovenskih prebivalcev Štrigove in bližnjih vasi. Po uradni hrvaški razlagi pa to ni bilo zatiranje Slovencev, ampak le obračun s pripadniki protikomunističnih skupin oziroma znotrajhrvaški ideološki spor.
Večina prebivalcev vasi, kot so Štrigova, Banfi in Jalšovec, se je po drugi svetovni vojni izrekla za Slovence in želela biti del Slovenije.
Boj prebivalcev Razkrižja za slovensko bogoslužje
Kljub temu, da je Razkrižje po drugi svetovni vojni postalo del Slovenije, pa je cerkveno še vedno spadalo pod zagrebško nadškofijo, čeprav so se krajani temu upirali. Zagreb je v Razkrižje pošiljal hrvaške duhovnike, ki so bogoslužje opravljali v hrvaškem jeziku.
Slovencem je dokončno prekipelo leta 1992 in 1993, ko hrvaškemu župniku niso več dovoljevali vstopa v cerkev. Končno se je zganil tudi Vatikan in 2. septembra 1994 izenačil državne in cerkvene meje ter župnijo Razkrižje in tri vasi v župniji Štrigova priključil mariborski škofiji.
Slovenske družine, ki jih Haag prisodi Hrvaški
Še vedno pa je del meje na območju Razkrižja ostal sporen. Arbitražno sodišče v Haagu je glede spornega ozemlja dalo prav Hrvaški oziroma potrdilo, da meja med državama teče po katastrski meji, tako da se je na hrvaški strani znašlo deset družin s 35 člani.
Spori ob reki Muri
Arbitražno sodišče je tudi razsojalo o bližnjem spornem ozemlju na levem bregu Mure v občini Lendava. Slovenski zaselek Mirišče z osmimi prebivalci je prisodilo Sloveniji, toda preostalo sporno ozemlje, na katerem sicer ni prebivalcev, je pripadlo Hrvaški.
Zelo veliko hrvaških provokacij in napetosti je bilo tudi ob reki Muri na Hotizi.
Hrvaške provokacije
To območje pri Hotizi je Hrvaška od leta 2005 želela sistematično prisvojiti. Najprej je Hrvaška provokativno postavila svoj most čez Muro, čeprav je obstajal dogovor o skupni gradnji mostu.
Sledila je provokacija z zamenjavo slovenskega broda za prehajanje reke s hrvaškim, na koncu pa še postavitev maloobmejnega prehoda Hotiza-Sveti Martin na levem bregu Mure.
Rožljanje z orožjem pri Hotizi
Spori so dosegli vrelišče leta 2006, ko je Hrvaška na levem bregu Mure začela graditi nasip in cesto do zaselka Mirišče. Slovenska policija je zato postavila betonske ovire pred maloobmejnim prehodom Hotiza in prekopala sporno cesto do Mirišča.
Slovenski jezikoslovec Matej Šekli v članku Zemljepisnojezikoslovna členitev kajkavščine ter slovensko-kajkavska jezikovna meja za govor Štrigove in bližnjih zaselkov, ki so leta 1947 postali del Hrvaške, ugotavlja, da spada v prleško narečje ali pa je del prehodnega prleško-prekmurskega govora.
Tudi preostali govori v zgornjem Medmurju nimajo splošnokajkavskih lastnosti, zato je mogoče, da so del prleškega ali prekmurskega narečja. Prav tako nimajo splošnokajkavskih lastnosti govori v osrednjem Medmurju v okolici Čakovca. Nesporno kajkavski so po Šekliju samo govori v spodnjem Medmurju.
Tudi hrvaški jezikoslovec Mate Kapović je v članku Pregled dijalekata zapisal, da imajo zahodnomedmurski govori, tako kot gorskokotarski, zgornjesotelski in bednjanski govori, tipične slovenske jezikovne značilnosti.
