Mejni spor z madežem poboja

Državna meja na območju Razkrižja je začasna, slovensko zunanje ministrstvo pa jo obravnava kot manjše odstopanje od mej katastrskih občin. Prebivalci Razkrižja imajo težave predvsem zato, ker je meja določena neživljenjsko, pojasnjuje župan Razkrižja Stanko Ivanušič. Ker je meja "zavita, vijugasta in špičasta", se morajo Slovenci voziti čez hrvaška dvorišča in obratno. Župan pozna primer posesti, ko je hiša na slovenski strani, gospodarsko poslopje pa na hrvaški. Nekatere težave so rešili tako, da so zgradili nove ceste, nam je povedal Ivanušič.

Župan predvideva, da bo meja ostala, kjer je Glede arbitražnega sporazuma so prebivalci Razkrižja razdeljeni, tako kot slovenska politika, je dejal Ivanušič. Če bi moral napovedati, kako bodo glasovali 6. junija, bi rekel, da bodo proti. Ocenjuje, da veliko občanov z njim deli mnenje, da bi o tem morala odločiti politika, saj je neodgovorno, da tako odločitev prelaga na državljane.

Fotogalerija:

Ivanušič pričakuje, da bi arbitražno sodišče pustilo mejo, kjer je. "Če bodo želeli olajšati življenje ljudi, jo bodo verjetno nekoliko zgladili," je dejal.

"Genocid" Zgodovinski spori gredo veliko globlje. Nadoblast je menjala predvsem občina Štrigova. Do leta 1918 je spadala v madžarski del avstro-ogrske monarhije, nato pa je pripadla okraju Čakovec na Hrvaškem. Leta 1922 je bila pripojena Mariboru, od leta 1929 do 1931 pa spet Hrvaški. Ko je leta 1931 nastala Dravska banovina, je bila Štrigova priključena okraju Ljutomer, kamor je spadala do okupacije leta 1941. Do konca vojn ji je spet vladala Madžarska.

Po vojni je spet pripadla Ljutomeru, a nato na nejasen način spet Hrvaški. Kmalu po zadnji spremembi nadoblasti se je zgodila tragedija, ki je zaznamovala Štrigovo. V noči s 16. na 17. marec 1947 so v Štrigovi in okolici pobili 31, po nekaterih podatkih pa več kot 50 ljudi. Nekateri omenjajo besedo genocid, saj je bilo pred pobojem tam mnogo Slovencev, danes pa se skoraj nihče ne opredeljuje za Slovenca. Vendar se o tem, kdo je bil ubit in zakaj, Hrvati in Slovenci ne strinjajo.

Klasinc se izogiba komentarjem Slovenski zgodovinar Peter Pavel Klasinc je v knjigi zbral dokumente, povezane z dogajanjem v Štrigovi po drugi svetovni vojni. Trdi, da je bila Štrigova Hrvaški priključena v nasprotju z ustavo in zakoni. Poboje povezuje z mejnim sporom, vsem konkretnejšim komentarjem pa se na široko izogiba.

Iz njegove knjige pa lahko razberemo, da je prebivalstvo, ki je bilo po nekaterih podatkih 95-odstotno slovensko, po vojni nasprotovalo priključitvi Hrvaški. To so izražali na zborih in na letakih, napovedoval se je tudi referendum.

"Izmaličene ljudi vrgli v strelske jarke" Boris Cipot je napisal poročilo, v katerem objavlja pričanje prebivalca Mote pri Ljutomeru Alojza Kovačiča, čigar družina je živela v naselju Grabovnik pri Štrigovi. Pripoveduje, da je bil okraj slovenski, da so bile maše in pouk v slovenščini. Zaradi hrvaških teženj po slovenskem ozemlju in ob pomoči Edvarda Kardelja in Vide Tomšič so bili Slovenci izdani, trdi Kovačič.

Partija je na to območje poslala Ozno, ki je protestnike aretirala, mučila in brez sojenja ubila, piše Cipot. Med drugim naj bi nek domačin umrl zaradi ran, ki jih je utrpel, ko ga je konj vlekel po cesti skozi vas. Upornikom naj bi "pulili nohte, ugašali cigarete na koži, ženske obešali za lase, moškim pa nasilno vlivali vodo , nato pa skakali po njih, da jim je voda brizgala iz vseh odprtin". Ženske naj bi tudi posiljevali. Vrhunec je bila marčna noč, ko so udbovci z noži in s kmetijskim orodjem do neprepoznavnosti obračunali z nekaj deset ljudmi, jih vrgli v strelske jarke in z zemljo pokrili le zgornje dele teles, še piše.

Poboju je sledilo pohrvatenje, navaja Cipot. Župnik naj bi na primer zavračal pokop ljudi pod nagrobnike s slovenskimi napisi.

Hrvaška trdi, da je šlo za separatiste Trditve, da so bili pobiti Slovenci in da je bil vzrok mejni spor, je slovensko zavajanje, trdijo Hrvati. Njihovo stališče je, da je Ozna obračunala z ljudmi, ki so zaradi nestrinjanja z vrednotami novonastale federativne narodne republike Jugoslavije želeli ilegalno zapustiti državo. Ljudi so izmaličili s koli in z orodjem za oranje, nato pa jih iz milosti ustrelili in zakopali v plitke rove, ki so ostali od vojne, je leta 2001 zapisal hrvaški časnik Međimurje. Dodajajo, da naj bi pričam napadalci grozili, da jih bodo našli, jih porezali in jim solili rane, če bodo povedali, kaj so videli.

Klasinc, ki je član posvetovalne skupine zunanjega ministra Samuela Žbogarja o meji, nam je povedal, da za razrešitev meje arbitražnemu sodišču ne bo treba predstavljati dokumentov o pobojih. Če jih bo treba, pa se sprašuje, kako bo to Sloveniji uspelo. Klasinc je sicer član Zavoda 25. junij in upa, da bodo Slovenci na referendumu arbitražni sporazum zavrnili.